7 vlakov

Vlaki s svojo specifično kompozicijo, strogo začrtano smerjo, misterioznostjo in nenazadnje ujetostjo, v filmskem svetu pogosto predstavljajo nadvse zaželen scenografski element, z lahkoto pa najdemo tudi filme, ki se dogajajo zgolj in samo na vlaku ali pa take kjer je vlak vsaj glavno gonilo filma.








Film, ki je svoj čas veljal za precej velik hit, je dandanes v veliki meri od filmskih množic povsem pozabljen. Kako tudi ne, saj se brezčasnosti Franka Sinatre zavedajo le še redki in prepričan sem, da bi marsikdo ob njegovi omembi zgolj brezbrižno skomignil z rameni. A na sredini 60. let prejšnjega stoletja je bil ravno on tisti, ki je omenjenemu filmu prinesel množično prepoznavnost. Za filmske sladokusce pa je še toliko bolj pomembno dejstvo, da je kot igralec svoje delo opravil odlično. Posledično imajo mnogi njegovo upodobitev polkovnika Ryana v Von Ryan's Express (1965) za eno najboljših oz. vsaj najbolj zapomnljivih, k čemur zagotovo pripomore tudi konec filma.











Le-ta je precej bolj temačen kot pa v romana Davida Westheimerja, po katerem je film posnet. Zgodba je nekakšen hibrid med filmom o vojnih zapornikih ter filmom na begu. Sam pobeg je sicer precej neverjeten (zaporniku ugrabijo POW vlak na katerem so zaprti), a verjeli ali ne, film kljub temu deluje. Od te točke dalje vse skupaj precej spominja na še en film, ki bi se brez težav uvrstil na tokratno lestvico in sicer leto poprej posneti in odlični The Train (1964) z Burtom Lancasterjem v glavni vlogi (jp, tudi tokratni se dogaja za časa 2. svetovne vojne). A kljub vsemu sem prepričan, da bi bil film brez Franka Sinatre precej pozabljiv in bi o premieri le stežka dosegel tak uspeh kot ga je.


















Četrto izmed sedmih sodelovanj med ekonomskima migrantoma režiserjem Josefom von Sternbergom (rojen v Avstriji) ter igralko Marlene Dietrich (rojena v Nemčiji) in hkrati tudi najbolj plodno, kar se tiče zaslužka. Gre za film, ki je še za las ujel tako imenovano Pre-Code obdobje (govora je o filmski cenzuri, ki je svoja krila dobila leta 1934), a se kljub temu le stežka pohvali s svojo provokativnostjo. No je že res, da se v filmu pojavljajo prostitucija (»It took more than one man to change my name to Shanghai Lily.«), posilstvo, rasna diskriminacija … A gledalci smo vseeno pričakovali več, predvsem ko je govora o eksotični Marlene Dietrich ter njenih trademark nogah.


















Film je bil na peti podelitvi oskarjev nominiran v treh kategorijah (najboljši film, režiser in fotografija), zmagal pa je v kategoriji najboljše fotografije. Povsem zasluženo, kajti ravno dovršena črno-bela fotografija je največja kvaliteta filma. Z njeno pomočjo se Marlene Dietrich zdi še bolj misteriozno zapeljiva. Atribut, ki ga je tekom svoje filmske kariere izpilila do potankosti in pričujoči film ni nobena izjema. Z njegovo pomočjo namreč reši precej zapleteno situacijo, ki se dogodi na vlaku iz Pekinga v Šanghaj. Le-tega namreč zavzame kitajska revolucionarna vojska (film je namreč umeščen v čas kitajske državljanske vojne), ki pa kljub svoji surovosti ni kost čarom Dietrichove.
























Ah, kje so časi, ko je Steven Seagal še snemal solidne akcijske filme, katere smo nadobudni mulci požirali kot za stavo. Under Siege 2: Dark Territoriy (1995) je npr. že bil eden izmed takih. Čeprav ne tako dober kot njegov predhodnik Under Siege (1992), še danes velja za enega izmed vrhuncev Seagalove filmske kariere. Tako kot vedno je Steven tudi tokrat mož redkih besed in zgovornih dejanj. Upokojeni S.E.A.L.-ovec, ki se ob napačnem času znajde na napačnem kraju. Tokrat je to meddržavni vlak na poti iz Denverja v Los Angeles, katerega na njegovo nesrečo ugrabijo teroristi. No, če poznamo filme Seagala bi bilo morda celo bolje, če rečemo na njihovo nesrečo. 














Namera teroristov je s pomočjo ugrabljenega satelita izsiliti kar se da velike denarce. Satelit (z neverjetno sposobnim zoomom oz. resolucijo) namreč ni namenjen zgolj opazovanju, ampak je opremljen tudi s smrtonosnim orožjem v podobi nekakšnih plazma žarkov. Če se ne motim, lahko z njihovo pomočjo na Zemlji celo povzroči potres. A to je šele prva izmed too good too be true filmskih pogruntavščin. Poleg njih vam bo film ponudil tudi nekaj zapomnljivih enovrstičnic ter seveda vprašanj ob določenih sekvencah. A vse to so zgolj zaščitni znaki Seagalovih filmov, ki jih poleg njegovih borilnih veščin, delajo tako prepoznavne in tudi čislane med najbolj zagretimi občudovalci.




















Belgijski detektiv Hercule Poirot je eden izmed najbolj prepoznavnih likov mojstrice knjižnega suspenza Agathe Christie, zato še toliko bolj velja njena pohvala, da je Albert Finney najbolj avtentična in relevantna upodobitev ekscentričnega detektiva, kot si ga je zamislila sama (priznam, da je šel meni osebno kar malček na živce). Še več, Murder on the Orient Express (1974) naj bi bil edina filmska adaptacija njenih del, s katero je povsem zadovoljna. Kako tudi ne, saj je igralska zasedba sestavljena iz samih eminentnih imen kot so Sean Connery, Lauren Becall, Ingrid Bergman, Albert Finney, Anthony Perkins, Venessa Redgrave … Zasedba, ki je skupaj osvojila kar 14 oskarjev. 














Gre za klasičen whodunit film s tako zamotanim klobčičem, ki ga se sposobna zavozlati in tudi razvozlati zgolj Agatha Christie. Pri tem pa je najlepše to, da je gledalcu ponujenih kar nekaj namigov in tako lahko tudi sam pride do delnega zaključka. A pozor, dela o Poirotu niso trilerji kot bi glede na tematiko sprva pričakovali, ampak v sebi nosi kar nekaj komičnega elementa. Ta sicer ne prevlada, a je vseskozi prisoten. Zato poskrbijo ekscentrični liki oz. osumljenci (12 njih), ki si jih bo gledalec kljub velikemu število zapomnil brez težav, kar lahko zagotovo označimo kot velik uspeh filma. Na koncu pa je tu še Sidney Lumet, ki filmu pridoda arhaično vizualno komponento. Klasika.





















Bolj kot po sami zgodbi, ki je močno vpeta v božične klišeje, je film znan po tem, da gre za  prvi celovečerec, pri katerem so v celoti uporabili tako imenovano tehnologijo zajemanja gibanja. S to tehnologijo so poleg premikanja igralcev prvič zajeli tudi premikaje obraznih mišic, z izjemo oči in jezikov, ki jih je bilo treba animirati ročno. Hkrati pa gre tudi za prvi film, ki je bil predvajan v tehniki 3D IMAX. Levji delež vlog je na svoja pleča prevzel Tom Hanks, ki je svoje gibanje posodil tudi otrokom, ki nastopajo v filmu, vse skupaj pa se je preizkusil kar v šestih različnih vlogah. Za režisersko taktirko je poprijel Robert Zemeckis, kar predstavlja duet, ki je poskrbel za mojstrovini Forrest Gump (1994) ter Cast Away (2000).  











Posledično so bila pričakovanja pred ogledom zelo visoka, a se v celoti žal niso izpolnila. Film je sicer vizualni bombonček, a mu pri vseh drugih filmskih elementih pošteno škripa. V veliki meri gre namreč za že stokrat prežvečeno zgodbo o fantiču, ki začenja izgubljati vero v Božička. Kakopak, ravno na božični večer. Pred njegovo hišo se tako ustavi vlak, ki ga odpelje na potovanje polno čudes in avantur, vse do (pre)osladnega konca, ko deček ponovno odkrije pravi pomen božiča. Vse sekvence so tako s tehnološkega vidika izpeljane fantastično, a kaj ko so tako predvidljive. A ravno zaradi te tehnične in vizualne dovršenosti me zelo zanima, kako dotični film izgleda na velikanskem IMAX platnu. Po možnosti v 3D tehniki.


















Človeštvo nezadržno drvi me neko (še) temačnejše obdobje in kot kaže ni več dolgo, ko bo fikcija anti-utopičnih filmov postala realnost. Morebitnih scenarijev je zagotovo kar nekaj in vprašanje povsem na mestu je ali  se nam lahko zgodi kaj podobnega kot je prikazano v filmu Snowpiercer (2013). Pa poglejmo. Propad človeštva v omenjenem filmu je pogojen s pomočjo globalnega segrevanja, ki ga človeštvo poskuša izničiti s pomočjo klimatskega inženiringa (odstranjevanje ogljikovega dioksida iz atmosfere in nadziranje sončevega obsevanja). Najbrž ni potrebno posebej omenjati, da se ta pretenciozni načrt izjalovi in naš ljubi planet je pahnjen v novo ledeno dobo. 














Glede na trenutno stanje povsem možen scenarij. Še huje pa je to, da se vse ostalo prikazano v filmu že dejansko dogaja. Dotični film je namreč pretkano narejena iluzija na naš družbeni ustroj, v katerem bogata peščica ljudi v nekem varnem zavetju s pridom in brez kančka slabe vesti izkorišča obubožane množice. S pomočjo izkoriščanja si tudi v propadajočem oz. propadlem svetu uspejo ustvariti svoj košček nebes, ki ga mislijo deliti samo s sebi enakimi. Film korejskega režiserja Joona Hoja Bonga (gre za njegov prvi »angleški« film) je posnet po francoskem stripu, odlikuje pa ga predvsem odličen smisel za filmski tempo, solidna igra, utesnjeno-futuristična scenografija ter temačna fotografija. Sci-fi kot se šika.





















Seveda bi morala na tokratni lestvici biti tudi mojstrovina Alfreda Hitchcocka The Lady Vanishes (1938), a je bila svojih pet minut slave že deležna, ko sem se s pomočjo dveh zapisov poklonil največjim klasikam mojstra suspenza. Tako sem tuhtal in razmišljal, s pomočjo katerega filma bi se lahko vsaj malenkostno oddolžil za storjeno napako. Pri tem me je bolj kot želja po primerljivi kvaliteti vodila želja po podobnosti v scenariju in tako se je na tokratni lestvici znašel Transsiberian (2008), ki se na precej domiseln način pokloni zgoraj omenjenemu trilerju in to več kot enkrat. A glede na imena, ki so zanj odgovorna, znajo biti pričakovanja marsikaterega gledalca nepotešena.











Tako kot vsi filmi na tokratni lestvici, se tudi ta (ne boste verjeli) dogaja na vlaku in sicer na tistem, ki potuje po najdaljši železnici na svetu. Ta rekord si lasti transibirska železnica, ki s preko 9.000 kilometri znotraj Rusije povezuje Moskvo in Vladivostok, z nekaj dodatnimi povezavami pa je mogoče priti tudi v Mongolijo, Severno Korejo in Kitajsko. Ravno iz slednje se nazaj proti Evropi odpravlja mlad par (Woody Harrelson in Emily Mortimer), čigar življe po popotovanju po sibirski pokrajini ne bo nikoli več enako in to zgolj zaradi odločitve, da se na dolgi poti spoprijatelji s parom sumljivega slovesa (Eduardo Noriega in Kate Mara). Gre za povprečen triler ogled katerega je treba začeti z nizkimi pričakovanji, če želite v njem uživati.










Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Manjka Emperor of the North http://www.imdb.com/title/tt0070030/

https://www.youtube.com/watch?v=d9QfyQN3sbI

Sadako pravi ...

Roko na srce, manjka kar marsikateri film. Razmišljam celo, da bi tako kot pri podmornicah, tudi tokrat naredil še part II.

Anonimni pravi ...

Podpiram part II :)

Alja Margon pravi ...

Se en glas za pt. II.
Na pt. I namrec pogresam enega izmed mojih najljubsih filmov ever, t.j. Runaway Train
http://www.imdb.com/title/tt0089941/ Pa star-packed Cassandra Crossing mi tudi sfali. http://www.imdb.com/title/tt0074292/

Patton pravi ...

Manjka tudi vsaj še solidni UNSTOPPABLE (2010)

Sadako pravi ...

Še malo pa bo lestvica za part II sestavljena :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji