7 kuharskih mojstrov

Že nekaj zadnjih let so precej popularne razne kuharske oddaje, tekmovanja, resničnostni šovi ... Obstajajo celo TV programi, ki praktično non stop vrtijo zgoraj omenjeno. Vse to je pripomoglo k množičnemu prepričanju, da se v vsakem izmed nas skriva Jamie Oliver. Seveda ob predpostavki, da v svoji kuhinji hrani ekstra deviško olivno olje in čili. 








Gre za enega izmed bolj simpatičnih filmov, ki sem jih videl v zadnjem obdobju in to kljub dejstvu, da nam je že po nekaj uvodnih minutah jasno kako se bo celotna zgodba odvijala in konec koncev tudi razpletla. Razlog za to tiči v iskreni preprostosti igralcev, ki delujejo povsem naravno, tako da gledalcu zlahka prirastejo k srcu. Glavno jed sestavljajo strastni kuharski šef (producent, režiser ter scenarist) v podobi Jona Favreauja, ki se na vse pretege trudi uskladiti svoje propadajoče profesionalno in že propadlo družinsko življenje; njegova ekstremno razumevajoča bivša žena (seksi Sofia Vergara) ter njun za svoja leta precej zreli sin (Emjay Anthony).












K glavni jedi pa so kot priloga domiselno dodani John Leguizamo, Scarlett Johansson, Dustin Hoffman, Robert Downey Jr., Oliver Platt … ki odlično zaokrožajo celotno filmsko izkušnjo. Film je precej avtobiografski, saj se je z njegovo pomočjo Jon Favreau, tako kot njegov lik, ki ga je odigral sam, želel vrniti k svojim koreninam. Po sodelovanju pri blockbusterjih tipa Iron Man (2008), Iron Man 2 (2010), The Avengers (2012) … je namreč ponovno želel posneti preprost »nizkoproračunski« film zgolj za svojo artistično dušo in to mu je v veliki meri tudi uspelo. Po vsej verjetnosti je imel dovolj stavkov tipa: »Be an artist on your own time.« in si je pač vzel čas zase.
















Ena izmed inspiracij za zgoraj opisani film je bila tudi ta mala mojstrovina režiserja tajvanskih korenin Anga Leeja. Režiserja, ki je znan po svojih preprostih, a nikoli dolgočasnih dramah (tudi iz zgodbe o ljudeh, ki večino časa preživijo ob sedenju za obloženo mizo, zna narediti prisrčno družinsko dramo) o prikritih emocijah in trku med tradicionalnim ter modernim. S svojimi filmskimi zgodbami je že trikrat prepričal Akademijo: Crouching Tiger, Hidden Dragon a.k.a. Wo hucang long (2000) je bil nominiran kar v 10-ih kategorijah, pobral pa je štiri zlate kipce (najboljši tuji film); Brokeback Mountain (2005) z osmimi nominacijami in tremi oskarji (režija); Life of Pi (2012) z 11. nominacijami in štirimi kipci (režija).














Tokrat nas očara z grenko-sladko zgodbo o ovdovelem očetu in njegovih treh odraslih hčerkah. Oče se s pomočjo obilnih nedeljskih družinskih kosil (je namreč eden izmed najboljših tajvanskih kuharjev) na vse kriplje trudi ohraniti razpadajoče družinske odnose, a mu to ne uspeva najbolje. Poleg te počasi napredujoče družinske tragedije pa počasi doživlja neuspeh tudi na profesionalnem področju. Njegove brbončice ne funkcionirajo več tako kot bi morale. Še več, poleg okusa ga počasi pričnejo zapuščati tudi hčerke. Kljub vsem tem negativnim scenarističnim nastavkom pa je ta čustveno nabit film tihe interakcije precej optimističen.




















Kar je bil Chef (2014) za tvitanje, to je bil Julie & Julia (2009) za bloganje. V obeh omenjenih filmih namreč glavna dva akterja (OK, v novejšem to za kuharskega šefa počne njegov sin) svoje kuharske specialitete promovirata s pomočjo omenjenih socialnih omrežij. Slednji je bil celo prvi mainstream film posnet po kakšem izmed blogov. V njem se Julie (vedno simpatična Amy Adams) odloči, da bo v enem letu ustvarila vse jedi iz leta 1961 izdane kuharske knjige slavne Julie Child (Meryl »the Accent« Streep) z naslovom Mastering the Art of French Cooking. In ja, Julie Powell je dejansko poustvarila vseh 524 receptov in svoje »dosežke« redno objavljala na svojem blogu.














Zgodba se dogaja v dveh časovnih obdobjih in sicer v 50-ih letih prejšnjega stoletja, ko je Julia Child obiskovala velecenjeno kuharsko šolo Le Cordon Bleu (s pomočjo znanja pridobljenega na omenjeni ustanovi je Childova francosko kulinariko prenesla še onkraj Luže) in v sodobnem času, katerega ujetnica je Julie Powell. Gre za precej feminističen film. Ne samo, da sta glavni akterki v prepletu zgodb ženski, ampak se poleg tega izkažeta tudi kot mnogo bolj stabilni, samostojni in ambiciozni osebi. Moški so v pričujočem filmu praktično zgolj za okras. Nenazadnje pa je bila tudi sama Julia Child prava možača, ki je v višino merila skoraj 190 centimetrov.




















Če se v vlogi kuharja znajde hongkonški mojster sedme umetnosti Stephen Chow, je nora kulinarično-filmska uspešnica zagotovljena. Ta igralec, scenarist, režiser in producent je namreč znan po svojih odbitih filmih, ki se nanašajo na specifično zvrst humorja nastalega proti koncu 20. stoletja. Zanj so značilni parodija, hitro in nemalokrat nesmiselno menjavanje razpoloženja oz. dogajanja na filmskem platnu, ne povsem linearna zgodba ter seveda akcija. Vsi ti elementi so vidni tudi v tokratnem Stephenovem filmu, ki velja za eno izmed njegovih zgodnjih filmskih uspešnic. Režiser je zahodu sicer postal bolj znan s filmoma Shaolin Soccer a.k.a. Siu lam juk kau (2001) in Kung Fu Hustle (2004).















Tako kot v večini njegovih filmov je tudi tokrat v glavni vlogi naduti posameznik, ki pa mu egotrip prekine nepričakovan dogodek in ga iz vrha družbene lestvice v trenutku pahne na samo dno. V našem primeru gre za najboljšega kuharja na svetu (kdo drug kot Stephen Chow), ki pa ga nepričakovano ponižanje pred filmskimi kamerami stane njegove slave. Osramočen in popolnoma brez denarja mora ponovno začeti graditi svojo kariero, kar pomeni, da se spoprijatelji s čudaškimi uličnimi kuharji. Postopoma si ponovno povrne sloves ter samozavest in pripravljen je na največji, najbolj divji ter najbolj odbit kuharski spopad vseh časov. Kuhinjski kung fu.





















Gastronomska komedija, ki je tako odbita kot zgoraj omenjeni God of Cookery (1996) oz. glede na to, da gre za japonski film, še bolj. Gre tudi za prvi tako imenovani ramen vestern (za bolj podrobno razlago glej 7 kulinaričnih vesternov), podpodžanr, ki je nastal na podlagi špageti vesternov. Namesto, da bi glavni junak iskal kriminalce za katerimi je razpisana nagrada, je glavni cilj kamionđije Gora poiskati najboljšo restavracijo z rezanci. Ko najde potencialno lastnico gostilnice, ki sicer ima srce, a ne znanja za kuhinjo, se odloči svoje večletno strogo varovano skrivnost o pripravi najboljše juhe z rezanci, predati naprej. Zasnova, ki ne obeta ravno veliko, a pozor, gre za enega najbolj bizarnih filmov vseh časov.














Komedija Tampopo (1985) se namreč lahko pohvali z izjemno natančnim receptom za izdelavo juhe z rezanci imenovane ramen (a govora ni samo o sestavinah, ampak celotni proceduri; od tega kako k delu pristopiti, kako juho pojesti, se ji zahvaliti …) na eni strani ter mnogimi asociacijami na spolnost na drugi. Od tistih bolj subtilnih (pozor, govora je o Japoncih in njihovih spolnih praksah), ko mlada deklica liže sladoled ali pa ko moški srka in cuza s krvjo začinjeno školjko iz dlani device, do tistih že povsem nedvoumnih, ko je spolnost dejansko prikazana, a sekvence še vedno ohranijo nekaj simbolike. V našem primeru je govora o bukkakeju.




















Preveč predvidljiv in klišejski film za moj okus, ki ga rešuje zgolj prezenca simpatične Penelope Cruz, v vlogi strastne kuharske mojstrice. Že na samem začetku zgodbe nam je namreč povsem jasno kako se bo le-ta končala, zlahka pa uganemo tudi pot po kateri nas bo pripeljala do happy enda. Na veliko razočaranje filmski ustvarjalci s te poti kljub priložnostim ne skrenejo. Verjetno zaradi tega, ker so bili prepričani, da bo lahkotna romantična zgodba o v ljubezni razočarani deklini, povsem dovolj. In res, za tiste najmanj zahtevne filmske gledalce, ki si želijo zgolj zapraviti uro in pol svojega časa z gledanjem nečesa ekstremno lahkotnega, je Woman on Top (2000) kot naročen. 












Cruzova nastopi v vlogi Isabelle, umetnice kulinarike, s katastrofalnim »brazilskim« naglasom. S svojimi kuharskimi veščinami in seveda s svojim stasom, očara vsakega moškega in eden izmed njih je tudi lokalni Jan Plestenjak (Murilo Benicio). Med njima se spletne strastno ljubezensko razmerje, ki pa dokaj hitro propade. Isabella se je namreč rodila s kinetozo (bolezen zaradi katere ji je ob gibanju slabo). Zaradi tega mora biti med drugim tudi pri seksu vedno zgoraj, kar pa njen mačo nikakor ne more prenesti. Skok čez plot, zveza razpade, Isabella pobegne v ZDA, dobi svojo kuharsko oddajo in novega oboževalca, a v njenem srcu še vedno plameni ogenj zaneten v Braziliji.

















Idejni vodja pričujočega animiranega projekta Brad Bird je že dokazal, da je mojster tako risank (klasična, dejansko narisana animacija) kot izrisank (pretežno računalniško ustvarjena animacija). Navsezadnje je pobral že dva oskarja v kategoriji celovečernih animacij in sicer za The Incredibles (2004) in za tokratno, obe pa sta bili nominirani tudi v kategoriji izvirnega scenarija, pri katerem je prav tako sodeloval (tokratno zgodbo je sicer zastavil že Jan Pinkava, a so v zgodbi vidne tudi finese Birda). A zame osebno obe izrisanki prekaša njegova risanka The Iron Giant (1999), ki na mojem seznamu animirank zaseda eno izmed najvišjih mest, če ne celo najvišje.












Tako kot pri večini novodobnih animiranih filmov za vse generacije, je tudi tokrat v ospredju zgodba o liku, ki sanja velike sanje, kljub temu, da le-te na prvi pogled izgledajo povsem nedosegljive. Remy je idealistična in zasanjana podgana z izredno izostrenim okusom in vonjem, očarana nad kuharskim svetom. Njegova največja želja je, da bi nekega dne tudi sam postal kuhar, a ne samo, da je Remy žival, po vrhu vsega je žival, ki je v kuhinjah najmanj zaželena. Toda v fantazijskem svetu animirank so dovoljene prav vse sanje in nemalokrat se le-te tudi uresničijo. Še ena izmed Pixarjevih mojstrovin (kako tudi ne, če pa imata studio v lasti taki korporaciji kot sta Apple in Walt Disney).










Objavljeno pod |

4 komentarjev:

Band3 pravi ...

Glede na to, da manjka Babette's Feast ne mislim prebrati kaj več kot naslove.

Sadako pravi ...

Še dobro, da se kdo vsake toliko časa razburi in mi predlaga kakšen kvaliteten film, ki ga še nisem videl.

Hvala.

Dejan Preradović pravi ...

Wheels on Meals?

Sadako pravi ...

@filmoljub: potem so azijski trije praktično obvezen ogled, ako so to tisti, ki jih še nisi videl.

@Dejan: dodano na a must watch listo. Jackie je pač legenda.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji