7 rape & revenge
Ženske so tako v resnični kot tudi filmski zgodovini velikokrat žrtve izprijenih moških dejanj, toda na srečo znajo vsake toliko časa udariti nazaj in si zagotoviti vsaj malček notranjega zadoščenja in katarze, nam gledalcem pa ponuditi užitek s pomočjo elementov filmske (s)eksploatacije.
Nezanimiv in enoličen scenarij, izjemno slaba fotografija in še slabša montaža, lesena igra,… Ne sliši se precej obetavno kajne. Jp, če vsem tem sestavinam režiser Meir Zarchi ne bi dodal šok elementa s pomočjo približno 25 minutnega pregona in posilstva, bi tokratni film le stežka postal kult. Tudi ob premieri in prvih predvajanjih mu ni šlo najbolje. Šele kot so dokaj nezanimiv naslov v začetku 80. let prejšnjega stoletja spremenili v nadvse udarnega in eksploatacijskega I Spit On Your Grave, je film začel žeti uspeh. In ko so svoje dodali še cenzorji širom sveta in film v nekaterih državah prepovedali, je bila kultnost dotičnemu zmazku zagotovljena. Ja čudna so pota obskurnih filmskih bruhic.
Nezanimiv in enoličen scenarij, izjemno slaba fotografija in še slabša montaža, lesena igra,… Ne sliši se precej obetavno kajne. Jp, če vsem tem sestavinam režiser Meir Zarchi ne bi dodal šok elementa s pomočjo približno 25 minutnega pregona in posilstva, bi tokratni film le stežka postal kult. Tudi ob premieri in prvih predvajanjih mu ni šlo najbolje. Šele kot so dokaj nezanimiv naslov v začetku 80. let prejšnjega stoletja spremenili v nadvse udarnega in eksploatacijskega I Spit On Your Grave, je film začel žeti uspeh. In ko so svoje dodali še cenzorji širom sveta in film v nekaterih državah prepovedali, je bila kultnost dotičnemu zmazku zagotovljena. Ja čudna so pota obskurnih filmskih bruhic.
Camille Keaton igra newyorško pisateljico liberalnih nazorov, ki se na svoj oddih odpravi v odročne in bolj preproste kraje. Na njeno žalost pa pride na njenem dopustu do trka kultur. Ko jo namreč pri sončenju opazijo lokalni hillbillyi, ta dogodek v njihovih preprostih glavicah dobi povsem drug pomen. Za njih je namreč to, da se ženska na dopustu ob reki sonči, enako temu, da jih vabi na grupni seks. In ker večina ponavadi zmaga, obvelja njihovo prepričanje. Toda dekle si morajo vzeti na silo. Sledi zelo mučen prikaz skupinskega posilstva, zaradi katerega je film tudi obče znan. Maščevanje, ki sledi temu živalskemu izživljanju nad človeškim telesom in dostojanstvom, je tako nadvse katarzično.
V filmu je moč zaslediti enega izmed najbolj brutalnih prikazov posilstva, ki se z lahkoto kosa tudi s tistim iz Irréversible (2002). Tako po svoji dolžini, s svojo eksplicitnostjo pa ga celo nadgradi. Naj vam omenim, da gre za film v katerem boste deležni kar nekaj hardcore prizorov (penetracije, felacije, ejakulacije), po drugi strani pa boste prikrajšani za kakršno koli umetniško vrednost. Ta francoski celuloidni izdelek je namreč narejen izredno ceneno in njegov edini namen je šokirati in povzročiti erekcijo ali dve. Zaradi prisotnosti porno igralk in digitalnih posnetkov, vsa stvar izpade dokaj realno, toda to je bolj ali manj vse kar ima film za ponuditi.
Tudi sama zgodba je postavljena na dokaj majave temelje. Ko se prekrižata življenski poti dveh seksualno osvobojenih žensk (ena izmed njiju je bila skupaj s prijateljico deležna brutalnega skupinskega posilstva), katerima je skupno predvsem to, da sovražita moške, se začne brezglavo pobijanje. Spremljamo nekakšno porno mešanico med filmoma Thelma & Louise (1991) in Natural Born Killers (1994), čeprav si film ne zasluži omembe v istem stavku z omenjenima mojstrovinama. Sam sem bil namreč, kljub temu, da sem vedel, na katere note igra film, ob prikazu odjavne špice precej razočaran. Pa ne slovim ravno po visokih kriterijih. Razglašeno in amatersko.
Navalite na neoskubljeno verzijo in poleg prečudovite švedske kinematografije boste deležni tudi prečudovitega golega telesa švedske seksploatacijske ikone Christine Lindberg. Za nameček pa se boste lahko naslajali ob nazornih vaginalnih in analnih penetracijah, v katerih so (pre)očitno uporabljeni dvojniki, s samim filmom pa nimajo kaj dosti skupnega. Toda le kdo bi se lahko uprl prizorom seksa? Je pa poleg vseh teh razgaljenih prizorov film znan še po eni dokaj nagnusni sekvenci. V njej smo priča rezanju očesnega zrkla s skalpelom. Toda za razliko od prizora v Un Chien Andalau (1929), je tokratni mnogo bolj realen. In ne brez razloga. V prizoru je bilo namreč uporabljeno oko trupla. Crazy.
Toda kljub vsem tem eksploatacijskim prvinam je tokratni film povsem soliden kinematografski dosežek. Pozna se mu, da prihaja iz dežele z bogato filmsko tradicijo. Poleg vseh šok terapij nam namreč ponuja všečno fotografijo, v najbolj zateženih delih pa se že nevarno nagiba onkraj meje artfagovstva. Meni so namreč nekateri slowmotion kadri povsem odveč (posebej tisti s policistoma). Sicer pa je zgodba kot v vseh tokratnih filmih precej preprosta. Mlado Friggo že v rani mladosti spolno zlorabi stari izprijenec, toda tudi kasneje njeno življenje ni ravno postlano z rožicami. Ugrabijo jo, ter jo s pomočjo heroina prisilijo v prostitucijo. Toda nekega dne ima Frigga dovolj in začne se krvavi pohod.
Gre za nekakšen ameriški spin-off že omenjenega švedskega filma Thriller: A Cruel Picture (1974). Tudi tokratna deklina, ki sprva izžareva nedolžno simpatičnost je namreč nema. Da jo posilijo in se kasneje maščuje najbrž ni potrebno omenjati. Glavna razlika s švedsko heroino je predvsem v tem, da se Zoë Lund, ki je svoj prerani grob dočakala zaradi prevelikega odmerka mamil, maščevalnih vrlin nauči izredno hitro. Takoj, ko namreč v roke zagrabi pištolo kalibra 45, je pripravljena na svoj pohod maščevanja. Toda nje ne zanima le njen posiljevalec, za njo so krivi vsi ljudje (predvsem moški), ki so posledično odgovorni, da je newyorška družba tako gnila.
Japončki se v svojih filmih nadvse radi izživljajo nad nežnejšim spolom, toda redki so filmi v katerih se ženske maščujejo svojim napadalcem. Raje kot to, se v njih zaljubijo. Vsaj tako si življenje predstavlja moška populacija režiserjev, kar pa glede na razne raziskave o spolnem kriminalu, ki se dotikajo dežele vzhajajočega Sonca, niti ni tako daleč od resnice. Ne malokrat je namreč moč prebrati, da japonske ženske vse prepogosto sprejemajo vlogo žrtve in se resignirano vdajajo v usodo. Tudi tokratni film, ki se zaradi omenjenega dejstva gleda tudi kot kritika japonske družbe, se začne na podoben način. Mlado dekle je deležno brutalnega skupinskega posilstva, vendar se s krutim dogodkom ne obremenjuje prav dosti.
Prvenec režiserja, ki je širnemu svetu znan predvsem po Nightmare On Elm Street franšizi, Wesa Cravena. Tudi tokrat je govora o nočnih morah, ki se spremenijo v resničnost. Film namreč prikaže uresničitev največjih strahov staršev. Le spomnite se kolikokrat so vam tekom vaše mladostniške razposajenosti zabičali, da za božjo voljo ne hodite v tiste temačne ulice in se v nobenem primeru ne pogovarjajte s tujci. Deklinama v tej strašljivo realni uprizoritvi občih strahov nasveti niso zalegli in tako sta v zakotni ulici naleteli na napačnega tipa, ki ju je s pomočjo svojih pajdašev popeljal skozi kalvarijo. Otroci, vaši starši že vedo kaj govorijo pa čeprav nemalokrat pretiravajo.
Jp, tudi mojster vseh mojstrov gospod Ingmar Bergman se ni mogel upreti tokratnemu podžanru. Seveda pa je njegov izdelek daleč nad vsemi tokratnimi in je vse prej kaj drugega kot eksploatacijski in to kljub obravnavani tematiki posilstva in maščevanja. G. Bergmanu se pač ni bilo potrebno posluževati poceni šokantno populističnih prijemov. Njegov film je prava umetnina, ki jo odlikuje predvsem dih jemajoča črno-bela fotografija. Prav vsak kader je namreč vreden občudovanja. Navsezadnje pa gre tudi za film, ki je g. Bergmanu prislužil enega izmed treh Oskarjev za najboljši tuji jezični film. Poleg tokratnega sta nagrado pobrala še Through A Glass Darkly (1961) in Fanny And Alexander (1982).
Gre za nekakšen ameriški spin-off že omenjenega švedskega filma Thriller: A Cruel Picture (1974). Tudi tokratna deklina, ki sprva izžareva nedolžno simpatičnost je namreč nema. Da jo posilijo in se kasneje maščuje najbrž ni potrebno omenjati. Glavna razlika s švedsko heroino je predvsem v tem, da se Zoë Lund, ki je svoj prerani grob dočakala zaradi prevelikega odmerka mamil, maščevalnih vrlin nauči izredno hitro. Takoj, ko namreč v roke zagrabi pištolo kalibra 45, je pripravljena na svoj pohod maščevanja. Toda nje ne zanima le njen posiljevalec, za njo so krivi vsi ljudje (predvsem moški), ki so posledično odgovorni, da je newyorška družba tako gnila.
V spominu mi je ostala predvsem sekvenca povsem na koncu, ki je v svoji krvavi katarzi nadvse podobna meni tako ljubemu finalnemu zaključku Carrie (1976). Krvava poetika nabita s seksualnimi podtoni dominantnih žensk. Sicer pa gre za grafično ne tako ekspliciten film kot je večina tokratnih. Tako kot v švedskem »izvirniku« tudi tokrat vsa teža sloni na glavni igralki, ki kljub svojemu nememu nastopu deluje nadvse prepričljivo. Toda ob samem ogledu sem bil tudi malček razočaran. Mična Zoë se je namreč odločila, da nam ne bo razkrila mnogo čarov svojega seksi telesa. Škoda, ker se ni zgledovala po Christini Lindberg. Navsezadnje gre za (s)eksploatacijski rape & revange film.
Japončki se v svojih filmih nadvse radi izživljajo nad nežnejšim spolom, toda redki so filmi v katerih se ženske maščujejo svojim napadalcem. Raje kot to, se v njih zaljubijo. Vsaj tako si življenje predstavlja moška populacija režiserjev, kar pa glede na razne raziskave o spolnem kriminalu, ki se dotikajo dežele vzhajajočega Sonca, niti ni tako daleč od resnice. Ne malokrat je namreč moč prebrati, da japonske ženske vse prepogosto sprejemajo vlogo žrtve in se resignirano vdajajo v usodo. Tudi tokratni film, ki se zaradi omenjenega dejstva gleda tudi kot kritika japonske družbe, se začne na podoben način. Mlado dekle je deležno brutalnega skupinskega posilstva, vendar se s krutim dogodkom ne obremenjuje prav dosti.
Tudi ko jo 5 let kasneje obišče eden izmed posiljevalcev, vdre v njen dom, jo ponovno posili in se meni nič tebi nič v njenem stanovanju tudi naselil, se brhka mladenka ponižno vda v usodo. Da ne bi njena resnica prišla v javnost, se je pripravljena odreči tako svojemu stanovanju, službi kot tudi zaročencu, skratka življenju. Vse dokler ni nekega dne potlačene preteklosti dovolj in le-ta na dan privre v efektu jeze, ki se za posiljevalce (zasluženo) konča klavrno. Klavstrofobičen film posnet v tipični japonski maniri, kjer se mešata lucidno življenje in norost. Velik plus predvsem za stas kot tudi za pogum glavne igralke. Scena v kadi je res dih jemajoča.
Prvenec režiserja, ki je širnemu svetu znan predvsem po Nightmare On Elm Street franšizi, Wesa Cravena. Tudi tokrat je govora o nočnih morah, ki se spremenijo v resničnost. Film namreč prikaže uresničitev največjih strahov staršev. Le spomnite se kolikokrat so vam tekom vaše mladostniške razposajenosti zabičali, da za božjo voljo ne hodite v tiste temačne ulice in se v nobenem primeru ne pogovarjajte s tujci. Deklinama v tej strašljivo realni uprizoritvi občih strahov nasveti niso zalegli in tako sta v zakotni ulici naleteli na napačnega tipa, ki ju je s pomočjo svojih pajdašev popeljal skozi kalvarijo. Otroci, vaši starši že vedo kaj govorijo pa čeprav nemalokrat pretiravajo.
Film povzroča srh in grozo predvsem zaradi nadvse realnega odseva resničnega sveta. Zlikovce sestavlja na prvi pogled povsem navadna druščina in tudi deklini sta povsem naravni in vsakdanji. Ko svoje dodata še fotografija v stilu dokumentarnih filmov in preprosta a efektivna igra, je šok povsem na mestu. Le-ta doseže svoj vrhunec v psihičnem in fizičnem posiljevanju sredi idiličnega jesensko obarvanega gozda. Jp, Wes Craven nas vsake toliko časa zavede in spelje na kriva pota. Med ogledom celo pozabimo, da se pred našimi očmi odvija izredno brutalen film. To počne predvsem z glasbenimi vložki ter z vključitvijo burleskno nesposobnih policistov. In ko se že dodobra sprostimo, udari nadvse sunkovito.
Jp, tudi mojster vseh mojstrov gospod Ingmar Bergman se ni mogel upreti tokratnemu podžanru. Seveda pa je njegov izdelek daleč nad vsemi tokratnimi in je vse prej kaj drugega kot eksploatacijski in to kljub obravnavani tematiki posilstva in maščevanja. G. Bergmanu se pač ni bilo potrebno posluževati poceni šokantno populističnih prijemov. Njegov film je prava umetnina, ki jo odlikuje predvsem dih jemajoča črno-bela fotografija. Prav vsak kader je namreč vreden občudovanja. Navsezadnje pa gre tudi za film, ki je g. Bergmanu prislužil enega izmed treh Oskarjev za najboljši tuji jezični film. Poleg tokratnega sta nagrado pobrala še Through A Glass Darkly (1961) in Fanny And Alexander (1982).
V filmu prirejenem po srednjeveški baladi trije švedski hillbillyji napadejo zafnano in v iluzije ujeto najstnico. Sledita kruto skupinsko posilstvo in umor. Maščevanje je torej rezervirano za nekoga drugega. Lahko vam namignem, da je film zgodbovno na las podoben prvencu Wesa Cravena The Last House On The Left (1972), tako da tudi tokrat hudodelstvo storjeno nad dekletom, maščujeta starša. Ni dvakrat za reči, da se g. Craven ni zgledoval ravno po ikoni švedske kinematografije, medtem ko se je le-ta v tem obdobju odkrito zgledovala po ikoni Japonske. The Virgin Spring (1960) je tako po svoji narativni kot tudi vizualni plati precej podoben filmu Akire Kurosawe Rashômon (1950), prav tako mojstrovini. Vredno ogleda.
Zadnji komentarji