7 eko dokumentarcev
Ker je bil včeraj dan Zemlje, sem se odločil, da s pomočjo tokratnega zapisa nastavim ogledalo človeški družbi. Pred vami so torej dokumentarci, ki na eni strani prikazujejo lepote našega planeta in na drugi strani naše obnašanje napram tem lepotam. Sram nas bodi.
Poleg vizualno fantastičnega dokumentarca Home (2009) je tokratni tisti, ki se ga prav tako splača pogledati v full HD resoluciji oz. mogoče je tak ogled kar nujnost. Celoten projekt je namreč snemalo kar 40 snemalnih ekip na 200 različnih svetovnih lokacijah in izbrali so res dih jemajoče oz. tiste v katerih človeški odtis še ni pustil razpoznavnih znakov. Da bi tudi sami pričarali kar se da pristno izkustvo, so med drugim veliko posnetkov naredili iz ogromne oddaljenosti ali pa kar z letala. Pri tem so med drugim uporabljali tudi kamere, ki so brez težav pozumirale tudi kilometer oddaljeno dogajanje. Sicer pa vsakemu delu sledi tudi making of, tako da se lahko tudi sami prepričate o njihovi tehnični dovršenosti in iznajdljivosti.
Celotno sezono sestavlja kar enajst delov, ki v vrstnem redu opisujejo celotno popotovanje od pola do pola (From Pole To Pole), gore (Mountains), zaloge sladke vode (Fresh Water), kraške jame (Caves), puščave (Deserts), zmrzjen svet (Ice Worlds), velike planjave (Great Plains), džunglo (Jungles), plitva morja (Shallow Seas), mešane gozdove (Seasonal Forests) ter oceanske globobine (Ocean Deep). Pokrit je torej praktično celoten planet Zemlja, a ustvarjalci so šli še korak dlje, saj nam poleg naravnih čudez ponudijo tudi izredno zanimive navade živali, ki jih dotlej nismo bili vajeni. Prava poslastica tako za vaše oči kot tudi za vaše možgane.
Po neuspelem poskusu povzpeti se na ameriški predsedniški stolček, se je Al Gore odločil, da se bo preizkusil še v okoljevarstvenih vodah. Njegov dokumentarec v katerem prepleta predavanje o nevarnosti globalnega segrevanja ter posnetke svojega zasebnega življenja, je eden tistih, ki je ogromno pripomogel k svetovni ozaveščenosti o problemu onesnaževanja našega ozračja in eden izmed tistih, ki je sprožil pravo poplavo vseh eko dokumentarcev. Al Gore je pač spretno izkoristil svojo takratno medijsko razpoznavnost in jo unovčil za reševanje našega planeta. Za to svojo angažiranost, si je celo prislužil Nobelovo nagrado za mir in ravno zaradi te njegove »zelene« plati bo vedno ostalo vprašanje, le kaj bi se zgodilo, če bi leta 2000 zmagal.
Al Gore veliko svojih domnev oz. dejstev podpre z različnimi fotografijami, grafi, posnetki, pričevanji… tako da vsa zadeva izpade dokaj studiozno, vendar gospod Gore vse prepogosto v razlago vključuje svoje bridke življenjske izkušnje, tako da dokumentarec na trenutke izpade zelo patetično. Vrhunec tega je zagotovo prizor, ko Al Gore ob morebitnem zvišanju gladine morja omeni spominsko območje na katerem sta nekdaj stala dvojčka in pri tem tudi narahlo zahlipa. Toda ne glede na vse kritike, ki se posmehujejo Alu in zagovornikom teorije o globalnem segrevanju, češ Zemlja ima že od nekdaj klimatske cikle bi rekel samo tole. Ne glede na to ali ima Al prav ali ne, to kar počnemo z našim planetom ni vredno našega obstoja.
Predlagam, da si najprej ogledate vele znano mladinsko serijo Flipper (1964 – 1967), nato pa še tokratni dokumentarec. Gre namreč za izjemno povezanost. Tako v prvem, ko v drugem namreč nastopa isti človek, ki ima v obeh primerih celo glavno vlogo. V seriji sicer ne tako vidno, saj je njegov trening delfinov potekal skrito od oči kamer, v The Cove (2009) pa je poleg omenjenih vodnih sesalcev glavni protagonist. Kot zagrižen aktivist in borec proti pokolom delfinov se s skupinico zagnanih aktivistov poda na Japonsko, kjer želi razkriti dejanja ne vredna človeške eksistence, ki se dogajajo znotraj skritega zaliva v mestecu Taijii. Gre za najboljši triler med dokumentarci.
Med drugim tudi zato, ker tej novodobni aktivisti uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo, ki si jo sposodijo pri samem George Lucasu oz. pri Industrial Light & Magic. Z njo se poskušajo infiltrirati onkraj ograje, ki jo stražijo vzkipljivi Japončki. Toda zaliv je izjemno dobro zastražen in našim aktivistom na vsakem koraku sledi japonska policija. Jim bo uspelo? Bo, ker so odličen primer tega kaj pomeni biti modern aktivist in kako prebuditi in ozavestiti zaspano javnost. Kar sledi je krvavi dogodek, ki še dolgo ne bo zapustil vaše zavesti. Dokumentarec, ki vam med drugim z lahkoto dokaže kako preprosto je lobiranje, kako pomemben je v današnjem svetu denar in predvsem to, da je imel Štoparski vodnik po galaksiji povsem prav.
Tudi ta eko dokumentarec je nastajal kar nekaj let in ravno ta dolgotrajen proces nastajanja pripomore k njegovi relevantnosti. Ko je aktivist Joshua Tickell pričel s snemanjem je namreč biogorivo veljalo za veliko zeleno revolucijo, ki bo odrešilo svet odvisnosti fosilnih goriv. Morda bi ga tudi res, če ne bi kmalu zatem študije pokazale, da je pridelovanje nekaterih rastlin za biogorivo še bolj škodljivo za okolje kot pa izpušni plini, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv. Toda strokovnjaki in pa predvsem linčanja željna novodobna populacija so te študije popadli mnogo prehitro in v raziskavah spregledali zelo pomembno besedo, t.j. nekakaterih.
Dokumentarec je odličen predvsem v tistih delih, ko se osredotoča na resnična in zanimiva zgodovinska dejstva kot je na primer ta, da je prvi motor Rudolfa Christiana Karla Diesela deloval na biogorivo pridelano iz arašidov, ko nam prikazuje našo odvisnost od nafte, ki je kontrolirana s strani naftnih mogotcev ter lobijev in ko nam ponuja domiselne, okolju prijazne ter trajnostne ekološke rešitve. Po zelo tankem ledu pa se dokumentarec giblje, ko se spusti v razglabljanje o teorijah zarote. Saj veste, 11. september, vojna proti terorizmu, nafta… Špekulacije namreč ne pritičejo ostalim relevantnim in avtentičnim podatkom v tem ogleda vrednemu dokumentarcu.
Televizija je zgolj in predvsem vizualni medij in tega se pri National Geographic izredno zavedajo. Zato so poleg suhoparnih številk, ki jih lahko opazujete v razno raznih člankih, ponudili tudi povsem vizualni prikaz. Kadar hočejo torej poudariti, da povprečni ameriški otrok v svojem otroštvu porabi 3.793 plenic, to napišejo in tudi prikažejo. Jp, pred vašimi očmi se res znajde ogromna gora umazanih plenic. In tako je tudi prav, kajti same številke nam ne povejo kaj dosti, ko pa pred seboj zagledaš maso hamburgerjev, ki jih vase zbaše povprečen Američan, takrat pa si človek ne more pomagati, da se ne bi zamislil. Edina škoda je, da dokumentaec prikazuje zgolj povprečnega Američana.
Zanimivo bi bilo namreč primerjati povprečni ameriški odtis in odtis povprečnega Tuarega ali pa pripadnika kakšnega plemena tropskih deževnih gozdov. No pa tudi številke vam bodo sčasoma že pošteno najedale. Za uro in pol jih je namreč absolutno preveč, tako da se dokumentarec začne postopoma pošteno vleči. Ne rešijo ga niti »behind the scenes«, ki so vkomponirane kar direktno v dokumentarec. Tudi voditeljica s svojim "it's so amazing that you won't believe it" začne sčasoma presedati. Je pa zanimivo, da sem bil kljub vnaprejšnji predstavi o tem kakšni potrošniki so Američani, negativno šokiran. Res so neverjetni v svojem pretiravanju.
Pogledal sem že ogromno filmov vseh vrst, ampak redkokdaj pri kakšen ogledu izbuljim oči. No tokrat sem debelo in s precejšnjim nelagodjem nemo opazoval celoten dokumentarec in prva ideja, ki je spreletela moje misli je bila, FAK! Nekateri ljudje si preprosto ne zaslužijo življenja na našem planetu in to rečem brez kančka kakršne koli slabe vesti. No, saj to sem vedel že prej, ampak vseeno so me ob ogledu resničnih posnetkov spreletavali mešani občutki, ki so bili nekakšna mešanica groze, srha, nemoči, gnusa, jeze in sočutja. Tako da draga Jadranka, če želiš spreobračati mesojedce, jim pokaži tale dokumentarec. Zaleže mnogo bolj kot sprani argumenti veganov, ki krožijo po socialnih omrežjih.
Dokumentarec nas popelje v svet
našega sprevrženega odnosa do živali. Interakcija je razdeljena na 5 kategorij
in sicer: domači ljubljenčki, hrana, obleke, zabava in medicinski poizkusi. Seveda je v vseh
teh primerih človek tisti, ki se okorišča. Pripovedovalec (Joaquin Phoenix) gre
celo tako daleč, da človeka označi kot »vrstista«, t.j. tistega, ki svojo zemeljsko vrsto jemlje kot superiorno. Po
ogledu teh na skrivaj posnetih videov, ki so se kopičili kar 6 let, vam bo
hitro jasno zakaj. Povsem jasne pa vam bodo postale tudi naslednje Twainove
besede:« Od vseh bitij, ki so bila kdaj ustvarjena, je človek najbolj prezira
vreden.« Ogled nadvse priporočljiv, toda pripravite se na prizore, ki bodo za
vedno ostali z vami.
Vizualna poslastica podprta s pompozno glasbeno podlago, ki v približno 2 urah opiše zgodovino našega planeta Zemlje. Poudarek je seveda na obdobju, ko se je na planetu pojavil Homo sapiens (glede na naše obnašanje napram živemu in neživemu svetu okoli nas nadvse neprimerna oznaka), oziroma ko je človek ugotovil, da namesto njega delo lahko opravljajo stroji, ki jih zadnje čase poganja predvsem nafta. Od tistega trenutka naprej je začel s pomočjo svojega znanja in že omenjenih strojev sunkovito spreminjati svojo okolico. Če potegnemo nekakšno povprečje, na žalost zelo negativno in s takim tempom spreminjanja in izkoriščanja se nam ne piše nič dobrega.
Zgodbo pripoveduje kar
Zemlja sama in nas prosi, da naj malček umirimo naš tempo njenega siromašenja.
Pri tem nam s pomočjo zračnih posnetkov dokazuje posledice našega ravnanja, ki
nas vodijo na rob obstoja. Vendar pozor. Čeprav je že od omenjenega trenutka
dalje, se pravi, ko človek odkrije koristnost mehaniziranega dela, zgodba zelo
depresivna, je zaključek optimističen. Zemlja nam prikaže, kako so se nekateri
ljudje že začeli zavedati strašne situacije v kateri se je znašlo človeštvo in
njihova dejanja, ki bodo pripomogla k bolj zeleni prihodnosti. Navsezadnje je
to za enkrat naš edini planet in čas bi že bil, da mu izkažemo zasluženo mero
spoštovanja.
Zadnji komentarji