Konec 70-ih in v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja se je iz žanra grozljivk razvil nov podžanr imenovan slasher. V njem se zamaskirani morilec igra izštevanko s hedonističnimi najstniki ter jih na domiselne načine pobija enega za drugim. Vse dokler ne naleti na finalno deklino. Slasherji so konec 80-ih let nato praktično povsem poniknili. Z njihovim oživljanjem je sprva pričel Scream (1996). Kvalitetno, a na prvi pogled dokaj neuspešno. Povsem drugačna pa je zgodba v novem tisočletju. Slasherji so s pomočjo rimejkov oživljeni, a na žalost precej nekvalitetno.   

Rimejk kultnega The Texas Chain Saw Massacre (1974) (bodite pozorni na malenkost drugačen zapis), ki je sprožil poplavo slasher rimejkov v zadnjem obdobju. Vsekakor ne zaradi filmskih kritik, ki so bile povečini zelo negativne, ampak zaradi zaslužka, ki ga je film prinesel produkcijski hiši Platinum Dunes (gre za filmski studio Michaela Baya, ki je odgovoren za prenekateri izdelek na tokratni lestvici). Filmski ustvarjalci neobremenjeni s filmsko kritiko so namreč kaj hitro ugotovili, da v kinematografe zahaja predvsem mlada ter nezahtevna publika, željna nasilja, krvi in postavnih mladostnikov. Vse to pa tokratni film z lahkoto dostavi.

No mene samo nasilje ni preveč prepričalo, saj sem v svojem življenju videl že mnogo bolj nazorne in krvave filme. Po drugi strani pa film svojo formulo o postavnih najstnikih, dodobra zapolni in izpelje s pomočjo seksi Jessice Biel (vse pohvale za nekatere snemalne kote, ki izpostavijo njene glavne atribute). Filmu gre tudi »zahvala« za trud, da je ponovno poskušal obuditi The Texas Chainsaw Massacre franšizo. Studio je namreč načrtoval nadaljevanje rimejka, ki pa so ga kasneje predelali v preddel znan kot The Texas Chainsaw Massacre: The Beginning (2006). Tega so raztrgali tako kritiki kot tudi gledalci in ideja je splavala po vodi. Zanimivost: pri obeh novodobnih skrpucalih je sodeloval tudi Tobe Hooper.

V grobem obstajajo tri vrste rimejkov. Tisti, ki npr. kot Psycho (1998) Gusa Van Santa zgolj s pomočjo novih igralcev dobesedno skopirajo praktično vsak kader. Sledijo jim rimejki, ki skrbno sledijo izvirniku, a ga s pomočjo rahlih scenarističnih (in kakopak igralskih sprememb) preredijo za aktualno občinstvo. Nenazadnje pa so tu še izdelki, ki imajo z izvirnikom bolj ali manj skupen zgolj naslov in rdečo nit zgodbe. Med slednje spada tudi tokratni film, ki je kopija istoimenskega izvirnika Prom Night 1980. A omenjena scenaristična metamorfoza rimejku ni naredila praktično nobene usluge, saj filmu zaradi nje ni mogoče pripisati nikakršne izvirnosti.

Gre pač za slasher, ki se dogaja na maturantski večer, prav lahko pa bi se dogajal na kakšen drug »pomemben« dan ala noč čarovnic, petek trinajstega … Najhujše pri vsem pa je, da gre za izjemno dolgočasen, klišejski in nedodelan film, katerega izvirnik, ki mimogrede tudi ni bila ne vem kakšna mojstrovina, prekaša praktično v vseh filmskih prvinah. Poleg tega pa gre za grozljivko, ki je MPAA pripisala oznako PG -13 (starši pozor, nekateri prizori v filmu po vsej verjetnosti niso primerni za otroke mlajše od 13 let). V Prom Night (2008) tako ne pričakujte eksplicitnega nasilja in hektolitrov krvi, prav tako pa se ne boste mogli naslajati nad joškami »najstnic«. 

Če smo povsem natančni Friday the 13^th (2009) sploh ni rimejk (kljub temu, da so ga tako oglaševali), ampak bolj reboot, ki je poskušal oživiti legendarno Friday the 13^th franšizo. To mu zaenkrat še ni uspelo. A po drugi strani ima tokratni film tudi precej skupnega predvsem s prvimi štirimi deli omenjene franšize in posledično sem se odločil, da ga uvrstim na tokratni seznam. Če vam bo kaj lažje, lahko pričujoči film označimo kot kompilacijski rimejk. V njem pa praktično nič novega. Jason je ponovno prikazan kot okrutni morilec, ki se zaradi neljubega dogodka iz njegovega otroštva, znaša nad hedonistično mladino. Edina razlika s predhodniki je velika količina jošk, kar pa tudi ni zanemarljivo.

Po vsej verjetnosti je ravno ta uporaba čvrstih in lepo zaobljenih ženskih atributov v navezavi z dokaj eksplicitnimi ter krvavimi prizori morije pripomogla k temu, da je ta že 12. del franšize, kljub negativnim kritikam, podrl kar nekaj finančnih rekordov. S skupnim izkupičkom okoli 100 milijonov ameriških zelencev, se je Friday the 13^th (2009) zavihtel na drugo mesto, ko je govora zgolj o finančnem zaslužku znotraj franšize. Prvo mesto še vedno in tudi povsem zasluženo zaseda kultni original Friday the 13^th (1980). A glede na finančni uspeh rimejka oz. reboota z lahkoto zatrdimo, da zgodba o Jasonu Voorheesu še zdaleč ni končana. 

Ko sem slišal, da bo ena izmed mojih najljubših grozljivk doživela novodobni rimejk sem bil precej skeptičen, saj tako kot večina filmofilov, nisem ravno navdušen nad tovrstnimi filmskimi izdelki, ki jim vse prepogosto manjka inovativnosti ter dodane vrednosti. Toda že v trenutku, ko mi je internet razkril, da se bo projekta lotil Rob Zombie sem bil povsem pomirjen. Mladi režiser je bil namreč s svojimi tarantinovskimi white trash klavnicami ala House of 1000 Corpses (2003) ter The Devil's Rejects (2005) pri meni zapisan zelo visoko. Hvala bogu je tudi po ogledu rimejka Halloween (2007) ostalo tako. Zombi je namreč to zahtevno nalogo opravil z odliko.

Ohranil je namreč vse bistvene elemente filma, ki so temeljili predvsem na mističnosti zalezovalca Michaela Myersa, hkrati pa mu je s pomočjo krajše predzgodbe dodal tudi bolj človeško noto, nam gledalcem pa ponudil razlago, kaj se je s sociopatom dogajalo v njegovih mladostniških letih. Myers je tokrat tudi bolj premišljen morilec, zaradi dejstva da ga je upodobil orjak Tyler Mane, pa izgleda še precej bolj brutalno. Seveda pa pri tem ni izgubil niti kančka svoje srhljivosti. Na koncu pa bi rad omenil tudi, da je film tako kot se za Roba Zombieja spodobi prežet z erotičnim nabojem in nasiljem. Ko bi le vsi slasher rimejki izgledali takole.

A Nightmare on Elm Street (2010)



Kultni morilec Freddy Krueger je že v izvirniku A Nightmare on Elm Street (1984) svoje krvave uboje često pospremil s cheesy enovrstičnicami. Žal pa se je tekom let s pomočjo premnogih nadaljevanj (originalu je pred tokratnim rimejkom sledilo kar 6. oz. 7 nadaljevanj, odvisno od tega ali k A Nightmare on Elm Street franšizi štejete tudi Freddy vs. Jason (2003)), Freddy iz enega najbolj k00l slasher morilcev spremenil v navadnega klovna. Avtorji filmske priredbe (tudi tokrat je imela vmes prste Bayeva produkcijska hiša Platinum Dunes), da Kruegerja spremenijo nazaj v srhljivega morilca iz mladostniških nočnih mor oz. kolektivne podzavesti.

To jim je tudi uspelo, upali pa so se iti tudi korak dlje in Freddy je tokrat prikazan po prvotni Cravenovi zamisli, se pravi kot spolni izprijenec, ki je zlorabljal mladež v lokalni šoli. Na tem mestu vse pohvale za drznost in pogum. Je pa po drugi strani glavni lik izgubil na svojem čaru, ki si ga je zgradil predvsem s pomočjo prvega dela in tega ne moreta nadoknaditi niti krvava eksplicitnost bazirana na specialnih efektih, niti Freddyjeva kruta osebnost. A gledalcev to ni pretirano zmotilo, saj je A Nightmare on Elm Street (2010) postal film, ki je premaknil rekordno mejo, kot najbolj gledan film »polnočnih« prikazovanj. Iz trona je ne boste verjeli, izrinil še en slasher rimejk in sicer Friday the 13^th (2009).

Že original The House on Sorority Row (1983) ni bil ravno za prste obliznit, saj je šlo za dokaj generičen slasher, a rimejku ni uspelo doseči niti te dokaj nizko postavljene letvice. Ima generičnost in ima tudi tisto za slasherje tako značilno slabo igro. Ima pa še nekaj. Izredno mlačnega, neizrazitega in nekarizmatičnega glavnega morilca, ki svoje žrtve pobija s pomočjo spimpanega ključa za premontažo gum. Škoda, kajti zaradi antipatičnosti glavnih »igralk« sem še kako navijal zanj, da bi izumetničene princeske čim prej pospravil s filmskega platna. Res mi ni jasno kaj so imeli v mislih možje odgovorni za igralsko zasedbo, da so na kup nabrali takšno četico igralskih antitalentov [namig najdeš spodaj].

Še toliko huje, ker so ta film kjer šteje vsaka minuta, raztegnili na preko 100 minut. V njem pa je poleg nekaj klišejskih BU! elementov (tema, suspenz s pomočjo najedajoče glasbe, igralka izgleda prestrašeno in izgubljeno, prižge luč in BU!) zelo težko najti kakšno resnično srhljivo oz. grozljivo sekvenco. Tako je edina svetla točka poleg tiste standardne, ki jo je moč najti v brhkih in razgaljenih telesih mladenk, to da se ta celuloidni izdelek že nagiba v B cheesy vode, kar je razvidno predvsem iz umorov (najbolj cheesy je izvedba globokega grla s pomočjo steklenice šampanjca). A vseeno upam, da se ne uresniči tisto na kar namiguje praktično vsak slasher, t. j. nadaljevanje.  

Originalni Black Christmas (1974) tako kot večina izvirnikov, ki so jih (povečini) rimejki s tokratnega seznama iznakazili, velja za kulten filmski izdelek. Še toliko bolj, ker gre za enega izmed prvih slasherjev. V njem je s pomočjo voajerskih prijemov oz. snemalnih kotov domiselno obdelana tematika, da božično obdobje za (pre)nekatere ni zgolj obdobje veselja, ampak obdobje trpljenja. Trpljenja, ki ga zaradi bleščečih se lučk in ignorance, ne opazimo oz. ga ne želimo opaziti prav pogosto. Rimejk poskuša narediti nekaj podobnega, a kaj, ko je bilo že vse povedano ter prikazano v izvirniku in to na mnogo bolj dovršen, stiliziran, srhljiv in predvsem temačen način. 

Tako se rimejk poslužuje tistega, kar se leta 1974 ni smelo oz. moglo prikazati. Pod smelo imam v mislih seveda golo kožo mladenk, pod moglo pa imam v mislih predvsem manko maske in specialnih efektov, ki dandanašnji veliko pripomorejo k eksplicitnosti žanra grozljivk. Poleg tega pa se je filmska ekipa pod vodstvom producenta Boba Clarka, ki je bil režiser izvirnika, poslužila še enega dokaj poceni trika. Da bi scenaristično vsaj malo nadgradila kultni original, so se odločili, da nam predstavijo otroštvo glavnega morilca in opravičijo njegova dejanja videna v filmu. Gre za precej bolan del filma, a njegove resnične vzporednice lahko vsake toliko zasledimo tudi v dnevnem časopisju.