A Chinese Torture Chamber a.k.a. Mun Ching Sap Daai Huk Ying (1994)

Gre za tako bizaren film, da je razdevičenje, ki je hkrati tudi posilstvo, izvedeno s pomočjo dveh debelušnih deklin in dildota solidnih proporcev za potrebe sojenja, nekaj najbolj normalnega kar boste zasledili v dotični hongkonški softcore wuxia tortureporn komediji. Sojenje na kateremu sodijo mladeniču in mladenki zaradi domnevnega prešuštništva in umora, je izgovor za izvajanje nazornih ter domiselnih mučilnih kitajskih tehnik (dobesedni prevod pomeni Ten Tortures of the Manchu Qing Dynasty). Toda prava vrednost tega kultnega izdelka se skriva v flashbackih, ki nas popeljejo v bizarni svet hongkonške erotike.      

Najbolje da začnem kar pri spodleteli spletki, ki je sploh privedla do samega sojenja. Novopečena žena mladega princa je bila s strani služkinje zasačena pri varanju svojega moža (izredno divja seks scena, ki pa ni nič v primerjavi s tisto, ki sledi). Služkinje se je zatorej potrebno znebiti, toda kako? Morda z zastrupitvijo, utopitvijo, zadavitvijo… Ne ne. Nenasitna prešuštnica se s svojim ljubimcem odloči, da bosta mlado voajerko prodala za ženo možakarju, ki je tako obdarjen, da z njim nočejo spati niti prostitutke. Prepričana sta namreč, da jo bo le-ta s svojim ogromnim orodjem, »raztrgal« na poročno noč. In ne tudi to še ni najbolj bizarna stvar. Vredno ogleda.

Umetnost je rojena iz bolečine. Tem večja je bol, večjo moč imajo umetniški izdelki. Ste se morda kdaj vprašali zakaj je poosamosvojitveni slovenski film praviloma tako brezizrazen, apatičen, morbiden… skratka v kurcu, na drugi strani pa imamo naravnost fantastične filmske izdelke iz Hrvaške in Srbije (filmi iz ostalih republik bivše Juge so v manjšini, ampak ne zaradi pomanjkanja trpljenja, temveč ostalih stvari povezanih predvsem s financami in infrastrukturo)? Sam sem mnenja, da ima levji delež pri tem vojna, ki je na območju bivše skupne države, izbruhnila leta 1991. To morijo, ko so bratje obrnili orožje proti bratom in kasnejšo brezciljno situacijo, odlično predstavi tudi tokratni film.

Ja, nadobudna in nerazgledana mladež, point filma ni v tem, da je k00l biti mladi kriminalec. Ne skriva se niti v tistem slavnem »Dule Savić!« razdevičenju kot morebiti to mislijo avtorji pred kratkim objavljenega in ekstremno neokusnega filmčka. Bistvo filma v tem Dragojevićevem filmu se tako kot v njegovem fenomenalnem in meni osebno enem izmed TOP filmov Lepa Sela Lepo Gore (1996), skriva v brezsmiselnosti vojne in posledičnemu padcu človeških vrednot. Pinki (ki je kmalu po premieri filma svoj konec dočakal tudi v resničnem življenju) in Švaba sta torej le dve izgubljeni dušici, ujetnika svojega časa, ki prijateljstvo zamenjata za kratkotrajne iluzije.

Dijaki lokalne šole namreč v strahu pred tem, da bi bili zaštihani, organizirajo skupinsko orgijo, na kateri kanijo izgubiti svojo nedolžnost. To tudi storijo, a so bili filmski ustvarjalci zaradi strahu pred cenzuro preveč prestrašeni, da bi nam pokazali kaj konkretnega. Je pa v filmu moč zaslediti še eno precej bolj neromantično razdevičenje, ki je hkrati tudi povod za morilski pohod lokalnega psihiča. Z njegovo pomočjo se režiser Geoffrey Wright, ki je po tokratnem filmu ekspresno končal svojo filmsko kariero, ponesrečeno pokloni mojstrovini A. Hitchcocka Psycho (1960). Naj zaključim s tem, da v slasherju lahko v eni izmed njenih zgodnejši filmskih vlog občudujete prezgodaj preminulo Brittany Murphy.

Januarja letos je v večna lovišča odšel Nagisa Ôshima, avtor prvega nepornografskega porniča, ki je (po nekajletnih prepovedih v določenih konservativnih državah) doživel svetovno distribucijo. Da bi se izognil strogi japonski cenzuri in potencialni tožbi, se je g. Ôshima odločil, da bo za postprodukcijo filma poskrbel v Franciji. Tam so bili (poleg italijanskih filmskih ustvarjalcev) v 70-ih letih prejšnjega stoletja namreč pravi mojstri kamufliranja (mehkih) pornografskih izdelkov; gledalcem so jih namreč prodajali kot art. In tokratni izdelek je prav to. Sadomazohistično izživljanje (z resničnimi prizori seksa) zavito v celofan artfagovstva.

Zgodba o dveh nenasitnih ljubimcih, ki se ne moreta odlepiti eden iz drugega (celoten film je praktično eno samo fukanje), se napaja s pomočjo resničnih dogodkov. Pred 2. svetovno vojno je Japonce šokiral dokaj nenavaden umor. V hiši so našli mrtvega moškega, ki ga je doletela kastracija, na njegovem telesu pa je s krvjo pisalo [angleški prevod]Sada and Kichi, just two of us together.[/angleški prevod]. Kar pa se tiče razdevičenja, le-to ob prizoru ni direktno omenjeno, a ob prepoznavanju namigov in grobem znanju o takratni japonski kulturi nam je lahko kaj hitro jasno, da je keramična raca prva, ki razišče notranjost vlažnega cveta mlade gejše. V ogled raje priporočam kakšen izdelek Ase Akire.

The Kids (1995)

Larry Clark je znan po sovjih kontroverznih filmih v katerih nastopajo predvsem mladostniki, toda sam za razliko od velike večine ljudi kontroverznosti ne vidim v dekadentnih dejanjih mladoletnikov. Bolj me spodbode in zmrazi dejstvo, da se njegovi filmi z lahkoto gledajo tudi kot dokumentarci o dandanašnji mladeži. Tokratni je kljub dodelanemu scenariju, ki ga je spisal najstnik, celo posnet v ohlapnem dokumentarističnem stilu. Kamera je namreč kot kašen detektiv prilepljena na mlade delinkvente in jih spremlja na vsem njihovem koraku. Središče dogajanja sta mlada prijatelja Telly in Casper, ki se prestavljata po okoliških ulicah ter si s pomočjo nezaščitenega seksa in droge uničujeta življenje.

Najhuje pri vsem tem pa je to, da ne uničujeta le lastnih življenj, ampak tudi življenja svojih vrstnikov. Telly je namreč obseden z razdevičevanjem okoliških devic, pri svojem početju pa ne uporablja potrebne zaščite. Tako se zaradi pogoste menjave spolnih partneric okuži z virusom HIV in ga s svojim tičem nevede prenaša na nedolžna dekleta. Clark je v to zgodbo o nevzgojeni in ulicam prepuščeni mladini pogumno vključil same naturščike in s tem zadel žebljico na glavico. Film tako (tudi zaradi zgoraj omenjenega načina snemanja) deluje izredno realno in nas pretrese do kosti. Navsezadnje so mladi tisti na katerih svet stoji in po videnem se nam ne piše nič dobrega.

The Rules Of Attraction (2002)

Bret Easton Ellis je najbolj znan po svojem romanu American Psycho, ki je bil leta 2000 predelan tudi v zelo uspešen film, v katerem spremljamo šov Christiana Baleja. Toda avtor pravi, da mu je najljubša ekranizacija njegovih knjižnih del tokratni film (po njegovih delih so poleg že omenjenih dveh posneli še Less Than Zero (1987) ter The Informers (2008)). Ostalih dveh filmskih priredb še nisem videl, vendar z lahkoto trdim, da je American Psycho (2000) kar za nekaj odtenkov boljši od The Rules Of Attraction (2002). V njem ima eno izmed glavnih vlog tudi mlajši brat psihiča iz New Yorka, kar pa v filmu (na žalost) sicer ni eksplicitno izpostavljeno oz. izkoriščeno.

Verjetno poznate famo o študentskem življenju, ki naj bi bilo polno brezskrbnega žuranja, pijančevanja in seksa. Točno s tem obdobjem življenja se ubada tokratni film, a ta brezskrbnost in neodgovornost za seboj velikokrat potegneta tudi negativne posledice. To na svoji koži izkusijo vsi trije glavni junaki, katerih zgodbe se prepletajo, toda nikoli resnično ne zapletejo. Še najhujše posledice tega dekadentnega življenja na svoji koži občuti simpatična in naivna Lauren. Že povsem na začetku filma smo namreč priča prizoru v katerem Lauren izgubi svojo nedolžnost na zelo brutalen način. Po tem, ko se zbudi iz pijanske nezavesti namreč opazi, da jo poriva neki lokalni douchebag, ki se izprazni v njo (sperma) in na njo (bruhica).

Guts Of A Virgin a.k.a. Shojo No Harawata (1986) 


Nikoli si nisem mislil, da bom izjavil kaj takega, ampak po ogledu dveh filmov namenjenih za tokratno lestvico lahko rečem naslednje: preveč seksa dela filmu medvedjo uslugo. Nekateri filmski ustvarjalci želijo z njim namreč dvigniti vrednost svojim izdelkom, ki jim ponavadi primanjkuje predvsem zgodbe. Toda zakaj v tem primeru raje ne posnamejo kar porniča? Tako nas vsaj ne bi nategovali z mehkim. Sem pa po drugi strani vedno znova presenečen nad japonsko cenzuro, ko je govora o seksu na filmskem platnu. Prav nič sporno se jim namreč ne zdi prikazovanje izjemno izprijenih spolnih praks, posilstev, ekstremnega S&M… po drugi strani pa s pomočjo blura na vse pretege skrivajo tiče in muce.