7 velikih zmagovalcev Oskarjev
Minili so letošnji Oskarji in zaradi vsakoletne mrzlice ob koncu februarja ali pa na začetku marca, sem se odločil, da se sam poklonim filmom, ki so do sedaj v svoje vitrine pospravili največ pozlačenih kipcev. Pred vami so torej ultimativni zmagovalci po izboru velikokrat ne preveč legitimne filmske akademije.
p.s.: na seznamu manjka film Titanic (1997), ki si je prislužil 14 nominacij in 11 Oskarjev ter tako skupaj s filmoma Ben-Hur (1959) in Lord Of The Rings: The Return Of The King (2003) drži rekord v prejetih kipcih, skupaj s filmom All About Eve (1950) pa drži rekord v nominacijah. Poklonil sem se mu namreč v naslednjem zapisu: 7 sluzastih scen z osladnimi pop komadi, čeprav bi si bolj zaslužil mesto znotraj tokratnega zapisa. Jah, življenje ni potica.
p.s.: na seznamu manjka film Titanic (1997), ki si je prislužil 14 nominacij in 11 Oskarjev ter tako skupaj s filmoma Ben-Hur (1959) in Lord Of The Rings: The Return Of The King (2003) drži rekord v prejetih kipcih, skupaj s filmom All About Eve (1950) pa drži rekord v nominacijah. Poklonil sem se mu namreč v naslednjem zapisu: 7 sluzastih scen z osladnimi pop komadi, čeprav bi si bolj zaslužil mesto znotraj tokratnega zapisa. Jah, življenje ni potica.
12 nominacij in 11 Oskarjev. Rekord, ki ga je šele slabih 40 let kasneje uspel ponoviti Titanic (1997), nominiran kar v 14. kategorijah. Tokratnemu filmu se je izmuznil le kipec za scenarij in to kljub dejstvu, da so filmski ustvarjalci izbirali kar med 40. variantami. Kot kaže so se odločili za napačno. Toda nič ne de, še vedno gre za enega najboljših filmov vseh časov, ko pa je govora o epskih pustolovščinah, pa Ben-Hur (1959) po mojem osebnem mnenju zaseda sam vrh. Njegov dosežek je še toliko bolj častitljiv, ker je nastal v času, ko so bili filmi še daleč od tega, da bi si pomagali z računalniško generiranimi slikami (CGI). Tako je v tokratnem filmu nastopilo več kot 50.000 statistov.
Film presežkov v vseh pogledih. Med drugim je bil tudi najdražji do tedaj posneti filmski projekt. Nič čudnega. Film namreč traja skoraj 4 ure in že sama famozna sekvenca konjskih dirk s kočijami je stala preko milijona, kar je tudi vidno na filmskem traku. Gre za izjemno avtentičen prikaz, v katerem naj bi po urbani legendi življenje izgubili kar štirje kaskaderji. Ustvarjalci so to seveda zanikali, toda meni se zdi vsaj 1 padec smrten. Dobro, če pustimo vse te vizualne bombončke o katerih lahko govorimo zgolj v superlativih ob strani, ima Ben-Hur (1959) tudi kakšno pomanjkljivost. Ena izmed teh je ne ravno uspešno in konfuzno mešanje zgodbe o Jezusu in Ben-Hurju, druga pa je manko jajc pri prikazovanju homoerotične ljubezni.
11 nominacij in 11 Oskarjev. Sicer bi na tem mestu moral biti že omenjeni Titanic (1997), toda kruta usoda Filmskega platna št. 7 je hotela drugače. Kot vidite je tokratni nagrajenec z lahkoto pometel z vso konkurenco in kar vseh 11 nominacij spremenil tudi v nagrade. Pred njim je nekaj podobnega uspelo tudi filmoma Gigi (1958) in The Last Emperor (1987), ki sta prav tako vse svoje nominacije spremenila v zlate kipce (9 od 9). Pri vse treh filmih, ki so dosegli popoln izkupiček pa je zanimivo to, da nobeden od njihovih igralcev ni bi nominiran ne za glavno kot tudi ne za stransko vlogo. Je pa trilogija posneta po kultnih knjigah J. R. R. Tolkiena skupaj pobrala kar 30 nominacij in 17 Oskarjev.
Pri tem je zelo nenavadno, da sta bila prva dva dela novozelandskega režiserja Petra Jacksona dodobra spregledana pri filmski akademiji in ponovno se je težko znebiti občutka, da so v dvorani popravljali napake za nazaj. Pa dobro, pustimo kuhinjo ob strani. Zaradi epskosti filma vam priporočam, da si vse tri dele ako je le mogoče ogledate v extended verziji. Pridobili boste za skoraj 3 ure novega materiala, kar je res hvale vredno. S pomočjo trilogije se boste prestavili v nek povsem nov svet. Režiser Jackson se torej ni izneveril zahtevni nalogi, ki je od njega zahtevala, da na filmsko platno prenese do potankosti izdelan Tolkienov svet. Morda gre celo za najboljšo ekranizacijo knjižnega dela do sedaj.
11 nominacij in 10 Oskarjev. Kot kaže je Shakespearova zgodba o Romeu in Juliji zares nesmrtna. Doživela je namreč že malo morje uprizoritev vseh mogočih vrst. Ena izmed njih se je dogodila tudi v tokratnem, kar se Oskarjev tiče, zelo plodnem filmu. Pri tem pa je doživela tudi času primerno modernizacijo, katera je brez težav aktualna še danes. Ja, sadež prepovedane ljubezni kot kaže ne bo nikoli zapustil obličja zemeljskega površja. Tokrat je služil kot leitmotiv v tem do sedaj z zlatim kipcem največkrat obdarjenim mjuziklom vseh časov iz katerega izvira kar nekaj znanih štiklov, med drugim tudi America in I Feel Pretty, če omenim samo najbolj znana.
Mjuzikli so zaradi svoje pompoznosti in kričečih barv tako kot epski spektakli doživeli obdobje renesanse, ko je kinematografom iz varnih kotičkov domov grozila televizija. Tudi iz tokratnega naravnost kričijo žive studijske barve, ki so na trenutke kar malček preveč kičaste in tudi sami igralci niso od lokacij nič bolj avtentični. Veliko ljubiteljev sedme umetnosti ima dotični mjuzikl za tistega, ki zaseda sam tron, vendar jaz nisem med njimi. Meni namreč število prejetih Oskarjev ni merilo po katerem bi ocenjeval uspešnost filma. Več mi pomeni to, da me zna film pritegniti in posrkati v svoje dogajanje in West Side Story (1961) pri tem ni bil ravno najbolj uspešen.
12 nominacij in 9 Oskarjev. Film je zaradi vseh svojih zapletov (predvsem finančnih) nastajal kar 3 leta. Ko je namreč od projekta odstopil studi 20th Century Fox (spor zaradi angažiranja neameriške igralke Kristin Scott Thomas) je za ta visoko leteči filmski projekt zmanjkalo denarja. Na pomoč je priskočil mali neodvisni studio Miramax in tako pomagal do velikega zmagoslavja na prestižni podelitvi nagrad. Nagrad, ki so jih tisto leto zaradi dejstva, da so v kategoriji najboljšega filma tekmovali kar štirje filmi, za katere so bili odgovorni neodvisni studii, poimenovali kar »The Year of the Independents«. Prvič v zgodovini podeljevanja pozlačenih kipcev se je namreč dogodilo, da niti eden izmed največjih Hollywoodskih studiev ni sodeloval v kategoriji najboljšega filma.
Ponovno gre za dodobra izrabljen motiv nesrečne oz. prepovedane ljubezni, ki pa v deželi sanj kot kaže vžge znova in znova. Tokrat se ta motiv prepleta z vojno tematiko II. svetovne vojne. Zaradi izjemnih detajlov sam med ogledom filma nisem imel občutka, da bi gledal film kakšnega neodvisnega producenta, saj so bili prav vsi kadri izdelani do potankosti. Sem pa imel po skoraj treh urah ogleda občutek, da mi med nogami počasi raste vagina. Ja, toliko ljubezenskih prizorov. Nekateri so bili naravnost dih jemajoči, spet drugi pretirano solzavi. V glavnem gre za film, ki ga kljub vojni tematiki krasi izjemno počasen tempo in bo po godu predvsem ljubiteljem klasičnih ljubezenskih romanov.
9 nominacij in 9 Oskarjev. Se pravi popoln izkupiček. Zame glede na kvaliteto tega mjuzikla precej nenavadno. Sam bi mu namreč morda prisodil le zlata goloriteža za kostumografijo in scenografijo. Sta mi bila že Cat On A Hot Thin Roof (1958) in The Defiant Ones (1958), ki sta bila nominiranega istega leta, precej boljša. Jasno ne v vseh kategorijah, toda v kategoriji najboljšega filma z lahkoto prekosita tokratno zlato kokoš. Vendar saj veste, Oskarji so vse prej kaj drugega kot dostojen in relevanten prikaz kvalitete filmske industrije. Toda dejstva in podatki ostanejo, večinoma pa si zapomnimo zgolj zmagovalce in Gigi (1958) je bil tisti, ki je zrušil 20 let star rekord 8-ih Oskarjev filma Gone With The Wind (1938).
Slava je bila sicer kratkotrajna, kajti že naslednje leto je mejnik za nadaljnih slabih 40 let s svojimi 11. Oskarji premaknil Ben-Hur (1959), ki si jih je po drugi strani priboril povsem zasluženo. Morda so tokratnemu filmu namenili tolikšno pozornost zaradi njegovega režiserja Vincenteja Minnellija, ki so ga povsem spregledali leta 1945 za film Meet Me In St. Louis (1944). Le-ta je namreč mnogo boljši od tokratnega. Vsekakor ne bi bilo prvič in še manj zadnjič. Po drugi strani pa Minnelli ni spregledal svoje kasnejše žene Judy Garland, ki mu je rodila prav tako znano hčerko Lizo. O kvaliteti filma pa med drugim priča tudi dejstvo, da niti en izmed glavnih ali stranskih igralcev ni bil niti nominiran za Oskarja. Tokrat zasluženo.
9 nominacij in 9 Oskarjev. 60 obletnica podeljevanja pozlačenih goloritežev je zaznamovalo kar nekaj mejnikov. Kot prvo tistega leta v kategoriji najboljših režiserjev ni bil nominiran niti en režiser, ki bi bil rojen v ZDA (nagrado je odnesel italijanski režiser Bernardo Bertolucci ravno za tokratno mojstrovino). Nadalje je bila stvar zelo čudna tudi v kategoriji najboljšega filma. The Last Emperor (1987) namreč kljub dejstvu, da je bil v celoti produciran izven ZDA ali VB, posnet pa na Kitajskem (sploh prvo snemanje filma v Prepovedanem mestu) in Italiji, ni bil nominiran v kategoriji tujejezičnega filma. Precej izjemen dogodek v zgodovini Oskarjev, ki ga je letos ponovil veliki zmagovalec The Artist (2011).
Kot kaže ima Akademija izjemno v čislih epske spektakle, ki med drugim šokirajo predvsem s svojo dolžino. Najdaljša verzija tega tehnično dovršenega spektakla v katerem je nastopilo skoraj 20.000 statistov je namreč dolga kar 219 minut. Vendar kot je že v navadi tudi tokratna epska zgodba, ki se koncentrira okoli zadnjega kitajskega cesarja (Pu Yi je cesar postal pri zgolj treh letih in je bil tako večino svojega življenja zgolj marioneta v rokah Japoncev) ni dobila prav nobene nominacije v igralskih kategorijah. Zgodba je bila povsem identična pri filmu Gigi (1958), ki je prav tako prejel 9 nominacij (vendar nobene v igralskih kategorijah) in 9 Oskarjev. Toda tokratni je vizualno precej bolj presunljiv.
13 nominacij in 8 Oskarjev. Že pred ogledom filma sem slišal za tisti famozni in veleznani prizor v katerem se po plaži valjata Burt Lancaster in Deborah Kerr in to je poleg podatka o pozlačenih kipcih vse, kar sem pred ogledom vedel o tokratnem filmu. Zato sem bil ob samem ogledu še toliko bolj šokiran, kajti izdelek je vse prej kot pa kakšna romantična drama na katero namiguje omenjeni odlomek. Gre namreč za dokaj realen prikaz ameriške vojske, ki le-tej ni v ne vem kakšen ponos. Pred uradnim vstopom v II. svetovno vojno so se namreč ameriški vojaki na otočju Havaji dodobra dolgočasili in se predajali alkoholu, pretepom in prostituciji.
Sicer se je za tokratne zadnje mesto na lestvici potegovalo kar 7 filmov. Poleg srečnega izbranca še Gone With The Wind (1938), On The Waterfront (1954), My Fair Lady (1964), Cabaret (1972), Gandhi (1982) in Amadeus (1984). Vsi so namreč v svoje vitrine pospravili 8 kipcev o katerih sanja vsak član filmske industrije. Tokratni jih je svoje vitrine po vsej verjetnosti pospravil zaradi svoje kontroverznosti ter seveda zaradi tega, ker v svoji zgodbi omenja Pearl »we will never forget« Harbor. Na roke pa mu je seveda šla tudi izjemna zvezdniška zasedba, ki je domov odnesla dva Oskarja. Akademija je odločila kot je, mene osebno pa je tisto leto mnogo bolj navdušil preprosti vestern Shane (1953).
Zadnji komentarji