7 strašno strašnih azijskih bledoličnih punčar

Dolgi črni lasje, bleda koža bela kot zid, čudno premikanje okončnin ter sodobna tehnologija. Žanr, ki združuje tradicionalni in moderni azijski svet ter skrbi za mnogotere neprespane noči. Ne verjamete? Poglejte si kakšnega izmed naslednjih biserčkov takrat, ko boste v hiši povsem "sami".
Ringu (1998)


Tisti, ki je pričel s pohodom tako imenovanega azijskega tehno-horrorja in zagotovo tisti, ki je še vedno najboljši predstavnik lastnega žanra. Titulo na kateri piše zmagovalec srhljivosti, drži Ringu (1998) med drugim zaradi odličnega scenarija ter predvsem zaradi peklenskega stopnjevanja vzdušja, ki privede do nepozabnega vrhunca ob katerem se vam bodo pošteno zatresle hlače (še posebej, če imate v sobi star katodni televizor, ki seva še dolgo v noč). Posebna pohvala pa gre tudi neuporabi BU! Efektov na katere se šlepa njegov nepotrebni hollywoodski rimejk, njegova nadaljevanja ter še nekaj korejskih rip-offov, vendar originalna je samo Sadako.














Zgodba, ki je na nek način tudi spomenik in hkrati slovo od legendarnih VHS kaset, govori o po krivici ubiti deklici. Le - ta zaradi svoje nezaslužene in krute smrti ne najde miru v onostranstvu ter se posledično maščuje naključnim gledalcem skrivnostne videokasete, vendar ne zaradi lastnih sadističnih nagnjenj. Vse kar si ta do obisti srhljiva punčara želi, je le da njena zgodba ne bi bila pozabljena oz. da bi resnica prišla na dan. Če v sedmih dneh niste sposobni razvozlati zagonetke, je krivda pač na vaši strani. Obstaja pa še ena bolj preprosta zadeva. Pogubno VHS kaseto je potrebno presneti in jo ponuditi na ogled kakemu vašemu »prijatelju«. Ja, Japonci niso narod, ki bi se obremenjeval s piratstvom.














A Tale Of Two Sisters (2003)


OK, na začetku takoj majhno opravičilo, ker ne gre za tipično grozljivko obravnavanega žanra, saj v njej ni zaslediti moderne tehnologije. Gre za srhljivi južno korejski biserček,  katerega vizualne ter narativne filmske prvine bi z lahkoto uvrstili znotraj žanra azijskega tehno-horrorja. Glavni element grozljivosti predstavlja namreč maščevanja željni duh v podobi mlade bledolične in z gostimi črnimi lasmi obdarjene deklice. Je že res, da le - ta ne ustrahuje svojih potencialnih žrtev s pomočjo moderne tehnologije, vendar to vlogo znotraj filma prevzame disfunkcionalna družina, za katero bi z lahkoto trdili, da je prav tako kot sodobna tehnologija, plod modernizacije in kapitalizacije tradicionalne družbe.













V tej vizualno bogati filmski fabuli spremljamo težavno mladostniško življenje dveh sester. Tako rekoč celotna zgodba se dogaja znotraj utesnjenih zidov družinske hiše, ki v sebi skriva zloveščo preteklost. Preteklost, katere skrivnost se na vse kriplje trudi, da bi privrela na dan. In, ko privre nas s pomočjo svojega preobrata, ki je posledica tragične družinske nesreče, šokira v vsej svoji grozljivosti. Gre za film, ki vsebuje ne le enega, ampak kar dva twista, zatorej se lahko gleda ne le kot izvrsten in nadvse srhljiv azijski horror, ampak tudi kot izvrsten triler. Seveda pa je tako kot vsak odličen predstavnik dotičnega žanra, tudi ta dobil svoj nepotrebni ameriški rimejk. Ah, ti Američani.


Ju-on: The Grudge II (2003)


Vse se je začelo leta 2000, ko je na TVje prišel Ju-on. Nizko proračunski J-horror, ki je s svojim uspehom odprl vrata mnogoterim nadaljevanjem ter (bravo uganili ste) kakopak rimejkom. Veliko ljudi je ob vseh Ju-on naslovih, kateri so se tekom let pojavili v filmskem svetu, kar precej zmedenih, vendar je stvar povsem preprosta. Kot sem že omenil je serijo leta 2000 pričel Ju-on. Še istega leta je baklo srhljivosti prevzel Ju-on II, ki pa je uporabil kar precej posnetkov svojega predhodnika (skoraj polovica filma je tako rekoč istega). Leta 2002 je luč sveta zagledala prva kinematografska verzija franšize, bolj znana pod naslovom Ju-on: The Grudge, sledil pa mu je do sedaj najsrhljivejši del Ju-on: The Grudge II (2003). Kar pa še ni vse…














Tako kot večinoma vse azijske horror zgodbe tudi ta govori o prekletstvu, ki je željno maščevanja. Ena izmed poglavitnih razlik pa je ta, da prekletstvo preži na vas predvsem v hiši, v kateri se je zgodil kruti zločin. Hja je pa še en zelo pomemben hakeljc. Maščevanja željan duh tokrat ne išče vaše pomoči pri reševanju skrivnosti, ki se je zgodila. Vse kar si želi je le vaša smrt. In ne samo to. Tokrat prihaja v paru. Rešitve za na smrt obsojene znotraj te srhljive filmske serije, ki za pripovedovanje zgodbe uporablja nelinearno povezane vinjete, tokrat ni. Bratsko sestrska naveza, ki je bila deležna krute smrti ne pozna usmiljenja. Jeba.













Shutter (2004)


Tako kot živce parajoči A Tale Of Two Sisters (2003) tudi Shutter (2004) ni japonske izdelave. Morda se vam bo zdelo malček nenavadno, toda tale tehno-azijski horror prihaja iz dežele rajskih plaž, budističnih templjev ter ladyboyev a.k.a. Tajske, vendar je po svoji sestavi tipičen predstavnik omenjenega žanra. Od svojih predhodnikov je prevzel vse sestavine, ki so potrebne, da nas zmrazi vse do zadnjega kotička našega telesa. Morda vas celo odvrne od tega, da bi kakšen teden ali dva pogledali skozi objektiv vašega fotoaparata. Seveda, če ste z njim posneli nekaj kar ne bi smeli. Ste?













Glavni junak omenjenega filma je že eden izmed takih pridaničev, ki je bil s pomočjo svojega objektiva priča neljubemu dogodku. Dogodku, kateri ga bo preganjal do konca njegovega življenja, kajti pri duhovih ne pomaga nobeno opravičilo. Film pri katerem vse skozi naraščajoča strašljivost eksplodira v zaključnem razodetju in ima poleg vloge finalnega šokiranja tudi vlogo odličnega twista. Pripravite se na obilico srhljivih trenutkov, ki vam jih bo ponudil ta tajski tehno horror. In zapomnite si, včasih je ljubezen potrebno postaviti pred prijateljstvo. Še posebej, če so vaši prijatelji nedorasli tupci, ki vam znajo na rame nakopati breme v podobi maščevanja željnega duha.














Phone a.k.a. Pon (2002)


Da ne bomo imeli paranojo zgolj pred video kasetami, lastnimi družinami, tujimi ali domačimi hišami ter fotoaparati, so se domiselni Azijci odločili, da nam priskutijo in s strahom zaznamujejo še eno izmed nam tako ljubih in pogrešljivih stvari. V filmu Phone (2002) so se namreč južnokorejski filmski umetniki spravili še na mobilne telefone in ustvarili film, ki je na moč podoben tistemu, ki je spočel ta nori in srhljivi žanr. Morda ima za razliko od Ringu (1998) malček bolj počasen tempo, prisoten pa je tudi motiv neuslišane ljubezni. No, ne glede na to pa je finalna sekvenca neprikrit hommage začetniku azijskega tehno-horrorja ter njegovi finalni domislici.














Sicer pa kot sem že omenil, gre za še eno zgodbo o neuslišani ljubezni polni prevar. Zgodbi, ki ji je mogoče malček težko slediti, saj so prehodi med posameznimi kadri čudno zastavljeni oz. na trenutke dokaj nelogični. Pa nič zato, ko boste proti koncu filma pogruntali v čem je hakeljc, se ne boste pretirano obremenjevali z tistimi na silo vrinjenimi kadri. Raje kot, da se obremenjujete s tem, se udobno zleknite in se prepustite srhljivosti, jezi ter brutalnosti, ki vam jo ponuja Phone (2002). Predvsem bodite pozorni na majhno deklico, ki ima po moje pred seboj še bogato kariero v kateri bo lahko dokazovala svojo srhljivost.














One Missed Call (2003)


Najbolj ploden japonski režiser zadnjih let Takashi Miike (na leto ta neumorni filmski umotvor posname približno 5 filmov), se je s tem filmom, ki je nekakšen rip off filma Phone (2002), ki je bil nekakšen rip off filma Ringu (1998), vrgel v bolj komercialne vode in pustil svoj pečat tudi v tem srhljivem žanru. Tako kot nam pove že sam naslov, tokrat vlogo prenašalca smrti ponovno prevzame mobilni telefon. In glede na to, da je Japonska do dobra prepredena z mobilnimi telefoni, ima maščevanja željni duh, v tem primeru nadvse pestro izbiro. Skratka še ena aluzija na temo, kako nas moderna tehnologija počasi dehumanizira oz. vodi v počasen a zagotov propad.













V od življenja prekipevajočem Tokiu začne skupinica mladostniških prijateljev prejemati čudne neodgovorjene telefonske klice. Klice s pomočjo katerih lahko slišijo prihodnost, ki pa nikakor ni rožnata. V zvokovnem sporočilu neodgovorjenega klica, namreč slišijo sebe v trenutku lastne smrti. Nič kaj prijetno. Se pa da vsemu temu ceremonialu umiranja izogniti na povsem preprost način. Potrebno je le razvozlati uganko, zakaj duh, ki mori s pomočjo mobilnega telefona, želi pozornost. Ali pa ne. Zlo zna biti v tem filmu malo bolj zakoreninjeno znotraj nas samih kot pa v ostalih azijskih tehno-horrorjih.














Dark Water (2002)


Da bo krog sklenjen bom tako kot sem začel tudi končal. Se pravi z režiserjem Hideo Nakato, ki je leta 1998 posnel famozni Ringu, štiri leta kasneje pa je izpod njegove režiserske palice prišla še ena J-horror mojstrovina (obe sta ekranizaciji novele japonskega Stephena Kinga imenovanega Koji Suzuki). Tudi ta z nadvse počasnim tempom ter neverjetno srhljivo atmosfero, ki ne popusti vse do konca filma, zna pa nas spremljati še kar nekaj sledečih noči. Kljub temu, da gre za film z najbolj počasnim ritmom izmed omenjene sedmerice pa njegova strašljivost ne zaostaja prav za nobenim.













Tokrat je medij preko katerega komunicira duh preminule deklice povsem in čisto navadna voda. Vendar bledolično dekletce tokrat nima želje po nikakršnem maščevanju, vse kar si namreč želi je le malček ljubezni. Ljubezni, ki je ni bila deležna s strani svojih staršev in ljubezen za katero je pripravljena narediti prav vse. Nakata se torej tudi v tem filmu subtilno dotakne razbitih japonskih družin, ki so posledica prevelike gonje po zaslužku ter dehumanizacije s strani moderne tehnologije. Tako da starši in bodoči starši, imejte radi svoje otroke, ker drugače…













11 komentarjev:

Nejc pravi ...

Ringu, A tale of two sisters in pa še posebaj Ju-on: the grudge II (otroški duhovi željni krvi...brrrr) so najbolj strašno strašni filmi, kar sem jih do sedaj videl, Dark Water mi ni sedel, zdajle v kratkem pa počekiram še Phone in One missed call (če bom zbral jajca). Super lista

sadako pravi ...

Če boš mel priliko poglej še Unholy Women, ki je sestavljen iz treh nepovezanih filmčkov. Še posebaj prvi (najbolj creepy ženska brez special efektov evah) ter tretji del.

roči pravi ...

krog ne spada pod grozljivke ampak pod komedije če mene uprašaš ! :D

sadako pravi ...

http://www.shrani.si/f/3M/AC/20qLICJG/sadakoeye.jpg

roči pravi ...

@sadako - oko pa ma grozn ja :)

1234 pravi ...

Sem videl link do te strani, ki si ga dal okoli noči čarovnic na mmc rtv slo.

Za zdaj sem si ogledal A Tale Of Two Sisters. Moram reči da je zelo dober film, priznam pa, da ga nisem čisto dobro dojel. Že ko sem mislil, da se bodo stvari razjasnile in da bo filma konec se je vse postavilo na glavo in film je še kar trajal. Sicer mislim, da vem za kaj se gre, ampak ga moram v kratkem pogledati še enkrat in biti pozoren na vsako podrobnost.

sadako pravi ...

Ja je mal tricky zadeva, ampak ob ponovnem ogledu (lahko si ogledaš tudi zgolj zadnjih 20 min) ti bodo stvari po vsej verjetnosti kristalno jasne. Tukaj zaradi dejstva, da ne bi komu pokvaril finala filma, raje ne bom pisal v čem je catch.

1234 pravi ...

Sem si še enkrat ogledal film. Zdaj sem ga gledal drugače, ker sem že približno vedel za kaj se gre in sem bil že od začetka pozoren na nekatere stvari. Če sem prej rekel, da je zelo dober film, lahko zdaj rečem, da je odličen. Žalosten ampak odličen film.

sadako pravi ...

Jp, tele strašne punčare v sebi ponavadi skrivajo zelo žalostno in temačno preteklsot.

avrilyssa pravi ...

haha carsko vse sm gledala, res so mojstri :)

Sadako pravi ...

Tlele imaš še nekaj materiala, ki ga priporočam ob poznih večernih urah, ko boš sama doma :devil:

http://www.asian-horror-movies.com/

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji