7 veličastnih

Filmi o katerih je najtežje napisati kaj pametnega, saj je bilo o njih napisano že prav vse. Filmi, ki bi zasedali prvih sedem mest, če bi IMDb lestvico ustvarjal sam ter filmi, ki zame osebno zaenkrat pomenijo višek filmske umetnosti oz. zabave.

The Good, The Bad And The Ugly a.k.a. Il Bouno, Il Brutto, Il Cattivo (1966)
Epski špageti vestern, ki je kljub temu, da je šlo za italijankso - špansko - zahodnonemško koprodukcijo, znotraj Hollywooda začrtal strmo pot navzgor ene izmed ikon le - tega. Pot, ki se vzpenja še danes. Govora je seveda o Clintu Eastwoodu, ki ga je kultni režiser Sergio Leone dve leti poprej zvabil v Evropo in ga s pomočjo špageti vesterna A Fistful Of Dollars (1964) ter For A Few Dollars More (1965) spremenil iz igralca kateremu so bile namenjene zgolj vloge banan, v igralca kateri se lahko v svoji karieri pohvali z nekaj najbolj kul liki. Omenjena filma sta med drugim sprožila tudi pravo špageti manijo, ki je v slabem desetletju navrgla na stotine naslov, vendar večina med njimi roko na srce, ni vredna ogleda. Aja, pa Američani so zgleda izredno slabi prevajalci, kajti originalni naslov Il Bouno, Il Brutto, Il Cattivo (1966) v bistvu pomeni The Good, The Ugly And The Bad.













Gre za tako rekoč tipičen špaget, ki je poln nihilizma, garjavih obrazov, gonje po bogastvu, brutalnosti ter oportunizma, vendar je peterica Eastwood, Wallach, Van Cleef, Leone ter Morricone filmu vdahnila mitske razsežnosti, katere so povzročile, da so bili po tem filmu špageti servirani na vse krožnike sveta. Še posebej nepozabna je glasba, ki jo je Ennio posnel že pred filmom in na katero je potem Leone koreografiral svoje posnetke. Morda bo izkušeno filmsko oko zmotila slaba sinhronizacija ust in govora, ampak naj vam namignem, da so na snemanju igralci bolj ali manj samo odpirali usta. Zasedba je bila namreč preveč mednarodna, da bi razno razne govore snemali že na prizorišču. Morda pa je tudi to razlog, da je v filmu tako malo dialoga. Le - ta niti ni potreben, saj imajo glavno besedo v filmu grimase revolverašev ter njihove najboljše prijateljice pištole. AaAaA… vavava…











Pulp Fiction (1994)


Pravo nasprotje zgoraj omenjenemu The Good, The Bad And The Ugly (1966). Seveda ne, ko je govora o kvaliteti, ampak predvsem, ko je govora o prisotnosti dialoga znotraj filma. Za razliko od z dialogom skopega špageti vesterna, je Pulp Fiction (1994) prava zakladnica odkačenih a hkrati brezsmiselnih dialogov. Nič presenetljivega, če vemo, da je njegov stvaritelj geekovski hiperaktivnež Q. Tarantino. Režiser, ki je s pomočjo dotičnega filma spremenil zgodovino Hollywooda. Pulp Fiction (1994) je namreč prvi neodvisni film, katerega dobiček je presegel 100 milijonov ameriških zalencev in tako sprožil fenomen indiewooda, svojega očeta pa poslal na režiserski Parnas. In če so mi šle konice pri "špagetu" pokonci predvsem v zaključni sekvenci, mi gredo tu predvsem pri uvodni.











Morda je pri takem huronskem uspehu filma pomagala tudi nekronološka pripovedna struktura, ki gre nekako takole: 4a (priprava na  rop restavracije), 2a (Vincent & Jules sta na misiji vrnitve Marsellusovega kovčka), 5 (pogovor med Butchem in Marsellusom ter večerno druženje Vincenta in Mie), 1 (Butch dobi očetovo uro), 6 (Butch zmaga dvoboj ter se maščuje Marsellusu), 2b (zaključek prizora 2a), 4b (zaključek prizora 4a). Hja kar zagonetno podajanje dokaj preproste zgodbe. Zgodbe, ki je polna kriminala in humorja ter predvsem referenc na razno razne filmske stvaritve, katere si je Tarantino pogledal v času svojega dela v videoteki. In glede na do sedaj videne filme, ki jih je ustvaril ta kultni režiserski samouk, le - teh ni bilo malo. Res pravi odmerek kulskosti h kateri pripomore tudi nadvse poslušljivi soundtrack.












The Shining (1980)


Redkokdaj se zgodi, da ima filmsko oko doživeti to čast, da se v enem samem filmskem izdelku združita njegov najljubši režiser ter igralec. Moje oko na srečo ima ta privilegij, saj v filmu The Shining (1980) združita moči legendarni Stanley Kubrick (eden izmed najbolj spregledanih režiserjev, kar se tiče podelitve Oskar) ter over the top igralec Jack Nicholson. Prvi  znan tudi kot večni perfekcionist, filmski inovator ter mojster snemalnih kadrov, drugi pa predvsem po svojih grimasah ter nepozabnih filmskih predstavah. Zatorej je tudi omenjeni film priporočljivo gledati predvsem kot njun skupni izdelek in ne kot neko klasično grozljivko, čeprav jo večina filmoljubcev prišteva med najboljše predstavnike omenjenega žanra. Predlagam vam torej, da se bolj kot na element strahu pripravite na perfekcionizem v vizualnem podajanju filmske zgodbe ter na lucidno igralsko predstavo J. Nicholsona ter S. Duvall.

















Od omotičnih šestdesetih še vedno zadeti Jack, v tem filmu igra na prvi pogled ljubečega družinskega pater familiasa, ki se s svojo družinico odpravi v odročni in osamljeni hotel, kjer bi lahko s pomočjo pisanja knjige, skrbel za svojo umetniško žilico. Vendar umetniška blokada ter utesnjenost, ki mu jo povzročata družina ter predvsem hotel Overlook s svojo zloveščo preteklostjo, privedeta do neslutenih posledic in začne se divji lov po labirintu temne strani človeške duše. Vse to ob spremljavi živce parajoči glasbi ter inovaciji, ki ji je Kubrick ravno s pomočjo filma The Shining (1980) utrl pot v obvezno opremo vsakega režiserja (gre za stabilizator kamere imenovan tudi steadicam, ki ga je Kubrick uporabljal predvsem v prizorih vožnje malega Dannya). Skratka izvrsten film, ki si je leta 1981 na nekem festivalu prislužil nominaciji za najslabšo igralko ter najslabšega režiserja. Zanimivo.


















Double Indemnity (1944)


Eden izmed peterice veličastnih filmov, ki so poskrbeli za splavitev filmskega termina film-noir, katerega je leta 1946 skoval francoski filmski kritik Nino Frank (ob filmu Double Indemnity imajo to čast še The Maltese Falcon (1941) ter Murder My Sweet, Laura, The Woman In The Window, vsi posneti leta 1944). Tako kot se za klasičnega predstavnika dotičnega žanra spodobi, lahko tudi v filmu Double Indemnity uživamo ob usodnosti notoričnega Los Angelesa ter seveda zapeljive femme fatal, ki je dosego svojih ciljev pripravljena pogaziti vse pred sabo. Gre za film, ki ga je zrežiral legendarni Billy Wilder in je bil nominiran za 7 Oskarjev. Dobil jih je natanko nič, kar je meni osebno nadvse nerazumljivo, čeprav je žirija filmske akademije premnogokrat nagnjena k tovrstnim kiksom.


















V spretno stkano mrežo fatalke se v omenjenem filmu tokrat ujame zavarovalniški agent, ki je pogubno očaran že ob njunem prvem srečanju (poklon njenemu prvemu prihodu v filmski kader, je v svojem filmu Pulp Fiction (1994) izrazil tudi kultni Q. Tarantino. Novopečena pajdaša si izmislita popoln plan, ki bi jima omogočil brezskrbno skupno življenje, vendar pa ima usoda za njiju pripravljene drugačne načrte. Načrte, ki te ob hard-boiled dialogih ter ob naravnost fenomenalni chiaroscuro osvetlitvi, držijo na trnih povsem do konca. Skratka film-noir par excellence.



















Sin City (2005)


V letu 2005 je filmski svet dobil do sedaj najbolj dodelano adaptacijo stripovskega sveta. Film Sin City (2005) je namreč perfekcija, katere vizualna podoba je na las podobna izvirniku Franka Millerja. Ekipa filma je to film-noirovsko vzdušje ter izgled dosegla s pomočjo tako imenovanega zelenega platna pred katerim je zvezdniška igralska zasedba odigrala svoje prizore. Celotno filmsko ozadje je bilo torej v film dodano šele naknadno, v večini primerov pa je šlo kar za kopije izvirnika, se pravi stripa. Režiserska naveza Miller & Rodriguez (v enem izmed z dialogom polnim prizorov pa je sodeloval tudi filmski samouk Q. Tarantino) je opravila odličen posel.













V filmu spremljamo tri različne zgodbe (Fran Miller je zrisal/spisal devet zgodb z naslovom Sin City, zato z nestrpnostjo upravičeno pričakujem še vsaj dva dela filmske sage), ki se dogajajo v mestu greha. Samo mesto je preplavljeno s skorumpiranimi policisti, prostitutkami, posiljevalci, plačanci, tolpami,… in raznoraznimi bizarnimi liki, kar je zelo solidna podlaga za sodobno hyper-noirovsko vzdušje. Gre torej za film, ki nas s pomočjo svoje hipnotične vizualne podobe popelje v povsem nov svet, takšen ki ne pozna milosti in odpuščanja, temveč je poln pregrehe. Prava paša za oči.














Butch Cassidy And The Sundance Kid (1969)

Vestern o iskanju tistega magičnega prostora, ki za večne odpadnike seveda ne obstaja. Povsem klišejsko bi rekli, vendar če tej sestavini dodamo izredno kemijo, ki vlada med Butchom (P. Newman) ter Sundencom (R. Redford), dobimo enega izmed najbolj bridko - sladkih vesternov. Vestern, ki je v bistvu zakamufliran v celofan tako znanega buddy filma in v omenjenem filmu sta glavna protagonista res nerazdružljiva kompanjona, ki si delati prav vse, v dobrem in slabem. Njuni medsebojna zveza deluje celo bolj romantična kot pa nekakšen kvazi menage a trois v katerem sodelujejo Kid, Etta ter Butch. Jah, v vesternih se le redko najde prostor za ženske, gre pač za zelo moški žanr.











V filmu, ki med drugim prikazuje tudi zaton nekega za ZDA tako romantičnega obdobja, sta Butch & Sundance nepridiprava, ki živita onkraj dovoljenega zakona. Njun primarni cilj je praznjenje bank, ko pa se le - te preveč modernizirajo sta primorana presedlati na ropanje vlakov. Tipična predstavnika Divjega zahoda, ki raje zgorita kot pa pogorita, čeprav se na vse pretege trudita, da bi se vsaj malček ustalila. In ustalita tudi se. V vrhunskem zaključku filma, ju namreč legendarni freeze frame ponese v zgodovino ameriškega Divjega zahoda, kjer uživata na prestolu mitizacije, sproducirane s strani ameriških pionirjev ter iskalcev lahkega dobička.











The Treasure Of Sierra Madre (1948)


Pohlep nam je vsem v pogubo. Je že res, da s pomočjo njega fizično prosperiramo, vendar je po drugi strani prepad v katerega peha našo dušo neizbežen. Tako je tudi v tem pustolovskem filmu o bedi, iskanju zlata ter odrešenju. Filmu, ki je nastal v času, ko je na filmskem platnu prevladovala izvrstna igra, času, ko je bila zgodba gonilna sila filmskega dogajanja (in ne raznorazni efekti, ki s pomočjo nekajsekundnih kadrov poskrbijo bolj za zmedo kot pa za nek estetski užitek). Film v katerem zasledimo eno izmed najboljših režisersko igralskih kombinacij. Na eni strani mojster pripovedovanja s pomočjo premikajočih se podob J. Huston in na drugi strani prava igralska ikona. H. Bogart.

















Dobbs in Curtin sta brezposelna reveža, ki sta se odpravila svojo življenjsko srečo poiskati južno od meje kjer so dovoljene sanje. Neke noči naletita na izkušenega iskalca zlata, ki ju s svojo zgodbo o zagotovljenem dobičku v trenutku premami (ironično, da se srečajo v ustanovi za brezdomce) in divja gonja po bogastvu se lahko prične. Marljivi iskalci res naletijo na zlato žilo, vendar se z vsakim izkopanim gramom zlata eksponentno poveča tudi nezaupanje med njimi in ker so pri svojem kopanju neumorni, ima to lahko le pogubne posledice. Na tem mestu velja omeniti tudi, da sta režiser filma in njegov oče, ki v filmu igra izkušenega starca, poskrbela za prvo oče/sin Oskar nagrado.

















Objavljeno pod |

2 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

“posebej nepozabna je glasba, ki jo je Ennio posnel že pred filmom in na katero je potem Leone koreografiral svoje posnetke”

um, to je bilo kolikor vem pri once upon a time in the west …

sadako pravi ...

Glede na to kar je napisal Štefančič mlajši je bila glasba za finalni obračun spisana že pred snemanjem same sekvence. Leone naj bi prav s pomočjo nje skoreografiral finalni spopad. Je bila pa povsem ista zadeva z nekaterimi kadri tudi v Once Upon A Time In The West.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji