7 WTF?! igralskih prvencev

Najprej opozorilo. Tokrat so predstavljeni filmi, ki po večini nimajo kakšne velike umetniške vrednosti. No v bistvu gre za filmske zmazke, ki pa v sebi  vseeno skrivajo prav posebno sporočilo. S pomočjo njih lahko vidite, da človek lahko kljub temu, da mu kdaj pa kdaj spodleti, poseže po svojih sanjah. Zatorej, če imate slab dan si poglejte kakšnega izmed spodnjih skropucal in imeli boste še slabšega.

The Party At Kitty And Stud's (1970)


Najbolj šokanten a zato hkrati tudi najbolj odmeven igralski debi. Ja, verjeli ali ne, Sylvester Stallone je svojo pot proti Hollywoodu pričel s snemanjem porniča. Porniča, ki so ga kasneje zaradi uspeha filma Rocky (1976) preimenovali kar v Italian Stallion. Porniča za katerega je prejel borih 200 ameriških zelencev in katerega snemanje je trajalo zgolj dva dni. Porniča v katerem odkrito izrazi svoje sanje o popotovanju v sončno Kalifornijo. Nadvse mamljiva ponudba kajne, ogledati si slavnega Stallona, kako razkazuje svojega otepača (ups, tole je zvenelo malček gejevsko…).

















Sly, ki v filmu nosi nadvse vizionarsko ime Stud, s svojo priležnico Kitty uživa v seksualni revoluciji katero so prinesla lucidna šestdeseta leta. S pomočjo opojnih substanc se namreč prepuščata raznim posteljnim vragolijam, v katerih včasih sodelujeta sama, včasih pa se jim pridruži prava mala četica seksa željnih zadetkov. In to je tudi vsa zgodba, saj niste menda od porniča pričakovali fabule, ki bi bila vredna nominacije za izvirni scenarij. Ja, Sly je najboljši dokaz, da si pot v Hollywood lahko »pririne« tudi moški in ne zgolj ženska in če ne bi bilo tega izdelka v njegovi filmski karieri, bi morda tudi on kandidiral za guvernerja kakšne izmed ameriških držav.



















Going Overboard (1989)


Od veliko ljudi sem že slišal, da jim filmi Adama Sandlerja ala The WaterBoy (1998), Little Nicky (2000), Mr. Deeds (2002),… niso med najbolj priljubljenimi, če se milo izrazim, vendar imam za njih (vas) priročno toda mogoče malček boleče zdravilo. Vse kar je potrebno storiti, je da si ti moji znanci pogledajo Adamov prvi film Going Overboard (1989). V primerjavi z njim so namreč vsi preostali Sandlerjevi filmi Oskar material. Morda se res sliši preprosto, vendar je omenjeni film tako katastrofalen, da se zna ta na prvi videz preprosta misija, sprevreči v misijo nemogoče. Ali kot bi rekel meni velecenjeni igralec:« I dare you motherfucker, I double dare you!«


















OK, da ne bom preveč krivičen do meni osebno kot igralca simpatičnega Adama Sandlerja, ki si je s to vlogo začrtal kariero nedolžnega omahljivca, naj takoj omenim, da ni moč vse krivde za ta zmazek od filma pripisati zgolj njemu. Morda ravno obratno, saj se Sandler, ki v filmu igra wanna be stand up komedijanta, s svojo vseprisotnostjo trudi na vse kriplje. Večja krivda gre po moji oceni režiserki in hkrati scenaristki, saj je scenarij ter tudi celoten izdelek na nivoju neke rojstno dnevne zabave, ki jo je posnel pijani gostitelj. Skratka vici v stilu najbolj branega slovenskega časopisa, frankesteinovska igra, nagovori direktno v kamero, amaterstvo opazno z letala,… Ne hvala.














 
Hercules In New York (1969)


Vedno ko pomislim na tale film se mi na obraz prikrade nasmešek, kajti zame je Hercules In New York (1969) ena najboljših komedij, kar jih uzrlo moje skromno filmsko oko. Gre za film, ki je bil prvotno narejen predvsem zato, da sloviti Arnie (v svoji življenjski formi bodybuilderja) v vsakem drugem kadru iz sebe odvrže kos oblačila ter se napihne v vsej svoji mogočnosti. Je pa po drugi strani po vsej verjetnosti to tudi njegov najbolj avtobiografski film in hkrati film, ki je začrtal njegovo pot mojstra odrezavih enovrstičnic, zatorej je nujno pogledati tisto verzijo v kateri Arnijev glas ni postsihrnoniziran. Salve smeha zagotovljene.


















Arnold a.k.a. Hercules se odloči, da ima dovolj dolgočasnega životarjenja na gori Olimp in se posledično zaobljubi, da bo svoje življenje začinil s pomočjo odhoda v New York. In če na tem mestu zamenjamo Olimp z Avstrijo ter New York z mestom sanj, dobimo tisto avtobiografsko prvino, ki sem jo omenil malček višje. No da sploh ne govorim, da izgleda kot da mu vsak njegov stavek, ki ga izusti, povzroča silne možganske bolečine. V glavnem Hercules pride v New York, postavi nekaj rekordov v atletiki, zapeca mično gospodično, prevrne nekaj avtomobilov, se zruva z medvedom, s kočijo divja po newyorških ulicah,… Film za katerega bi na trenutke potreboval podnapise. Švarci, hvala ti.














 
Leprechaun (1993)


Tudi pri svojih rosnih 24. letih je imela Jennifer Aniston ubijalsko zapeljiv telešček. To pa je skoraj tudi vse kar ima za ponuditi tokratno ne povsem posrečeno horror/comedy skropucalo. Film je namreč sestavljen predvsem iz ogromne količine tekanja malega škrata, nesmiselnih ter ponavljajočih se dialogov, nekaj ne povsem posrečenih gore prizorov, subtilnega namigovanja na seks,… (na trenutke sem imel celo deja vu, da sem podobne prizore videl v nekaterih uvodnih sekvencah filmov za odrasle). Ima pa film tudi nekaj svetlečih trenutkov, kar je bil kot kaže zadosten razlog, da je Leprechaun (1993) dobil še kar pet nadaljevanj in če vam odkrijem, da je enemu izmed njih naslov celo Leprechaun In The Hood (2000)…

















Križanje ameriške in irske kulture se kot sem že omenil tokrat ni izkazalo za najbolj posrečen eksperiment. Edina svetla točka tega hitro pozabljivega filma je navihani in na trenutke kar precej kruti Leprechaun, ki pa se vam z nenehnim ponavljanjem stavka »Where is me gold?« priskuti že zelo hitro po začetku filma. Kar pa se tiče Jennifer je njena igra tako rekoč ista kot v nanizanki Friends (1994 - 2004) - humor. Tako da se prenehanje ogleda filma lahko konča že po prvih 15 minutah, ko si spočijemo oči na tistih dveh kratkih kadrih, kjer nam Jennifer razkrije svoje seksi noge. Dosti več vam Leprechaun ne bo ponudil, da o nadaljevanjih sploh ne izgubljam besed.













 
Mazes And Monsters (1982)


Ta vizionarska ter družbenokritična satira je nastala kot odgovor na vedno bolj popularno »role playing« igro Dungeons & Dragons, ki je bila v tistem času v neverjetnem vzponu (vse do danes je to najbolj popularna ter prodajana fantazijska RP namizna igra). Če zraven dodam, da je v filmu prvič zaigral za filmsko igro že takrat izredno nadarjeni Tom Hanks (ob svojem filmskem prvencu je bil star že dobrih 26 let), bi marsikdo izmed vas pričakoval najmanj soliden TV film. No, vsa stvar se res začne dokaj obetavno, vendar se celotna zadeva dokaj hitro premakne v sfero sive podpovprečnosti. Škoda za zamujeno priložnost, za katero pa se dvakratni dobitnik nagrade Oskar po vsej verjetnosti ne sekira kaj dosti.

















Štirje mladostniki si svoje študentske večere krajšajo s pomočjo igre vlog v družabni igri Mazes and Monsters. Vse lepo in prav, dokler se ne začne krhki zid med realnostjo in domišljijo enemu izmed njih rušiti. V svojem resničnem življenju prevzame vlogo svojega domišljijskega lika ter se odpravi na newyorške ulice, da bi se spopadel z zmaji, čarodeji ter drugimi fantazijskimi liki. No in na tem mestu se potencial filma sesuje kot hišica iz kart, kajti od tu naprej spremljamo le še zasanjano postopanje odmaknjenega Hanksa. Ne glede na to pa je film glede na dandanašnje WoW & Co. zasvojence vseeno nadvse zastrašujoč.



















Copper Mountain (1983)


Tudi velecenjeni mož z gumijastim obrazom Jim Carrey ne more iz filma, ki je posnet praktično brez scenarija oz. zgodbe, narediti čudeža. Lahko sicer naredi nemogoče, vendar če ostala filmska ekipa ni sposobna pristaviti svojega piskrčka bo rezultat tako kot v tem primeru mizeren. Ja, obstajajo tudi filmi, kjer igralec, ki vas bo v večini primerov nasmejal do solz, pogori na celi črti in Copper Mountain (1983) je že en izmed takih. Vendar ne glede na ves žolč, ki je bil zlit po filmu, gre vendarle za celovečerni igralski prvenec ikone komičnega depresivneža, tako da bo zagotovo našel mesto v obskurnih kotičkih die hard filmskih fanov.


















Zgodba, ki je ni pa sicer izgleda nekako takole. Dva avantur željna prijatelja se odpravita v smučarsko letovišče, kjer si želita poskrbeti vsak za svoje potrebe. Eden si želi zmagovati na belih strminah, drugi pa si želi osvojiti vsaj kakšno žensko srce. In to je to. Katastrofalno, sploh če pomislim, da je v slabi uri kolikor je dolg film, kar za približno dobre pol ure raznoraznih glasbenih točk, ostali filmski čas pa s svojimi skeči povečini poflika improvizatorski Jim. Kaj čmo, vsak začetek je težak in eden izmed največjih komikov sodobnega časa, je to dodobra izkusil na lastni koži. Po filmu Copper Mountain (1983) je namreč potreboval preko 10 let, da se je s filmom Ace Ventura: Pet Detective (1994) dokončno zasidral v naših filmskih srcih.















 
Big Top Pee-wee (1988)


Mislim, da vem kaj se je pletlo po glavi Benicia Del Tora ob ogledu zgoraj omenjenega filma. Po vsej verjetnosti nekaj takega:«Hvala bogu, da so mi v tem ščisu za otroke namenili tako malo onscreen časa. Jebeš tak igralski debi!« Za razliko od ostalih šestih filmov, ki sem jih predstavil tokrat,  je namreč v svojem igralskem prvencu igral stransko in ne glavne vloge. Kaj pa ste mislili, da bo imel lik pasjeglavega fantiča v filmu kar glavno vlogo. No zaradi mene bi jo lahko tudi imel, kajti bolj nadležnega filmskega glavnega lika kot je Pee-wee (WTF je to za eno pokvarjeno ime?) ne pomnim odkar moje nožice tlačijo rodno grudo.














Še sedaj nisem povsem prepričan katero je bilo ciljno občinstvo dotičnega filma. Otroci, najstniki, upokojenci, telebajski,…? Sam vem, da svojim otrokom kaj takega ne bi dal za gledati, saj me je preveč strah da bi se nalezli prizadete mehkužnosti glavnega akterja. OK, priznam da glede na oceno boljšega prvega dela z naslovom Pee-wee's Big Adventure (1985) nisem gledal, vendar glede na to, da isti igralec igra isto vlogo, močno dvomim v to, da bi bil izdelek precej drugačen. No pa če namenim še stavek ali dva Beniciu, bi lahko rekel, da je njegova faca kot izrezana za lik katerega je upodobil, za kakšno bolj konkretno oceno pa je bil tekom filma premalo viden. Še sreča.














Objavljeno pod |

4 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

p.s.

da ne omenim najboljšega man-beast pretepa v filmih ever (na srečo si ga ti)

t-h-o-r pravi ...

carski blog :D

"Skratka vici v stilu najbolj branega slovenskega časopisa, frankesteinovska igra,"

eh, takšni so tako ali tako vsi sandlerjevi failmi

hercules in new york je pa res legenda od legende :D hercules? boot ee daznt iven look lajk mEE haah,

pa kaj je že bilo rečeno glede tega filma? it's will be a miracle if he ever works (al pa that he ever worked) in the movie industry again :D

je pa igral arnie pretepača v altmanovem the long goodbye, tudi carska vloga

sadako pravi ...

yp, Hercules In New York je res tisti pravi biserček v njegovi karieri. Parkrat sm si njegove stavke previl nazaj in probov razumet kaj je reku. Umru sm od smeha. :D

Drugač je pa men Sandler kr k00l. Sploh npr. Anger Menagement.

roći pravi ...

Jim Carrey je kralj ! ušeč so mi svi njegovi filmi ... MASKA nekdajna uspešnica :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji