7 bogokletnih Jezusov Kristusov

Ker je zgodovina filma stara že dobrih 100 let ni vrag, da se v tem času za privabljanje množic v kinematografe ne bi poslužila tudi bolj provokativnih filmskih tem in eno izmed takih bom opisal v tokratnem prispevku. Gre za izrabljanje podobe Jezusa Kristusa, ki v večjem delu zahodnega sveta velja za nadvse konzervativno ter predvsem nedotakljivo podobo. In ravno zaradi tega dejstva je prikazovanje Božjega sina v katerikoli luči, ki se ne sklada s konvencionalno krščansko religijo, nadvse dražljiva in zaradi človeške psihe, posledično tudi zelo mamljiva. Ja, v zahodnem svetu miljoni na tem svetu kar hitro odtehtajo večne muke na onem.

The Passion Of The Christ (2004)


Prvi v vrsti božjih sinov, ki bi le stežka ugledal vrata večnega raja. Razlog za to dejstvo gre iskati predvsem v nadvse eksplicitnem prikazovanju trpinčenje in izživljanja nad telesom samega Kristusa. Ja če Jezus vabi pobožne ovčice na svojo stran z eksploatacijo brutalnega mučenja ter z litri krvi, se ne zgleduje ravno po naukih svojega Očeta. Le - ti namreč zahtevajo zmernost prav na vseh področjih, da sploh ne omenjam dejstva, zaradi katerega si mlajši od 17 let film lahko ogledajo le v spremstvu starejše osebe (govora je seveda o filmski oznaki R). Le kako je lahko JC pozabil na vse tiste mlade nadebudne kristjane, ki bi si radi ogledali film brez spremstva staršev.











V tem zgodovinskem filmu, ki bi ga z lahkoto umestili v podžanr imenovan torture porn, spremljamo zadnji dan kralja Judov ter predvsem njegove muke, ki jih je moral pretrpeti za odrešitev človeštva. Njegova življenjska zgodba je prikazana v zelo kratkih flashbackih in za sam film ni bistvenega pomena. Kot kaže je bil režiser Mel Gibson ob pripravi filmskega projekta prepričan, da so ljudje zaradi vseh posnetih filmov o Jezusu Kristusu že siti njegove celotne zgodbe ter da si želijo nekaj povsem drugačnega. In v podobi mazohističnega Jezusa (sklepam po naslovu), jim je to tudi ponudil. The God is not amused.












Jesus Christ Vampire Hunter (2001)


Prvi greh, ki ga je Jezus Kristus s pomočjo tega filma zagrešil je ta, da mi je s svojo debilnostjo in amaterstvom ukradel urico in pol življenja, katero bi kvalitetnejše preživel, če bi zgolj mešal zrak in poleg tega delal popolnoma nič. V tem filmu, ki so ga snemali kar dve leti (resda zgolj ob vikendih), spremljamo nekakšno čorbo, katera je zaradi premnogo filmskih sestavin izgubila svoj dober okus. Še več. Zaradi kombiniranja vsega živega je postala naravnost neužitna. In kljub temu, da naslov na prvi pogled obeta nadvse zanimiv eksploatacijski film, vam priporočam, da si raje preberete evangelij ali dva. Bode vsekakor bolj razburljivo.


















Jezus Kristus je v tem filmu kot nam namigne že sam naslov, lovec na vampirje, ampak pozor, ne na katerekoli. Vampirji v temu skropucalu od filma so željni zgolj in samo lezbične krvi (baje so lezbijke v družbi povsem odveč in jih posledično ne bi pogrešal nihče). Ko ga za pomoč zaprosita dva duhovnika, se odloči, da je čas za zbrcanje vampirskih riti. Omisli si moderno pričesko, svoji ušesni mečici pa okrasi z piercingom ter se s skejtom odpravi hudičevim krvosesom naproti. Mjuzikal + vampirji + Jezus Kristus + lezbijke + kung fu + Santos,… = pure sex za ljubitelje cheesy filmov. Na žalost v tem primeru ta enačba ne obrodi obljubljenih nebes.



















The Gospel According To St. Matthew a.k.a. Il Vangelo Secondo Matteo (1964)
Na prvi pogled povsem konvencionalen film o življenju Jezusa Kristusa, morda malček bolj poetičen od ostalih. Vendar nam zagrizenim filmoljubcem ne more uiti nobena malenkost pa če je še tako skrbno skrita znotraj povsem preproste fabule. Že ob ogledu filma sem se nekajkrat vprašal, zakaj se mi tokratni JC zdi tako enak a hkrati tako drugačen od ostalih in kaj kmalu mi je kapnilo. Glej ga zlomka, saj tako rekoč v vsakem drugem kadru pridiga in to s tonom, ki prav nič ne pritiče pohlevnemu božjemu sinu in ko sem k temu dodal še politično usmerjenost režiserja Pier Paola Pasolinija, je bil odgovor na dlani.













Marksistična ideologija zakamuflirana znotraj največje in najbolj svete zgodbe, ki jo ima za ponuditi krščanstvo oz. Jezus Kristus kot prvi revolucionar. Drzno da ni kaj (morda je ravno to poigravanje s svetimi podobami stalo življenja Pasolinija, ki so ga zaradi njegove kontroverznosti umorili leta 1975). Je pa sam film lep dokaz, kako so si skrajne ideologije zrcalna slika druga drugi. Jezusa lahko namreč z lahkoto vidimo tudi kot zagovornika fašizma, če le za trenutek odmislimo politično pripadnost Pasolinija (ali pa ravno zaradi nje). Skratka sveta zgodba za katero stoji ideja, da je religija opij za ljudstvo. Ne moreš da verjameš.














Jesus Christ Superstar (1973)


Odličen mjuzikl v katerem sem nam Jezus Kristus predstavi kot vase zagledani hipi heavymetalskega glasu s skrbno urejenimi lasmi ter negovanimi brčicami oz. kot božji sin, ki ima paranojo pred tem, da bo njegovo žrtvovanje pozabljeno že kakih 10 minut po križanju. Nič kaj sveto in božje pravim jaz. Bolj kot samemu kralju Judov tokratni glas modrosti, poštenosti, skromnosti ter odrekanja pripada Judi Iškarijotu, toda kot vemo, je Bog zanj namenil usodo izdajalca (ali pa morda zato, ker je znotraj mjuzikla črne polti). Jp, gre za priredbo evangelijske zgodbe, ki znova in znova v nas in v samih protagonistih poraja seme dvoma. Hudičev produkt brez dvoma.











Že takoj na začetku filma, ko iz avtobusa poskače gruča razpuščenih hipijev z igralskimi pripomočki iz Kristusovega časa izvemo, da bo celoten filmsko-glasbeni izdelek, ki se bo odvrtel pred našimi očmi, zgolj neka hudomušna, igriva ter razposajena igra. Vendar presenečenje sledi kaj kmalu, saj so pesmi, ki spremljajo nekaj zadnjih dni samega Jezusa, sestavljene s preprosto inteligenco, katera s pomočjo vizualne podpore izzveni nadvse provokativno. V njih se namreč skrivajo vprašanja in namigovanja, katera največja ideološka institucija ne sliši prav rada oz. jih vse prepogosto pomete pod preprogo. Ja, včasih na prvi pogled povsem preproste besede v sebi skrivajo mnogo globlji pomen.












Ultrachrist! (2003)


Jesus Christ!@#%!! Jp, točno to sem si rekel sam pri sebi, ko se je ob zaključku filma končno začela rolati odjavna špica. Vsa zadeva je namreč na las podobna tisti v filmu Jesus Christ Vampire Hunter (2001). Velika pričakovanja, ki pa po ogledu niso potešena. Sam film namreč ponuja mnogo premalo setisfectiona s katerim bi lahko nasitil še tako povprečno filmsko dušo oz. povedano drugače, jajca so ob zaključku filma še vedno polna. Sam bi take filme za narodov blagor prepovedal predvajati oz. bi jih omejil na neke obskurne after midnight filmske projekcije. Eh, prav mi je, kaj pa mi je treba tega, da pogledam res prav vsak možen ščis.












Vendar če povem po pravici se je vsa stvar začela nadvse obetavno. Ponovni prihod Jezusa Kristusa na Zemljo v stilu Terminatorja (pojavi se namreč povsem gol v nekakšni teleportacijski maternici), vendar vsa zadeva kaj kmalu zvodeni. Ne pomagajo niti frače lizače, ki se poljubljajo pred samim sinom božjim, niti štirje zalezovalci v podobi Hitlerja, Drakule, Nixona ter Jima Morrisona, katerim nalogo, da za vsako ceno zaustavijo vzpon Kristusa oblečenega v neko gejevsko super opravo, podeli najbolj debilen Satan ever. In še glavni JCjev nauk, ki nam ga hoče sporočiti s pomočjo filma: «Seks ni greh, zatorej seksajte kolikor vas je volja.« Vau!














The Last Temptation Of The Christ (1988)


Kaj bi se zgodilo, če bi nam evangeliji prikazovali podobo Kristusa v bolj človeški luči in ne toliko v podobi nezlomljive ikone? Odličen in nadvse preprost odgovor na to večno dilemo nam ponuja nenadkriljivi Martin Scorsese (na tem mestu je potrebno omeniti, da je sam film adaptacija knjižne predloge) v svojem za fanatične privržence krščanske religije tako kontroverznem filmu. Po vsej verjetnosti bi do izraza bolj prišli Jezusovi strahovi, strasti, cilji, hotenja, skušnjave… in ni vrag, da bi tisti bolj človeški JC podvomil v smotrnost planov in žrtvovanja, ki ga je zanj predvidel oče vsemogočni. Morda bi se zaradi neznosnega trpljenja in želje po drugačnem življenju, celo odpovedal odrešitvi človeštva? Morda?













Na začetku zgodbe spremljamo že odraslega Kristusa, ki z izdelovanjem križev za neposlušne rimske podložnike, kljubuje božjemu glasu, kateri se mu je kot strela z jasnega, nekega dne zakoreninil v mislih. Kmalu ti božji pritiski v obliki migren (shizofrenija?) postanejo preveliko breme in Jezus popusti volji božje esence. Od te točke naprej je film nadvse podoben Pasolinijevi stvaritvi, saj začne Jezus s pomočjo čudežev v deželi okupirani s strani Rimljanov, okoli sebe zbirati ljudi, ki so pripravljeni na politični prevrat. Vendar kljub temu najprej ostane človek in šele nato božji sin. Ali se mu bo uspelo izmotati iz egoistično despotskih krempljev Boga? Težko.














I Saw Jesus Die a.k.a. Jeg Så Jesus dø (1974)


Tokrat sem za finale lestvine prišparal najbolj kontroverzen in najbolj bizaren film, v katerem kot lik nastopa Jezus Kristus. Gre za obkusrni danski pornič nadvse cenene produkcije, katerega zgodbe nisem najbolj razumel (v izgovor naj ponudim dejstvo, da sem ta x rated film za odrasle gledal brez kakršnih koli podnapisov). Škoda, vendar kakšno globoko zgodbo pa bi lahko skrival danski porn iz sedemdesetih let? Glede na scenografijo, ki je nadvse pusta in glede na to, da protagonisti seksajo (samemu JCju režiser sicer ni namenil niti enega sodelovanja v mesenih užitkih) tako rekoč v vsakem drugem kadru, sem mnenja, da prav nobene.

















Sama zgodba zgleda nekako takole. Sin očeta vsemogočnega blodi po pusti pokrajini in okoli sebe nabira krog privržencev, medtem ko se vse naokoli dogajata greh in razvrat. Nič posebnega, vendar priložnosti, da vidite Kristusa, ki stoično opazuje doubledeckerja, medtem ko čaka na svoje križanje, so nadvse redke in po mojem mnenju jih ne gre izpustiti tako zlahka. Res pa je, da si s tem zapravite kar lep delež verjetnosti, da vas Sv. Peter spusti skozi nebeška vrata. Lahko pa se po ogledu pokesate in se izgovorite, da vas je skušal in zapeljal hudič v podobi filmskega bloga. Težka odločitev in še težja skušnjava. Dobro premislite.


















11 komentarjev:

sadako pravi ...

Sem gledal predvsem na to, da je bogokleten sam Kristus in ne zgolj film, ampak mava pa zelo podobno mišljenje katere filme bi dala znotraj določenih blog zapisov, kajti Life Of Brian je bil sicer moja prva izbira. :)

filmoljub pravi ...

Še enega zanimivega imam, sicer ne iz filma: :D

http://www.youtube.com/watch?v=PFrufPxjwX0

t-h-o-r pravi ...

there can be only one

http://www.youtube.com/watch?v=-WVBQfrQo38

shears pravi ...

kaj pa kar dva Kristusa iz The ruling class? :D

sadako pravi ...

@filmoljub in t-h-o-r: upam, da se zavedata, da sta si zagemblala nebesa.

@shears: priznam. Kriv neogleda.

t-h-o-t pravi ...

good

ne bi bilo luštno v nebesih s samimi zategnjenci

Anonimni pravi ...

Zakaj je Pasolinijev Evangelij po Mateju radikalen film? Ker je Jezusov nauk v resnici radikalen. Vendar ga je potrebno slišati - na izviren način. In to je vedel tudi Pasolini, ki je ta film posnel točno po (Matejevem) evangeliju (sicer ne čisto vsega, ker bi bil film potem precej daljši, pa vendarle). Kakšna ideologija in poigravanje s svetimi podobami neki... Za boljše poznavanje Pasolinija, ki je v zgodnji mladosti preživel leto dni v Idriji, priporočam knjigo: V angelovi roki.
Ps.
Tudi film The Gospel of John je bil pozneje posnet točno po (Janezovem) evangeliju , vendar v celoti (zato je tudi precej daljši).

Sadako pravi ...

Za cerkev kot institucijo in ideologijo je upodabljanje Jezusa kot marksističnega voditelja zagotovo ena najbolj bogoskrunskih zadev in ravno to sem imel v mislih, ko sem omenjal poigravanje s svetimi podobami.

Se pa popolnoma strinjam, da je bil Jezusov nauk za tiste čase ekstremno radikalen, a kaj ko so ga voditelji obrnili v svoj prid in z njegovo pomočjo svoje ovčice naredili za kar se da pohlevne.

Passolini je ta kakopak razumel in prvotno Jezusovo idejo tudi filmsko upodobil, a je bila za konzervativne cerkvene patrone in desno usmerjene italijanske voditelje zagotovo preveč bogokletna.

Anonimni pravi ...

V bistvu je Vatikan Pasolinijev film uvrstil na svojo lestvico najboljših filmov.

Sadako pravi ...

He, nisem niti pomislil, daobstaja taka lestvica. Hudič v podobi TVja pa to. No zdaj vem. Thanks, jo bodem uporabil :D

Anonimni pravi ...

Breaking the Waves bi bil zanimiv zraven.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji