7 rimejkov, ki so prekosili izvirnik

Vse prepogosto se pritužujemo nad poplavo rimejkov v katerih prednjačijo predvsem Američani in ki si roko na srce povečini ne zaslužijo, da bi ozrli DVD stisnjenke, kaj šele filmska platna. Zato sem se odločil, da tokrat predstavim 7 tistih, ki jim je po spletu filmskih naključij, uspelo prekostiti svojega predhodnika. Vendar vseeno ne pozabite: izjeme potrjujejo pravilo.

The Fly (1986)


Verjetno so si ljubitelji filmske bizarnosti le stežka predstavljali, da bo nastopil dan, ko bo eden izmed filmskih režiserjev prekosil kultni film The Fly (1958). Izziv se je zdel nemogoč in bi bržkone tak tudi ostal, če ne bi projekt v svoje roke vzel mojster podžanra imenovanega body horror, gospod David Cronenberg. Svojemu predhodniku je namreč dodal prepotrebno eksplicitnost, ki pripomore k temu, da si tekom filma dvakrat ali trikrat narahlo bruhnete v usta, za stopničko višje pa je popeljal tudi čustva v obliki simpatije, katere je znotraj filma deležen predvsem transformirajoči Jeff Goldblum. Le kako bi drugače razložili, da se vam smili trpljenje nagnusnega insekta. Jadranka, nisem vprašal tebe.











Zgodba, ki je dobila kar nekaj nepotrebnih nadaljevanj, je po vsej verjetnosti znana širšemu občestvu. Skratka, pri teleportaciji bo šlo nekaj hudo narobe. V originalu to zlo slutnjo nakažejo z zrcalnim napisom, ki se pojavi na transformiranem krožniku, medtem ko se rimejk posluži opozorila v podobi pavijana, katerega je teleportacija obrnila od znotraj navzven (prizor, ki vas ne pusti ravnodušne). Jp, petdeseta pač še niso bila čas za prikazovanje notranjih organov, medtem ko so bila po drugi strani nadvse primerna za posiljevanje filmoljubcev s srečnimi konci. Kot dokaz za to naj vam služi The Fly (1958), za učno uro o bljuvalno prehranjevalnih navadah muh pa naj vam služi The Fly (1986).















The Man Who Knew Too Much (1956)


Sicer omenjeni film ne spada med najbolj čislane filme mojstra suspenza, kar niti ni tako nenavadno, glede na to, da je hudomušni Hitchcock posnel preko 60 filmov. Posledično mu torej pripada pravica, da je nekaj njegovih filmov zgolj nadpovprečnih in ne superiornih. Je pa nenavadno, da je kakšen izmed režiserjev tako nezadovoljen s svojim filmom, da se odloči narediti rimejk lastnega celuloidnega izdelka. No Hitchcock je že eden izmed takih perfekcionistov. Ker ni bil zadovoljen s filmom The Man Who Knew Too Much (1934), se je dobrih dvajset let kasneje odločil, da se ponovno spopade s projektom in uspelo mu je za odtenek bolje.

















Rimejk je tako rekoč sestavljen iz ponovnih posnetkov nadvse podobnih kadrov z nekaj majhnimi spremembami. Glavni doprinos filmu prispeva predvsem legendarni James Stewart za katerega mnogi filmski kritiki trdijo, da v življenju ni posnel slabega filma. No pa tudi izpiljena snemalna tehnika Alfreda Hitchcocka je v teh dobrih dvajsetih letih dozorela skoraj do popolnosti. Tehnika s katero se je zapisal v klub nesmrtnih filmskih avtorjev, in tehnika s katero igralcem ni pustil igrati. Vse niti je ta režiserski lutkar namreč trdno držal v svojih čarobnih rokah in na videne filme mu ne gre prav nič zameriti. Večna mu slava.















Evil Dead II (1987)


OK, sicer nekateri nadaljevanja kultnega The Evil Dead (1981) ne priznavajo kot rimejk, vendar če boste pogledali oba dela, vam bo dokaj hitro jasno koliko je ura. Rimejk oz. nadaljevanje je namreč zgolj spimpan izvirnik. Le - ta je bil tako rekoč no budget filmski ekpsperiment nadebudnih prijateljev, ki je po besedah režiserja nastal zaradi foušije do tistih tipov, ki so imeli dekleta s katerimi so izmenjavali telesne tekočine v drive-in kinematografih. Ker sam ni bil tak frajer, se je odločil, da bo posnel film, ki bo pozornost razganjajočih najstnikov preusmeril od odkrivanja čarov brstečih teles, na filmsko platno. Vse ostalo je zgodovina.













Glavni protagonist Ash (mož s pravo moško čeljustjo Bruce Campbell) in še nekaj drobižkov se znajde v koči sredi gozda. V koči pa se skriva tudi knjiga mrtvih s katero prišlekom uspe v življenje priklicati speče zlo in veselica oz. krvavica se lahko prične. V prvi vrsti je zagotovo treba omeniti over the top gore, ki privede do nadvse komičnih elementov (podžanr za katerega je sam Bruce spesnil termin splatstick, ki je stopil v veljavo širom sveta). In ravno s pomočjo teh bolanih idej za posebne efekte je režiser Sam Raimi prišel do tako velikih projektov kot je režiranje filmov o stripovskem junaku Spider-manu. Ja, kjer je volja in predvsem srce, tam je tudi pot.















The Maltese Falcon (1941)


Če v uvodni špici filma najdemo imeni ala John Houston ter Humprey Bogart, lahko a priori vemo, da nas čaka doza izvrstne filmske zabave. Dotičnega režiserja in dotičnega igralca lahko najdemo tudi v enemu izmed prvih film-noirjev The Maltese Falcon (1941). V tem rimejku rimejka filma - Satan Met A Lady (1936) je namreč rimejk filma The Maltese Falcon (1931)  - lahko občudujemo njuno prvo skupno sodelovanje (in tudi režiserski prvenec J. Houstona), ki je v kasnejših letih navrglo še film, dva ali tri, katere bi lahko šteli pod svetovno priznane filmske uspešnice. Ja, ko tvoj prvi film postane instant nesmrtna klasika, poti nazaj ni več.
















In v čem je rimejk uspešnejši od svojih predhodnikov, glede na to, da se vsi trije knjižne predloge, ki jo je spisal mojster hard-boiled romanov Dashiel Hammett, oklepajo kot pijanec plota, vas zanima? OK, naj vam namignem. Gre za igralca čigar priimek se začne na B in konča na ogart. Le - ta v svoje filmske vloge namreč vnese toliko karizme in zanosa, da z njegovimi filmskimi liki dobesedno sočustvujemo, jih razumemo in posledično z njimi tudi trpimo. Oziroma, da povem malo drugače. Sprva se mi je zdelo skrajno nenavadno, da je ta majhni škrat prav nič zavidljivega videza uspel zapeljati eno največji lepotic klasičnega Hollywooda, Lauren Becall. Ko sem si ogledal nekaj njegovih filmov, mi je to dejstvo postalo samoumevno. Humprey je v sebi skrival nekaj božanskega.



















The Hills Have Eyes (2006)


Za režiserske vode relativno mlad umetnik Alexandre Aja, je svojo neposrednost in čut za eksplicitno prikazovanje krutega izživljanja nad človeškim telesom, prikazal že v nadvse uspešnem filmu Haute Tension a.k.a. Switchblade Romance (2003). Z ogledom grozljivke The Hills Have Eyes (2006), ki je rimejk istoimenskega filma iz leta 1977 (pod to originalno verzijo se je podpisal velecenjeni Wes Craven), polagam v njegovo režiserko prihodnost ogromne upe. Človek pač ima filing za kombiniranje brutalnosti in suspenza in ravno to je tisto, kar me pri njem najbolj impresionira. Hitchcockovski suspenz, ki rezultira v krvavi že skoraj torture porn sceni. Vau…

















Malček večja družinica se odpravi na dopustovanje v sončno ter obljubljeno deželo Kalifornijo, vendar se te njihove dobronamerne sanje kar hitro spremenijo v njihovo največjo nočno moro. V deželi kjer so Američani v obdobju hladne vojne testirali svoje atomske, vodikove,… bombe (Nova Mehika), na njih namreč prežijo krvi željni izrodki. Izrodki, ki so plod ravno teh posledic radioaktivnega sevanja, katerega je povzročilo merjenje curakov med USA ter USSR. Nimaš kaj. Vsake toliko časa se ljudje znajdejo na napačnem kraju ob napačnem času ali pa jih v to situacijo porine A. Aja, režiser ki je nadmudril očeta X rated filmov. Komaj čakam njegove naslednje izdelke.












His Girl Friday (1940)


Leta 1940 je Howard Hawks režiserju Lewisu Milestoneu uspel narediti to, kar je J. Carpenter naredil Howardu Hawksu leta 1982. S pomočjo svojega filma je namreč prekosil že tako izvrsten izvirnik. Ja, karma is a bitch. Tudi The Font Page (1931) je bil namreč odličen predstavnik časopisnega podžanra, vendar je H. Hawksu skozi misli šinila odlična ideja. Namesto dveh glavnih protagonistov je v svoj film vključil moško-ženski par ter tako povzročil pravo bitko spolov. Posledično je nastala ena najboljših, zagotovo pa najhitrejša screwball komedija (ljudje, ki filme analizirajo po dolgem in počez so namreč ugotovili, da dialogi med Grantom in Russellovo navržejo tudi do 240 besed na minuto.

















 Poleg vedno aktualne bitke med spoloma pa je H. Hawks s pomočjo ženske protagonistke v tej screwball komediji na speedu, v fabulo vključil tudi element ljubezni in tako se lahko ta cinična komedija gleda tudi kot nadvse navihana romanca. Zdi se kot da sta bila šarmantni Cary Grant in prelestna Jane Russell ustvarjena zgolj in samo za dotični film. Njune zbadljivke zaradi neprisiljene igre posledično izpadejo hudomušno, naravno ter predvsem seksi. Kemija med njima je naravnost neverjetna. Še več. Skozi cel film ne popusti, ampak se stopnjuje do vrelišča. S tako ekipo H. Hawksu res ni bilo težko prekositi izvirnika.



















The Thing (1982)


Izjemno velik izziv se je lotiti projekta filmskega rimejka, če je pod original podpisan legendarni Howard Hawks. Čeprav se je le - ta pod film The Thing From Another World (1951) podpisal zgolj kot producent, so si filmski kritiki in zgodovinarji enotni, da je imel v rokah tudi režijsko palico. Razlog za to izmikanje tiči predvsem v strahu, da film ne bi uspel. V petdesetih letih je bilo snemanje grozljivk namreč rizkanten posel, še posebej, če je šlo za konglomerat s sci-fiji prežetimi s hladnovojno paranojo. No J. Carpenter se tega izziva ni ustrašil. Pravilno, kajti po mojem osebnem mnenju je posnel najboljši rimejk v filmski zgodovini in prav tako eno najboljših (najboljšo?) sci-fi grozljivk.

















Pa da ne bo nesporazuma, oba filma sta vrhunska, kar seveda ni nič nenavadnega, gleda na to, da sta prišla iz pod dirigentske palice dveh največjih mojstrov režije. Medtem ko se izvirnik ubada z napihovanjem blodenj in paranoje, se rimejk posveča grozi bolj abstraktnim oblik in ravno tu tiči tista dodana vrednost, ki jo je s pomočjo specialnih efektov v obliki gorea izkoristil J. Carpenter. Ja, medtem ko je original svoj manko proračuna ter posledično efektov zakamufliral s pomočjo svojih karakterjev in zgodbe, je rimejk manko tega slednjega zakril s pomočjo proračuna ter efektov. In to kakšnih. Brrrr…











20 komentarjev:

sadako pravi ...

Sej pomoje bo kej uletu. Kaj pa je na stvari?

t-h-o-r pravi ...

pokaži to filmoljubu :D

filmoljub pravi ...

Evo, sm uletu. In se strinjam z napisanim. Moje pizdenje čez rimejke je seveda čisto načelne narave in meri predvsem na novodobne komercialne umotvore tipa A Nightmare on Elm Street (2010). Pravzaprav sem celo sam nameraval objaviti en tak prispevek, kot nekakšna "izjema, ki potrjuje pravilo".

Sicer pa me lahko kdo mirno ima za nenačelnega in z dvojnimi merili, ne bom se preveč sekiral zavoljo tega. :D

sadako pravi ...

Jp ti rimejki, ki se snemajo nekaj zadnjih let so res katastrofa. Osebno sem jih začel prezirati po hypanju ameiškega Ringa ter (verjetno bom razpizdu kar nekaj ljudi) po tem, ko je Oskarja za njaboljši film snel Departed. Res sem bil besn.

Bo pravi ...

Neee-no, kako lahko The Hills Have Eyes takole pokosiš. :/

Zame ima \o/ boljše vzdušje kot moderna verzija.

B.K.G. pravi ...

Ja, saj kul prispevek in tudi meni so nekateri remake filmsi veliko bolj carski kot originali, ampak pri teh, ki si jih ti izbral... mnja, recimo The Thing in The Fly se mi zdita originala vodena v neko drugo smer, kot njun remake, oziroma se mi zdijo neki drugačni filmi, ne ravno tisti klasičen orginal-remake, kot je recimo Nightmare on Elm street, ali pa pač kateri, ki nič ne spreminjajo originalne zgodbe.

Tako da je kar dilema glede tega. Recimo The Thing je tudi meni verzija iz leta 82 pač boljša, ampak gledal sem remake in original v razmaku treh dni in če ne bi po naslovu vedel, da gre za remake, ne bi uganil.

sadako pravi ...

@Bo: pomoje zato, ker sam bolj tripam na gore.


@B.K.G.: Jah, mamo bolj tight in bolj loose rimejke in sam sem se odločil, da v tokratni prispevek vključim tudi tiste bolj loose. Čar subjektivnosti :)

Kjere bi pa npr. ti vključu?

Abbotnez pravi ...

Yo

men je carsko remake tudi Friday the 13-th, me je zelo presenetil in ga močno priporočam. Seveda ni nek delo za oskarje, ampak je carski rimejkčič in definitivno boljši kot vsi ostali rimejki slasherjev iz 80desetih.

PEACE

sadako pravi ...

Ta je bil tud men glede na ostale slasher rimejke nadcarski. Si mislim v kratkem še dvojko pogledat (lkjub baje katastrofalnim ocenam).

Abbotnez pravi ...

Halo, kakšno dvojko? Verjetno se nisva razumela, jaz sem govoril o Friday the 13-th remake, ti pa mislim, da misliš Halloween remake, ker tale je imel tudi ogabno slabo nadaljevanje. No, in fact, meni je bilo gledljivo, ampak meni je itak ves horror crap gledljiv (razen novega Freddya, ki je ogabno slabo).

Bo pravi ...

Torture porn hočeš reči? Not my cup of tea, to pa res. Malo sem pobrskal po spominu za predelavami, niti ne poznam veliko, izbral bi:

Mogoče Departed, jezik in zahodna senzibilnost sta je bliže, samo pripovedovanje ima tisti azijski izvirnik po moje boljše. A Star is Born, tisti Judy Garland, pa tudi z Barbro, samo manj izrazito. A Fistful of Dollars, čeprav Kurosawa nikakor ni slab. Casino Royale, reboot Bonda, 2006 ali koliko. Razmišljal sem še o Invasion of the Body Snatchers, pa imam prvi film preveč rad.

sadako pravi ...

@abbot: evo tolk je že teh rimejk slasherjev zuni, da sm res mal pobrklov zadeve. V glavnem mislu sm rečt, da sta mi bla tako Friday The 13th kot tudi Halloween dost huda in da si v kratkem utegnem ogledati še Halloween II.

@Bo: e vidiš kako smo si ljudje različni, jest namreč ob omembi filma Departed fašem ošpice :D

Bo pravi ...

Ker je brez kurjenja splovil s povečevalnim steklom, cepinov skozi glave in igel skozi sapnike? In tistega operativnega povezovanja prebavnega čreva -- ki ga nisem videl/nočem videti.

:)

Departed ima Jacka Nicholsona, ki se masti z mesom in citira Lenona. Enough.

Ampak His Girld Friday in Malteški sokol sta ti pa očitno teknila. No, saj sta po svoje bolj premetena.

Da ne bo pomote, The Thing in The Fly imam oba zelo rad, pa sta nekakšna primata body horrorja, če se ne motim.

Bo pravi ...

Žal mi je, da nisem komentiral samo:

Departed. Departed. Departed.

:)

Kot si hijene v Levjem kralju govorijo Mufasa-Mufasa in zraven trepetajo od groze.

sadako pravi ...

Da ne bo pomote, meni je The Departed vrhunski film, Jack Nicholson pa celo naj igralec. V nos mi je šlo predvsem ignoriranje Scorseseja s strani filmske akademije. In potem mu podelijo Oskarja, ko naredi rimejk pa še glupa napovedovalka na prireditvi omeni, da gre za rimejk JAPONSKEGA trilerja. SVAŠTA. Da sploh ne omenjam ravno pravšnje mere hongonške stilizacije ter mnogo bolj všečnega konca.

Ufff... kako mi je lažje. :)

Iztok Gartner pravi ...

Dodajam Invasion of the Body Snatchers iz sedemdesetih, ki več kot prekosi črnobeli izvirnik iz petdesetih.

sadako pravi ...

Hmm... tale Invasion Of The Body Snatchers je pa IMO bolj taka delikatna zadeva. Sam predvsem zaradi dejstva, da je bil film v 50. narejen z nekim širšim konteksom in umestitvijo v zgodovinski prostor, postavljam pred njegov rimejk.

Anonimni pravi ...

tazaden planet opic

Sadako pravi ...

Jaz bi rekel, da je najnovejši planet opic a.k.a. Rise Of The Planet Of The Apes preddel in ne rimejk.

Anonimni pravi ...

res je. ceprav je pristop vreden diskusije.

pred bitko smo vsi generali.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji