7 nepozabnih ropov

Roparski filmi nam ponavadi sporočajo, da se kriminalni podvigi pa naj bodo še tako skrbno mačrtovani, ponavadi ne izplačajo. Le malo je namreč tistih caper muvijev v katerih celotna tolpa uživa radosti trdo prigaranega dobička.




Film, ki je zanetil iskrico v karieri enega izmed najbolj spregledanih režiserjev kar se tiče tiste famozne podelitve na katero vodi najbolj slavna rdeča preproga in kjer podeljujejo tiste tako znane golorite zlate fantiče, ki slišijo na ime Oskar. Stanley Kubrick je v svoji skoraj 50 letni karieri posnel zgolj 13 celovečercev (med ustvarjanjem projekta Artificial Intelligence: AI (2001) je namreč ta filmski veleum odšel v večna lovišča), vendar je tako rekoč z vsakim izmed njih pokukal na območje drugega filmskega žanra ter znotraj njih postavljal nove standarde. S filmom The Killing (1956) je svoj prepoznavni pečat pustil v zvrsti roparskih film noir izdelkov. 



















Njegovo izostreno oko, ki je proizvajalo kompozicijsko nadvse dovršene ter estetsko čutne kadre, je prvič moč začutiti v tem kontrastnem caper filmu. Z njegovo pomočjo lahko občudujemo zgodbo o mali in zelo nehomogeni skupini roparjev (vodi jih ikona film noirjev Sterling Hayden), ki se odločijo za drzen in skrbno načrtovan rop stavnice na hipodromu. Do potankosti izdelajo vsak detajl, vendar pri tem spregledajo najbolj ključen faktor. Nahajajo se namreč v idejnem svetu film noirja. Jp, v igri je tudi femme fatale, ki našim fantom ne bo dovolila, da tako zlahka izpeljejo svoj master plan in odkorakajo lepšemu življenju naproti.






















Roparski film malček bolj lahkotne narave v katerem je za razliko od drugih, sam rop izveden ekspresno hitro. Vendar nič hudega. Po njegovi izvedbi smo namreč priča enemu izmed najspektakularnejših getawayev v filmski zgodovini. Saj ste že slišali za tiste 3 naspidirane Mini Cooperje, ki se preganjajo po Torinskih podhodih, galerijah, športnih dvoranah, rekah ter celo strehah pri tem pa nikdar in nikoli ne pozabijo na patriotizem, ki pritiče angleškim domoljubcem (veš čas pobega so namreč vsi trije avtomobilski ponosi domovine njenega visočanstva v formaciji, ki ponazarja zastavo Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske). 











Je pa po drugi strani sam film izjemno slaba reklama za britanske zapore. V njih imajo namreč težkokategorni zlikovci na voljo prav vse pripomočke in celo ugodnosti, da z mecenstvom podpirajo rop. Rop za katerega kot kaže vedo vsi, a se zanj nihče ne zmeni. In zakaj bi tudi se. V ropu stoletja (pri njem je udeležena najštevilčnejša banda kar jo pomnijo moji, od vseh filmov že rahlo skurjeni možgani) so v igri zgolj štirje milijoni pa še to po vsej verjetnosti oz. kar zdravi kmečki logiki, štirje milijoni ponarejenega zlata. Razen, če imate vi kakšno drugo razlago, kako bi lahko bila zvrhana paleta zlatih opek vredna tako malo. Vendar pustimo malenkosti.  
















Spike Lee je režiserski mojster, ko pride do prikazovanja medčloveških konfliktov s pomočjo filmskega platna, vendar ves njegov talent zažari v polnem sijaju šele takrat, kadar medčloveški konflikti preidejo v medrasne. In Spike se tega dejstva kot kaže zaveda zelo dobro, saj so vsi njegovi vidnejši filmski izdelki prepredeni ravno z vseprisotnimi medrasnimi spori. Tako je tudi v tej roparski mojstrovini, ki na nek način služi le temu, da lahko režiser poda svoje videnje sodobnega sveta. Sveta v katerem je človek človeku volk, že če sta pripadnika iste rase, kaj šele , če se njuna koža razlikuje zgolj za odtenek ali dva, bog ne daj kar za celo barvno lestvico.  











Gre za roparski film v katerem vidimo načrtovanje samega podviga šele na koncu filma, kar je zalo nenavadno, vendar ne povsem brez razloga. Če bi ga namreč videli že povsem na začetku, bi bili ob zaključku filma prikrajšani za tisti mali twist, ki je kot češnjica na vrhu tega zelo solidnega trilerja v katerega je Spike zvabil kar nekaj eminentnih filmskih oseb (D. Washington, C. Owen, W. Dafoe, J. Foster, C. Plummer,…). Skratka film v katerem 211 in progress služi kot odlična metafora za dokazovanje tega, da človeška dejanja niso pogojena z barvo kože, temveč so odvisna od posameznika do posameznika in prav to dejstvo služi roparjem kot glavna ideja za master plan.
















Celuloidni izdelek v katerem nastrada francoska draguljarna je bil kar se tiče prikaza samega filmskega ropa zelo revolucionaren. Znotraj filma je sekvenca v kateri lahko spremljamo tatvino tako rekoč mali film znotraj filma. S svojo epsko dolžino dobrih 25. minut (brez dialoga in spremljevalne glasbe) je ta natančen prikaz ropa položil temelje ne le za vse nadaljnje filmske posnemovalce, temveč tudi za premnoge real life zlikovce. Hudodelstvo v katerem je na nadvse prefrigan način uporabljen celo dežnik, je namreč prikazano s tako doslednostjo, da so se varuhi zakona v Mehiki celo odločili, da film potegnejo iz kinematografov. 


















Prav tako kot v vseh dosedanjih filmih iz obravnavane tematike pride prvotna ideja za izvedbo ropa od človeka, ki je narediš šele svoje prve korake onkraj zidov resocializacije. Na kup zbere majhno skupinico v kateri pa je tudi prekaljeni lisjak, ki z morebitnim izkupičkom malega ropa ni zadovoljen. Posledično se odloči za priredbo načrta, načrta ki bandi kapne kar zajetno vsoto cekinov. Še enkrat več pa se pokaže, da lahko še tako popoln načrt skazi že najmanjša malenkost. V tem francoskem film-noirju je to kakopak ženska oz. moški slabič, ki podleže njenim pogubnim čarom. Roparski film par excellance.  




Gre za dokaj nenavaden prikaz ropa banke kar pa niti ni tako nenavadno, saj sta glavna zlikovca (tretji jima pobegne še preden se rop sploh dobro začne) kot tista češka mojstra, ki zaserjeta tudi na videz še tako preprosto stvar. In ravno zaradi tega dejstva sta po drugi strani tudi nadvse simpatična. Do njiju sem kot gledalec namreč vzpostavil kar močno naklonjenost. Čutil sem, da sta le nedolžni žrtvi, ki sta globoko v sebi preprosta in dobronamerna človeka, vendar sta se zaradi svoje nepremišljenosti znašla na napačni strani zakona. Navdahnjeno po resničnih pričevanjih talcev, ki so se znašli sredi ropa v katerem so razvili pozitivna čustva do kriminalcev.













Istospolno orientirani Sonny ter katoliški fanatik (Sal) sta rop, ki bi moral praviloma biti zgolj nekaj minutna rutinska zadeva, sprevrgla v nekajurni medijski šov. Bržkone gre glavni razlog zato iskati v nesposobni in amaterski ekipi, ki si je za izdelavo načrta in preučitev le - tega vzela premalo časa. Že z 100 % master planom gredo stvari v roparskih filmih rade po zlu, kaj šele z na hitro spacanim načrtom, načrtom ki za D day ropa banke izbere dan in uro, ko je v njej najmanj denarja. Sonny in Sal sta torej že na samem začetku obsojena na tragičen konec, vendar se tega ne zavedata prav dobro. Sta namreč preveč simpatično zmedena.




V istoimenskem originalu iz leta 1960 smo lahko opazovali tisto časne zvezde, med katerimi sta prednjačila predvsem Frank Sinatra ter Dean Martin. Tudi v Soderberghovem rimejku se je na kupu zbral velecenjen pušeljc filmskih zvezd, ki pa po svoji številčnosti ter predvsem tržni vrednosti kar za nekajkrat prekašajo svoje predhodnike. In ko se na kupu znajdejo take popkulturne ikone kot so Brad Pitt, Julia Roberts, George Clooney, Matt Damon, Andy Garcia,… je uspeh filma neizbežen. Še več, takim zvezdam ne more spodleteti niti rop, ki se na videz zdi neizvedljiv in je od vseh naštetih v tokratnem zapisu, zagotovo najbolj drzen. 











Samo zgodbo filma bi lahko nekako razdelili na dva koherentna dela. V prvem spremljamo novačenje te fantastično ekscentrične ekipe, ki bo izvedla rop trezorja, kateri povezuje kar 3 lasvegaške igralnice, medtem ko v drugem delu spremljamo drzno ter pretkano izvedbo le - tega. Vse to prepredeno s humorno igro in kančkom romance, ki je med drugim tudi tisti glavni povod za izvedbo ropa oz. za pumpanje ranjenega moškega ega. Vsekakor eden izmed redkih rimejkov, ki je povsem dorasel originalu katerega je posnemal. Upal bi si celo trditi, da ga je morda celo prerasel. Ja, redki so taki trenutki.







Za konec pa sem tokrat prišparal tistega, ki je pravzaprav sprožil pravo poplavo caper filmov in med drugim dobil kar 3 rimejke. Ko je leta 1950 režiser John Huston posnel zgoraj omenjeni film-noir po vsej verjetnosti ni pričakoval, da je ustvaril pravi prototip roparskega filma po katerem se bodo zgledovale še mnoge generacije. Prav tako pa ni mogel slutiti, da je ponudil prvo filmsko vlogo deklini, ki bo kasneje postala ena največjih popkulturnih ikon. Deklini, ki se je rodila kot povsem neznana rdečelasa Norma Jean Baker, umrla pa kot plavolasi seks simbol, ki je slišal na ime Marilyn Monroe. In ravno s tem filmom se je začrtala njena igralska kariera pregreha vredne blondinke. 
















Vse motive in stereotipe, ki ste jih povečini zasledili v katerem koli roparskem filmu je kot sem že omenil začrtal ravno The Asphalt Jungle (1950). Se pravi mini skupinico pridaničov, kateri poveljuje the man with the plan, sestavljajo pa jo še odpiralec sefov, šofer ter huligan, ki ga odlikuje njegova moč. Poleg tega pa nam predstavi tudi svet dvojnih prevar, ki ga kontrolira in spreminja denar, usodno privlačnost ter pogubnost nasprotnega spola in nenazadnje tudi tisto, kar sem omenil že v prologu k tokratni izbrani sedmerici: borba z zakonom se nikoli ne izplača, kajti na koncu vedno zmaga zakon. No, vsaj v filmskem svetu.

















Objavljeno pod |

8 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

sterling hyden car :D

Cosmopapi pravi ...

vrtim, vrtim... in iščem The Asphalt Jungle. Hju, pa me nisi razočaral.
Mogoče še Before the Devil Knows You're Dead, Score, Heist, Killing Zoe, Criss Cross, The Lookout, The Friends of Eddie Coyle. Aja, pa seveda The Town. Sicer pa dobra izbira. The Killing prav tako velik zakon!

Sadako pravi ...

Tukaj je bila izbira zelo težka ja, ker je teh roparskih klasik res kar lepo število.

Sicer pa Hyden = legenda. Robustnež, ki mu v film-noirjih ni para.

t-h-o-r pravi ...

daj no ne omenjaj bednega the town zraven takšnih legend :D

Paucstadt pravi ...

The Killing in Asfaltna džungla seveda zmagata. trdi in večni klasiki. Se strinjam, da se ob takih klasikah The Town kar malo izgubi, pa čeprav dokaj ok film.

Cosmopapi pravi ...

The Town sem omenil bolj iz heca, ker je pač aktualen. Je pa res, da mi je všečnejši od Ocean's 11 (tudi originala), Italian Joba (tudi rimejka) in pa Inside Joba.

btw. "W-N-E-W, plays all the hits...", legendarni citat Pacina:D

Sem pa ravno zadnjič gledal komedijo Going in Style (starčki se na stare dni odpravijo ropat banko) in če malo pomislim, je tudi Caper/komedija po svoje svoj žanr - Big Deal on Madonna Street, The Ladykillers, Welcome to Collinwood, Small Time Crooks, Bottle Rocket, The Lavender Hill Mob,The League of Gentlemen...

Paucstadt pravi ...

"The Town sem omenil bolj iz heca, ker je pač aktualen. Je pa res, da mi je všečnejši od Ocean's 11 (tudi originala), Italian Joba (tudi rimejka) in pa Inside Joba."

Se strinjam, seveda.

Sadako pravi ...

Sam pa imam občutek, da ko bo The Town enkrat padel med čeljusti časovnega zobovja, ga bo le - ta prežvečil ter pogoltnil v pozabo.

IMO ne prestal preizkusa časa kot ga je The Italin Job (1969) ter kot ga bo po vsej verjetnosti tudi Ocean's Eleven (2001).

Sam se ga že sedaj namreč spomnim zgolj potem, da ga je režisiral in v njem igral neupravičeno antipatični Affleck ter tisti tip iz onega filma, ki je nezaluženo prejel Oskarja za naj film.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji