7 Dogm 95

Leta 1995 so se štirje danski umetniki pod taktirko znamenitega danskega režiserja Larsa Von Trierja zbrali z namenom, da bi preuredili potek filmske zgodovine. Njihov primarni cilj je bil vrnitev filma v njegove realistične vode. Vse ostalo je zgodovina, zgodovina certifikata imenovanega tudi Dogma 95, ki vsebuje 10 filmskih zapovedi, katere naj bi filmskim ustvarjalcem širom sveta pomagale obvarovati njihove filme pred izumetničenostjo.




Čeprav se sam bolj nagibam na stran stiliziranih filmov, me je prvi film, ki je uradno pridobil certifikat Dogme, 95 s svojo na videz amatersko (zvok in fotografija sta na trenutke naravnost katastrofalna) realistično podobo močno presenetil. Le – ta namreč neverjetno dopolnjuje močno in depresivno zgodbo ter ji dodaja element vsakdanjega življenja. S pomočjo ročne kamere, naravne osvetljave, ki je bila v enem kadru sicer zlorabljena ter uporabe samo diegetskega zvoka, se namreč lažje potopimo v svet pokvarjenih in zlaganih družinskih odnosov. Režiser Vinterberg, ki je zaoral ledino Dogm, je torej s tem provokativnim izdelkom opravil več kot odlično delo ter postavil visoke standarde.
















Številčna aristokratska družina se zbere na posesti 60. letnega patra familiasa, da bi praznovala njegov spoštljivi jubilej. Problemi se pričnejo pojavljati, ko začno iz omare padati okostnjaki, ki so nadvse šokirajoče in morbidne narave. Če teži skrivnostim, ki so na svoje razkritje čakala dolga desetletja dodamo še prisotnost alkohola ter neuravnovešene osebnosti, je povsem jasno, da bomo priča zabavi, ki je gosti ne bodo pozabili nikoli. Težko pa jo boste pozabili tudi vi, vendar ne zaradi samega razkritja grehov disfunkcionalne družine, temveč predvsem zaradi načina, kako si tako vpleteni v dogodke, predvsem pa gostje, zatiskajo oči pred kruto realnostjo.  






















Naslednji poizkus v tako imenovani »Zaobljubi čistosti« v katerem je svoje znanje za nizko proračunske filme preizkusil drugi in hkrati tudi tisti bolj znani podpisnik izvirnika 10. dogmatskih zapovedi, ni bil ravno najbolj posrečena stvaritev. V primerjavi z Vinterbergovim Festen (1998) je namreč dogma številka II mnogo dolgočasnejša, njena amaterskost pa dosežene neslutene globine. Razlog za to gre po vsej verjetnosti iskati v načrtni improvizaciji neuveljavljene igralske zasedbe ter scenariju, ki je bil spacan v 4. dneh. Kot kaže se je Lars Von Trier preveč zanašal na to, da bo scena z eksplicitnim prikazom spolnosti zadoščala za gledljiv film, Ne, Lars ni vse zlato kar je artfagovsko.

















Samo zgodbo filma lahko razumemo tudi kot nekakšen eksperiment v igralski metodi Stanislavskega. Spremljamo namreč gručo »normalnih« ljudi, ki se pretvarjajo, da so umsko zaostali ter se pri tem ocenjujejo kateri izmed njih je boljši idiot. V opravičilo temu post hipijevskemu dejanju, se držijo reka, da se v vsakem izmed nas skriva idiot, ki naj bi predstavljal tisto našo pravo osebnost, katero je superego zaradi vseh družbenih norm in pravil, na silo stlačili v najbolj temačne kotičke našega ida. OK, sliši se nadvse filozofsko in ogleda vredno, vendar temu še zdaleč ni tako, razen če ste kakšen izmed tistih zagnanih obiskovalcev IV. etaže na Aškerčevi 2 v Ljubljani.






















Ko je zgoraj omenjeni izdelek zagledal filmsko luč sveta, je za tretjega izmed danske štiriperesne dogmatske deteljice, gospoda Jensena, nastopil čas, da se odpravi k spovedi. Prekršil je namreč skoraj vseh 10 dogmatskih zapovedi (če sem povsem iskren ne poznam niti enega filma, ki bi uspel spoštovati prav vse), začenši s tisto najbolj bogokletno. Filmu namreč z lahkoto pripnemo žanrsko oznako in ga opredelimo kot romanco. No, morda je tudi to razlog, da gre za enega izmed bolj gledljivih poskusov danske gverilske filmske produkcije. Jah, zamisli, ki so se tistega prijetnega večera, ko je četverica posedala ob kozarcu rujnega, zdele kot fantastična ideja, so bile v praksi mnogo težje izvedljive.
















V kratko idilo mladoporočencev poseže nenadna in nepričakovana Krestenova smrt očeta. Zaradi dejstva, da je poleg umsko zaostalega brata (kaj je s to Dogmo in idioti?) edini izmed njegovih ožjih družinskih članov, se odpravi na podeželje v svoj otroški kraj. Tam pa se začne počasi zavedati svojih resničnih barv, ki jih je v mestu zaradi gonje po karieri nezavedno prepleskal po željah drugih. In ko v igro vstopi še božansko lepa in simpatična prostitutka dobrega srca, je pot za mladega japija zapečatena. Le kdo ne bi prenatempiranega mestnega življenja s posesivno žensko zamenjal za mirno vaško idilo v kateri bi za ženo imel gospodinjo/prostitutko? 






















Še zadnji izmed štiriperesne deteljice, ki je imela idejo, da je nekaj gnilega v filmski deželi Danski, moč prevetriti samo s filmsko revolucijo, ki bi filmarje popeljala back to the roots. Čeprav sam ne vidim ravno smisla v tem, zakaj naj bi film kot fikcijski medij, moral vsebovati kar se da realističen stil. Če vprašate mene bi moralo biti ravno obratno in bi moral film počrpati čim več vizualnih trikov, ki mu jih ponuja moderna tehnologija, vendar pri tem paziti, da forma v vsej svoji baročnosti ne bi požrla same vsebine (kar se na žalost dogaja dandanašji z vsemi hollywoodskimi blockbusterji, ki so vse bolj podobni MTV videospotom).


















Tokratni film se začne nadvse obetavno, saj nam daje slutiti, da se zna pred našimi očmi odvrteti pustolovska borba za preživetje. Vendar opustite vsakršne upanje, vi, ki vstopate v svet Dogme 95! Da si ravno se skupinica narodnostno mešanih turistov (med katerimi je tudi kopija Indiane Jonesa) zaradi odpovedi kompasa znajde sredi žgoče puščave v kateri je njeno preživetje odvisno le od njihove lastne iznajdljivosti, ne boste spremljali vratolomnih in dih jemajočih poskusov rešitve. Ne, namesto tega vas čaka predstava Shakespearovega Kralja Leara, s katerim si ujetniki žgočega peska in sonca krajšajo svoje dni. Svašta.























Sedaj, ko sem odkljukal tisti obvezni začetniški četverček od katerih sta mi bila roko na srce všečna le Festen (1998) ter Mifunes Sidste Sang (1999) (slednji bolj pogojno), je čas, da se posvetim tistim filmom »Zaobljube čistosti«, ki izstopajo iz sivega in dolgočasnega popvprečja Dogme 95. Najbolj med vsemi mi je dogajal film, ki ga nekateri nimajo za uradni projekt Dogme 95, vendar ker ga je moč najti na uradni strani kjer se nahaja pod zaporedno številko certifikata #151, sem ga kakopak vključil v tokratni seznam. In ker gre za fantastično mešanico angleške klasične literature, gledališča ter filma, se film dobesedno bere kot tiste najboljše knjige. Počasi in z užitkom.

















Lars Von Trier, ki je v tokratno igralsko zasedbo nabral kar nekaj eminentnih imen Hollywooda, med katerimi zagotovo prednjači dolgonoga nesojena gospa Cruise, se je odločil, da nam s pomočjo 9. poglavij in prologa predstavi zgodbo o človeški zlobi. Zlobi, ki privre na dan ob prvi pravi priložnosti in ki nas degradira na raven živali, katere se vedejo zgolj po svojem nagonu (zato tudi takšen naslov filma), čeprav sem sam mnenja, da je človek zaradi seštevka zlobe in preračunljivosti, inferioren tudi živalski vrsti. Skratka napeta drama o medčloveških odnosih v odročni in izolirani skupnosti, ki se bere kot gledališki film.























Še eden izmed »dogmatikov«, ki se ne ozira kaj preveč na tistih 10 famoznih zapovedi, saj nam v prvi vrsti ponudi grenko-sladko romanco v kateri prednjačijo težke življenjske izkušnje. Film, ki je tako dober, da je prepričal celo Američane (bolj natančno tistega goofy Scrubsa Zacha Braffa). Le - ti so si namreč ponovno zastavili filmski projekt v katerem jim ni para. Jp, v letošnjem letu naj bi filmska platna ugledal rimejk tega danskega filmskega bisera. Vsekakor nepotrebno, saj je že original s svojim pristnim prikazom medčloveških odnosov ter predvsem s fantastično igro glavnih protagonistov, zadel žebljico na glavico.

















Film se posveča dvema družinama, ki ju združi usodna nesreča, v kateri krajši konec potegneta mlada zaročenca. Joachim namreč v nesreči v kateri je uporabljena umetna kri, ki sicer v filmih s pridobljenim certifikatom Dogma 95, nima kaj iskati, postane tetraplegik. Zaradi boleče izkušnje, ki mu popolnoma spremeni idilično življenje, se zapre vase in postane neprebavljiva egoistična svinja jezna na cel svet. Njegovi zaročenki zato ne preostane nič drugega kot da prične tolažbo iskati pri drugem moškem. Vse lepo in prav, če ta moški ne bi bil soprog žene, ki je nesrečo povzročila. Odličen zgodbovni klobčič, ki se razvije v enega izmed najlepših ter iskrenih romantičnih filmov.





















Lahko bi zaključil, da je bil projekt Dogma 95 hkrati nadvse dobrodošla provokacija za svetovno in reklama za dansko kinematografijo. Navsezadnje je Italian For Beginners (2000) tisti danski film, ki je svetovno gledano prinesel največ denarja v domače blagajne. Morda tudi na račun tega, da je prekršil kar dve izmed desetih zapovedi Dogme 95 (v filmu je moč zapaziti glasbo, ki ne izvira iz same snemalne lokacije filma, prav tako pa bi film lahko tudi žanrsko opredelili ter mu nadeli etiketo romantične drame/komedije). Pa vendar je dotični film eden izmed tistih, katerih kvaliteta je dosežena brez pomoči modernih studijskih pripomočkov. Manj je več.  

















Zgodba govori o majhni skupinici ljudi, ki v nekem kraju na Danskem obiskujejo začetni tečaj Italijanščine. Bolj natančno spremljamo preplet zgodb šestih oseb, ki so v svojem življenju nadvse osamljene, nekatere izmed njih pa k tlom vlečejo tudi utesnjujoče družinske vezi. Vendar ravno s pomočjo že omenjenega tečaja začnejo spoznavati ljubezni svojega življenja. Navsezadnje je Italijanščina sinonim za strast ter temperament, se pravi pravo nasprotje za pregovorno zadržanost in hladnost, ki pritiče bolj severnim delom Evrope ter tako tudi našim glavnim protagonistom. Na simbolični ravni bi lahko celo rekli, da se udeleženci tečaja ne učijo tujega jezika, ampak sočutja ter ljubezni do bližnjega.


















Objavljeno pod |

9 komentarjev:

neznan pravi ...

Super filmi! Komaj dohajam z vsemi :) Keep on.

Sadako pravi ...

Hvala za pohvale.

Anonimni pravi ...

niceee

mr pravi ...

Meni je idioten bil še najbol "zanimiv" od 4/7 ki sem jih gledal. Von Triera pa nebi označil z artfag (čeprav nevem kaj naj bi to pomenilo ampak sumim da nekaj fejk)
Mogoče pa so v stilu idioten vzeli tudi dogmo in pravila.
lp

Sadako pravi ...

Pravila so postavili štirje kompanjoni, ki so nekega večera skrnili kozarček ali dva preveč in prvi film, ki je dobil certifikat Dogme 95 je bil kot sem omenil Festen.

Vidiš kako smo si ljudje različni, kajti mene je pa ravno Idioterne najmnj prepričal oz. mi je bil kar precej dolgočasen in prisiljen. Če od teh štirih morda še nisi utegnil pogledati Dogville ti ga zelo močno priporočam.

Artfag pa pomeni nekoga, ki tripa na vse, ki diši po indie umetnosti in se v velikem koraku izogiba mainstreama.

mr pravi ...

Dogville poznam.

Anonimni pravi ...

Uradna stran ni več dosegljiva ali sem poskušal z napačnim naslovom (dogme95.dk)?

Sadako pravi ...

Mene preusmeri na tole stran: http://web.archive.org/web/20080430104505/http://www.dogme95.dk/dogme-films/filmlist.asp

Anonimni pravi ...

Mene ni, hvala za link :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji