7 brutalnih posilstev

Spodaj omenjene filme si oglejte zgolj ob predpostavki, da imate želodec, ki dobro prenaša tiste najbolj eksplicitne filmske prizore ter ob dejstvu, da dodobra ločite med filmskim in resničnim svetom. Na grbi namreč ne želim imeti bralcev bloga, ki jim je ogled katerega izmed spodnjih filmov pustil trajne travmatske posledice. Torej, branje ter še posebej ogled na lastno odgovornost.



Francoski filmski provokator Gaspar Noé v vseh svojih celovečercih preizkuša kako visoko so postavljene meje šokantnega, nagnusnega, mučnega,… posameznega gledalca. Pri tokratnem filmu je to mejo skušal kar nekajkrat in uspelo mu je postaviti svojevrsten rekord, saj je Irréversible (2002) postal film, zaradi katerega so gledalci leta 2002 največkrat zapustili dvorano. Prav jim je, kaj pa plačujejo svoje težko prigarane cekine, da lahko v udobnem naslonjaču srebajo kokakolo ter se mastijo s super big kokicami, medtem ko pred njimi poteka brutalno 9 minutno analno posilstvo boginje oblin Monice Bellucci (mislim, kot da niso vedeli po čem je omenjeni film najbolj znan).










Po tem, da se zgodba odvija vzvratno? Ja seveda. Sicer pa si omenjene vizualne provokacije, ki dosežejo svoj vrh ravno v omenjeni skrunitvi ženskega telesa, vrstijo ena za drugo. Že sam začetek v nas z lahkoto povzroči občutek omotičnosti ali celo vrtoglavice. Gaspar namreč najema zgolj kamermane, ki pred pričetkom snemanja radi pregloboko pogledajo v kozarec. Po tej pijanski poti kamere nas čaka vstop v S&M gej klub v katerem smo priča večkratnemu bližnjemu stiku lobanje in gasilnega aparata,… (vse to ob nadležni spremljavi nizkotonskega brenčanja). Vendar ne obupajte, zgodba se konča/začne na precej optimističen način. Da boste lažje zaspali.
















Kaj si misliti ob oz. po ogledu (če seveda zdržite do konca) takega filma? Ali je tako ekspliciten prikaz posilstev, nekrofilije, incesta, mazohizma, brutalnosti, sadizma,… še sprejemljiv ob dejstvu, da se režiser sklicuje na svobodno filmsko izražanje ter prefrigano uporabo vseh omenjenih tehnik prikazovanja kot aluzijo na propadel srbski narod? Ne bi rekel, kajti če ni postavljenih mej, potem je v umetnosti dovoljeno prav vse. Tudi tako imenovani »newborn porn« zaradi katerega se je dotična porno krvavica znašla na tokratnem seznamu. Ja, prav ste prebrali, v filmu med drugim prikažejo tudi posilstvo povsem nemočnega, še s posteljico prekritega novorojenčka.












Vendar ne skrbite. Gre zgolj za aluzijo na temo, kako ubogi prebivalec Srbije »najebe« že ob svojem rojstvu in tudi vsi ostali prizori, ki vas bodo silili na bruhanje se lahko razlagajo znotraj omenjenega okvirja. Prizor v katerem glavni akter posili svojega zadrogiranega mladoletnega sina se namreč lahko razume kot metafora, da srbski starši s svojim nerazumljivim obnašanjem škodujejo svojim otrokom, takisto bi lahko rekli za posilstvo lastne žene,… Ste dobili sliko? Kot kaže je srbski narod prišel do točke v kateri poskuša s pomočjo psihopatskega kataklizmičnega filma doživeti tisto tako želeno stanje katarze. Ne vem, če so si izbrali ravno pravi način.
















Še eden izmed brutalnih posilstev, ki šokira s svojim vizualnim prikazom, vendar nas po drugi strani ne prizadene tako močno kot ostali zločini nad ženskim telesom v tokratnem zapisu. Film je namreč tako trapast, da nas vse pričujoče nasilje, ki se odvija pred našimi očmi (in tega res ni malo), čustveno ne gane kaj dosti. Namesto, da bi se nam ob omenjenih grozodejstvih naježila koža, dosežejo preliti hektolitri krvi in over the top gore ravno nasproten učinek, saj nam kotičke ustnic omenjeno klanje, priviha rahlo navzgor. Vendar pozor, nekateri prizori so nadvse eksplicitni in če niste navajeni na tako imenovane splatterje, se vam zna marsikateri od njih vtisniti globoko v spomin.













Teror nad izključno predstavnicami nežnejšega spola tokrat zganja neonacist, ki ga razganja zaradi prevelike doze testosterona, narcisoidnosti ter nekih čudnih in nedorečenih seksualnih travm iz otroštva. Vsi ti neugodni osebnostni elementi pa rezultirajo v tem, da se naš potomcem  nemških nacistov, tako rekoč vsakodnevno spolno in nadvse sadistično izživlja nad povsem nemočnimi ženskami, tako tistimi njegovih let kot tudi nad še povsem nedolžnimi otroci. Vsa ta izživljanja nad ženskami in tudi zgolj njihovimi deli teles pa imajo eno skupno točko. Vedno se končajo z brutalno usmrtitvijo in mlako krvi. Nizkobudgetna seks krvavica vredna vašega ogleda.


















Kratek, majhen in ne povsem posrečen rip-off (čeprav bi z lahkoto rekel, da gre kar za rimejk pa čeprav se je producentu filma dozdevalo, da je tokratni film dovolj unikaten za povsem nov naslov) kultnega celovečernega prvenca mojstra grozljivk Wesa Cravena, ki je s svojo rape & revenge eksploatacijo The Last House On The Left (1972) dodobra pretresel ameriško kinematografijo (film je bil prvotno mišljen tudi za tokratni zapis, vendar bo svoje mesto našel v malček višje omenjeni kategoriji). Vseeno pa je v filmu, ki je, da ne bo pomote, dokaj brutalen in nazoren, moč zaslediti element, ki je pomagal spromovirati originalni celuloidni izdelek.

















Jp, tudi tokrat je tisti glavni element šokantnega presenečenja kruto posilstvo, ki se konča s smrtjo preganjanega in ustrahovanega dekleta. Ker vas večina ostalo zgodbo, ki je ni kaj dosti, pozna (le o čem pa naj bi rape & revenge film lahko govoril kaj?), bom na tem mestu raje omenil, da vam lahko tokratni filmski prikaz služi kot odlična šola o tem, da se lahko tudi tisti ekstremno nizkoproračunski filmi v svoji gledljivosti, med seboj zelo močno razlikujejo. Nekaj je namreč film, ki je posnet z jajci in vizijo, strašljivo atmosfero in odličnimi režiserskimi prijemi namenjenimi zakritju manka denarja, drugo pa je tokratno filmsko skropucalo, ki pa vam bo vseeno zagotovo ostalo v spominu. 























Za krajši intermezzo bi vam rad predstavil film, čigar posilstvo vas ne bo toliko šokiralo zaradi same nazornosti le - tega, ampak bo v vas pustilo globoko nelagoden občutek predvsem zaradi dejstva, ker se boste tekom filma dodobra navezali na glavno protagonistko (no, razen če niste kakšen ultra zahojeni homofob skrajno zaplankanih nazorov). Ja in včasih je takšen krut in kratkotrajen rez mnogo hujši od razno raznih devet minutnih analnih posilstev ali pa posilstev novorojenčkov (vsaj kar se tiče sprožitve žalostno neprijetnih občutenj ob ogledu filma). Ravno to pa vas zna doleteti v bridki drami Boys Don't Cry (1999).













V njej briljira o svoji spolni orientiranosti in nasploh spolu zmedena Hilary Swank, ki si je za to provokativno vlogo tudi prislužila svojega prvega Oskarja za glavno žensko vlogo (drugega je prav tako odnesla v isti kategoriji in sicer za film MillionDollar Baby (2004)). Skozi film se nam prikupi s svojo bolečino, ki jo nosi globoko v sebi ter predvsem z neverjetno željo po ljubezni. Le - ta se ji nenazadnje za kratek čas tudi izpolni, a kaj ko na svetu postoje tudi ljudje, ki svojo zakompleksano inferiornost rešujejo s pomočjo tega, da želijo škodovati vsemu kar je drugačno od njih in s tem vsaj za trenutek pokazati svojo fizično nadvlado. 



















Pa obiščimo še malo indijsko podcelino in si pobližje oglejmo ponujeni kari vestern, ki pa začuda ne vsebuje niti ene plesno pevske točke. Vsebuje pa po drugi strani prikaz brutalnega skupinskega posilstva, znotraj katerega se na nemočni indijski upornici izmenja malodane cela vasica. Zanimivo pri vsej stvari pa je, da se je režiser filma Shekhar Kapur s pomočjo svojega snemalca k filmu odločil pristopiti na dokaj umetniški in kar je za Indijce često v navadi, zelo pisan in živobarven način. Vendar naj vas ta tradicionalni indijski filmski izbor ne zavede, kajti gre za izjemno brutalno življenjsko pot indijske revolucionarke.

















Toda kljub temu, da naj bi šlo za film posnet po resničnem življenju Phoolan Devi, se le - ta z večino dejstvi v filmu ni strinjala. Je že res, da je imela izjemno težavno otroštvo ter več smole z moškimi pripadniki kot Rhianna, Jennifer Aniston in Whitney Houston skupaj. Že kot rosna najstnica je bila namreč z enajstimi leti prodana starejšemu moškemu, ki ni ravno varčeval njenega cvetu nedolžnosti in tudi kasneje v življenju so si jo pripadniki močnejšega spola med seboj večinoma zgolj podajali ter jo izkoriščali. Vendar nikoli se ni predala in uklonila pa čeprav je bila zaradi upiranja sistemu zaprta 11 let ter tako postala simbol nezlomljive ženske.























Za konec pa še film s katerim so njegovi ustvarjalci hoteli potrkati na našo vest in nas vprašati, kakšno je naše stališče do posilstev. Pred nami se namreč odvrti zgodba v kateri do zadnjega ne vidimo dogodkov, okoli katerih se vrti cel film in če smo bili med samim ogledom vsaj malo skeptični do dejanja za katerega zahteva pravico odlična Jodie Foster, se moramo vsekakor dodobra zamislil. Tako nad lastnimi, še bolj pa nad stališči družbe, ki je pripeljala do tega, da si pred posilstvi zatiskamo oči ter krivdo za ta krut zločin pripisujemo ženskam, ki naj bi s svojo izzivalno podobo same dobesedno prosile, da nad njimi nekdo izvede spolno silo.













Po pričevanju moralistov, ki jih spremljamo v tokratnem filmu, naj bi se nekaj podobnega zgodilo Kathryn Murphy (Jodie Foster). V filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih, naj bi namreč s svojimi izzivalnimi gibi ter prekratkimi kosi oblačil izzvala skupinico moških, da so jo družno posilili. Najhuje pri vsem tem pa je, da se posilstvo dogodi pred lepim številom očividcev, med katerimi nekateri celo vzpodbujajo napadalce ter jih pri krutem početju bodrijo. In če se ob takšnem ravnodušnem odnosu skrunjenja ženskega telesa počutite obnemele in zaskrbljene, počakajte da se celotna zgodba preseli na sodišče, kjer jo dobijo v roke branilci zakona. Dobrodošli v svet dvojne morale.













Objavljeno pod |

6 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

strokovni komentar

Sadako pravi ...

Dober strokovni komentar nimam kej rečt.

Paucstadt pravi ...

Uf, tole si spet dobro našel, kruto, ampak jebat ga. Srpski film me še danes boli, new porn scena je pa res hudo ogabna in kruta obenem in je verjetno ne bom pozabil, da finiše niti ne omenjam.

Sadako pravi ...

Jp, Srpski Film je res zlo blizu meje osusnega ali pa morebiti tudi čez in to celo pri meni, ki sem v svojem življenju pogledal že malo morje zares sick stvari. Težko si predstavljam kako ga dojame povprečni gledalec oz. gledalka. Zna bit špasno :D

Erzebeth Bathory pravi ...

Živ,
danes sem našla tvoj blog in ga na dušek prebrala, pa pravzaprav nisem hotela nič spreminjat/ dodat, mogoče sam žensko mnenje na tale seznamčič: film z Jodie in Irreversible sem si ogledala in pravzaprav lahko rečem, da ni nič hujšega prikazano, kot se ti v resnici lahko zgodi - ko si v glavi predstavljaš, kako nekaj takega zgleda, je bolj grozno...film oz. scena, ki je name kot odraščajoče dekle naredila največ učinka in me dodobra prestrašila, sploh ni gore ali neko hudo posilstvo, ampak prizor, ko se vrstijo pri eni pijani deklici in si jo podajajo v filmu Outsider. tisto me je pa prizadelo.
aja pa un prizor iz girl with the dragon tattoo al kako je že - tisti je tud precej gravž, čeprav ni prav vse vidno.
sicer pa povprečna novodobna HBO nadaljevanka vsebuje vsaj par posilstev, da jo sploh vrtijo ;)

Sadako pravi ...

Vidiš jaz sem pa Outsiderja gledal mnogo kasneje in me omenjeni prizor ni toliko zaznamoval (bolj me je zaznamoval komad Good Bye Teens, ampak to v pozitivnem smislu), čeprav je res prekleto realno morbiden (je pa tudi po vsej verjetnosti res, da moški gledamo drugače na posilstvo kot pa ženske (upam da tole ne zveni preveč čudno)), kar pa se tiče The Girl With The Dragon Tatoo mi je pa tako močno odleglo, ko se mu glavna protagonistka maščuje, da sem prav užival v tisti sceni.

Upam, da boš še dalje uživala v Filmskem platnu št. 7.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji