Največje umetnine človeštva ponavadi nastanejo, ko umetniki padejo v neko stanje odmaknjenosti oz. ekstaze (ker sam nisem nikakršen poseben umetnik, se mi zdi, da se vedno potepajo po nekih drugih frekvencah, meni nedosegljivih in nerazumljivih).Velikokrat poskušajo to stanje tudi umetno poustvariti s pomočjo razno raznih substanc. To je počel tudi eden največjih ameriških novodobnih piscev grozljivk Stephen King, ki je svojo umetniško žilico često polnil z alkoholom. Vendar le kako bi mu lahko zamerili, ko pa je v enem izmed svojih prekomernih pijančevanj ustvaril tudi super novelo Cujo. Le-to je kasneje v film adaptiral Lewis Teague in škoda, da ni tudi sam tekom svojega ustvarjanja pokonzumiral kakšne psihotične substance.

Film o podivjani verziji Beethovena je namreč povsem povprečen, za kar pa je poleg režiserja odgovoren predvsem scenarist, ki bi moral na nekaterih delih malček bolj, na nekaterih pa malček manj prirediti Kingovo novelo. Zagotovo bi se moral bolj potruditi pri karakterizaciji glavnih protagonistov, saj se zdi kot da je njihova zgodba v filmu zgolj zato, da pokrpa in zapolni filmski čas. Izdelek svoj zagon dobi namreč šele takrat, ko se začnejo napadi podivjanega bernardinca. Po drugi strani pa bi moral pisano verzijo pustiti nedotaknjeno predvsem pri zadnjih nekaj straneh. Pa kaj je s filmskimi ustvarjalci in njihovo težnjo po zlajnanih in prisiljenih srečnih koncih?

OK, nekako razumem, da se spipa psu, podgani, opici, pujsu, mački,… ampak da se utrga ovci, ki velja za najbolj krotko živalco na našem prelepem planetu, pa presega tudi meje moje dokaj izprijene domišljije. Vendar ravno to se dogodi v  tem avstralskem splatsticku (izraz, ki ga je, če me moje filmsko znanje ne vara skovala sama ikona dotičnega podžanra Bruce Campbell in je sestavljena iz besedic splatter in slapstick). Da pa bi bila ta nočna mora še hujša kot tista iz Ulice Brestov, se vsa stvar (ja prav imate) zgodi v deželi Down Under. Deželi, v kateri prebiva približno 150 milijonov ovac in »zgolj« okoli 20 milijonov ljudi. Jp, they are fucked.

Ampak ne boste verjeli (ali pač), dejansko je film izpolnil oz. celo presegel moja pričakovanja. Roko na srce le-ta zaradi naslova in bežnega poznavanja zgodbe niso bila ravno visoka pa vendar. Film se namreč odvija povsem lahkotno in nas s svojo neprisiljeno vizualno in tudi zgodbovno naracijo, vodi po zelo zabavnih vodah. Ne motijo niti skrajno amaterski »specialni« efekti, saj Black Sheep (2006) s svojo nepretencioznostjo in zavedanjem tega kar je (trapasti low budget izdelek), izžareva ogromen snop energije in entuziazma, ki sta me spomnila na tiste zgodnje in kultne začetke režiserja onkraj Tasmanskega morja Petra Jacksona.   

Night Of The Lepus (1972)

Nekako takole pa izgleda, ko si filmski ustvarjalci na svoja pleča naložijo pretežko breme in so poteptani pod njegovo težo. Podobno kot pri zgornjem filmu so si tudi tokrat pripadniki sedme umetnosti zamislili, da bi v klavce spremenili povsem krotke živalce. Za razliko od avstralskih kompanjonov, ki so se odločili za transformacijo ovc, so se ameriški optimisti odločili, da bodo v krvoločne ubijalce spremenili drobne puhaste zajčke. Žal jim ni uspelo oz. bolje rečeno pogrnili so na celi črti, saj so bili v primerjavi z avstralsko filmsko ekipo preveč pretenciozni. Namesto da bi svoj film posneli v stilu splatsticka ali česa podobnega, so želeli posneti pravo grozljivko. 

Ja pa kaj še. Narediti simpatične male dolgouhce za neprizanesljive in srhljive ubijalce, lepo vas prosim. Nemogoče. Še posebej, če se poslužuješ filmskih efektov v stilu Godzilla filmov, kjer se že na daleč vidi, da male ljubke kreaturice tavajo med miniaturami, kamermani pa poskušajo njihovo gromozanskost prikazati s pomočjo tresoče kamere, ki se zajčkom ekstremno približa. Smešno in bi mogoče tudi delovalo, če ne bi celoten film poskušal biti smrtno resen. Celo tako resen, da so kot glavno zvezdo najeli Janet Leigh (tisto teto, ki je tako zlovešče in kričeče končala med prhanjem), ki pa je iz svojega spomina izbrisala celoten filmski projekt. Podobno bom poskušal tudi sam, vendar ubijalskih zajčkov ne pozabiš nikoli.

Skozi celotno človeško zgodovino mačke burijo našo domišljijo. Že v obdobju prvih civilizacij so med nekaterimi ljudstvi veljale za zelo misteriozna bitja vredna čaščenja, kasneje so jih zaradi njihovih hipnotično zloveščih oči pogosto postavljali ob bok peklenskim silam, danes pa povzročajo vsakodnevne vojne med dogs in cats loverji. Zatorej tudi ne čudi dejstvo, da so filmi, ki se spopadajo s tako različnimi obrazi mačk, zelo pogost pojav. Med njimi je tudi tokratni TV film in čeprav bi lahko njegov naslov prevedli tudi kot klateži ali potepuhi, sem se vseeno odločil, da ga vključim na pričujoči seznam. Navsezadnje se večina drame dogaja v hiši in njeni okolici, ki so ju okupirali pobesneli mački.

In če sem že omenil novodobno cats vs. dogs modno muho, lahko povem, da ima tokratni film kar precej skupnega s že predstavljenim filmom Cujo (1983). Tako kot pri njegovem »nasprotniku« je tudi tokrat okoli tiste glavne premise, se pravi pobesnelih živali, ki se začnejo znašati nad ljudmi, preveč zgodbovnega balasta. Le-ta nekako obvisi v zraku in ponovno ima gledalec občutek, da je tu le zato, da zapolni potrebne minute. Ampak OK, vsa zadeva je tokrat izpeljana za malenkost bolje, je pa tudi res, da ekipa ni imela tako zelo težkega dela. Mačke so namreč že same po sebi dovolj strašljiva bitja. Meni njihov zahrbtno srepi pogled namreč ni niti malo po godu.

Tudi podgane so lahko domače živali, fora je le v tem, da se v tej vlogi večkrat znajdejo nenačrtovano kot pa načrtovano. Kar pa niti ne čudi. Le kdo bi hotel imeti doma te ne preveč lepe glodavce od katerih praktično ni koristi (povprečneži, ki želijo biti posebneži a ne najdejo druge alternative?). Tako kot tudi ni praktično nobene koristi od filma Rats (2003) znotraj katerega filmsko platno okupirajo krvi že(l)jne podgane. Vem, sliši se obetavno in nadvse strašljivo, vendar mi verjemite, ko vam rečem, da ni. Najbolj strašljiva stvar v filmu je namreč amaterska igra, manko scenarija ter neverjetno slab CGI. Škoda, kajti film je poln neizkoriščenega potenciala.

Prvo in hkrati tudi največjo napako je ekipa, ki se je podpisala pod tokratno traparijo naredila s tem, ko je namesto, da bi se osredotočila na male realne podgane, želela ustvariti neko gromozansko mutirano kreaturo. Le-ta kot sem že omenil izpade nadvse smešno, posiljeno in prav nič strašno. Druga napaka so igralci, ki delujejo povsem nerealno. Glede na to, da se nahajajo v ustanovi za kriminalno rehabilitacijo delujejo vse preveč naravno in zglancano (saj veste, lepotice z velikim oprsjem in fantiči s še večjim). Tako da celoten film predvsem dolgočasi kot pa karkoli drugega in ostane nekako na stopnji skrpucal, ki jih zadnje čase neumorno štanca filmski studio Asylum.