7 zelenih peklov

S tokratnim zapisom se vračam v svoje začetno obdobje filmske obsedenosti, obdobje ki se je začelo z mojo prvo kupljeno filmsko knjigo Žuti Titl. Le-ta je na svojih straneh predstavljala in propagirala malček drugačen ter bolj odpuljen pogled na filmski svet in med drugim so se na njenih straneh znašli tudi prenekateri kanibalski filmi (še veliko več jih najdete v Povratku Žutog Titla). Filmi, ki so nastali kot posledica neverjetnega navdušenja ljudi nad tako imenovanimi mondo šokumentarci, ki so predstavljali (v veliki meri zrežirane) nenavadne običaje ljudi širom sveta. Ja, ljudje smo bitja, ki so kot kaže izredno fascinirana nad vsem kar diši po neobičajnem ter nevsakdanjem in če vsemu temu dodamo še mučenja, posilstva ter kanibalizem, je pogled skoraj nemogoče obrniti stran od filmskega platna.

ps. Če se boste odločili za ogled katere izmed spodnjih bruhic, je obvezno pogledati necenzurirano oz. uncut verzijo, če ne filmi ne bodo imeli efekta zaradi katerega so bili posneti.






Pa začnimo kar takoj pri najbolj »bolnem« od vseh. Tistem, ki drži neslavni rekord, da so njegovo predvajanje prepovedali v več kot 50. državah in tistem zaradi katerega bi njegov režiser Rugero Deodato, kmalu pristal za zapahami. Posnetki so bili za italijanske oblasti namreč tako avtentični, da so Rugera obtožili umorov svojih igralcev. Seveda jih ni umoril, tako kot tudi niso zares izginili tisti trije študenti, katerih film bi lahko vse svoje ideje za huronski uspeh pripisal tokratnemu. Režiser filma se je namreč poslužil pretkane taktike in celoten filmski izdelek predstavil kot zgodbo o najdenih posnetkih treh mladih raziskovalcev, ki so klavrno končali v osrčju amazonskega gozda. 













Vendar pozor, kljub temu, da so človeška mučenja, posilstva ter usmrtitve v filmu zaigrana (vsaj večina) pa so umori živali povsem avtentični (pred vašimi očmi bo ob predpostavki, da si boste ogledali celotno necenzurirano verzijo, svoje življenje končalo kar 6 živali). In če to ne bo nasitilo sprevrženo temačnega dela vaše duše, si boste lahko ogledali še posilstvo s kamnom, malicanje človeškega telesa, rezanje penisa, zakop pravkar rojenega in še živega novorojenčka v bližnje blato, žensko, ki so jo na kol nataknili skozi splovilo in usta, degustiranje še toplih opičjih možganov,… Skratka v življenju boste težko ugledali bolj neokusen film. Sick.


















Pa se vrnimo povsem na začetek tokratne štorije, k filmu, ki velja za začetnika kanibalskega eksploatacijskega podžanra. Leta 1972 je namreč Umberto Lenzi močno inspiriran s strani filma A Man Called Horse (1972), v kinematografe poslal prvi tako imenovani celuloidni izdelek o zelenem peklu. Le-ta je kaj hitro ustoličil njegove razpoznavne prvine kot so: v odročne pragozdove mora odtavati posameznik ali skupina, ki prihaja iz velikega mesta, najraje New Yorka, v filmu morajo biti prikazati (u)boji živali, obvezno mora biti prikazano posilstvo (po možnosti skupinsko), ne sme manjkati veliko golote, vse skupaj pa more biti zavito v kar se da nagravžen paket.











Glavna vloga je tokrat pripadla zelo razpoznavnima likoma evropske eksploatacije 70. in 80. let, katero so s svojimi izdelki »bogatili« predvsem italijanski filmski manijaki in neumorni Španec Jesus Franco. Govora je o eksotični lepotici rojeni na Burmi Me Me Ali (nastopila je kar v 3. kanibalskih filmih nato pa skrivoma povsem potihnila) ter visokoraslemu Slovanu hrvaških korenin Ivanu Rassimovu. Le-tega zgoraj omenjena deklina tako očara, da se je pripravljen odreči vrnitvi v civiliziran svet, po tem ko ga za svojega vzame primitivno pleme azijskega deževnega gozda. Za konec bi rad poudaril, da ker gre za začetnika tovrstnega žanra boste v njem našli bolj malo krvavega gravža, bo pa zato toliko več golote. 

















Začetnik neokusnega kanibalskega podžanra Umberto Lenzi, se je k svojemu filmskemu otročičku vrnil še dvakrat. Najprej 8 let kasneje po zgoraj omenjenemu skrpucalu z izdelkom Eaten Alive! a.k.a Mangiati Vivi! (1980) ter leto kasneje z izdelkom, ki stoji ob desnem boku že omenjenega gospodarja gravža zelenega pekla. Cannibal Holocaust (1980) in Cannibal Ferox (1981) sta si celo tako podobna, da sem imel sam kar precej težav, da sem ju ločil med seboj in še danes se mi zdi, da sem njune sekvence pomešal med seboj. Še v največjo pomoč mi je podatek, da je bil slednji prepovedan v manj državah in je zato za odtenek manj brutalen, vendar zato toliko bolj nagravžen.












Je pa to zagotovo eden tistih, ki se je dosledno držal navodila, da je treba v tokratnem podžanru za dobro gledalcev, žrtvovati žival ali dve. Toda pozor. Cannibal Ferox (1981) je to dejavnost ponesel v ekstrem, zatorej ga močno odsvetujem sekti podpornikom Jadranke Juras (prizor z orjaško želvo, ki ji še živi odrežejo glavo + vse okončine res ni za vsakogar pa tudi prizor z aligatorjem ni ravno od muh). Kar pa se tiče same zgodbe pa je le-ta tudi tokrat pravi scenaristični dosežek v stilu; skupinica raziskovalcev, se odpravi raziskovat eksotična ljudstva, se nad njimi malček izživljati, vendar kaj kmalu postanejo njihova glavna gurmanska specialiteta. Pa dober tek.

















Preden je Rugero Deodato leta 1980 s svojim najbolj brutalnim predstavnikom predvsem italijanskega kanibalskega podžanra označil zenit, se je preizkusil v tokratnem filmu. In da bi bila celotna eksploatacija italijanskih sadistov kar se da prepletena, si je od začetnika žanra g. Umberta Lenzija, sposodil njegova glavna igralca (ja ko boste pogledali kakih 10 kanibalskih filmov, jih boste zaradi ponavljajočih se zgodb, igralcev in celo posnetkov le stežka ločili med seboj) Ivana in Me Me. Toda ni se mu povsem posrečilo, saj gre za bolj klavrn celuloidni izdelek, ki ima katastrofalno igro, montažo in predvsem scenarij, celo za predstavnika tokratnih filmov.











Ne reši ga niti gola Me Me Ali, ki je kot kaže s svojimi razgaljenimi nastopi zaslužila dovolj za novo oprsje. Škoda, kajti prej so bile njene joškice mnogo bolj rajcajoče, bolj pa so pristajale tudi njenim vlogam (po vsadkih je namreč njena kariera kar hitro ugasnila). Malček čudno namreč izpade, če raziskovalci indonezijskega pragozda razlagajo o kanibalskem plemenu, ki je na razvojni stopnji kamene dobe, v naslednjem kadru pa zagledamo žensko z umetnimi joški. Pa dobro, pustimo malenkosti, saj ne da nam je kanibalski podžanr všeč zaradi svoje avtentičnosti. Glavna razloga za ogled tokratne bruhice sta torej razgaljena Me Me in Ivan. 















Še eden, ki se mu je uspelo uvrstiti na kultno angleško lestvico Video nasty. Lestvico katero so zavzeli tisti najbolj eksplicitni ter v Veliki Britaniji najbolj porezani oz. kar prepovedani filmi izdani na videokasetah. Če se vam torej kolca po dobri dozi slabe igre in gravža navalite na omenjeno lestvino, če pa si želite videti razgaljeno prvo James Bondovo dekle Ursulo Andress, bo povsem dovolj, da si ogledate tokratni zmazek. Sicer malček bolj sofisticiran kanibalski izdelek, a kaj ko nas v teh filmih zanima vse kaj drugega kot svetovljanskost. Štejejo joške, gravž, mučenje in kri, vse ostalo pa je postranskega pomena. S tem namenom so bili ti filmi namreč tudi posneti.












In ker sem sam taka dobra filmska dušica, vam spodaj prilagam fotografijo iz omenjenega filma, na kateri lahko občudujete razgaljeno oprsje brhke v Švici rojene lepotice. Film namreč kakšne druge velike vrednosti namreč nima, saj se odvija zelo počasi in prve pol ure celo dolgočasi pa tudi njegove gurmanske scene ne dosežejo tistih najbolj okrutnih. Še najbolj nazorne scene zaradi katerih si boste morda malček bruhnili v usta, so tiste, kjer nastradajo živali in ne ljudje (na primer takrat, ko kanibali oderejo živega kuščarja ali ko velikanski udav pomalica opico). Pravega kanibalizma je v tem filmu namreč bolj malo, toda Ursula na trenutke odtehta tudi to pomanjkljivost.
















Za italijanske eksploatacijske režiserje je bilo med drugim značilno tudi to, da so tiste posnetke nad katerimi so bili zelo navdušeni, reciklirali ter jih uporabili še v mnogih filmih. Tako je na primer režiser Umberto Lenzi (poleg Ivana Rassimova in Me Me Ali tokrat najpogosteje uporabljeno ime) v svoj film vkomponiral sekvence kar iz treh tokrat že omenjenih filmov. Tako se mu ni bilo potrebno pretirano pretegniti z gravž efekti, saj si je le-te preprosto sposodil iz filmov The Man From The Deep River (1972), Last Cannibal World (1977) ter The Mountain Of The Cannibal God (1978). Ja, italijanski trash režiserji so bili zares dobri kompanjoni.














Je pa po drugi strani tudi res, da če bi filmu odvzeli te že videne posnetke, bi od njega ostalo bore malo in to kljub temu, da v njem nastopata največji zvezdi podžanra zelenega pekla Ivan in Me Me (poglejte si cenzurirano verzijo in hitro vam bo jasno kam pes taco moli). Toda je kar je. Zaradi vseh »ukradenih« posnetkov je to tisti kanibalski film, ki se je zaradi svoje brutalnosti poleg ultimativnih zmagovalcev Cannibal Holocaust (1980) in Cannibal Ferox (1981) prebil na zmagovalne stopničke za najbolj nagravžne kanibalske filmske izdelke. Na srečo pa si boste lahko poleg vseh prizorov, ki vas bodo silili na bruhanje, v nekaj vmesnih kadrih spočili svoje od notranjih organov naveličanih oči, na seksi Janet Argen.  



















Ko je kanibalski podžanr praktično že potonil v pozabo, se je bivši mojster italijanske seksploatacije, nunsploatacije in nazisploatacije Bruno Mattei odločil, da se bo v svojih poznih letih, še enkrat poklonil tem nekoč tako znanim italijanskim filmskim trademarkom. To je storil s kar dvema na las podobnima (v obeh nastopajo celo isti igralci) ščisoma. Brez vsake potrebe, kajti filma sta res tako katastrofalna, da sem se moral odločiti za tistega, ki ni boljši, ampak lažje prebavljiv. Dolgčas, katastrofalna igra, še slabša fotografija, … ta straight to DVD izdelek naredijo nevrednega ogleda. Še toliko bolj, ker nam eden izmed vodilnih mož italijanske seksploatacije ni privoščil niti enega para razgaljenih jošk.

















Poleg tokratnega očitnega ripoffa filma Predator (1987) je Bruno Mattei istega leta posnel še Cannibal World a.k.a. Mondo Cannibale (2003) in kot sem že omenil, z obema brcnil v temo. Morda je pričujoči za odtenek manj katastrofalen ravno zaradi ukradene zgodbe skupinice komandosov (med drugim je skoraj povsem identičen tudi konec), ki se v tropski pragozd odpravijo reševati generalovo hči. Pri tem je najbolj zanimivo, da kljub najbolj sodobni vojaški opremi niso kos domorodcem, ki jih ugonobijo s kopji, meči in svojimi zobmi. Je pa res, da se mi je ob ogledu tako kot pri vseh drugih tudi tokrat obračal želodec, vendar tokrat zaradi katastrofalno slabega filma in ne zaradi gravža.


















Objavljeno pod |

3 komentarjev:

paucstadt pravi ...

Spodbudno :) Ehm, ampak a ni tista želva v Cannibal Holohaust? Vsaj tako se mi zdi, ker Feroxa sam nisem videl, scena z želvo pa mi je še kako ostala v spominu. Sicer pa nisem privrženec tovrstnih filmov, niti za halovin ne :D

Anonimni pravi ...

Lagal bi, če bi dejal, da me žanr ne zanima. Ker me. Imam pa en čuden spomin iz otroštva - neke prebliske o tovrstnem NEMEM filmu. Je možno, da je izšel kak nem kanibalski film, ali me spomini varajo? Gledal sem ga na neki piratski videokaseti in mi je pustil zelo nelagodne občutke... hm...

Sadako pravi ...

@paucstadt: softič :p Drugače pa želvo ubijejo tako v Holocausto kot Feroxu, s to razliko, da v Feroxu to naredijo na precej bolj krut način.

@Anonimni: nemega kanibalskega filma se žal ne spomnim nobenega, bi pa mogoče tvoj film znal biti Begotten (1990)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji