7 Em(m)anuell
Leta 1974 je Francozinja liberalnih nazorov Emmanuelle sprožila val filmov, katerih glavno vodilo je bilo seksulano popotovanje in osvobajanje. In ko so naslednjega leta k precejšnjem uspehu filma svoj piskrček pristavili še Italijanski mojstri filmske (s)eksploatacije s svojo Emanuello (bodite pozorni na drugačen zapis imena), je bila zmešnjava erotičnih razsežnosti popolna. Tukaj je zapis, ki vam bo upam vsaj malček osmislil popotovanje skozi svet užitkov Em(m)anuell, tako da boste vedeli zakaj se ena Emmanuelle bohoti s sveteljšim in druga Emanuelle s temnejšim oprsjem.
Razgaljeni griček poželenja Sylvie Kristel je tisti krivec, ki je sprožil pravo malo poplavo štorij o deklini precej liberalnih nazorov, Em(m)anuelli, njeno lastnico pa pognal na sam tron svetovne seksploatacije. Nič presenetljivega, saj gre za res čutno in predvsem seksi igralko božanskih atributov, igralko, ki je bila ob snemanju tega kultnega filma stara zgolj 21 let (do sedaj je nastopila še v 12 nadaljevanjih oz. kopijah, nazadnje leta 1993 pri svojih zrelih in še vedno zapeljivih 41. letih). Je pa pri tem prvem delu zanimivo predvsem to, da se je francoski režiser Just Jaeckin odločil, da v ameriški različici uporabi glas druge igralke in ne Sylvijinega. Ja včasih je res dovolj že to, da izgledaš noro dobr'.
Ampak pozor, ne gre zgolj za neko sleezy softcore varianto filma, ki bi bil sam sebi namen. O ne, Emmanuelle (1974) je veliko več. Je eksistencialistična zgodba o dekletu, ki bi rada bila zvesta svojemu moškemu in zgodba o njem, ki svoj mačizem potrjuje s tem, da ženski neprestano govori, kako si lahko privošči kar hoče oz. da je popolnoma svobodna. Seveda, ko se ženska v državi čutnih dražljajev in erotike Tajski res prepusti svojim dolgo zatiranim užitkom in skušnjavam, postane mož še bolj ljubosumen kot povprečen Slovenec. Prava študija svobode ujete v kletko eksistencializma. Če verjamete. Seks vseh vrst: grupni, lezbični, prepovedani, nasilni,… in muca ki zna inhalirati. To je to.
Verjetno je prvo vprašanje, ki se vam ob tem naslovu porodi v glavi to, kaj se je zgodilo z Emanuello potem, ko je zapustila perverznosti prepolno Tajsko. Nič novega. Odšla je v Hongkong in celotno zgodbo podoživela še enkrat. Zgodbo, ki je praktično na las identična tisti, ki je luč sveta ugledala leto nazaj. Največja vrednost tega nadaljevanja se torej skriva drugje in sicer v podobi seksi erotične maserke, ki se za kakšno minuto pojavi na filmskem platnu. Maserke v podobi Laure Gemser, ki je poskrbela za to, da je serija o Emmanuelli dobila svoj spin off v serijah o Emanuelli. Drugače pa vse po starem. Seks, seks in še enkrat seks.
Tudi tokrat je vsa pozornost skoncentrirana na glavni atrakciji. Uživaški Evropejki čutnih potez, za katero se zdi, da resnično uživa v svojih seksualnih popotovanjih in raziskovanjih. Se pravi njena igra je tako pristna, da se njen užitek z lahkoto prenese tudi na nas. Imata pa prvi in drugi del poleg že naštetih stvari še nekaj skupnega. To je fantastična glasbena podlaga, ki se popolnoma sklada z erotičnim svetom Emmanuelle in je morda poleg seksi razgaljenih deklin, tisti najboljši del prvih dveh filmov. Vizualni vrhunec pa tokratni film doseže v že omenjeni sceni, kjer se čutnemu čedenju telesa s strani pohotnih a profesionalnih negovalk, skupaj s svojima spremljevalcema, prepusti naša junakinja.
Tistih nekaj erotičnih minut seksploatacijske boginje Laure Gemser v podobi seksi maserke je bilo dovolj, da se je še istega leta rodil kult. Kult, ki mu lahko priznamo pravo mojstrstvo v tem kako na zelo prefrigan in prav nič eleganten a tržno presneto uspešen način, zaobiti avtorske pravice. Vse kar je namreč naredil italijanski režiser odgovoren za tokratni film je to, da je iz filma Emmanuelle II (1975) ukradel najbolj vročo stransko igralko ter jo postavil v svoj film. No, ukradel je tudi naslov, vendar je to svojo krajo pretkano zakamufliral tako, da je originalnemu naslovu odvzel eno samo samcato in nepomembno črko. Iz Emmanuelle je torej nastala Emanuella. Kapo dol.
Odvzel pa je tudi še tisti kanček zgodbe, ki je obstajal v izvirniku. Skupna točka zgodbe je torej ostala le še ideja o deklini, ki se odpravi na hedonistično popotovanje izgubljanja praktično vseh seksualnih predsodkov. Pa da ne bomo govorili samo o tem kako je gospod Bitto Albertini samo odvzemal originalni seriji, moram omeniti, da je nekaj kljub temu dodal v svoj izdelek. Dodal je še več seksualnih prizorov (v neporezani verziji je tudi nekaj eksplicitne penetracije za katero pa je (preveč) očitno uporabljena Laurina dvojnica), s pomočjo katerih je poskušal prekriti manko same zgodbe. Meni je prav. Že na začetku nisem namreč pričakoval kakšnega scenarija v stilu Inception (2010), ampak Laurino razgaljeno božansko silhueto.
Iskreno povedano sem od tokratnega filma kljub naslovu ali pa prav zaradi njega, pričakoval bistveno več. Tudi zaradi tega, ker je nastal pod režisersko taktirko italijanskega kralja eksploatacije Aristidea Massaccesia, bolj znanega kot gospod mnogih imen Joe D'Amato (človek je pri svojem delu uporabljal blizu 50 psevdonimov). Zelo se mi namreč dopadejo tisti najbolj brutalni in nagravžni kanibalski filmi, po drugi strani pa zelo rad pogledam tudi kakšno mično deklino. In tokratni film mi je obljubljal, da me čaka oboje. No saj me je res, toda v precej medli in dolgočasni obliki, ne glede na tako zveneče režisersko ime in ne glede na to, da je Emanuello ponovno upodobila Laura Gemser.
Tokratni hibrid nam že v uvodnem kadru s pomočjo dveh že kastriranih falusov namigne, kaj nas čaka v naslednji urici in pol. Seks in gravž. Ti dve prvini sta razporejeni približno tako, da seks zavzema prvi dve tretjini filma, gravžu pa pripada finalna, vendar kot sem že omenil, v precej bledi obliki. Vse preveč je nekega brezciljnega tavanja in govoričenja tako v betonski kot tudi v amazonski džungli. Nimfomanka Emanuelle, ki tudi tokrat ne more preživeti brez svojega faličnega prijatelja, fotoaparata, se tokrat odpravi v osrčje amazonskega pragozda, kjer želi narediti reportažo o skrivnostnem kanibalskem plemenu. Toda dobi več kot tisto po kar je prišla.
Najmanj generičen od vseh posnetih Em(m)anuell, kar pa ni prav nič presenetljivo, saj je bil posnet še pred prvim uradnim ponaredkom o Emmanuelli in pravzaprav njegov režiser Joe D'Amato niti ni načrtoval njegove vključitve v kultno softcore štanco. Na nek način bi torej lahko rekli, da gre v tem primeru za nekakšnega predhodnika zgodb o Emanuelli, ki so se začele še istega leta. Zaradi tega dejstva je film precej manj čuten kot ostali deli in je pravzaprav nekakšna bolj erotična verzija italijanskih trilerjev bolj znanih kot giallo. Tudi same vmesne seks scene niso tako senzibilne, ampak so v prvi vrsti precej bolj divje in surove. K00l.
Tako je tudi Emanuello upodobila karakterno bolj čvrsta igralka Rosemarie Lindt, ki je imela za seboj že kar nekaj porednih in navihanih vlog. Tokrat se je preizkusila v podobi maščevalke, ki se odloči, da bo zagrenila življenje italijanskemu žrebcu, tako kot ga je ta zagrenil njeni sestri. In to na kakšen način. Odloči se, da bo mačota zvabila v svoje gnezdece užitkov, tam pa ga omami in priklene v prostor skrit za enosmernim ogledalom. Nato ga začne s pomočjo svojih seksi atributov dražiti in vznemirjati. Iz dneva v dan bolj zapeljivo in greha vredno. Ni torej čudno, da se potentnemu mladeniču dobesedno sname. Nagajiva in hkrati krvava verzija Emanuelle.
Jp, vsa stvar je šla že tako daleč, da je Emmanuella leta 1994 odletela celo v vesolje. Gre za precej neposrečeno zbirko sedmih televizijskih nadaljevanj, ki so narejeni neverjetno amatersko in z igralsko zasedbo, kateri celo Steven Seagal predstavlja nedosegljivo igralsko božanstvo. Zatorej kljub mnogim erotičnim softcore sekvencam v katerih nastopajo dokaj mične a za moj okus malček preveč umetne gospodične, ogled vsem normalnim ljudem iskreno odsvetujem. Po drugi strani pa navalite filmski mazohisti, ki častite tiste najbolj obskurne in zanič filme. Vendar pozor, to ni eden izmed tistih, ki so tako zanič, da so že dobri. Ta je preprosto za en kur…
Zgodba, ki je ni, naj bi šla nekako takole. Na Emmanuello kot najbolj čutno, v ljubezni in seksu podkovano zemljanko, za svojo dobrobit v lastne vrste povabijo nezemljani. Od nje se želijo naučiti stvar ali dve o seksu in Emanuella ne bodi jo lena, se urno in zavzeto loti poučevanja zapeljevanja in predvsem seks poz. Nezemljani so kakopak navdušeni in jim od zadovoljstva prihaja vse povprek. Pa tudi Emmanuelli se ne godi slabo, saj vemo, da je njena pohota nenasitna. V tem skrpucalu gre edina pozitivna ocena božanskemu seksapilu, ki ga izžareva glavna igralka Krista Allen (pustimo ob strani njene igralske atribute). Škoda, kajti vesoljske ladje, razgaljene nezemljanke in zemljani, seks,… potencial je bil ogromen.
Filmi o Em(m)anuelli so svoj vrhunec v smislu nemoralne in žmohtne seksploatacije doživeli ravno s tokratnim bizarnim mehkoerotičnim izdelkom, pod katerim je svoj pečat pustil kdo drug kot že nekajkrat omenjeni Joe D'Amato. Njegova formula za privabljanje filmskih navdušencev je nadvse preprosta. Ljudi je potrebno šokirati. Ne rabiš nikakršnega scenarija, če si pripravljen v film vključiti peting s konjem, nekaj nazornih trdoerotičnih prizorov, veliko razgaljenih deklet, rezanje prsi, natikanje na kavelj skozi splovilo,… Perverzneži bodo v kinodvorane drli kar sami, razen seveda, če ti hipokritski cenzorji ne porežejo dobršen del filma in ravno to se je gospodu D' Amatoto dogajalo znova in znova.
Če si želite torej ogledati vse zgoraj naštete stvari bo potrebno poseči po necenzurirani verziji. Drugače vas čaka dokaj dolgočasna zgodba o političnih veljakih, ki si radi vsake kvatre privoščijo kakšno nenavadno seksualno pustolovščino ter seveda zgodba o Emanuelli (ponovno voljna Laura Gemser), ki si želi njihov razvrat razkrinkati. Tako vam od najbolj bizarnega filma o Emanuelli ne bo ostalo kaj dosti, temveč boste priča le še enemu popotovanju v hedonistične vode prepredene z valovi strasti in poželenja. Bi pa tokrat rad pohvalil fotografijo in scenografijo, ki temu filmu dajeta simpatičen groovy pridih liberalnih 60. in 70. let prejšnjega stoletja.
0 komentarjev:
Objavite komentar