7 vročih gej poljubov

Če sem lani s podobnim zapisom ustregel predvsem moškemu delu bralcev bloga pa sem tokrat naredil drobno filmsko uslugico še ženskemu delu. Zato da ne bo fovšije in grdih pogledov. Tako da Damjan Mur... pardon dekleta, nekaj filmov in slikic za vaše oči (no homo).






»O fuj, da jih ni sram kako lahko s temi geji uničijo najbolj straight filmski žanr. Ni čudno, da je Heath kmalu zatem bridko smrt dočakal. Bog vidi vse. Pa še unmu Kitajcu so Oskarja za režijo dal, se vidi da je Amerika v globoki krizi vrednot.« Najverjetneje so si ob ogledu tokratnega filma kaj takega mislili ozkogledni pripadniki tistih najbolj konservativnih in zaplankanih nazorov. Pa ne bi sedaj o imenih (Ljudmila Novak), ampak bi se raje posvetil filmski tematiki. Prvo kot prvo, vestern je bil že od nekdaj najbolj gej filmski žanr. Nenazadnje je bilo odnosu moški/moški v kavbojkah posvečeno mnogo več pozornosti kot pa odnosu moški/ženska. Da falusnih simbolov, ki skozi cel film ejakulirajo oz. pardon, streljajo, niti ne omenjam. 













Divji zahod je bil pač svet bojevanja, vojske, odpadniških band, živine, dolgih potovanj, težaškega dela,… in tu je bilo za ženske zelo malo prostora. Spolno slo pa je nekako treba potešiti in konji so bili na Divjem zahodu sveta bitja. Toda OK, tokrat gre za nekaj več, gre za tisto pravo, a na žalost prepovedano ljubezen med dvema moškima (odlična igra obeh glavnih protagonistov, še posebno Heatha Ledgerja). Mladeničema tako ostane zgolj skrivno sestajanje na pobočjih njune priljubljene gore, kjer sta prvič odkrivala globine svojih teles oz. duš. Dobrodošli v svet Divjega zahoda brez simbolike, kjer so tiči res tiči in ne neki sijoči pihalniki. 


















Preden je Leonardo DiCaprio dokončno stopil na nepovratna pota slave s filmom Titanic (1997), je svoj igralski talent pilil v precej nenavadnih in ekscentričnih vlogah. Bil je mladi retardiranec v filmu What's Eating Gilbert Grape (1993), drogeraš v The Basketball Diaries (1995)  in nenazadnje gejevski  poet v tokratnem koprodukcijskem izdelku. V njem je imel babyface kljub svojemu deškemu videzu že 20 let. Ravno dovolj, da se je strastno lizal z dobrih 10 let starejšemu Davidom Thewlisom, ki pa filmu izgleda še kar nekaj let starejši. Ja, Leonardo izžareva neko angelsko nedolžnost poleg tega pa je tako presneto luškan, da se mu ne morejo upreti niti moški.













Vendar pa je tokrat premo sorazmerno njegovemu angelskemu izgledu njegovo obnašanje. Prav nič se namreč ne sramuje popivanja ter postopanja po tistih najbolj zakotnih ulicah Evrope 19. stoletja. Ne ustavi se niti takrat, ko je potrebno razdreti kakšno mlado družinico in novopečeni mamici speljati njenega moža. Zaradi takšne destruktivne upodobitve, ki se ne boji podreti nobenega tabuja, so kritiki mnenja, da so filmski ustvarjalci odlično ujeli dekadentni življenji francoskih pesnikov Varleinea in Rimbauda, spet drugi pa pravijo, da je film želel zgolj šokirati s svojimi izpadi in homoseksualnostjo. Če vprašate mene, je resnica tako kot vedno nekje vmes.



















Ravno dovolj trapast film z ravno dovolj namigi na marihuano, da bo všeč predvsem zadetkom, vsi ostali pa bodo le s težavo prebavili tole bedarijo. Morda bodo pri tem malček lažjo nalogo imela predvsem dekleta in tisti nežnejši fantje, saj v filmu nastopata lepotca Sean W. Scott in Ashton Kutcher. No ne samo, da nastopata, med samim filmom za trenutek tudi odvržeta svoji majici, ne pozabita pa niti na izmenjavo DNK-ja. Sicer pa so v filmu prisotne predvsem tiste najbolj preproste, da ne rečem primitivne fore, ki do svojega pravega izraza pridejo šele ob zaužitju zelenih substanc. Odlično za kašen meglen večer v družbi zapohancev.  













Jesse in Chester imata tako kot večina vsakodnevnih konzumantov trave (čeprav to v filmu ni eksplicitno prikazano, vendar je namigov ogromno), težave s spominom. Nekega jutra se po prekrokani noči zbudita v svojem stanovanju, brez vsake ideje, kaj se je dogajalo prejšnjo noč. Podata se torej na raziskovanje, ki jima bo prineslo mnogo prijetnih in tudi malo manj prijetnih razodetij. Vse to ob spremstvu katastrofalne igre in močno zmedenega scenarija, ki deluje kot da bo vsak čas razpadel pred našimi očmi. Največja škoda pa je, da so si ustvarjalci film na vse kriplje želeli spraviti znotraj okvirjev PG-13 (za otroke mlajše od 13 let je priporočljivo spremstvo staršev), kajti sam sem pričakoval mnogo več traparij. Škoda jolija.



















Preprost film, ki se vas bo dotaknil in zadel naravnost v čustvo. Pa ne zaradi tega, ker se v njem s fanti žvalja neustrašni »Maximus Decimus Meridius, commander of the Armies of the North, General of the Felix Legions, loyal servant to the true emperor, Marcus Aurelius. Father to a murdered son, husband to a murdered wife.« a.k.a. Gladiator. Dotaknil se vas bo zaradi neuničljive ljubezni med samskim očetom, ki si ponovno želi spoznati gospo Pravo ali pa vsaj najboljši približek le-te in samskim sinom, ki si želi spoznati gospoda Pravega. Po mojem mnenju eden najboljših avstralskih filmov, ki očara predvsem s svojo preprostostjo in nepretencioznostjo.

















Russell Crowe igra mladega geja v deželi tam spodaj, ki je za razliko od ostalih istospolno usmerjenih moških, deležen neprecenljive in popolne podpore svojega očeta. Po vsej verjetnosti zato, ker je bila tudi očetova mama lezbijka. Neverjetno lucidni oče se s tem dejstvom ne obremenjuje kaj dosti. Raje se odloči, da bo sinu kljub temu, da ne bo nikoli mogel spočeti otroka, pomagal pri zajemanju življenja z veliko žlico. Toda včasih ta njegova prijaznost in nonšalantno dojemanje sinove drugačnosti zajadrata v precej creepy vode. Še posebej takrat, ko se sin odloči, da se želi s svojimi partnerji malček pozabavati. Grenko-sladka komična drama vredna vašega ogleda.























Mozaik dokaj realnih tragikomičnih zgodb, ki se vrtijo okoli splava in istospolne usmerjenosti. Kot je navada v teh kot presta prepletenih filmskih zgodbah, je tudi tokrat v ospredju odlična igra nekaterih posameznikov, med katerimi prednjači predvsem zapeljiva Maggie Gyllenhaal, vendar pa je po drugi strani škoda, da film ni upravičil tistega drugega pričakovanja, ki ga po navadi imamo ob ogledu teh multi štorij. V mislih imam zanimivo in nemalokrat tudi pretresljivo zgodbo. Tale je bila namreč precej dolgočasna, morda ravno zaradi prevelikega posnemanja resničnega življenja. Škoda, začetek je bil nadvse obetaven, vendar ko v eni izmed glavnih vlog opazite Liso Kudrow, pričakovanja strmo padejo.











Kot sem že omenil pa skladno s pričakovanji pade tudi kvaliteta filma. Na žalost je preveč poudarka ravno na najbolj dolgočasni zgodbi v kateri je glavna protagonistka že omenjena Lisa in premalo na ostalih, potencialno mnogo bolj zanimivih. V eni izmed teh »stranskih« zgodb srečamo tudi mladega geja, ki svojo spolno usmerjenost skriva pred ostalim svetom pa četudi je že na daleč razvidno, da ima raje moške kot ženske, v drugi družinske gejevsko lezbične prijatelje, ki imajo v omari spravljenih preveč okostnjakov, v glavni zgodbi pa smo priča dolgočasnemu nastajanju dokumentarnega filma o masažah s srečnim koncem. Škoda za mnogo neizkoriščenega potenciala.
















Kot izredno velik oboževalec kolaž animiranke South Park (1997 - ), sem bil pred ogledom filma poln pričakovanj. V njem namreč glavni vlogi odigrata kreatorja omenjene serije Trey Parker in Matt Stone in ko sem opazil, da se je pod prostorčkom za režiserja znašlo ime Davida Zuckerja, ustvarjalca kultnih parodij Airplane! (1980), Top Secret! (1984), The Naked Gun: From The Files Of Police Squad! (1988),... so moje filmske brbončice naredile salto mortale. Toda pričakovanja so bila žal previsoka. Je že res, da je film prepreden s satiričnim humorjem v stilu South Parka, a je vsa stvar slabša od povprečne epizode kolažnih odpuljencev.














Občinstvo vajeno vsega hudega je namreč praktično nemogoče zabavati slabi dve urici s ponavljajočimi in na trenutke preveč posiljenimi štosi, za katere v glavni meri poskrbita Trey in Matt. V tej satiri o modernem kapitalističnem ustroju športnih prireditev in tekmovanj, se genija odločita, da bosta izumila svoj šport. Zakaj pa ne? Živimo pač v svetu, v katerem za potrjevanje in dokazovanje množic, izumljamo nova in nova tekmovanja. Trey & Parker se tako domislita športa, ki je mešanica košarke in bejzbola in zadeva zažge na polni črti. Škoda, da ni tako tudi s filmom. Vendar fantoma ne gre zameriti, sta pač boljša ustvarjalca, ki jima ni sveto prav nič, kot pa igralca.  



















Nadrealistični poklon glam rocku 70. let prejšnjega stoletja, ki v sebi skriva delce resničnega življenja glasbenih legend Davida Bowieja, Iggya Popa, Louja Reeda,… v njem pa nastopajo ikone filmskega platna ala Christian Bale ter Ewan McGregor (ne, žal nista ravno oba udeležena v gej poljubu), kot tudi ikone TV ekrana ala Eddie Izzard. In ker je govora predvsem o dekadentne in spolno razpuščenem življenju glam rokerjev, boste bolj queer (niti sanja se mi ne kakšen bi bil lahko slovenski prevod, mogoče vsespolnost) film težko našli. Saj veste, oprijete pajkice, tone mejkupa, visoke petke, dolgi skodrani lasje, kričeči glasovi,… na »moških« seveda.













In čeprav sem sam predvsem velik fen Davida Bowieja (tako vokalno kot vizualno(no homo)) se težko znajdem v tako okrancljanih filmih. Preprosto preveč nasičeni so. Tako sem se dokaj nelagodno počutil tudi ob ogledu tokratnih pop vinjet, ki nam jih s pomočjo svojega raziskovanja predstavlja Christian Bale. Toda vseeno verjamem, da bi znali tisti resnični feni omenjenih zvezdnikov, uživati ob ogledu. Še posebej, če bolj kot na seksi ženske palite na seksi moške kot sta C. Bale in E. McGregor. Toda pozor, tokrat sta precej poženščena in le stežka dosegata kriterije prave moškosti, ki sta jih na primer postavila v American Psycho (2000) in … eh, McGregor je že od nekdaj bolj on the girly side.  













Objavljeno pod |

3 komentarjev:

Sadako pravi ...

OK, tisti najbolj res ni povsem na mestu, ampak mačoti, ki v družbi svojih kolegov jahajo proti sončnemu zahodu in živijo v neki konstantni želji po dokazovanju svoje moškosti, so se mi že od nekdaj zdeli sumljivi. Se mi zdi, da je Brokeback Mountain samo potrdil tisto, kar so nekateri samo subtilno namigovali.

Se pa strinjam ja, po tej teoriji bi lahko mnogo gej elementov našel tudi v večini vseh zgoraj naštetih žanrov in jih tudi sem :D

Cosmopapi pravi ...

Malo me je zbegal sam kriterij te tematike. Če se gre o gej filmih, je potem nekak za pričakovati, da bo tudi nekaj moškega poljubljanja - in bi potem pričakoval nekaj boljših primerov tega pod-žanra. Ker sta pa notri tudi Dude in Baseketball, pa ta teorija odpade. Tako bi raje videl sedem poljubov moških iz no homo filmov. npr. Godfather, Kiss, Kiss Bang Bang, American Pie, Talladega Nights...

Sadako pravi ...

U bistvu nisem kaj dosti razmišjal in sem samo napopal 7 filmov kjer se poljubljajo moški. Škoda ja, mogoče bi bilo bolje malček bolj razdelati tole. Navsezadnje bi lahko iz enega zapisa naredil kar dva, ampak zdaj je kar je.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji