7 sinov znanih staršev
Železo se kuje dokler je vroče in če zmanjka domišlije se je potrebno poslužiti povsem preprostega trika, s katerim se opraviči filmsko nadaljevanje oz. se filmu pritakne neko dodano vrednost. Včasih uspe, a še večkrat je rezultat katastrofalen.
Tudi mene je kot mulca v mladosti močno navdušil lik vojnega veterana, ki ga je Amerika zavrgla in kasneje znova reaktivirala, da bi kot one man army za njih na filmskem platnu dobil vse vojne, v katerih so se Američani počutili poražene. V mladosti smo pač vsi fantje želeli postati Rambo (eni to želijo še danes). Tisti rdeči trak, dolga čupa, rambo nož, vojaške hlače in majica, varovalne barve, kasneje lok z eksplozivnimi puščicami, kalašnikov,… spominčice na brezskrbno in dokaj blatno otroštvo. Zaradi teh dejstev sem se z lahkoto vživel v tokratni preprost in nizkoproračunski film, ki ga skupaj držita predvsem ljubezen do samega filma in ljubezen do Ramba.
Za razliko od nas »revnih« otrok socializma, ki smo se razne Rambote igrali na dokaj osnovni ravni pa se je mladež onkraj Velike luže spomnila malček bolj napredne stopnje. Odločili so se, da bodejo vse svoje vragolije posneli na kamero in tako ustvarili film, v katerem igrajo glavno vlogo. Seveda pa je tokratni izdelek mnogo več kol le meta film, saj nam s pomočjo mladostniške razposajenosti, predstavi tudi nekaj najtežjih problemov otroštva kot je vrstniško zasmehovanje, odraščanje brez očeta, zgledovanje po starejšem in nedostopnem bratu, odsotnost staršev, represivna vzgoja,… toda vseeno, film je izredno zabaven, hudomušen in predvsem drugačen. V dobrem smislu kakopak.
Ena izmed klasičnih Universalovih pošasti Dracula je kaj hitro dobila svoje potomce. Najprej je veselje v sicer dokaj morbidno življenje transilvanskega grofa prinesla hčerkica Dracula's Daughter (1936), kasneje pa še sinko Son Of Dracula (1943). Pustimo ob strani to, da v tokratnem filmu ni niti enkrat samkrat omenjeno, da gre za sina oz. potomca slavnega očeta noči. Bolj važno je to, da oba potomca sicer živita v atmosferskem stilu svojega očeta, toda z gromozanskim mankom karizme, ki se kot kaže v rodu Dracule ne prenaša iz generacije v generacijo. Jp, tudi za Lona Chaneya mlajšega (sina očeta tisočerih obrazov) so bili čevlji Bele Lugosija nekaj številk preveliki.
Se pravi. Scena in vzdušje sta v filmu povsem na mestu, saj smo priča zamegljenim močvirjem, temačnim katakombam, zatohlim hišam in neverjetno počasnemu tempu. A ravno ta tempo, ki je v originalu Dracula (1931) tako dobro služil samemu filmu, je tokrat njegov glavni krvnik. Dolgčas. Zgodba se namreč ne premakne nikamor in tudi, ko se, je njen premik dokaj nelogičen. Kar pa je tisto najhuje je to, da je najslabši element filma ravno sam vampir. Lon Chaney Jr. deluje namreč izjemno neprepričljivo, pri čemur je glavna pomanjkljivost njegova za Draculo povsem neprimerna zunanjost (brki so tu še najmanjši problem). Dobrodošli v svet, ko Vlad še ni smel pokazati svojih podočnikov.
Svojevrstno presenečenje v pozitivnem smislu. Gre namreč za tretji del v brezčasni in brezkončni Universalovi franšizi in posledično bi lahko gledalec pred začetkom ogleda filma upravičeno pričakoval, da se bo pred njegovimi očmi odvrtelo nekaj kar je bilo skupaj spacano zelo na hitro. Saj veste, če je bil izvirnik oz. prvi del uspeh, je potrebno kar se da hitro naštancati še žnj delov in tako pobasati čim večje število cekinov. Kvaliteta je ponavadi v takih primerih postranskega pomena. Tudi sam sem imel pred ogledom zelo mizerna in nizka pričakovanja, toda na mojo srečo, se mi je pred očmi odvrtela izjema, ki potrjuje pravilo.
Tudi dejstvo, da v filmu nastopita glavni zvezdi takratnih Universalovih grozljivk, Boris Karloff kot Pošast in Bela Lugosi kot služabnik Ygor (fenomenalna vloga, s katero Lugosi dokaže, da se je v njem dejansko skrival ogromen igralski potencial), ni napovedovalo nič dobrega. Saj veste, kdo pa potrebuje kvaliteten film, če v njem nastopajo največje zvezde. In še enkrat me je film demantiral. Gre namreč za pravi vizualni bombonček v stilu najboljših filmov nemškega ekspresionizma ala The Cabinet Of Dr. Caligari (1920), ki bo slabih 100 minut (dolžina, ki je redkost pri Universalovih grozljivkah) zadovoljeval vaša vidna čutila. No, pa tudi sama zgodba je povsem na mestu.
Lassie se je vračala in se tudi vrnila. Breja (jp, za vse tiste, ki niste vedeli, Lassie je bila psica). Po prvencu Lassie Come Home (1943) je tako v vmesnem času do nadaljevanja povrgla simpatičnega in njej na las podobnega mladiča. Celo tako podobnega, da ga je v drugem delu igrala kar sama oz. če sem bolj natančen, sam. Ja, Lassie je bil v resničnem življenju pes in ne psica. Popolna zmeda. Toda nič ne de, kajti film je presneto simpatičen, za kar poskrbijo predvsem naravne kulise kanadskega pejsaža, ki so tudi glavna atrakcija omenjenega filma. Vse ostalo je že 100 × videno (ne, ne pretiravam, posneli so še mnogo več filmskih stvaritev o simpatičnem škotskem ovčarju), toda vseeno prebavljivo.
Tokrat Lassie glavno vlogo prepusti svojemu mladičku Laddieju (kot sem že omenil samo fikcijsko), le-ta pa se kot pravi mladostniški delinkvent, kmalu znajde na napačni strani oz. bolje rečeno za sovražnikovo črto. Skupaj z gospodarjem ga namreč med drugo svetovno vojno sestrelijo nad Norveško, ki so jo takrat že okupirali nacisti. In Američani ne bi bili Američani, če ne bi pokazali, da so bili od nacistov pametnejši in spretnejši celo psi. Laddie tako špancira po kvinslingškem teritoriju ter pri tem v brk užene nacista ali dva. Sploh si ne upam predstavljati kaj bi se zgodilo z ameriškimi sovražniki, če bi ga/jo na svoje reosvajalske vojaške pohode vzel John Rambo.
Odličen primer kako se ne snema filmskih nadaljevanj oz. kako so le-ta v večini primerov nepotrebna. Še posebej takrat, ko v originalu nastopa igralec, ki mu je vloga pisana na kožo in je sposoben nositi celoten filmski projekt. V našem primeru mož z gumijastim obrazom Jim Carrey in tisti, ki je kot igralec prvi presegel 20 milijonski znesek za posamezno vlogo (The Cable Guy (1996)). Znan tudi po tem, da so filmska nadaljevanja brez njega praviloma pogorela, če je v izvirniku nastopal on sam. Le pomislite na katastrofalne Dumb And Dumberer: When Harry Met Lloyd (2003), Evan Almighty (2007), Ace Ventura Jr: Pet Detective (2009) in nenazdanje tudi na tokratno žalost od filma.
Ne rečem film ima svetel trenutek ali dva in kakšna domislica celo izpade smešna, a kaj ko je to zgolj pljunek v morje traparij, ki se v filmu vrstijo ena za drugo. Vse skupaj je preveč posiljeno. Ne rečem, tudi The Mask (1994) je bil kar se pretiravanja tiče zelo visoko, toda to je leta 1994 zažgalo, še posebej zaradi dejstva, da je to pretiravanje pisano na kožo Jimu Carreyu. Tokrat pa so igralci stopili v mnogo prevelike čevlje in vsa stvar izpade narejena precej na silo. Da katastrofalne kostumografije in specialnih efektov sploh ne omenjam. Vendar ni vse tako črno. Film je namreč prejel kar nekaj nominacij in v svoje vitrine pospravil tudi zlati kipec. Malino za najslabši rimejk oz. nadaljevanje. Povsem zasluženo.
Še eno izmed redkih filmskih nadaljevanj, ki se šlepajo na father – son varianto in povsem dostojno zastopa renome svojega predhodnika. Glavni razlog zato se skriva v glavnem igralskem paru. Le-ta je namreč identičen tako v prvem delu The Paleface (1948) kot tudi tokrat. In ko se v glavnih vlogah znajdeta mojster komedije Bob Hope in prelestna Jane Russell, se nam za kvaliteto filma ni potrebno bati. Vendar najbolje bi bilo, če bi ju filmski ustvarjalci združili v enega. Iz dveh dokaj nadpovprečnih filmov bi tako dobili enega superiornega. Prvemu namreč primanjkuje zapeljivih nog in oblin Russellove, drugi pa vsebuje preveč pevskih točk.
Toda ne skrbite, v obeh je namreč poskrbljeno za salve smeha. Glavno vlogo pri tem ima seveda že omenjeni Bob Hope, mojster besedne in tudi situacijske komedije. Najboljši del oz. iskrica filma je ravno ta mešanica omenjenih zvrsti komedij, svoje pa doda tudi izjemna kemija med glavnim moško ženskim parom. Pred našimi očmi se tako ob Blazing Saddles (1974) in The Paleface (1948) odvrti eden najbolj zabavnih vesternov. Odličen v svoji preprostosti in ravno to ga dela tako prijetnega za ogled. Le kdo pa si želi gledati prisiljeno komedijo, kjer je moč čutiti, da je prav vsak skeč narejen povsem na silo. Komedija je nakaj vsakdanjega in prefriganega. Bob se je tega zavedal.
Železo se kuje dokler je vroče in tole se ni ohladilo niti za malenkost. Še leto namreč ni minilo odkar je luč sveta zagledal kultni izvirnik o velikanski opici King Kong (1933). Seveda v tako kratkem času ni možno sproducirati vrhunskega nadaljevanja, še posebno če je njegov proračun manjši kar za dve tretjini in to v filmu, ki se zanaša predvsem na posebne učinke. Toda nič ne de. Hvala bogu so se ustvarjalci nadaljevanja tega zavedali in si niso zastavili pretencioznega filmskega projekta. Tako se pred našimi očmi znajde povsem dostojen in zabaven filmski izdelek, katerega čar se skriva predvsem v amaterski stop motion animaciji.
Zgolj mesec po smrti King Konga in razdejanju New Yorka se njegov lastnik Carl Denham znajde pod točo očitkov in tožb. Ne preostane mu torej drugega kot da se izmuzne iz sovražno nastrojenega okolja. A glej ga zlomka. Po spletu pripetij in naključij se ponovno znajde na otoku Lobanja, kjer ga med drugim pričaka sin že omenjene opice (tokrat v bolj bledolični podobi). Toda brez skrbi. Opice niso sloni in si pač ne zapomnijo vsega. Tako tudi sinko King Konga ne goji kakšnih posebnih zamer do človeškega prišleka, temveč mu na vsakem koraku skrbno pomaga ter rešuje življenje. Ja, kot kaže opice padejo daleč od drevesa.
0 komentarjev:
Objavite komentar