7 rdeče paranoičnih sci-fijev

Že proti koncu II. SV je bilo dokaj jasno, da Američani in Sovjeti iz nje ne bodo prišli kot najboljši prijatelji. Mrzlično so namreč začeli tekmovati kdo bo tisti, ki bo prvi razobesil zastavo svojega naroda na vrh dodobra zbombanega reichstaga. Podvig je uspel Sovjetom in Američani so se dolgih nosov vrnili onkraj Velike luže. Od tega trenutka dalje so na vse pretege želeli dokazati, da je njihov sistem večvreden od sovjetskega komunizma. Začelo se je obdobje hladne vojne v katerem sta si državi razkazovali mišice predvsem s kopičenjem orožja. Američani pa so šli celo tako daleč, da so svoje kolektivne strahove (nevede?) o Sovjetih in koncu sveta zakrinkali celo v znastveno fantastične filme. Ne verjamete? Preverite spodnji seznam.
 





Klasika hladno vojne sci-fi paranoje. Za njo je poskrbel producent Walter Wanger, ki je imel pred tem filmom posnetim v 19-ih dneh na grbi taki klasiki kot sta na primer Stagecoach (1939) ali pa Cleopatra (1963). Sliši se nenavadno kajne? No naj vam izdam, da je bil tokratni film prvi omenjenega gospoda, ko je le-ta prišel iz enoletnega zapora (domnevnemu ljubimcu svoje žene je namreč dobesedno »odpihnil« jajca) in najlažje je bilo ponovno začeti z nizkoproračunsko znanstveno fantastiko. Filmi v katerih je subtilno ždela hladno vojna mržnja so se namreč v 50. letih prejšnjega stoletja prodajali za med. Vendar pozor, ta nizki budget se tokratnemu filmu prav nič ne pozna.   












Pa tudi kasnejši rimejk ni bil od muh. Zato se gre med drugim zahvaliti tudi režiserju Donu Siegelu (ameriškemu »očetu« Clinta Eastwooda), ki se je odločil, da bo v film vključil kar se da malo specialnih efektov. Zelo modra poteza, gleda na to kako so izgledali »specialni« efekti nizkoproračunskih filmov omenjenega podžanra. V ospredje je raje postavil odlično črno-belo fotografijo ter  napeto zgodbo o ljudeh, ki se kar naenkrat začnejo vesti čudno. Preprosto niso več to kar so bili, kljub temu, da njihova zunanjost in naš bežni pogled tega ne razkrivata. Ja, komunizem je šel globoko pod krinko in udaril tam kjer so bili Američani najbolj ranljivi. V majhnih idiličnih mestecih. 


















Eden izmed redkih filmov z visokim proračunom med poplavo nizkoproračunskih sci-fijev v 50-ih letih prejšnjega stoletja. S svojim približno 2 milijonskim budgetom je namreč v povprečju približno kar za 20-krat prekašal ostale izdelke. Zaradi tega dejstva gre za tehnično zelo dovršen in za tiste čase izjemen film, katerega specialni učinki so daleč nad drugimi. Morda tudi zato poleg Forbidden Planet (1956) velja za tistega najboljšega iz obravnavanega obdobja. Seveda je zaradi te zgodovinske pomembnosti in že kar kroničnega pomanjkanja idej v mestu sanj, tako kot še nekateri iz tokratnega seznama, dobil tudi rimejk. Posnel pa ga je režiser, ki je bil nad filmom izredno fasciniran. Steven Spielberg.

















Najprej je bil roman gospoda H. G. Wellsa. Sledila mu je še bolj znana igra »wunderkinda« Orsona Wellesa, ki je leta 1938 na ulice s svojo igro spravil precejšnje število Američanov. Ja, Orson je bil tako prepričljiv, da so mu naivneži z lahkoto nasedli. Le kdo ne bi pograbil filma s tako dobro propagandno podlago? V igri je bil celo gospod Hitchcock, toda tudi brez njega gre za izjemno napet film, v katerem za srh poskrbijo predvsem vesoljska plovila, v katerih se skrivajo komunisti Marsovci. Film poln referenc na boj proti komunizmu, ki svoj vrhunec dosežejo v prizoru, ko župnika z rdečim žarkom spražijo Nezemljani. No, pa tudi sam začetek filma nam namigne marsikaj: »Pa vendar so v vesoljskih prostranstvih na planetu Marsu večji razumi, hladni in brezčutni, z zavistjo opazovali našo Zemljo ter počasi in zagotovo pripravljali svoje načrte proti nam.«  






















Odličen film, ki je z lahkoto prestal preizkus časa, vendar se je pri tem zgodilo nekaj neverjetnega. Leta 1982 je bil posnet rimejk, ki je prekosil tokratni izvirnik. The Thing (1982) je namreč popravil napako, ki jo je storil izvirnik. Ni nam pokazal prav nikakršne pošasti in tako prepustil naši domišljiji, da opravi svoje. Tudi izvirnik je dobro opravljal svojo nalogo, vendar mu je kakšnih 15 minut pred koncem spodrsnilo. V tistem času so si filmski ustvarjalci le stežka predstavljali kakšen bi bil film, ki ne bi prav vsega razkril gledalcem. V tem primeru je bila to edina stvar, ki The Thing From Another World (1951) loči od perfekcije.

















Film posnet po noveli Johna W. Campbella Who Goes There? Naj bi glede na uvodno špico režiral Christian Nyby, vendar je pri temu podatku potrebno postaviti velik vprašaj. Glede na njegove kasnejše in dokaj dolgočasne filme, ni potrebno biti nikakršen Sherlock, da uvidiš kdo je tisti, ki je po vsej verjetnosti v rokah držal taktirko. Režiserski prijemi so namreč na las podobni tistim, ki jih je pri svojem delu čestokrat uporabljal Howard Hawks, čigar firma je financirala tokratni projekt. Sumljivo kajne? Kar pa se same zgodbe tiče, se celotna zadeva vrti okoli neznanega letečega predmeta, ki je strmoglavil v ledeni pustinji Arktike. Ja, Američani niso bili varni niti v bližini severnega tečaja.























Verjetno gredo ravno temu pacifističnemu filmu največje zasluge za to, da se je sci-fi žanr tako razpasel v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Zaradi svojega finančnega uspeha je namreč dobil goro posnemovalcev, ki pa so ga le redko dosegli, kaj šele presegli. Je pa zanimivo to, da je pričujoči film za razliko od ostalih znanstveno fantastičnih filmov v obdobju hladne vojne, igral na miroljubno noto. Njegovo glavno sporočilo je namreč bilo, da se mora človeška rasa začeti zavedati svojih dejanj in grožnje, ki jo predstavlja sama sebi. Ja, če se dve na smrt skregani strani nikakor ne moreta sporazumeti, je čas, da vmes poseže neodvisni in neobremenjeni arbiter.

















Toda Američani in Sovjeti ter kakopak njihovi zvesti pajdaši so se gledali že tako grdo, da je morala vmes poseči vesoljska intervencija. Na Zemljo prispe vesoljec Klaatu ter njegov minimalistično a efektivno dizajniran robot Gort. Skupaj sta prišla prebivalcem Modrega planeta sporočiti, da vesoljski opazovalci ne bodo več tolerirali našega avtodestruktivnega obnašanja. In kaj naredijo happy trigger Američani? Jp, prav ste ugotovili. Živčno pihnejo tega nič hudega slutečega E.T. golobčka miru in ko sedaj takole malo brskam po zgodovini hladne vojne, me res čudi to, kako da nismo k vragu pognali našega planeta. Toda ne skrbite, še imamo čas.























Film si je prislužil Oskarja za posebne efekte. Predlagam vam, da si ga pogledate in po vsej verjetnosti boste zelo presenečeni, kaj je bilo leta 1951 potrebno vkup spacati za zlati kipec. Na mene je še posebej velik vtis pustil zadnji prizor, katerega kulise izgledajo, kot da so jih naslikali v kakšnem vrtcu oz. v najboljšem primeru na kakšnem začetniškem tečaju slikarstva. In glede na to, da gre za film, ki govori o koncu sveta, za katerega tokrat niso odgovorni Nezemljani, ampak zgolj tuje nebesno telo, bi človek pričakoval kakšno odmevno in vizualno privlačno slovo Zemlje. Le-tega res vidimo, vendar je prikazano tako mizerno in amatersko, da ni omembe vredno.

















Bolj kot ogled filma vam tokrat priporočam, da si preberete knjigo z istoimenskim naslovom, ki sta jo spisala Philip Wylie in Edwin Balmer. Le-ta je namreč mnogo bolj nazorna in po vsej verjetnost tudi bolj realna različica tistega kar bi se ob morebitni napovedi konca sveta zares zgodilo. Jah, filmi so bili v svoji zgodovini velikokrat podvrženi strogi cenzuri, ki jim je direktirala kaj je in kaj ni sprejemljivo za filmsko platno. Tako je tokratni film izpustil vse tiste pikantne elemente, ki bi se zaradi človeške narave po vsej verjetnosti dogodili, če bi zavladala anarhija in kaos (orgije, samomori, ropanje, posilstva, umori…). Saj veste, človek človeku volk.























Tokrat ne boste videli ne Marsa ne Marsovcev. Gre namreč za film čigar poanta leži predvsem v antikomunistični propagandi. Za Nezemljane jim ni kaj dosti mar. Povsem dovolj je, da je Mars simbolično rdeče barve ter da že od nekdaj simbolizira vojno. Toda tudi tam daleč leži upanje, kajti kot kaže se tudi na tem Rdečem planetu nahaja vera v Boga oz. Jezusa Kristusa. Ja, nekaj takega nam poskuša povedati ta s komunizmom izredno obremenjeni sci-fi. In če morda kdo res ne bi opazil te tako očitne simbolike, je v to dokaj dolgočasno »dramsko« delo vržen še zlobni nacist željan svetovne prevlade, ki deluje v dobrobit sovjetskih voditeljev.  
















Traparija svetovnih razsežnosti, ki nas poskuša prepričati, da imajo tudi komunisti Marsovci Jezusa Kristusa in zaradi vsega tega napihovanja in salv samohval o superiornosti ameriške ideologije, izgleda film tako, kot bi scenarij zanj spisal sam senator McCarthy. Vendar je resnica daleč od tega. Spisala sta ga namreč dva velecenjena scenarista John L. Balderston in Anthony Veiller, ki sta do tedaj na svoji grbi imela mojstrovine tipa, Dracula (1931), Frankestein (1931), TheKillers (1946),… Na žalost gre torej za enega izmed tistih filmov, ki je tako butast (žal brez tistega znanega nadaljevanja). Priporočljivo torej bolj ali manj zgolj za obskurne filmske fanatike.





















Nekje na internetu sem zasledil, da je to film, ki naj bi služil kot inspiracija legendarnega Alien (1979). Nisem popolnoma prepričan ali mi je crknil sarkazem detektor, kajti v tej trditvi bi se znalo skrivati celo nekaj resnice. Zgodbi sta namreč na las identični: Kozmonavtsko posadko na poti domov na vesoljskem plovilu začne terorizirati neznani stvor. Drug za drugim začno člani izginjati v razne ventilacijske jaške, medtem ko se stvor neopazno giblje po plovilu. Edini problem nastopi takrat ko je poleg zgodbe potrebno primerjati tudi kvaliteto. Ta je v našem primeru daleč pod kakršnim koli nivojem in nemogoče si je predstavljati, kako bi si lahko nekdo tako trapast film privoščil kot inspiracijo.

















Zgodba je namreč poleg te osnovne ideje ovita v kupe nesmislov in klišejev zaradi katerih sem komaj še zadrževal oči v svojih očesnih jamicah. Med njimi naprimer prednjači vloga žensk na vesoljskem plovilu, pa (ne)škodljivost sevanja nuklearnega orožja, smiselnost in namen reševalne misije,… Kot kaže se je film preveč obremenjeval z idejo, kako je človeško življenje v hipu ogroženo ako obišče Rdeči planet (upam, da mi ni več potrebno omenjati kaj je le-ta v obravnavanem podžanru predstavljal), ki je se je kot kaže v 50. letih prejšnjega stoletja nahajal onkraj vesolja. Sicer pa je bila besedica it, kar popularna v paranoičnih sci-fijih: It Came From Outer Space (1953), It Came From Beneath The Sea (1955), It Conquered The World (1956),… 


















3 komentarjev:

Anonimni pravi ...

mogoče lahko kdo pomaga. iščem namreč en film, ki sem ga gledal v mladosti in ga kljub intenzivnemu iskanju nisem uspel najti. vse kar se spomnim je to da prideta na zemljo (vsaj) 2 nezemljana. prenašata se iz človeka na človeka skozi usta. en je nekakšen črni polž in je "bad guy". v vse ljudi k pride začnejo delati slabe stvari. dobri alien, pa na koncu reši se mi zdi neko žensko, tako da ji dahne (nek žarek iz usta v usta) novo življenje predvidevam. saj nato njegovo človeško telo umre. to je približno to kar se spomnim, ne trdim pa da je res z vsemi besedami natančno opisano :)
hvala

Sadako pravi ...

Zna biti The Hidden 1987. Sicer ni povsem tako kot si ti opisal, ampak je ekstremno blizu. Preveri in poročaj.

paucstadt pravi ...

Super ideja in dober izbor. The day the earth stood still in Vojna svetov sta super klasiki in vredni še kakšnega ogleda. Meni res ljuba filma.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji