7 nemih komedijantov

Ko sem bil še mulc, si nisem nikoli mislil, da me bodo kdaj zanimale komedije, ki so nastale v tistem prvem a.k.a. nemem obdobju filmske zgodovine. Toda danes, ko se utapljam v morju nič vrednega skrpucala, katerega se nekateri celo drznejo poimenovati komedija, se je stvar povsem obrnila. Z največjim veseljem zavrtim kolesje filmskega časa in se prepustim užitkom, ki jih s pomočjo svojih štosov ponujajo gospodje ala Chaplin, Keaton, Fatty, Lloyd....

ps. Ker so tem filmom že potekle avtorske pravice, si jih na širnem medmrežju lahko ogledate brezplačno, ne da bi pri tem razburjali puritanske kapitaliste, ki se skrivajo za kratico ACTA.








Po moje se ne bi smeli prav posebej začuditi, če vam izdam, da je bil prvi kralj komedije doma iz Francije. Navsezadnje je bila Francija zibelka kinematografov. Max Linder se je rodil decembra leta 1883 kot Gabriel-Maximilien  Leuvielle, ime prezakomplicirano za njegovo hollywoodsko kariero, ki pa ni nikoli zares vzcvetela. Še najbolj uspešen je bil tokratni film. Dolgo časa je bilo njegovo ime zgolj opazka v zgodovini kinematografije, vse dokler niso v 60. letih prejšnjega stoletja, filmski zanesenjaki ponovno odkrili njegova dela. Do takrat je bil ta francoski pionir filmske komedije, bolj kot po svojih delih, znan po dvojnem samomoru, ki ga je storil skupaj z ženo.


















Kot rečeno velja tokratni film za njegov najbolj čislani izdelek. V njem Max Linder parodira leto poprej posneto uspešnico The Three Musketeers (1921), v kateri so šopiri Douglas Fairbanks. Max se je še posebej osredotočil na over the top pogumno in napihnjeno držo/igro gospoda Fairbanksa in se z užitkom iz nje tudi ponorčeval. Bil je pač mojster zgodnje filmske komedije in tudi nesporna številka 1 omenjenega obdobja, Charlie Chaplin je priznal, da je imel za gospoda Linderja prav posebno ime, t.j. profesor. Ja, tudi kljub kratkemu času, ki ga je na filmskih platnih preživel Max Linder (umrl je leta 1925), je v filmski zgodovini pustil neizbrisljiv pečat.
























Buster Keaton, komedijant ki so ga krasile akrobatske sposobnosti ter predvsem brezizrazni poker face. Bil je eden izmed prvih šaljivcev nemega obdobja, ki je začel s snemanjem epskih komedij. Ena izmed takih je tudi tokratna v katero je Buster vložil izjemne vsote denarja. Žal pa kakšnega izjemnega dobička iz kinoblagajn ni bil deležen. Tematika državljanske vojne je bila leta 1927 še pregloboko zasidrana v mislih Američanov. Bila je snov iz katere se ni smelo norčevati. Toda ne glede na to, je čas pokazal tisto pravo luč Busterjeve mojstrovine in tako velja The General (1927) za eno izmed njegovih najpopolnejših del in za pravo mojstrovino nemih komedij.    


















Spremljamo prikaz mladeniča z Juga, ki se želi pridružiti konfederacijski vojski. Toda vojaški analitiki so mnenja, da bo kot strojevodja bolj primeren v zaledju kot pa na fronti. Žal tega ne razume njegova srčna izbranka in Buster je označen za strahopetca, vendar se skozi film dokaže ravno nasprotno. Ko mu ugrabijo njegovo železno ljubico, lokomotivo po imenu General, se poda na neizprosen lov za četo dobro oboroženih zlikovcev in od tu naprej so salve smeha zagotovljene. Buster namreč s pridom izkorišča svoje gimnastične sposobnosti in se žene v izredno nemogoče situacije, ki hkrati jemljejo dih in poskrbijo za nasmešek. Film za katerega je sam avtor trdil, da je njegov najljubši.
























Zgodnja leta te prve globalne in najbolj znane filmske ikone so bila izjemno težka. V Angliji rojenega Charlesa je namreč zelo zgodaj zaradi alkoholizma zapustil oče, mami pa se je kmalu zatem popolnoma odpeljalo. Charles je tako pristal v sirotišnici, kjer se je začela njegova pot v varietejih. Pri 24-ih letih je v svojem drugem filmu Kid Auto Races At Venice (1913) izumil svoj razpoznavni lik razcepanega potepuha. Vse ostalo je zgodovina. Bil je eden prvih, ki si je v filmih lahko privoščil popolno kreativno svobodo in zato so praktično vsi njegovi filmi avtorsko delo. Vsekakor je bil izreden genij, ki se je s svojimi komedijami za vedno zapisal v zgodovino filma.


















Njegovi filmi so izredno čustveni in ponavadi nabiti z družbeno kritičnostjo. Tudi tokratni. Prične se s posnetkom tropa ovčic, ki se po kratkem rezu spremeni v tovarniške delavce. V prvem delu filma tako spremljamo delo izkoriščenih delavcev, ki se s pomočjo avtomatiziranega kolesja spreminjajo v robote (dokaj očitna metafora v filmu). Kasneje se naš potepuh odpravi v njemu bolj znane ljubezenske vode, kjer se njegovo srce vname za revno a izjemno simpatično deklino in ker ima potepuh izredno veliko srce bo storil vse, da ji pomaga. Izjemen Chaplinov film (finalni ples je dih jemajoč), ustvarjen že globoko v dobi "talkijev".























Dolgo časa je Harold Lloyd veljal za najbolj drznega med vsemi šaljivci nemega obdobja. Njegove vragolije so bile namreč dih jemajoče. Tista najbolj spoštovana se nahaja v tokratni komediji. V obče znani sekvenci  se začne Harold vzpenjati po steni zgradbe v kateri se nahaja njegovo delovno mesto. Po dobršnem delu preplezane poti prispe do ogromne stenske ure. Po spletu naključij skoraj zdrsne s police v globino, a se zadnji moment ujame na enem izmed kazalcev. Toda glej ga zlomka, kazalec ni bil skonstruiran tako, da bi prenesel težo odraslega moškega, v tej nameri pa ni bila skonstruirana niti ura. Harold se tako še enkrat več znajde na robu smrti. Vse lepo in prav, dokler se ni nekega dne prikazal kaskader in razkril kar nekaj zanimivih informacij o omenjeni sekvenci.




















Vendar ne glede na vse izrečene besede je bil Harold večinoma sam svoj kaskader. Tudi tokrat. Večinoma. Poleg njegovih fizičnih predispozicij je bila njegov glavni adut preprostost oz. vsakdanjost lika, ki ga je upodabljal. Mladi gospodič v zglancani nedeljski obleki, naočniki ter izjemno prepoznaven ekspresionistični obraz, ki se z lahkoto kosa z Busterjevim. Gledalci so oboževali to zmes vsakdanjosti in dih jemajočih akrobacij in tako je gospod Lloyd kmalu postal ena izmed najbolje plačanih oseb v Hollywoodu. Nekaj podobnega spremljamo v tokratnem ikoničnem filmu, ki predstavlja vrhunec njegove kariere. Le-ta kljub izredno zahtevnim skečem deluje naravno in sveže.

























Roscoe Arbuckle bolje znan kot Fatty je bil ena izmed prvih res velikih (pun intended) zvezd Hollywooda, vendar se ga danes ljudje bolj kot po njegovi igralski veličini in doprinosu k filmski zgodovini, spominjajo kot razvpitega škandalozneža. Leta 1921 je bil namreč obtožen umora mlade starlete Virginije Rappe. Le-ta naj bi umrla za posledicami spolne zlorabe na eni izmed divjih zabav, ki jih je prirejal Arbuckle. Fatty sicer ni bil nikoli pravnomočno obsojen za okrutni zločin, vendar ga je škandal pokopal tako v igralskem kot tudi zasebnem življenju. Svojo srečo je poskušal ponovno najti na Stari celini, vendar neuspešno. Sključen in pobit se je vrnil nazaj v Ameriko, kjer je leta 1933 ob pomoči alkohola dočakal svoj konec.


















Pred neljubim dogodkom je bila Fattyjeva kariera v polnem zamahu. Sodeloval je z drugimi zvezdami kot so Charlie Chaplin, Mabel Normand… V tokratnem filmu pa je ob njegovem boku svoj filmski debi dočakal celo Buster Keaton. Glavna odlika orjaka deškega obraza je bila zagotovo njegova spretnost. Kljub svoji krepko preko sto kilogramski prezenci je bil namreč izjemno podkovan v raznih vragolijah, po filmskem platnu pa se je gibal z neizmerno lahkotnostjo in pričujoči film je odličen dokaz za to. V njem Fatty igra spretnega mesarja, ki se zagleda v lepotico iz sosednjega dekliškega doma, a vanjo se zagleda tudi njegov rival v podobi Busterja Keatona. Smeh in zabava zagotovljena.  




Harry Langdon je tisti možakar, ki je po vsej verjetnosti najmanj znan, ko je govora o veliki četverici komedijantov nemega obdobja (poleg njega še Charlie Chaplin, Buster Keaton in Harold Lloyd). Po vsej verjetnosti predvsem zaradi dejstva, ker je bila njegova kariera zelo kratka, v polnosti pa je zacvetela šele v njegovih štiridesetih, med drugim prav zaradi tokratnega filma. Pri tem je ključno vlogo odigral velecenjeni režiser Frank Capra, ki je pomagal izoblikovati njegovo celuloidno persono. Le-ta je bila nekakšna mešanica filmskih karakterjev njegovih treh bolj znanih in cenjenih kolegov, s to razliko, da je njegov otroški obraz izžareval največjo stopnjo iskrenosti in nedolžnosti.


















Tako kot Busterja je tudi njega pokopal prihod »talkijev«. Njegova nenavadna pojava in predvsem krhek glas pač nista bila močan konkurent na tržišču zvočnih filmov. Sicer se je možakar trudil in boril, toda njegova zvezda je zažarela zgolj v treh filmih. Ob tokratnem v katerem igra preživelega belgijskega vojaka, katerega življenje ni ravno z rožicami postlano, še Tramp, Tramp, Tramp (1926) in Long Pants (1927). Zaradi svoje plahe prezence je v večini filmov igral osebo, ki jo imajo drugi za norca in jo s pridom izkoriščajo. Toda ravno njegova nedolžnost in iskrenost sta poskrbeli, da so se neprijetne prigode, zanj vedno končale srečno. Često v objemu ene izmed simpatičnih deklin.




Da ne bode tokratna lestvica zgolj domena bolj brkatega spola, bo poskrbela prva filmska komedijantka Mabel Normand. Glede na to, da je bila dolgoletna spremljevalka guruja in mecena filmske komedije nemega obdobja Macka Sennetta, je njena življenjska pot povsem razumljiva. Poleg tega, da je sama tudi režirala in bila nemalokrat glavna filmska atrakcija, so njeni najuspešnjejši filmi tisti, v katerih je sodelovala s Chaplinom in Fattyjem. Tudi v tokratnem filmu, ki velja za prvo celovečerno komedijo sploh, ji je družbo delal še »pred potepuški« Charlie Chaplin. Le-ta roko na srce poskrbi tudi za večino smeha v filmu, Mabel je tu bolj ali manj za okras. 


















Skupaj načrtujeta prevaro s pomočjo katere bi malček okrepila svoje premoženjsko stanje, a kaj ko jima nasproti stoji čvrsta in neprizanesljiva gospa v podobi Marie Dressler. Skozi prigode pisana druščina postavlja temelje burleske, ki so se zasidrali v zgodovini filma (brce, pregoni, spodmikanje stolov, prevali, sesedanja…). Skratka Mabel je odigrala zelo pomembno vlogo v tistih prvih letih komedije, toda na žalost jo je čakala podobna usoda kot že omenjenega sokomedijanta Roscoeja »Fattyja« Arbuckleja. Tudi njej je kot kaže slava zameglila razum. Ni se mogla izogniti ne škandalom ne drogam in tako je svoj bridki konec dočakala že v rosnih 30. letih.  


















Objavljeno pod |

4 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

vedno, ko pogledam kakšnega od teh nemih, mi je smešno, koliko so od teh filmov kopirale disneyeve in warner bros risanke kasneje

tom in jerry, bugs bunny ter še vsi ostali :)

Sadako pravi ...

Jp, čista kopija posebej tistih bolj zgodnjih burlesk in pa seveda legendarnega dua Stan & Olio.

differenxe pravi ...

carski Harold Lloyd

Sadako pravi ...

Men so kot komedijanti Charlie, Buster in Harold L. (v tem vrstnem redu) krepko spredaj, čeprav je tudi Fatty zelo simpatičen.

Od telih filmov pa zagotovo kraljujeta Modern Times in The General. Vredna ogleda., če je varianta na velikem platnu.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji