7 puff, puff, pass filmov
Stoner komedije so zelo priljubljen podžanr predvsem pri tistem delu najstniške populacije, ki se ga tudi sama rada zadeva. Scenaristično, igralsko, režisersko,... praktično nikoli niso kakšen presežek, toda ob jolici ali dveh znajo poskrbeti za smeh. Tudi po 100-tem ogledu. Puff, puff, pass.
Film za zadetke, ki sem ga v svojem megleno nasmejanem obdobju videl največkrat. Ne vprašajte me kolikokrat, ker se ne spomnim, vendar verjemite, da gre za precej visoko številko. Pa ne samo zaradi vsebine, ki mi je bila takrat zelo blizu, ampak tudi zaradi njegove kvalitete. Vsekakor tokratni film ni nikakršen Oskar material, vendar je v svojem podžanru zagotovo eden izmed najboljših. Predvsem zaradi dejstva, ker je dejansko smešen in deluje zelo naravno. Večina filmov za zadetke se namreč preveč trudi s forsiranjem for okoli kajenja marihuane, tako da le-te izpadejo prisiljeno in nenaravno. How High (2001) se je tej pasti ognil v velikem loku.
Glavne
zasluge za to gredo predvsem glavnima igralcema, reparjema Method Manu in
Redmanu. Jasno jima je, da se ob kajenju trave ni potrebno psihopatsko režati
in delati norca iz sebe, ampak da te kajenje v večini primerov naredi bolj
skuliranega in umirjenega. Zagotovo jima na filmskem platnu ni bilo potrebno
pretirano igrati. No, pa tudi stranski liki so kljub stereotipnim vlogam vredni
pohval. Tako je ta zgodba, ki naj bi se dogajala na Harvardu in v sebi skriva
sporočilo, da so tudi črnci iz soseske sposobni doseči marsikaj, ako dobijo
priložnost, vredna vašega ogleda. Pod vplivom substanc ali pa brez. Trivia: režiser
filma je sin slovitega Boby Dylana.
Up In Smoke (1978)
Cheech Marin in Tommy Chong sta kot nepozabni pothead tandem posnela kar 7 filmov, toda z nobenim nas nista nasmejala toliko kot z njunim prvencem. Enakih for se pač ne da reciklirati v nedogled. Povsem dovolj bo torej, če si iz njunega opusa ogledate zgolj Up In Smoke (1978). V njem njuna medsebojna karizma deluje še nadvse pristno in tudi njuni skeči, katere sta pilila na radijskih postajah, delujejo sveže in povečini neprisiljeno. Salve smeha ob ogledu tega kultnega stoner filma so torej zagotovljene tudi brez zelenega zvitka. Če pa si boste med ogledom privoščili smotko ali dve pa se boste po vsej verjetnosti še lažje vklopili v zamegljeni svet Cheecha & Chonga.
Relikt iz lucidnih 60. Chong in
greasy gringo Cheech drug na drugega naletita povsem naključno. Ker je obema
cilj v življenju predvsem zadevanje in opajanje, med njima preskoči iskrica že
ob prvem pogledu oz. potegu. Ob pomoči opojnih substanc se nato prebijata skozi
celoten film, ki ga skupaj držijo sicer scenaristično dokaj nepovezani skeči.
Toda le kdo bi lahko zameril tema simpatičnima zadetkoma za bolj šibek
narativni del. Njun prvotni namen je biln namreč nasmejati širno (zadeto)
občinstvo in to jima je tudi uspelo. Toda kot sem že omenil, sta vse dobre
štose pokurila že v prvem delu, oziroma že v prvem delu prvega dela. Žal.
Film, ki se najbolj približa vsakdanu povprečnega zadetka. V njem se praktično ne dogaja nič. Pred hišo se usedeta sveže pečeni brezposelnež (Ice Cube), ki je službo izgubil na svoj dela prost dan ter lokalni preprodajalec marihuane (Chris Tucker), ki raje kot da bi prodajal robo, le-to kadi. In tako ta dva pridaniča sedita pred hišo in ležerno modrujeta o dogajanju v soseski. Povsem dovolj za soliden film za zadetke. Pokonci ga namreč drži karizma med glavnima igralcema (le kam se je izgubil veliki potencial v podobi Chrisa Tuckerja?). Je pa tudi res, da občinstvo po tem, ko potegne dimček ali dva, ni več tako zelo zahtevno in je povsem zadovoljno, če se film vrti okoli marihuane.
In v tem filmu, ki je
nekakšna moderna oblika blacksploatacije, se res skadi veliko jointov. Jebat
ga, je pač petek, mladeniča pa nimata za početi nič pametnega in življenje se
zdi mnogo bolj zabavno po žbetu ali dveh. Ko veselje popusti, ponovi vajo. Tako
da ne pričakujte kakšnega scenarističnega presežka, pravi čudež je namreč že
to, da se po vseh pokajenih jointih Smokey in Craig sploh premakneta iz baznega
tabora. Če bi torej umaknili filmske humorne vložke in nekatere stereotipne
like, bi kot sem že omenil dobili realen prikaz novodobnih pohačev. Le-ti
namreč vse preradi poženejo korenine, medtem ko kadijo špinel za špinelom.
V vsej poplavi novodobnih »komedij« je neverjetno težko izbrskati kakšno dokaj kvalitetno. Še toliko težje, če so osrednja vloga le-te ljudje, ki konzumirajo marihuano. No, Grandma's Boy (2006) je ena izmed teh. Predvidevam, da predvsem zato, ker so filmski ustvarjalci rekrutirali malček starejše filmske igralce in se tako izognili še eni prežvečeni filmski zgodbi o prepotentni mladeži. Osrednjo vlogo tako nosijo celo veteranke ala Doris Roberts (tista »simpatična« mama iz TV serije Everybody Loves Raymond (1996 – 2005)) in začuda so starejši ljudje praviloma mnogo bolj simpatični in posledično tudi bolj zabavni, ko so zadeti, kot pa razganjajoča mladež. Spomnite se samo Saving Grace (2000).
Film je zaradi svoje vsebine
primeren predvsem za večer kakšne g33k družbe, saj je osrednja poanta poleg
pohanja in seksa tudi izdelovanje video iger. V izključno moški kolektiv nekega
dne vstopi seksi nadzornica razvoja, toda potencial tega vdora ženske v osrčje
devičnikov, ki komaj skrivajo nabrekle lulčke, ni dodobra izkoriščen. Veliko
bremena na svoja pleča tako prevzame ekscentrični J.P. (Joel David Moore).
Njegova pojava in fore so sprva zelo zabavne, a se jih zaradi konstantnega
ponavljanja in zateženosti lika kaj hitro naveličamo. Tudi glavni lik Alex
(Allen Covert) je dokaj mlačen in ne prepričljiv. Še najbolje se izkažejo
stranski liki ala Jonah Hill, Peter Dante, Rob Schneider… Kje je Steve Carell,
ko ga rabiš?
Ob ogledu tega filma me vedno zagrabi nostalgija po odbitih in brezskrbno zamegljenih srednješolskih letih. Kljub temu, da sem povsem druga časovna kot tudi kulturna generacija kot tista, ki jo prikazuje tokratni celuloidni izdelek, moja leta adolescence niso izgledala dosti drugače kot leta nekaterih filmskih likov (o podrobnostih pač ne bi). Še posebej takrat, ko je bil na vrsti dogodek, ki ga v svojem zgodnejšem izdelku predstavlja režiser Richard Linklater, t.j. zadnji šolski dan. Dan zabave in dan slovesa od srednješolske kompanije. To so bili dnevi zabave in norije. Neponovljivo edinstveni bodo z nami ostali za vedno in ta občutek brezskrbnosti, ko misliš, da si na vrhu sveta, je odlično ujel ravno tokratni film.
Daleč najboljši od vseh
filmskih prvin pa je tokrat soundtrack. Le-ta vsebuje preko 30 predvsem udarnih
rock pesmi (Deep Purple, Aerosmith, Alice Cooper, Bob Dylan, ZZ Top,…), ki
čudovito sovpadajo s predstavljenim obdobjem. Zanimiva pa je tudi številčna
igralska zasedba, med katero je med drugim moč videti mlado Millo Jovovich in
mladega Matthewa McConaugheya. Izvrsten mladinski film, ki se klub prikazovanju
popivanja in zakajanja skozi cel film, spretno izogne moraliziranju in je prav
zaradi tega odličen poklon našim srednješolskim letom. Saj veste, kako smo
takrat sovražili, če so nam starci pametovali o našem dekadentnem življenju.
Sex, drugs and rock'n'roll.
Še ena izmed redkih novodobnih komedij, ki ji je uspelo pričarati kar nekaj nasmeškov na moj obraz in spet gre največja zasluga igralskemu tandemu. Tokrat sta moči združila Seth Rogen, ki je bil tudi eden izmed koscenaristov in million dollar smile James Franco. Slednji je tako prekleto simpatičen, da sem bil prepričan o tem, da lahko reši še tako slabo zastavljen lik. Vse dokler niso moje filmske oči uzrle skrpucala Your Higness (2011), ki ga je BTW zrežiral isti režiser. Filma vam lahko služita tudi kot odlična primera dobre in izredno slabe prakse novodobnih komedij. Še toliko lažje, ker je tematika zelo podobna. Ja, tudi v srednjem veku so ga pohali (po vsej verjetnosti čistake).
Kljub že do kraja zlajnanim klišejem stoner filmov
kot so zlorabljanje drog, bondanje dveh moških zadetkov, seksualno poželenje,
racija,... film deluje. Dale (Rogen) in Saul (Franco) sta dva redna uporabnika
marihuane. Medtem ko je Dale za svoja leta še precej nezrel, a se glede tega ne
obremenjuje kaj dosti, je Saul kar se socializacije tiče še mnogo slabši.
Njegov vrhunec dneva je ponavadi izum kakšnega novega načina zvijanja opojni
substanc. Skratka kajenje marihuane ju dela precej anemična. Vse dokler se
nekega dne stvari pošteno ne zakomplicirajo in od tistega trenutka naprej sledi
zakajeni rollercoaster. Film zaradi katerega vas bo prijelo, da bi (ponovno)
prižgali kakšnega.
Tell Your Children a.k.a. Reefer Madness (1936)
Marihuana vas lažje zasvoji in je posledično
tudi hujša droga kot npr. kokain ali pa heroin. Tudi posledice njenega zaužitja
niso nič kaj prijetne. Sprva vas namreč popade histeričen smeh, kateremu
sledijo halucinacije, nasilje in tisto najhujše, osvobojenost spolne zavrtosti.
Vsaj tako nas skuša prepričati oz. prestrašiti tokratni film, ki ni povsem
prepričan ali naj bo antipropagandni ali eksploatacijski material. Dolgo časa
je namreč veljalo, da je tokratni film naročil sam FBI, zato da bi zajezil vse prepogosto
okajanje ameriške mladine, toda resnica je povsem drugačna. Gre za povsem
preprost trik s pomočjo katerega so filmski ustvarjalci skrili eksploatacijski
film v okvire družbene osveščenosti. Preračunljivo in dobičkonosno.
Za konec torej nekaj povsem drugačnega. Prikaz tega kako škodljiva naj bi bila marihuana, saj že ob enkratnem zaužitju, spremeni do tedaj vzorno ameriško mladež v dekadentne divjake. Le-ti začnejo svoje popoldneve preživljati ob divjem poplesavanju in seksu brez čustev. Popolnoma nesprejemljivo. Tako brezskrbno obnašanje vodi namreč naravnost v prepad. Začnejo se dogajati sicer nenaklepni umori, posilstva, ljudje so zreli za norišnico, razpadajo ljubezenske zveze,… in za vse to je kriva rastlina, ki sliši na ime marihuana. Film je sicer zajebancija, toda prepričan sem, da mu je nasedlo kar lepo število ozkoglednih puritancev.
16 komentarjev:
sam sicer ne poham, se pa precej družim s folkom, ki pa
in gledal sem na tone teh filmov, z užitkom, čeprav nezadet, so carski
Takole na hitro še nekaj podobnih predlogov:
Fast Times at Ridgemont High
Jay and Silent Bob,
Harold & Kumar
Fear and Loathing si že uporabil pri drugi temi, če me spomin ne vara ...
Ma jest sm v svojih najbolj "zelenih" letih videl predvsem How High like milijonkrat, vendar ako se bom kdaj potegoval za kako prestižno funkcijo, moram priznati, da nisem inhaliral :D
@Goodfella: jp, Fear And Loathing sem skuru za dokaj bedno stvar :( Film bi namreč noro dobro pasal v 7 drogeraških ali nekaj podobnega. Za tokratno lestvico je prehard.
half baked...
Jp, tud Half Baked vidu ene 100×, vendar mi ni tolk potegno kot tale izbrana sedmerica.
Saving Grace sem šu pa recimo celo v kino gledat :lol:
men je tud half baked sigurno med top 7, če ne celo pri vrhu
Dazed and confused je res fenomenalen...
Ups, How High štirka? Jaoo, to je zame bil in bo čisti šit od filma, pa četudi bi bil med ogledom totalno napohan.
buy us, fuck you
:D
Ni to za stare prdce ja :D Jest sm na ta film tok čustveno navezan, da sem mu z lahkoto dal 4. Subjektivnost pa take fore.
če bi le politiki kdaj pa kdaj zapohali enega
it would be a much betta warld man
Kako high je moral biti Gregg Araki, ko je po težkem Mysterious Skin posnel "lahkotni" Smiley Face? Najverjetneje pa ne toliko, kot je bil D.G.Green, ko je po štirih odličnih, malih neodvisnih dramah posnel idiotski Ananas expres.
Pa v Homegrown so policisti skurili kup trave, folk (med njimi kar pisana hollywood druščina) pa se je šel zraven zadevat.
Pravo travo praviš, da so kurili O_o
Sicer pa Pineapple Express je meni z lahkoto prebavljiv, poglej si your Higness, če si upaš. Strma krivulja proti breznu.
imo so se najbolj zapohali pri easy riderju :D
Oz. kjerkoli je bil zraven Dennis Hopper.
Lejte vi tega odlschool zapohanca :D
Objavite komentar