7 morskih psov

Ponovno je prišel čas slovesa, saj se avtor Filmskega platna št. 7 odpravlja na zaslužen dopust. Želim vam počitnice kot iz najbolj razburljivo romantičnih filmov, da pa boste na moj blog morda pomislili tudi med poletnim oddihom, je pred vami še zadnja lestvina v II. sezoni bloga o lestvicah za vsako situacijo.

Mirne vode želim in se beremo ponovno prvi ponedeljek v septembru.

Srečno! 







Po bitki ali še lažje izven bitke je lahko biti general ali pa je za to, da mi film ni dogajal kolikor bi mi lahko, krivo dejstvo, da sem videl preveč Bear Gryllsovih epizod. Zgodba je sicer povsem verodostojna (navsezadnje je za podlago služila resnična štorija o izgubljenem paru, ki so ju pozabili pri potapljanju ob Velikem koralnem grebenu) in na trenutke zelo frustrirajoča (človek kot od boga oz. sočloveka pozabljen ničvrednež), toda od para sem pričakoval več borbe za preživetje oz. vsaj kakšno kolikor toliko zanimivo idejo, ki bi ju morda lahko rešila. Vse kar sem dobil pa je bilo lebdenje v vodi in nekakšen vsakodnevni pogovor s prepirčkom ali dvema. Zamujena priložnost? Vsekakor.














Že res, da bi v nasprotnem primeru film morda izpadel preveč hollywoodsko, toda saj ne bi bilo potrebno iti v ekstreme in happy end, ki bi bil posledica pitja urina ali čudežne mimoidoče ladje. Razmišljanje o smereh neba, oddaljenosti od obale, uporabi bliskavice… bi bilo zame povsem dovolj. OK, kar je je. Film je domiselno posnet s tako imenovano kamero iz roke ter se ne ozira pretirano na pravilno oz. mainstream kadriranje, kar izredno pripomore k avtentičnosti posnetkov. Navsezadnje sta tudi glavna igralca večino časa preživela med pravimi morskimi psi. Skratka dokaj posrečena in morbidna študija o tem, kako nepomemben oz. neopazen zna biti človek, kadar ostane sam. 




















Pri zgoraj omenjenem filmu ni potrebno biti preveč pikolovski, kajti v nasprotnem primeru boste od njega le stežka odnesli to, kar vam ponuja, t.j. brezmožgansko popcorn zabavo. Tudi sam sem se držal tega načela, ampak sedaj, ko je ogled končan pa si ne morem kaj, da ne bi potarnal nad tistimi najbolj bolečimi zadevami. Prva je zagotovo uporaba zelo cenenih specialnih efektov, ki delajo filmu medvedjo uslugo (večina morskih psov v določenih kadrih izgleda kot iz risanke), druga pa je luknjičasti scenarij. Le-ta ima nekaj res neverjetnih domislic, vse pa se vrtijo okoli super inteligentnih morskih psov in njihovih res neverjetnih miselnih sposobnostih. Še bi lahko našteval vendar… 











V možganih morskih psov odkrijejo posebno tkivo za katerega predvidevajo, da bi lahko pomagalo pri zdravljenju ali pa vsaj lajšanju simptomov Alzheimerjeve bolezni. Ker bi tako odkritje pomenilo pravo zlato jamo, se neka megalomanska korporacija odloči sponzorirati raziskave sredi oceana, kjer postavijo ogromno laboratorijsko trdnjavo. Vse lepo in prav, dokler jim nekega dne s pomočjo nevihte načrtov ne prekrižajo njihovi poskusni zajčki, e pardon, morski psi. Začne se izštevanka, v kateri imajo naši glavni junaki proti najbolj dovršenim naravnim strojem za ubijanje le malo možnosti. Enemu je še posebej zagotovo zelo žal, da ni izustil tistega svojega motherfucker reka, ki ga dela nesmrtnega.  

















Včasih se kakšen film znajde na lestvici zgolj kot opozorilo: nikar ne glejte! Tokratni je že eden izmed teh na srečo redkih nevrednežev. Še sam ne vem kako sem naletel na to izredno obskurno skrpucalo (na internetni strani IMDb ima zgolj 55 glasov), vem le to, da sem se po vsej verjetnosti ujel na dokaj všečen eksploatacijski naslov. Zaman, kajti v filmu ni niti K-ja od obljubljenega killer sharka. Je pa po drugi strani ogromno dolgočasnega govorjenja, počasnih kadrov, lesenih igralcev in nezanimive »avanture«, da finalnega »spopada« niti ne omenjam, filmu pa dela medvedjo uslugo tudi neizrazita ter za oko neprivlačna črno-bela fotografija.



















V glavni vlogi izgubljenega sina, ki se po 12. letih ponovno sreča s svojim očetom, se znajde takrat že obetajoči mlad zvezdnik v zatonu (v pričujočem filmu je nastopil pri 21. letih) Roddy McDowall. Pred tokratno vlogo je imel v žepu že nastope v takih klasikah kot sta How Green Was My Valley (1941) in Lassie Come Home (1943). Kasneje ga sicer najdemo v res ogromno filmih, a le redki izmed njih so obče poznani kot. npr. Cleopatra (1963) ali pa The Planet Of The Apes (1968) pa še v teh je bil Roddy praviloma deležen bolj stranskih vlog. Obdobje v katerega spada tokratni film pa zagotovo velja za eno izmed njegovih najmanj plodnih.
























Zelo dostojen poskus ripoffa slovitega Jaws (1975), ki je bil posnet izključno za televizijo. Tako kultni predhodnik kot tokratni film o morilcu iz temačnih globin, sta bila inspirirana s strani resničnih dogodkov, ki so se dogodili v 12. dneh v začetku julija leta 1916 na SV atlantski obali ZDA, v okolici New Jerseyja. Za pokole v obeh filmih je sicer odgovoren veliki beli morski pes, toda strokovnjaki so prepričani, da so resnične napade zagrešili raznoliki morski psi. V njih so življenje izgubili štirje ljudje, eden pa je bil resneje poškodovan. Medtem ko je Jaws (1975) mnogo bolj filmski pa 12 Days Of Horror odlično ujame realno dogajanje in paniko, ki so jo povzročili napadi.   














Seveda pa tudi tokrat ne gre brez (ne)potrebnega balasta v podobi skrite ljubezni in prijateljstva, vendar te stranske zgodbe ostanejo nekako nedodelane in obvisijo v zraku. Režiserju tako ni uspelo, da bi v tako kratko minutažo poleg glavnih dveh akterjev v podobi morskega psa in lokalnega reševalca, relevantno vpeljal še zgodbe preostalih prebivalcev cvetočega mesteca Matawan. Je pa po drugi strani dosledno opisal in predstavil potek resničnih dogodkov. Celo tako dobro in s tako avtentičnostjo, da mnogi filmski kritiki in zanesenjaki, tokratni film uvrščajo v zvrst dokumentarne drame. Gledališko, a vsekakor vredno ogleda.




Klišejsko in prežvečeno, postavljeno na izredno majavih stereotipnih temeljih, a začuda zadeva deluje dokaj zadovoljivo skoraj skozi celoten film. Predvsem zaradi dejstva, da se avstralski filmski ustvarjalci tokratnega nizkoproračunskega filma niso posluževali cenenih specialnih efektov (če se ne motim, so le-ti uporabljeni zgolj enkrat in že v tem osamljenem primeru delujejo smešno in neučinkovito), ampak so v posnetke raje vključili prave velike bele morske pse. Posledično jih v skupnih kadrih z glavnimi igralci vidimo bolj poredko, ampak so tudi prizori kjer vidimo zgolj morskega psa učinkoviti in služijo svojemu namenu, skratka naženejo nam strah v kosti.














Zgodba, posneta kakopak po resničnih dogodkih, je sicer na las podobna tisti iz filma Open Water (2003), le da se je avstralska filmska ekipa odločila za malček manj rizkantno varianto in je razširila igralski kader. Film zgolj z dvema igralcema pač zahteva dobršno mero scenaristične iznajdljivosti (ne rečem, da je to ustvarjalcem filma iz leta 2003 uspelo) in kot kaže scenaristi iz dežele tam spodaj tej nalogi niso bili dorasli. Dorasli pa niso bili niti nalogi ustvariti kakršen koli dostojen scenarij, čigar strah ne bi temeljil predvsem na dokaj cenenih BU! efektih, liki pa so skupek medlih stereotipov. Mi je pa všeč, da so glavni karakterji tokrat malo bolj razmišljali o svoji borbi za preživetje. 




V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so filmi začeli kvariti ameriške množice in zato so se bogaboječi kravatarji odločili, da bo potrebno nekaj ukreniti glede filmske cenzure. Leta 1930 so tako sprejeli produkcijski oz. Haysov kodeks, ki je bil izredno nazadnjaški, če je obvaroval nadebudno mladež pa lahko presodite sami. Kodeks, ki je trajal vse do leta 1968, ko ga je zamenjalo predhodno rangiranje filmov kot ga poznamo danes, so dokončno vsilili 1934, ko je vsak film, ki je želel odditi v kinematografe, potreboval certifikat o moralni neoporočenosti. Vmesno obdobje, se pravi med letom 1930 in 1934 imenujemo obdobje pred kodeksom in vanj spada tudi tokratni film režiserske legende Howarda Hawksa.  



















Žal se mu to ne pozna kaj dosti, saj gre za izredno rutinski in medel film, ki se vrti okoli ljubezenskega trikotnika. Morski psi so tu bolj ali manj zgolj za okras. Zvezda tokratnega filma je namreč v glavnem mestu Romunije rojeni Edward G. Robinson, ki kljub svojemu ne preveč posrečeni in na trenutke celo tečni portugalski angleščini ukrade celoten šov, a to k sami kvaliteti filma ne pripomore kaj dosti. Še dobro, da gre za zelo kratek celuloidni izdelek, saj sem sam koncentracijo izredno težko držal že teh skromnih 77 minut. A g. Hawksu ne gre kaj pretirano zameriti, saj je istega leta posnel kar 4 filme, med njimi tudi kriminalno klasiko Scarface (1932). 
























The film, ko je govora o tistih celuloidnih izdelkih v katerih na nedolžne žrtve prežijo pošasti iz globin. Glavna zvezda tega filma, ki je zakoličil pojem blockbusterja je vsekakor »mehanski« morski pes z dokaj ljubkovalnim imenom Bruce (domiselno poimenovan po režiserjevem odvetniku). Hollywoodska zlata kokoš Steven Spielberg je namreč dobro vedel, da zgolj posnetki resničnih velikih belih morskih psov ne bodo zadostovali, poleg tega pa jih je praktično nemogoče nadzirati oz. režirati. Spielberg je pač mojster, ki ničesar ne prepušča naključju. Njegova največja dodana vrednost pa je to, da nas zna tudi v takih filmih, ki govorijo o ljudožerskih morskih psih, neizmerno zabavati. 











Ponavadi naredi to (in tudi tokrat je) s pomočjo razvoja likov, saj nam le-te dodobra predstavi in razdela njihove karakterje še pred finalnim akcijskim rollercoasterjem. Zaradi tega se gledalci na njih navežemo ter z njimi čutimo. Skratka prirastejo nam k srcu in posledično je vsako njihovo dejanje tudi dejanje nas samih ali vsaj nekoga nam bližnjega. Ko se tako v finalnem dih jemajočim spopadu z ubijalskim morskim psom spopadejo naši trije glavni protagonisti oz. kar prijatelji (saj poznamo zgolj njihova imena) Brody (Roy Scheider), Quint (Robert Shaw) ter Hooper (Richard Dreyfuss), si tudi mi tako kot Brody želimo, da bi se v boj podali z večjo ladjo. Film zaradi katerega me je še dandanašnji strah nerazložljivih podvodnih senc.










Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji