Pred praktično že povsem asimilirano a še ne poslovenjeno nočjo čarovnic vam na ogled ponujam 7 filmov, v katerih imajo glavno besedo volkodlaki. Pol človek/pol volk zveri, ki burijo našo domišljijo predvsem takrat, ko nastopi polna luna. Naključje je hotelo, da bo tako tudi v dnevih okoli noči čarovnic. BU!

 

 

 

 

The Wolf Man (1941)

Film odlikuje izredna atmosfera, medtem ko sem bil sam najbolj razočaran nad masko Lona Chaneyja mlajšega, ki deluje dokaj neprepričljivo in to kljub letnici filma (tudi sama transformacija je narejena dokaj amatersko, s pomočjo preprostih trikov časovnih sosledij). Je pa potrebno Chaneyja mlajšega pohvaliti, da je bil edini Universalov igralec, ki je svojo pošast upodobil v vseh filmih (izvirniku so sledili še štirje deli) pa čeprav v nadaljevanjih zgolj kot stranski lik ob Drakuli ali pa Frankensteinu. Leta 2010 so nam ponudili tudi dokaj soliden rimejk, v katerem kosmato pošast upodobi Benicio Del Toro, ki zaradi svojih vizualnih karakteristik pri tem ne potrebuje nikakršne maske.

The Curse Of The Werewolf (1961)

An American Werewolf In London (1981)

 

Žal pa je to tudi daleč največji vrhunec filma, kajti vse ostalo je dokaj megleno in neizrazito. Od glavnih protagonistov, preko samega scenarija in navsezadnje tudi zelo antiklimaks zaključka. Prepričan sem, da film nikakor ne bi dosegel kultnega statusa, ki si ga lasti danes, če ne bi vseboval že omenjene dih jemajoče transformacije. Morda sta omembe vredni še fotografija ter vključevanje humorja v elemente grozljivosti (pa čeprav je to slednje na veliko mestih uporabljeno na dokaj šlampast način). Toda ne glede na vse to, je film dosegel svetovno prepoznavnost in kultni status, kar v najbolj plodnem letu za volkodlake ni bil ravno mačji kašelj.

The Howling (1981)

Zgodba, ki je nastala s pomočjo močno predelanega istoimenskega romana (Gary Brandner), se vrti okoli travmatizirane novinarke. Le-ta je v stanje šoka padla ob bežnem pogledu na serijskega morilca, pogledu ki pa je bil nam gledalcem prihranjen. Da bi spet našla svoj notranji mir, jo lokalni terapevt skupaj z možem pošlje med odročno skupnost (kako nesumljivo), ki naj bi ji pomagala prebroditi krizo. Toda tukaj se njene težave (in zabava za nas gledalce) šele zares začnejo. Na sceno stopijo čudni sami pri sebi momljajoči karakterji in seksi nimfete, oboji seveda z zmožnostjo transformacije v kosmate in krvoželjne prijatelje noči.   

Wolfen (1981)

Med drugim so v filmu uporabili tudi domiselno različico POV variante, ki določene filmske sekvence prikazuje skozi oči volkov. Ideja, ki so jo na najboljši možen način 6 let kasneje v svoj izdelek vkomponirali ustvarjalci filma Predator (1987). Poleg teh posnetkov je dih jemajoč tudi prizor, ki se dogaja na vrhu enega izmed Newyorških mostov, pri filmu pa je daleč najboljše to, da ne potegne nikakršnih pretiranih zaključkov, ampak je na nas gledalcih, da sami pomozgamo, kdo in kaj so bili volkovi. Zaradi moje profesije so v mojih očeh odražali efektivne eko borce oz. borce za pravice manjšin, ki nas opozarjajo na nečloveška dejanja megalomanskih korporacij. In BTW, v filmu nastopajo pravi volkovi.

Dog Soldiers (2002)

Kar pa ni ravno enostavno, saj jih oblega krdelo najbolj naspidiranih in krvoločnih volkodlakov kar jih premore filmska zgodovina. Posledično je Dog Soldiers (2002) daleč najbolj akcijska in hkrati brutalna grozljivka o volkodlakih in to praktično brez kakršnega koli CGI-ja. Namesto računalniško generiranih podob so se filmski ustvarjalci raje odločili za old school varianto. Volkodlake so tako večinoma pričarali s pomočjo kostumov in s to potezo so zadeli žebljico na glavico. Posledično so jih morali prikazovati na hitro in v temačnih prostorih, da bi lahko kar se da dobro dosegli učinek strašljivega in zloveščega. Z dodanim ščepcem gorea jim je to tudi uspelo.

Za konec pa še najbolj realističen izmed tokratni filmov o volkodlakih, če seveda sploh lahko govorimo o realizmu, kadar je govora o dotičnem podžanru. Tako kot Wolfen (1981) je tudi Wolf (1994) postavljen v samo osrčje New Yorka, s to razliko, da je mnogo bolj aktualen (kar na obe letnici nastanka ne bi smelo biti presenečenje). Pred našimi očmi se odvrti zgodba o rivalstvu dveh urednikov priznane založniške hiše, med katerimi eden predstavlja zahrbtnega mladega japija (James Spader), drugi pa oldschool človeka vrednot (Jack Nicholson). Rivalstvo kmalu iz službenega vstopi tudi v zasebno življenje in tako smo kaj kmalu priča znanemu reku človek človeku volk. Tokrat dobesedno.

Občutek imam, da tokratni izdelek velja za enega izmed premnogih, ki ni dosegel svojih visokoletečih pričakovanj. Pri gledalcih kot tudi pri kritikih je doživel precej mlačen odziv in to kljub dejstvu, da so pri nastajanju sodelovala tako velika imena kot so Mike Nichols, Ennio Morricone, Jack Nicholson, Michelle Pfeiffer, James Spader, Christopher Plummer… Tudi sam sem pričakoval več, še posebej razočaran pa sem bil nad kemijo (oziroma mankom le-te) med Nicholsonom in Pfeifferjevo, dasiravno mi je Jack tako kot vedno deloval odlično (vloge kjer lahko gre over the top so mu naravnost pisane na kožo). Žal tokrat le v tistih prizorih v katerih je nastopal praktično sam.