7 bitk I. svetovne vojne (zahodna fronta)
Na včerajšnji datum se je dogodilo nekaj veličastnega in ne, daleč od tega, da bi imel v mislih volitve za slovenskega predsednika. Moj dogodek se je zgodil 11. 11. 1918 ob 11. uri. Jp, uganili ste, uradni konec 1. svetovne vojne, morije ki je 4 leta divjala po kotičkih stare Evrope. Poglejmo kaj (filmskega) se je dogajalo na zahodnem bojišču, kjer so se agresorski nemški vojski zoperstavili predvsem Francozi, Angleži in kasneje Američani.
Film je bil že pred začetkom samega snemanja obsojen na neuspeh in tega se je zavedal tudi največji mecen projekta Kirk Douglas. Svojima varovancema, takrat še vzpenjajočemu se filmskemu tandemu Harrisu in Kubricku je zaupal:« Fanta, film zagotovo ne bo zaslužil niti centa, a moramo ga posneti.« Paths Of Glory (1957) so namreč želeli posneti po istoimenskem romanu, ki je temeljil na tisti najtemačnejši strani vojne, t. j. pobijanju svojih lastnih čet zaradi strahopetnosti oz. dezerterstva. Morda bi lahko gledalci to sicer resnično vojaško dejstvo še prebavili, če bi bila grozodejstva obtožena kakšna izmed čet centralnih osi, toda v omenjenem romanu je govora o francoskih četah.
Tematika je bila tako
kontroverzna, da se je ustrašil tudi sam Kubrick in scenarij dodobra predelal
tik pred zdajci, vendar se vodja projekta Kirk Douglas ni pustil prepričati. V
realizacijo je torej romala prvotna verzija scenarija, ki je govorila o
neuspelem naskoku francoskih čet na nemške jarke. Vojaki so se nesmiselnosti napada
zavedali in nekateri niso želeli sodelovati v tej samomorilski akciji. Ker je
francoski vojaški vrh želel postaviti zgled, je 3 naključno zbrane vojake (te
taktike kaznovanja, ki izvira še iz rimskih časov se francoska vojska v resnici
ni posluževala) postavil pred vojaško sodišče in posledično pred strelski vod.
Kruta antivojna pripoved posneta s strani enega največjih. Vsekakor vredno
ogleda.
Eden izmed tistih filmov za čigar obstoj ve precejšnje
število ljudi in to kljub dejstvu, da si ga niso ogledali. Gre namreč za
celuloidni izdelek, ki je najbolj znan po pečatu, ki ga je pustil v filmski
zgodovini, saj je Wings (1927) prvi
film z osvojeno nagrado Oskar za najboljši film (sicer se zlati kipec takrat še
ni imenoval Oskar, kategorija za najboljši film pa tudi še ni uradno obstajala,
ampak pustimo malenkosti). Leta 1929 se je namreč združenje filmskih
ustvarjalcev odločilo, da je napočil čas, ko je potrebno izdelke svojih
prijateljev začeti nagrajevati, na kup so zbrali nekaj eminentnih ljudi ter
rangirali filme, ki so bili posneti v letih 1927-28. Vse ostalo je zgodovina.
Še bolj kot dejstvo o prvem osvojenem zlatem kipcu pa se
meni zdi zanimivo to, da je po tokratnem filmu v kategoriji za najboljši film,
zmagal zgolj še en nemi film in sicer The Artist (2011). Kolikor je meni znano ostalih nominirancev povsem na začetku
nagrade Oskar sploh ni bilo, zato težko sodim o pravičnosti dodeljene nagrade.
Osebno mi je bil boljši že njegov tekmec Sunrise: A Song Of Two Humans
(1927). Neizpodbitno pa je dejstvo, da
je Wings (1927) izredno zanimiv in
tehnično dovršen film, ki ga bolj kot zgodba (v duhu časa presneto sentimentalna) krasijo posnetki zračnih spopadov ter gole joškice takratne mega
zvezde Clare Bow (gledalci jih lahko uzremo za kakšno mikrosekundo ali dve).
Američani so znani po tem, da ne pozabijo (pre)hvaliti dogodkov na katere so zelo ponosni oz. poveličevati svojih narodnih herojev (na drugi strani nikoli ne pozabijo zamolčati črnih madežev svoje zgodovine, ampak to je že povsem druga zgodba). Mirne vesti lahko zatrdim, da so s tokratnim filmom s svojim samohvalisanjem presegli tudi moja pričakovanja in to kljub temu, da sem se zavedal, da je Sergeant York (1941) nastajal ob vključevanju Združenih držav Amerike v II. SV. Toda kljub temu presenečenju (patriotizem in poveličevanje ameriškega junaštva v zaključnih kadrih sta že na meji absurdnega) me je v filmu najbolj presenetila naslednja zadeva.
Film je posnet po
resničnih dogodkih. Ja, res je živel preprosti mož z imenom Alvin C. York in res
mu je simultano uspelo onesposobiti (pazi to) 32 strojnic, ubiti 28 vojakov in
jih zajeti kar 132! (Rambo se lahko skrije). Kako mu je to uspelo izvesti zame
sicer ostaja skrivnost, vendar sem prepričan, da zagotovo ne tako kot to
prikazuje film. In ravno to zaključna sekvenca, ki prikazuje to njegovo hrabro
dejanje je rak rana sicer zelo solidnega filma pod katerega se je podpisal g.
Howard Hawks. Zadnje minute so namreč posnete v izredno pretencioznem stilu, ki
gledalca sili na smeh in po končanem ogledu pušča grenak priokus. Če pa se je
zavzetje res dogodilo na tak način, bi nemška vojska zgubila že leta 1914 in ne
1918.
I. svetovna vojna še nikoli ni izgledala tako poetično, tako
pravljično tako lepo kot v tokratnem filmu francoskega mojstra pripovedovanja
zgodb Jean-Pierrea Jeuneta. Poleg njegovega izrednega čuta za pripovedovanje pa
je g. Jeunet znan tudi po izjemni fotografiji in fantastičnem občutku za samo
kinematografijo. Samo pomislite na naslednje filme: Delicatessen (1991), The City Of Lost Children a.k.a. La Cité Des Enfants Perdus (1995) ter seveda njegova najbolj znana mojstrovina Amélie a.k.a. Le Fabuleux Destin D'Amélie Poulain (2001), v katerem blesti Audrey
Tautou, ki jo je v vodilni vlogi moč najti tudi v tokratnem
celuloidnem izdelku.
Vloga je sicer na las
podobna tisti iz filma Amélie
(2001), saj Audrey ponovno igra na videz krhko in zasanjano deklino, ki verjame
v brezčasno ljubezen. Skozi celoten film namreč spremljamo njeno iskanje
svojega zaročenca (le-ta je bil skupaj s še štirimi sovojaki zaradi namerne samopoškodbe
poslan na francosko-nemško fronto iz katere naj ne bi bilo povratka), saj kljub
govoricam ne verjame, da je njen izbranec svoj konec dočakal na enem izmed
bojišč. Na drugi strani hkrati spremljamo še eno mrzlično iskanje morebitnih
petih preživelih, ki ga vodi maščevanja željna prostitutka. Katera izmed njiju bo na svoji poti uspešna, če sploh katera?
Še ameriška oz. hollywoodska verzija filma izpod režiserske taktirke mojstra, ki je najbolj vešč v pripovedovanju zgodb. Steven Spielberg je že dobrih 10 let pred tokratnim filmom posnel enega izmed najboljših vojnih filmov vseh časov Saving Private Ryan (1998) in posledično so bila pričakovanja ob njegovem povratku na fronto pospremljena z zelo visokimi pričakovanji. Žal pa so bili ljudje ob ogledu njegovega najnovejšega vojnega filma razočarani. Sam nisem bil med njimi, ampak kljub temu priznam, da mu je filmski prikaz II. svetovne vojne uspel bolje kot prikaz I, toda tudi War Horse (2011) je zagotovo izreden film vreden vaše pozornosti.
Za razliko od svojega
francoskega sodobnika, se je g. Spielberg za over the top stilizacijo odločil
zgolj v finalnem prizoru s pomočjo katerega se je poklonil zlatemu obdobju Hollywooda
v katerem so se filmi ponavadi končevali s pomočjo zlatih barv sončnega zahoda,
objemi in spodbudnimi a hkrati rahlo sentimentalnimi melodijami. Film o
ljubezni med fantom in konjem je drugače postavljen v izredno realistične
okvirje med katerimi prevladujejo blatni in turobni strelski jarki, medtem ko
bi se o verjetnosti zgodbe oz. predvsem razpleta dalo razpravljati. Omembe
vredni so tudi režiserski prijemi, zaradi katerih boste le stežka verjeli, da
med snemanjem ni bila poškodovana nobena žival.
Ameriški izdelek, ki prikazuje nesmiselnost I. svetovne vojne skozi oči mladih nemških vojakov (in to na izredno relevanten, nepretenciozen in neporogljiv način), se je v filmsko zgodovino zapisal kot prvi »talkie« (zlati kipec za izjemno filmsko produkcijo in kipec za najboljšo režijo (Lewis Milestone)), ki je prejel nagrado Oskar. Gre za avtentičen prikaz začetnega zanosa spremljajočega mlade in nadobudne fantiče željne postavljanja za domovino, ki pa se kaj hitro sprevrže v vojno gorje. Smeh zamenjajo solze in trpljenje, ko mladi prijatelji drug za drugim spoznavajo, da se iz vojne vihre ne more izcimiti prav nič dobrega.
Film je bil nekaj časa
prepovedan v predvojnih nacističnih zaveznicah, njegovo prikazovanje pa so
prepovedali tudi v samem Raichu, češ da naj bi film nemške vojake prikazoval
kot strahopetne slabiče. V vojni propagandi je pač že vsak najmanjši namig, ki
namiguje na nezadovoljstvo in nesmiselnost vojne označen za dezerterstvo. Je pa
film znan tudi po izredno realističnih prikazih spopadov in bitka, ki je v
filmu upodobljena, je naravnost dih jemajoča. In ker je bil film posnet še pred
uveljavitvijo tako imenovanega Haysovega oz. produkcijskega kodeksa, ki je
poskrbel za izredno konzervativno filmsko cenzuro, boste v njem videli tudi po
zraku leteča čreva, amputirane noge in krvave rane. Tako kot se za vojni film
spodobi.
I. svetovna vojna se je kljub temu, da se je imenovala pozicijska vojna in se je večinoma dogajala v strelskih jarkih s pomočjo katerih so nasprotniki osvajali omembe nevredna območja, dogajala tudi v zraku (I. SV vojna je bila prva vojna v katerih so vojskujoče se strani prvič uporabljale letala na bolj masovni ravni). Filmov, ki bi prikazovale te sicer zelo znane spopade še zdaleč ni toliko kot tistih, ki prikazujejo bojevanje na tleh, kar je povsem razumljivo, saj so snemalni pogoji v zraku mnogo težji kot tistih na tleh, s tem dejstvom pa so seveda povezane finance. Tokratnemu filmu je sicer uspelo prikazati kar nekaj solidnih zračnih spopadov.
A Nekateri izmed njih
so sposojeni iz Von Richthofen And Brown
(1971) (eksploatacija s strani kultnega Rogerja Cormana) ter The Blue Max (1966), toda tega filmu ne
gre zameriti. Bolj mu gre zameriti to, da temu britanskemu filmu ni uspelo to,
kar si je po vsej verjetnosti zastavil. Verjamem, da so bili ustvarjalci zaradi
že omenjenih oteževalnih okoliščin pri snemanju akcije v zraku, bolj
skoncentrirani na akcijo na tleh in sam razvoj karakterjev, toda ostalo je
zgolj pri mrtvi črki na papirju. Akcije na tleh praktično ni in tudi karakterji
ostanejo bolj ali manj enoplastni in nezanimivi (ne glede na nastop Malcoma
McDowella ter Christopherja Plummerja). Tako ostaja ta otoški vojni film poln
neizkoriščenega potenciala.
13 komentarjev:
Mogoče si pa le pogledam konja, do sedaj sem se ga na daleč izogibal. Je pa Paths of Glory moj daleč najljubši vojni film.
Pocukrano lahkoten film, ampak vsekakor je za pogledati.
Je pa Paths of Glory tudi meni osebno eden izmed najboljših in to ne samo vojnih.
Hehe, War Horse bi takoj odstranil, precej podpovprečen film. Tak ameriški, da te kr pri srcu stiska. Sicer pa ostali odlični primeri, tudi pri meni med zbranimi Paths of glory na prvem mestu.
Uf, War Horse ocena 4 in med top film? Upam, da se zezaš, saj večjega sranja še nisem videl v zadnjem času. A Very Long Engagement ocena 5? Uf, mater, kaj se je zgodilo s tabo, kolega. Če pa že izbiram, pa seveda kot Pauc stavim na Paths Of Glory, ki je res odličen film.
Ljubitelj stilizacije in osladnih zgodb, ki sežejo v srce.
(no homo)
Ampak nič bati, tudi meni je kot sem že omenil Paths of Glory daleč pred vsemi.
Štekam, štekam, tudi jaz sem večkrat saker na te fore, ampak War Horse nima niti tega, ime le dolgčas, sterilne igralce in patetiko, ki ji ni ne konca ne kraja.
Ti bom odgovoril s tvojima največjima referencama (al filmoljubovima, ne spomnim se zdaj): IMDb in Roger Ebert
Nimam pojma kaj so največje reference mojega kolega, verjetno kar on sam, glede mene pa Ebert in IMDB nikakor nista neki posebni referenci, sta le dve mnenji in nič drugega. Še posebej Ebert ga zadnje čase hudo serje in hvali čisti drek zelo velikokrat.
Sicer pa, pusti reference, zdaj gre za tvoj okus, kjer me res čudi, da tako zelo hvališ War Horesa, ki je res navadno sranje od filma.
No ja, okusi so različni, mnenja pa subjektivna.
Večje sranje od That's My Boy?
sexy lestvica, škoda, da v 21. stoletju ni kaj prida zanimanja za 1. svetovno vojno (med filmarji)
so razne izjeme, npr. hrvaški Josef, ampak želel bi manj osebno zgodbo iz jarkov ww1; razni war horsi me pa samo razjezijo :-/
also, 1957 in ne 1952 za paths of glory
Thanks za opozorilo.
Sicer pa mi ni najbolj jasno kaj vas tako zelo moti pri War Horse. Zame je povsem gledljiv film. Morda so vas zafrknila previsoka pričakovanja, sam jih namreč nisem imel. Res simpatičen film.
glup, pocukran, amerikaniziran, disneyjevski so besede, ki so mi prišle v misli ob ogledu
"The temptation was the chance for an iconic film about the First World War, perhaps as great as All Quiet on the Western Front with its overpowering sense of waste."
Objavite komentar