7 postapokaliptičnih
Po pričevanju Majev medijev naj bi naš preljubi planet nekaj dni nazaj svoj kruti konec dočakal. Sicer ne vem za že katero v vrsti napovedi o koncu sveta je šlo, a lahko smo srečni, da se ni zgodilo nič hujšega. Toda le mirno. Navsezadnje živimo v svetu v katerem se nam ni treba bati, da bi nas pokončal kakšen izvenzemeljski objekt, kajti ne vem, če je človeštvo sposobno svojo zgodbo pripeljati tako daleč.
S tem filmom (sicer najslabšim v zbirki) na svojem blogu zaokrožujem eno izmed najbolj kultnih trilogij sedme umetnosti, saj sta tako Mad Max (1979) kot Mad Max 2 (1982) že dobila svoji častitljivi mesti na Filmskem platnu št. 7. Za prihodnje leto je sicer napovedan še četrti del z naslovom Mad Max: Fury Road (2013), šlo pa naj bi za preddel izvirnika. Po mojem mnenju povsem nepotrebno, saj gledam na celotno trilogijo nekako takole: zame je izvirnik 2. del posnet leta 1982, nadaljevanje je tokratni postapokaliptični film, medtem ko je preddel sam izvirnik. Tej moji razdelitvi sledijo tudi nenapisana filmska pravila, ki kvalitativno rangirajo originale, nadaljevanja in preddele.
Kronološko gledano je
tretji del tako kot njegov predhodnik postavljen v postapokaliptični
avstralski svet, ki ga je opustošila nuklearna svetovna vojna. Le-ta je izbruhnila
zaradi vse večjega pomanjkanja fosilnih goriv in tudi v deželi tam spodaj, tako
bogati s sončno energijo, se temu niso znali prilagoditi. Sam izdelek sicer ima
nekaj zelo svetlih točk med katere spada predvsem bitka v tako imenovani Thunderdome
gladiatorski areni, v kateri se z zelo interesantnim zlikovcem spopade naš
naslovni junak (kakopak ga tudi tokrat upodobi Mel Gibson). Za pohvaliti je
tudi prikaz redkih naselbin postapokaliptične Avstralije, vse ostalo pa je bolj
meh in zeh.
Najprej je bilo knjižno delo, sestavljeno iz kratkih zgodb.
V njih sta po postapokaliptični Ameriki postopala Vic ter njegov najboljši
prijatelj, pes Blood. Nič kaj nenavadna in često uporabljena simbolika, tokrat
z majhnim dodatkom. Vic in Blood sta telepatsko povezana in sta se posledično
sposobna sporazumevati ter si predvsem nuditi medsebojno pomoč. Vic skrbi da
njegov pasji prijatelj ni prepogosto lačen, medtem ko Blood poskrbi za spolne
potrebe človeškega prijatelja (ne pacek, ne tako kot se je to počelo v neki
bogaboječi podalpski deželici). Psi imajo namreč odlično razvit vonj in Blood
je posledično sposoben zaznati žensko prisotnost.
Tokratni postnuklearni
film (dogajanje je postavljeno v čas po IV. svetovni vojni) je znan predvsem
po svoji bizarni upodobitvi malomeščanske družbe, ki se je pred negostoljubno
večinoma puščavsko pokrajino, zatekla pod površje Zemlje. Med obema prikazoma
prihodnosti obstaja kar oster rez, tako da bi izdelek lahko razdelili na 2
dela; prvi postapokaliptični in drugi distopični. Sam sem bil bolj zadovoljen s
slednjim, ki na dokaj satiričen način prikaže, kako ljudje dokaj hitro
sprejmejo nesmiselna pravila zgolj zato, da lahko živijo v neki navidezni
varnosti. Odtrgan film, ki ima kar nekaj WTF?! momentov, med katerimi zagotovo
prevladuje konec.
Gre že za tretjo ekranizacijo horror avtorja Richarda
Mathesona ter njegovega istoimenskega romana. V prvi The Last Man On Earth (1964) se je po človeštva praktično
izpraznjenem postapokaliptičnem New Yorku sprehajal Vincent Price, v drugi The Omega Man (1971) pa Charlton
Heston. Tokrat se z zombi deformiranci (njihovo krvoločnost je povzročilo
cepivo, ki je bilo zmožno ozdraviti rakave celice), ki strašijo po nočnih
ulicah New Yorka spopade nabildani Will Smith. Kot je to že v navadi, mu družbo
krajša štirinožni kosmatinec, z dokaj neposrečenim scenarističnim vložkom pa se
mu kasneje pridružita še mična gospodična in njen mladi sinko.
Srčika filma so
zagotovo njegovi specialni efekti, ki pa imajo tako svoje dobre kot tudi slabe
strani. Samo mesto je z računalniško obdelavo pridobilo na postapokaliptičnem
čaru in relevantnosti. Ulice so namreč zapuščene, prerašča jih grmičevje po
njih se podijo divje ter eksotične živali stavbe propadajo, vidijo se ostanki
kaosa, ki je sledil izbruhu virusa in karanteni… Na drugi strani pa imamo
podivjane ljudi, ki jih je cepivo spremenilo v bledolična, a izjemno močna
zombijem podobna bitja, pri katerih izpade CGI precej izumetničeno (še
najboljši element njihove persone so nečloveški glasovi, ki jih je prispeval
pevec skupine Faith No More, Mike Patton). Čas dogajanja: 2012.
Tudi tokrat je bila nuklearna apokalipsa tista, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse dosežke zahodne civilizacije in ustvarila neprijazno pustinjo. Po njej postopa Denzel Washington, mož ki mu je bilo zaupano, da s pomočjo biblije ponovno povzdigne in odreši izbrano ljudstvo. Toda religija je opij za ljudstvo in njena moč v nepravih rokah prej kot koristi, škoduje poslušnim ovčicam. Za dokazovanje te teze se ni treba ozreti niti onkraj meja Slovenije. Posledično se želi do nje dokopati tudi oblasti željni postapokaliptični šerif in ozadje za akcijski film je postavljeno. Odzivi filmskih kritikov so bili ob ogledu filma precej mešani, večkrat celo negativni.
Kot že ničkolikokrat so
filmu očitali manko smiselnosti in izpostavljali situacije, ki so v resničnem
svetu neizvedljive. Halo? Gre za futuristično fantastiko in ne dokumentarec.
Meni je dogajal, saj za prikazovanje z radioaktivnostjo in uničujočimi sončnimi
žarki prepojeno prihodnost, uporablja všečno stilizirano fotografijo v kateri
prevladujejo izprane barve. Poleg tega, da je film vizualno izredno privlačen
pa je zaradi svojih akcijskih vložkov in finalnega twista (ravno tistega, ki
najbolj moti filmske snobe), tudi izredno gledljiv in to je tisto kar šteje.
Opa da ne pozabim. Za razliko od ostalih postapokaliptičnih protagonistov, ki
jih povečini spremlja štirinožni prijatelj, je lik Denzela eden največjih
srečnežev prihodnosti.
Glede na to, da je šlo za do tedaj najdražji film vseh časov, katerega znesek celotne izdelave je znašal okoli 172 milijonov ameriških zelencev, so bila pričakovanja ob splavitvi postavljena dokaj visoko. Kot zanimivost naj omenim, da je pred omenjenim filmom rekord v največ porabljenih dolarjih posedoval leto poprej posneti True Lies (1994), iz rok pa mu ga je izpulil Titanic (1997). Toda kot že ničkolikokrat so se visoka pričakovanja izrodila in se ob ogledu filma sesula kot hišica iz kart. Zakaj? Zato ker filmski ustvarjalci ves denar povečini namenijo za kostumografijo, scenografijo ter specialne efekte, a žal to ni dovolj. Zanimiva zgodba, to je ponavadi tisto kar šteje.
Redkokdaj se spuščam v
relevantnost scenarija in me njegove luknje ter nesmisli ne motijo kaj dosti,
če le-te niso del moje profesije, po drugi strani pa le težko ostanem tiho, ko
se pred mojimi očmi pojavijo nesmisli povezani z geografijo in/ali zgodovino. Torej,
svet po katerem v tem preočitnem ripoffu filma Mad Max II (1981) brodi mutirani Kevin Costner, geografsko gledano
ne pije vode. Zaradi globalnega segrevanja naj bi se v celoti stopil ves led na
našem planetu in posledično naj bi bil pod vodo praktično celoten planet (upam,
da mi ni potrebno razlagati za kako veliko neumnost gre), a to je le vrh ledene
gore traparij, ki svoj vrhunec dosežejo v nekaj finalnih prizorih. Puhel
vizualni bombonček.
Romani ameriškega avtorja Cormaca McCarhtyja so za filmske
adaptacije hvaležna roba, kar najbolje dokazujeta filma No Country For Old Men (2007) ter tokratni filmski umotvor, ki pa
še zdaleč nista bili edini ekranizirani deli omenjenega avtorja, dobitnika
mnogih prestižnih nagrad, med njimi tudi Pulitzerjeve. In omenjeno lovoriko je
prejel ravno The Road (2009). Na nek
način gre za vizualno in mestoma tudi scenaristično podoben celuloidni izdelek,
malo višje omenjenemu The Book Of Eli
(2010), s to razliko, da se je dotična postapokaliptična mojstrovina bolj kot
na akcijo osredotočila na medosebnostne vezi v opustošenem svetu prihodnosti.
Tokrat ni podan noben
vzrok, ki naj bi pripomogel k razlagi, zakaj je prihodnost tako mračna in siva.
Vse kar izvemo je zgolj to, da so v nekem danem trenutku začele izumirati vse
rastline in živali, kar je posledično pripeljalo do kolapsa civilizacij. Po tem
morbidnem svetu kjer je edino pravilo, pravilo močnejšega, v želji za boljšo
prihodnost postopata oče in sin. Odlično sta ju upodobila Viggo Mortensen in
Kodi Smit-McPhee. Gre za enega izmed najbolj depresivnih prikazov
postapokaliptičnega sveta, a zaradi odlično opravljenega filmskega posla, ki je
uravnotežil vse filmske elemente, se pred našimi očmi odvrti odličen film, ki
ga ne boste zlahka pozabili.
Novozelandski izdelek, ki za razliko od ostalih na tokratni lestvici ne gradi na pretirani stilizaciji, uporabi specialnih efektov in akciji, ampak se raje osredotoči na enostavno izpeljavo domiselne ideje. Zac se nekega jutra zbudi z zelo nenavadnim občutkom in tekom dopoldneva kaj kmalu opazi, da ga le-ta ni varal. Kot kaže je zaradi nenavadnih energetskih eksperimentov postal zadnji človek na našem planetu. Zanimiva ideja, ki je vsaj mene pognala, da sem kar nekaj uvodnih minut filma razmišljal, kako bi kar najbolje izkoristil dano situacijo, če bi se morebiti znašel v njej in ravno to je največja dodana vrednost tega dokaj preprostega postapokaliptičnega filma.
Sicer gre morda bolj
kot za postapokaliptičen film za navadno znanstveno fantastiko, kajti ne glede
na to, da nikoli ne dobimo popolne razlage kaj se je zgodilo, sem imel kot
gledalec občutek, da gledam neko vzporedno vesolje (še posebej ob finalni
sekvenci). Naš junak kaj kmalu ugotovi, da ni povsem sam in na tem mestu se
začne druga polovica filma, ki analizira medčloveške odnose. Zac namreč na
svojem pohajkovanju po mestu sreča žensko, ki se mu sčasoma zaradi ne ravno
pestre ponudbe na marketu tudi povsem preda. A le kaj bi se zgodilo, če bi v
njuno sliko raja vstopila še ena oseba, po možnosti mladi žrebec? Bi lahko
živeli kot srečni trojček ali pa bi celotna Zemlja za malo družbico postala
pretesna.
9 komentarjev:
Končno so prazniki dobili pravo podobo :)
Ja, meni zelo ljub žanr, ki se lahko razvleče na najrazličnejša področja. Od "dan prej" (Last Night, Miracle Mile, Tres días, Seeking A Friend ...,); "udarca" (Right at Your Door, Fase 7, Blindness, Testament, Perfect Sense, The Day After ...) in "čistega konca" (Carriers, Hell, Le Temps du loup, kultni Damnation Alley ...). Mnogokrat so za konec krive tudi nadnaravne sile, kar pa sam ne štejem pod tipične in čistokrvne primerke tega žanra. Npr. vsi filmi o zombijih, Reign of Fire (zmaji), Monsters (vesoljci), Daybreakers in Stake Land (vampirji), Vanishing on 7th Street (tema?) ... ali pa distopični primer kam nas lahko vodi napačna vlada: Soylent Green, Equilibrium, Escape from New York, Doomsday, Judge Dredd, Freejack ...
Upam da svoj seznam doda tudi blogeraš Iztok Gartner in vas malo poduči o tem žanru, ki ga je Filmoljub seveda dojel čisto narobe ;)
La jetée (1962)
Kot ste že omenili je žanr izredno širok in bo na blogu zagotovo doživel še kakšno mutacijo.
Je pa tudi meni to eden izmed najljubših žanrov. Pač sucker na stilizacijo in vse kar diši po futurističnem.
Sicer pa anonimni: :lol:
Odlicna izbira! :)
Joj, kaj pa Poštar?
Sam pri sebi sem rekel, da si K. Costner zasluži samo eno omembo na tokratni lestvici, kajti dobrih oz. omembe vrednih postapokaliptičnih filmov je res ogromno.
Tako da ni problema, samo naštevajte :D
Vidim, da še nihče ni omenil
- 9 (2009) animirani
- Idiocracy (2006) komična apokalipsa
- Blindness (2008) odlična knjiga in ne tako odličen film
- Total Recall stari/novi
- Hunger Games ... veliko je tega.
Nekatere si najbrž že izrabil pri drugih platnih ...
Tako kot vedno, izjemno zanimivo branje in zanimiva, času primerna tema.
Beremo se tudi v novem letu. Srečno!
pa tudi dober animirani letošnji The Suicide Shop
Objavite komentar