Fikcijski prikaz s pomočjo dodatne dramaturgije sicer resničnega protesta, ki se je pričel 30. novembra 1999 ob zasedanju WTO v naslovnem mestu. Sprva dokaj mirni protesti so se zaradi skupine provokatorjev in pretiranega odgovora policistov, kaj hitro sprevrgli v vsesplošno nasilje (zveni znano?). Nihče ne ve točno koliko protestnikov naj bi se udeležilo tega skrbno načrtovanega shoda (ocene govorijo o približno 40.000 protestnikih), vendar je dovolj zgovoren podatek, da je policija pridržala več kot 500 protestnikov. S tem se je tako imenovana »Bitka za Seattle« v zgodovino zapisala kot do tedaj največji ameriški antiglobalizacijski protest.

Nič nenavadnega ni, da se tokratni film bolj kot na politične in socialne vzroke za protest, osredotoča na like in njihove drame, ko se znajdejo na različnih interesnih straneh. Na eni strani imamo tako policista (odlični Woody Harrelson, predvsem ko je govora o malček bolj odpiljenih sekvencah), ki je kljub svojim prepričanjem primoran stati nasproti protestnikom ter njegovo nosečo ženo (premalo videna Charlize Theron), ki v protestih nastrada. Na drugi strani pa imamo tudi protestniška golobčka, ki ju predstavljata Martin Henderson in Michelle Rodriguez). Seveda pa ne smejo umanjkati niti kravatarji (Ray Liotta). Le-ti veselo in ignorantsko vrtijo kolesje, ki drobi sanje uboge raje. Sanje o boljšem jutri.

Pred širšo splavitvijo filma pa so nekateri trdili celo nasprotno. Zaradi prikaza umora mladega nič krivega črnca s strani policista, so se nekateri filmski kritiki bali, da bo Do The Right Thing (1989) zanetil iskrice resničnega nemira na potencialno kriznih območjih. Na srečo so se zmotili in kot kaže je večina gledalcev dojela sporočilnost mladega filmskega aktivista. Sporočilnost, ki jo v tem vročem in kičastem filmu nosi predvsem zaključek filma. Ja, včasih je potrebna zelo majhna iskrica, da že tako razgrete in neprisebne glave dokončno pozabijo na svojo razsodnost in s svojimi dejanji zanetijo velikanski požar. Na žalost pa v teh požarih nemirov, največkrat zoglenijo nedolžni.

Je pa tudi res, da je Medium Cool (1969) posnet v duhu časa, se pravi uporniških in svobodomiselnih 60-ih let in ta kultni zeitgeist, jo ponavadi zelo dobro odnese pri filmskih kritikih. Film uprizarja uporniško leto 1968, ko so se vrstile razne demonstracije in izgredi širom tako imenovanega zahodnega sveta. V ZDA so le-te spremljale strankarsko zasedanje Demokratov v Chicago, njihov glavni cilj pa je bil končanje enega izmed najbolj črnih madežev severnoameriške zgodovine, t.j. vojne v Vietnamu. Toda tokratni izdelek te 8 dnevne demonstracije spremlja zgolj obrobno in z njihovo pomočjo pretresa vlogo in predvsem moralnost novinarstva. Bolj kot to ga zanimajo dolgočasne življenjske drame.   

Protesti oz. ulični nemiri se tokrat zgodijo pred vrati bolnišnice v kateri se dogajajo sila nenavadne reči in to ravno na dan, ko naj bi bolnišnico obiskala sama kraljica. Demonstranti so nezadovoljni, da onkraj zidov ustanove, ki naj bi reševala življenja, dela afriški diktator, ki simbolizira ravno nasprotno. Zveni dokaj normalno in konvencionalno, vendar je film daleč od tega. Kot sem že omenil gre za britanski črni humor prežet z nadnaravnimi prvinami, ki svoj vrhunec dosežejo v finalni sekvenci. V zadnjih minutah filma smo namreč priča gromozanskih možganom, ki recitirajo odlomek iz najbolj znanega dela Williama Shakespeara, Hamleta. Bizarno, a na žalost tudi precej dolgočasno.

Film se dogodkov in nemirov, ki so po ulicah LA-ja divjali 6 dni (za seboj so pustili za milijardo zelencev škode, več kot 2000 ranjenih in tudi 53 smrtnih žrtev) loteva na izredno piker način. Pri tem nas kot povezovalec in nekakšen pronicljivi vsevedni satirik skozi celoten film spremlja Snoop Dogg, ki kritično pretresa nesmiselnost rasne nestrpnosti na zahodni obali (vključeni so tako črnci, Azijci, Mehičani kot tudi Židi). Pohvale vredno je tudi delo režiserja in montažerja, ki spretno krmarita med resničnimi posnetki izgreda in nasnetimi filmskimi vložki. Film je tako z lahkoto presegel moja, sicer dokaj skromna pričakovanja in poskrbel za kar nekaj nasmeškov na mojem obrazu.

Sam upor oz. protest je tokrat zreduciran zgolj na nekaj minut, kar se v delu epskih dolžin morda ne sliši veliko, a pomemben je vtis, ki ga demonstracije pod vodstvom Malcolma X pustijo. Z njimi namreč prvič širši (beli) javnosti pokaže, kakšen mogočen kult osebnosti si je zgradil v zelo kratkem času. Borca za pravice črncev upodobi meni eden izmed najboljših temnopoltih igralcev Denzel Washington, ki tudi tokrat s svojo igro zadane žebljico na glavico. In če ste se morda spraševali kako izgleda amaterski video posnetek, ki je zanetil nemire v LA-ju, ki sem jih omenjal malo višje v The L.A. Riot Spectacular (2005), si oglejte prve minute tokratnega filma.

Na ta dan so se sprva mirne demonstracije katoliške manjšine, nastale zaradi zgoraj navedenega razloga, sprevrgle v strelski pokol. Britanska vojska je namreč z izgovorom, da se med demonstranti skrivajo oboroženi pripadniki novoustanovljene »teroristične« skupine za združitev celotnega irskega otoka IRA, streljala na nič hudega sluteče protestnike. Pod njenimi streli je obležalo 26 ljudi, 14 od njih za vedno (vojaki so za svoje dejanje prejeli celo priznanje britanske kraljice). Tokratni film z uporabo dokumentarnih prijemov odlično predstavi te krvave dogodke. In še odgovor na pesem U2-jev, ki se vrti ob odjavni špici:« Until the end of the World.« Žal.