7 partizanskih (slovenski)

Partizanski filmi imajo znotraj zgodovine slovenskega filma posebno mesto. Nenazadnje se je tista prava zgodovina slovenskega filma začela šele s prvim partizanskim filmom oz. z letnico 1945, ko je bila izdana zakonska odredba o ustanovitvi slovenskega filmskega podjetja. Le-to je dobilo ime Triglav film in ravno ta podatek, da je bila ustanovitev slovenske filmske produkcije ukazana s partijsko odredbo, je zaznamoval začetni kot tudi nadaljnji slovenski filmski razvoj. Jugoslovanska partija se je namreč držala Stalinovega načela, da je film najboljše propagando sredstvo in to je izjemno lepo videti v tako imenovanem žanru partizanskega filma.









V uvodni špici filma sicer piše, da gre za prvi slovenski film, kar pa vsekakor ne drži. Prvi slovenski film smo namreč dobili že davnega leta 1905, ko je ljutomerski odvetnik Karel Grossman posnel svoj pionirski Odhod Z Maše V Ljutomerju (1905). Je bil pa tokratni prvi zvočni igrani celovečerni slovenski film, ki je nastal po noveli Očka Orel (Ciril Kosmač), začetnik partizanskega filma na slovenskem. Novela je zmagala na natečaju na katerega so se med drugim prijavila prenekatera eminentna imena slovenske književnosti, vendar je potrebno omeniti, da je scenarij (to je bil prvi slovenski filmski scenarij), ki ga je kasneje spisal sam Ciril Kosmač, doživel kar nekaj sprememb pred svojo finalno edicijo, tako da je sam avtor novele izjavil, da so le-to neusmiljeno razmesarili.

















To pa niti ne čudi kaj dosti, še posebej, če vemo, da je šlo za prvi slovenski film, ki se je ukvarjal s tematiko NOB. Partijski imperativ po nadzorovanju kulturnega spomina oz. (pol)pretekle zgodovine je bil pač eden izmed prioritet socialističnega režima. Tako je za razliko od novele film opustil kompleksnost določenih »partizanskih« likov ter jim dodal bolj enostavne karakterne značilnosti. V filmu, ki po režiserskem stilu spominja na patriotske filme Sovjetske zveze, tako prevladuje nadvse enostaven prikaz obravnavanega zgodovinskega obdobja. Posamezni italijanski in nemški okupatorji so prikazani kot čisto utelešenje zla, medtem pa so na drugi strani uporniško razpoloženi Slovenci oz. Jugoslovani prikazani kot dobrosrčni ljudje, ki se borijo za svetost svoje domovine.






















Dolina Miru (1956) 



V Kranju rojeni France Štiglic je bil oče partizanskega filma na slovenskem, saj je bil prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na Svoji Zemlji (1948), ki je bil hkrati tudi njegov celovečerni prvenec, prvi tako imenovani slovenski partizanski film (film drži tudi absolutni rekord po številu kino-obiskovalcev in sicer ga je pri nas do konca leta 1949 videlo 446.481 ljudi; v samostojni Sloveniji zaseda prvo mesto film Miha Hočevarja Gremo Mi Po Svoje (2010), ki si ga je v kinematografih ogledalo 205.439 ljudi) . S podobno tematiko se je g. Štiglic ukvarjal tudi v filmu Trst (1951) in v tokratnem protivojnem filmu, ki je med drugim pobral tudi prestižno nagrado v Cannesu.

















Z Grand Prixom je bil nagrajen John Kitzmiller, črnec, ki je v filmu poslan kot angel z nebes, da zaščiti otroka pred grozodejstvi vojne. Kot zanimivost naj povem, da je Kitzmiller 6 let kasneje v filmu Dr. No (1962) postal 1. Bondov pajdaš - Quarrel. Prav tako pa je zanimivo tudi to, da vlogo glavnega dečka Marka, odigra kar režiserjev sin Tugo. Le-ta je kasneje tudi sam postal filmski ustvarjalec in je bil med drugim odgovoren za po mojem mnenju najlepši slovenski mladinski film Poletje V Školjki (1985). Tokratni film o zbliževanju dveh »slovenskih« otrok in ameriškem pilotu ima svoje trenutke za katere poskrbita predvsem simpatična otroka, a žal tudi kar nekaj pomanjkljivosti, predvsem na »akcijskem« delu.
 
























Slovenci tudi še po več kot 60-ih letih nismo razčistili z našo polpreteklo zgodovino in še dandanes je vse prepogosto slišati obkladanja z oznakami tabeli in tardeči, fašisti in komunisti, partizani in domobranci… Že kmalu po vojni so ta medvojni slovenski notranji konflikt prikazali najbolj drzni režiserji. Prvi je to v svojem filmu Trenutki Odločitve (1955) storil na Češkoslovaškem rojeni František Čap, vendar pa je te kot kaže nikoli zaceljive rane samo nakazal. Odkrito je o njih 4 leta kasneje spregovoril France Kosmač, ki je v svojem 1. samostojnem celovečercu Dobri Stari Pianino (1959) brez cenzure prikazal spopad med partizani in domobranci.
 
















Slednje je prvič, v tem filmu za katerega sta scenarij spisala sam France Kosmač in Fran Milčinski, tudi povsem očitno povezal s cerkvijo. Domobranci imajo v njej namreč svoj vojni štab, poleg tega pa je njihov vodja lokalni župnik (le-ta je precej zlovešče podobe). Cilj partizanov je zrušenje oz. zavzetje te vojaške utrdbe in to kanijo storiti s pomočjo bombe podtaknjene v pianino, ki je tudi nosilni lik same zgodbe. V vojni je namreč tudi instrument začutil domovinski klic in prevzel vlogo borca. Tako nam zgodbo (odkrit prikaz slovenske državljanske vojne med 2. svetovno vojno), ki se vije od eksistencialne drame, trilerja, komedije, akcije…pripoveduje kar sam pianino.  






















Balada O Trobenti In Oblaku (1961) 



Še ena Štigličeva ekranizacija novele Cirila Kosmača, ki se je držala načela, da je treba slediti klicu domovine ter se žrtvovati za skupno dobro. Film orisuje metamorfozo kolebajočega človeka v partizanskega oz. socialističnega junaka, kar pa niti ne čudi, saj je omenjeni film nastal v počastitev 20. obletnice vstaje slovenskega naroda in prav tako kot naš narod, je tudi glavni lik Štigličevega filma začutil moralni klic za upor proti okupatorju. Pa vendar ta na prvi pogled tradicionalni partizanski film v zgodovini slovenskega filma pomeni odmik od konvencionalnih predstavnikov dotičnega žanra. V glavni vlogi namreč nastopa junak, ki ne ve a priori, da je samožrtvovanje za skupno dobro oz. za lastno državo tista ultimativna resnica.  
















Skozi celoten film tako spremljamo eksistencialistično borbo kolebajočega junaka, ki koleba med skupnim in individualnim dobrim. Poleg tega pa je film Balada O Trobenti In Oblaku (1961), ki je adaptacija istoimenske novele spisane leta 1956, posneta v nadvse ekspresionističnem ter nadrealističnem stilu, kar je bilo za partizanske filme tistega časa nadvse nenavadno. Nenavadno pa je tudi, da je film takega pomena tako nihilističen in to kljub dejstvu, da so v ekranizaciji izpustili lik, ki je v noveli narod zatajil. Posledično je film manj kompleksnejši od izvirnika po katerem je bil posnet (nadvse priporočam njegovo branje).   




















Ne Joči, Peter (1964) 



Še danes eden najbolj priljubljenih slovenskih filmov, čigar vprašanje »A si ti tud not padu?« je ena najbolj znanih replik slovenskega filma. Slovenski »I'll be back.« Gre za zadnji film s katerim se je France Štiglic posvetil NOB tematiki. Izbira partizanske komedije (edine v zgodovini slovenskega filma) se je glede na odziv gledalcev izkazala za zelo posrečeno, saj je Ne Joči, Peter (1964) postal največji slovenski filmski hit 60-ih let prejšnjega stoletja. Več pomislekov so o njegovi kvaliteti in lahkotnem obravnavanju tako krutih časov, kot je bilo obdobje NOB-ja, imeli filmski kritiki. Nekateri so šli celo tako daleč, da so kot krivično označili zlati areni, ki sta ju na festivalu jugoslovanskega filma v Puli, prejela režiser in scenarist.













Humoristični ton filmu dajeta predvsem partizana minerja, ki se znajdeta v dokaj nenavadni situaciji. Na osvobojeno ozemlje morata prepeljati skupinico treh otrok, med katerimi ima glavno besedo nabriti Peter (ostala 2 otroka sta povsem neopazna in film bi bil tudi brez njune prisotnosti povsem enak). Precej zabavni pa so tudi skeči za katere v vlogi infantilnega partizana poskrbi Zlatko Šugman (krotenje bika in streženje nemškim vojakom). Se pravi gre za nekakšno bolj sproščeno različico že opisanega režiserjevega filma Dolina Miru (1956), v katerem je svojo vlogo s pomočjo eksplozivnega finala dobila tudi Postojnska jama. Tudi po skoraj 50-ih let še vedno izjemno gledljiv in zabaven slovenski film. 
















Begunec (1973)



V zadnjem obdobju svojega filmskega ustvarjanja je bil režiser Jane Kavčič najbolj znan po svojih mladinskih filmih med katere sodijo: Sreča Na Vrvici (1977), Učna Leta Izumitelja Polža (1982), Nobeno Sonce (1984), Maja In Vesoljček (1988) ter Nepopisan List (2000). Nič nenavadnega pa ne bi smelo biti, če povem, da je svojo kariero začel s pomočjo partizanskih filmov in sicer je kot pomočnik režiserja sodeloval že pri prvem partizanskem filmu Na Svoji Zemlji (1948). Kasneje je ustvaril še 3 NOB filme. 2 izmed teh sta zaradi prikazovanja kolebajočih se partizanov oz. neopredeljenih Slovencev naletela na neodobravanje partije, s tretjim Nevidni Bataljon (1967) pa je že nakazal kako misli nadaljevati oz. zaključiti svojo kariero.


Izmed Kavčičevih filmov je imel največ težav s strogim partijskim aparatom ravno tokratni film. V glavni vlogi namreč spremljamo oportunističnega Slovenca (Boris Cavazza), ki med vojno ne želi prestopiti ne k ta belim ne k ta rdečim in to kljub temu, da ga oboji povabijo v svoje vrste. Še več. Ko se mu ponudi finalna možnost izbire in ga na enem bregu čakajo partizani in na drugem belogardisti, se Ernest odloči, da jo bo ucvrl v tretjo smer. Kot da to še ni bila dovolj drzna poteza, se je Kavčič odločil iti še korak dlje. Ernest ob tej izdajalski izbiri pade pod streli, vendar gledalci ne vemo ali so ga pokosili partizani ali domobranci. Kako preroško, kajti še danes imam občutek, da si v Sloveniji lahko samo naš ali pa njihov. Tretje možnosti ni.   






















Nasvidenje V Naslednji Vojni (1980) 



Ko je govora o nacionalni kinematografiji so v ospredju praviloma polemike ali določeni film pripada tej ali oni državi, kljub temu pa se zdi rešitev za tovrstne polemike nadvse preprosta. Vedeti je treba le, da gre pri ustvarjanju filma za kolektivno delo, pri katerem lahko sodelujejo ljudje različnih narodnosti in posledično se lahko določeni film vključuje v zgodovino te kot tudi one države. Tako je tudi v primeru Živojina Pavlovića. Srba, katerega s Slovenijo povezujejo štirje posneti filmi. Neprijatelj (1965) je Viba film »zgolj« producirala, medtem ko so bili Rdeče Klasje (1970), Let Mrtve Ptice (1973) in Nasvidenje V Naslednji Vojni (1980) v Sloveniji tudi posneti.
  















Slednji je naletel na velikanski odpor partije. To da je bilo v filmu moč videti likvidacije domobrancev, čreva ter tiča partizanov je bil še najmanjši problem. Komunistične veljake je bolj motilo to, da je film demitiziral boj proti okupatorju. V glavni vlogi namreč najdemo partizana Berka (lepotec Metod Pevec), ki brez sramu prizna: «Sem proti Hitlerju, pa tudi proti Stalinu, ker nisem za enopartijski sistem.« Precej močne besede, še posebej v letu, ko je »crko Marshall«. Poleg tega je film v velikem planu brez sramu prikazoval kako partizani pobijajo partizane ali pa kako pospravljajo domobrance. Ustaljena ideološka podoba narodnoosvobodilne vojne je bila dokončno zrušena. 
















Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Paucstadt pravi ...

Fin prispevek zares. Pri nas doma smo kar lepo rasli s partizanskimi filmi. Zmeraj sem si zelel, da bi tarantino posnel en partizanski film :) kar delno barabe tudi so. Nadvidenje v naslednji vojni moj osebni favorit

Sadako pravi ...

Hvala.

Anonimni pravi ...

zdaj je samo vprašanje, kje dobiti te filme ..

Sadako pravi ...

Večino na Partisu.

Anonimni pravi ...

nasvidenje v naslednji vojni , kje ga lahko dobim? Lp

Sadako pravi ...

Jaz sem ga dobil v lokalni knjižnici, predvodevam pa da se ga da dobiti še marsikje :harr_harr:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji