7 prikazov novodobnega finančnega zloma
Finančni zlom septembra 2008 je povzročil najhujšo finančno krizo po veliki depresiji 30-ih let prejšnjega stoletja. Ameriške finance so se zaradi nakopičenih gospodarskih manipulacij, špekuliranj in predvsem prenapihnjenega nepremičninskega trga, v trenutku sesule kot hišica iz kart. Podjetja so se zaprla, ljudje so izgubili službe in posledično tudi domove. Najhujše pri vsem tem pa je, da so vsi tako imenovani zahodni finančni trgi soodvisni. Posledično se je recesija preselila tudi v Evropo in nenazadnje tudi v Slovenijo.
Da bi lažje razumeli godljo v kateri smo se znašli oz. v katero so nas pripeljali špekulanti na finančnih trgih, v ogled predlagam pričujoči z Oskarjem nagrajeni dokumentarec. S pomočjo 5-ih razdelkov vas bo popeljal v čas, ko še nihče ni niti pomislil na finančno krizo; v obdobje prvih črnih oblakov; v zlom finančnih trgov; prvih sanacij in trenutnega stanja. Za moj okus in znanje je dokumentarec malenkost predolg ter prenatančen, med drugim tudi zato, ker je skoncentriran zgolj na ZDA ter njihove investicijske banke, izvršne direktorje, politike, lobiste... Bi pa z veseljem želel videti tako podrobno izdelano študijo, ki bi se ukvarjala z našimi gnilimi jabolki.
Medtem, ko nekateri najmočnejši trgi že
stabilizirajo svoje stanje, so tisti najmanjši med katerimi je tudi Slovenija, v
krizo šele dodobra zakorakali. Pri celotni stvari me najbolj moti to, da je
zaradi krize mali človek uperil prst v malega sočloveka, ki pri povzročitvi
krize ni sodeloval. Pozablja pa se na finančne špekulante pri nas dramatično
poimenovane tajkuni, ki so na račun krize oz. povzročitve le-te mastno
obogateli. Še huje pa je to, da si je večina izmed njih po tem, ko je svoja
podjetja izžela in jih pripeljala do stečaja, izplačala (oz. so jim izplačali)
ogromne odpravnine oz. nagrade. Kot kaže ljudi to ne moti, še več, pripravljeni
so linčati navidezne krivce in se nad njimi znesti z vsem svojim gnevom.
V svetu financ so pravila fair playa ter predvsem morala zgolj mrtva črka na papirju (za potrditev napisanega marsikdo svojega pogleda ne rabi uperiti dlje od lokalne občinske uprave ali pa lokalnega podjetnika). V tej neizprosni bitki za premoženjsko okoriščanje človek kaj hitro izgubi svoj kompas, še toliko hitreje v teh kriznih časih. In ravno s tematiko razčlovečenja, ki ga prinašata pohlep in lakomnost, se ukvarja tokratni film. V njem smo priča zadnjim dnevom pred finančnim zlomom na Wall Streetu, ki je leta 2008 povzročil vsesplošno recesijo v gospodarstvu zahodnih kapitalističnih držav. Preživeli so le najmočnejši pa še to s »pomočjo« najšibkejših.
Up In The Air (2009)
Čeprav je istoimenski
roman Walterja Kirna luč sveta ugledal že leta 2001, je po drugi strani film
svojo premiero doživel »šele« leta 2009, se pravi kmalu po finančnem zlomu na
Wall Streetu. Vsekakor izredno premišljena in smela poteza režiserja Jasona
Reitmana, ki je v svoji mladi filmski karieri poleg tokratnega nanizal še 2
sila všečna filma: vrhunski celovečerni prvenec Thank You For Smoking (2005) ter mainstream indie Juno (2007). V vseh njegovih filmih
imajo glavno besedo na videz zelo preprosti in vsakdanji ljudje, a g. Raitman
zna iz njih izvleči neverjetno zanimive zgodbe, kar vedno zahteva dodelan
scenarij, vrhunsko igralsko zasedbo ter seveda režiserja, ki vse to poveže v
kinematografsko celoto.
Tudi
tokrat je bilo tako, saj je bil film leta 2010 nominiran za kar 6 Zlatih
kipcev. Med drugim so z nominacijo okitili vse 3 glavne protagoniste: Georga
Clooneyja v kategoriji za glavno moško vlogo, Vero Farmiga in Anno Kendrick pa
v kategoriji za žensko stransko vlogo; nominacijo sta fasala tudi prirejeni
scenarij in režiser, film pa je bil celo nominiran za naj film leta 2009, a je
prav v vseh 6-ih kategorijah ostal praznih rok. Škoda kajti gre za všečno in
kvalitetno kinematografsko pripoved o človeku, ki se preživlja z odpuščanjem
tehnoloških viškov, pri tem pa si je kljub svoji toplini in pristnosti zaradi
narave svojega poklica nesposoben ustvariti ustaljeno življenje.
Capitalism: A Love Story (2009)
Ko ZDA grešijo in igrajo proti lastnim ljudem, je tu vedno Michael
Moore. Državni sovražnik številka 1 nikoli ne pozabi razkriti grozodejstev in v
poduk požugati vsem tistim, ki so pri njih sodelovali. Svojo dokumentarno pot
razkrivanja gnilobe v deželi onkraj Luže je začel z Roger & Me (1989), ko je ljudem predstavil korupcijo v General
Motors, ki je posledično privedla do zaprtja njihovega ogromnega obrata v
Flintu, Michigan, rojstnem mestu Michaela Moora. Dobro desetletje za tem je
sledil njegov najbolj dovršeni in v srce segajoči dokumentarec Bowling For Columbine (2002), ki
obravnava ameriško obsedenost z orožjem. S tokratnim se vsebinsko vrača na
začetek svoje kariere.
Z
njegovo pomočjo kritično pretresa družbeno ureditev tako imenovanih zahodnih
držav, se pravi kapitalizem. Glavno sporočilo dokumentarca, ki je v veliki meri
žal tudi resnično se glasi, da je kapitalizem zlo. Zlo, ki dopušča peščici
privilegiranih, da obogati na račun množice izkoriščanih. Ovčice pa vse to
trpijo, ker naivno verjamejo, da imajo zaradi demokracije in ravno kapitalizma,
tudi same možnost, da se povzpnejo po družbeni lestvici ali da sprožijo
spremembe. S pomočjo predsednika Obame jim je to za kratek čas tudi uspelo, a
kot kaže, tektonskih sprememb na področju financ ni za pričakovati.
Dokumentarec, ki je na trenutke relevanten, na trenutke zmontiran
manipulativno, a ker je tu debelušni možicelj, tudi satirično zabaven.
The Company Men (2010)
Prve žrtve finančne
krize so vedno ljudje, saj le-ti zastopajo oz. delajo za propadajoča podjetja.
Ponavadi podjetja sprva odpustijo le tako imenovani tehnološki višek, a če se
zapirajoča se spirala ne obrne in nastopi stečaj, na cesti pristanejo prav vsi
zaposleni. Po prvem šoku (nekateri ljudje so določenim podjetjem namenili
praktično svoja cela življenja) se začne životarjenje in nesmiselni obiski
raznih predavanj in izobraževanj na zavodih za zaposlovanje. No, vsaj za tiste
male ribice, ki nimajo vez in poznanstev (prišli smo celo tako daleč, da že
zaposleni na zavodih za zaposlovanje sprašujejo: »Pa res ne poznate nobenega,
ki bi vam zrihtal šiht?«).
Tokratna
zgodba je dokaj podobna z eno bistveno razliko. Delo izgubijo možakarji, ki so
bili na leto navajeni prejemati plače okoli 160 tisoč ameriških zelencev in
preko. Njihov življenjski stil je seveda odražal te astronomske zneske. Bahali
so se z ogromnimi vilami, pregrešno dragimi avtomobili, dizajnerskimi oblekami,
potiskanjem žogic po golf igriščih… A v trenutku odpovedi je njihovo
nastopaštvo postalo predrago za njihove dohodke in prihranke, poleg tega pa so
se znašli na trgu, kjer je ravno njihov poklic investicijskega posrednika čez
noč postal najmanj zaželen. Hollywoodska zgodba z odlično igralsko zasedbo o
nevšečnostih, ki spremljajo odpovedi in nove začetke.
The Queen Of Versailles (2012)
Največje presenečenje
filma, čeprav sem že med samim ogledom za hip posumil, je sledilo po odjavni
špici, ko sem se odpravil na medmrežje, da bi izvedel še kaj več o nesramno
bogati družini. Gre za pravi dokumentarec in ne za mockumentarec (zaigrana parodija
oz. satira posneta v stilu dokumentarca) kot sem sprva predvideval. Ja, Siegel
družina je resnična družina. Posledično so resnične tudi vse njihove kaprice
med katerimi zagotovo prednjači nedokončana »hiša«, ki je replika Versajske palače (največji dom v ZDA). Toda kljub
tej razvajenosti sta oba glavna
akterja, sugar daddy David in njegova trofeja Jaqueline, presenetljivo prijetni
in pristni osebi.
Neverjetno,
ampak kljub vsemu nakopičenemu bogastvu, umetnih joških, premnogih dobrinah,
služkinjah, 8-ih otrocih… še vedno delujeta pristno. Tako pred krizo, ko sta na vrhu sveta, kot tudi po njej, ko se
mora družina soočiti s »kruto realnostjo«. Na trenutke deluje dokumentarec kot
sitcom in vas zna posledično zlahka naplahtati, da je dogajanje zaigrano. Npr.
ob umrlih živalih in vseh pasjih kakcih, ki se pojavijo v hiši po izbruhu
krize, ob nakupovalni mrzlici v Wallmartu ali pa, ko se družina prvič posluži
komercialnega leta in ne potuje s privatnim letalom, zbegani otroci pa vprašajo
svojo mamo, kaj vsi tej ljudje počnejo na njihovem letalu. Bogataši še nikoli
niso izgledali tako simpatično.
Too Big To Fail (2011)
Tisto kar je v
nefikcijski verziji predstavil dokumentarec Inside Job (2010) so pri HBO s pomočjo knjige Too Big To Fail
spremenili v dokaj relevantno fikcijo. V filmu tako nastopajo vsi glavni
akterji, ki so bili povezani z ameriškim finančnim zlomom septembra 2008.
Zgodba se osredotoča predvsem na mrzlično iskanje rešitve, ki bi rešila
ameriški bančni sistem pred totalnim zlomom in ponovitvijo velike depresije po
zlomu borze na črni torek 29. oktobra leta 1929. Celotni predsedniški kabinet
se je namreč pošteno ustrašil, ko je bankrotirala 4. največja ameriška
investicijska banka Lehman Brothers Holdings Inc. in to kljub temu, da je še
nekaj dni pred propadom dobila najvišjo bonitetno oceno AAA.
Kot
vemo je preostale banke Busheva administracija rešila s 700 milijardami
davkoplačevalskega denarja, ki so ga izvršni direktorji teh bank sprejeli
širokih nasmeškov in odprtih rok (od tod tudi izraz too big to fail, ki
namiguje, da so nekatera podjetja za državo preveč pomembna, da bi jih
funkcionarji pustili propasti). Najbrž ni potrebno poudarjati, da so si to
finančno injekcijo v obliki nagrad, odpravnin, svetovanj… pritisnili predvsem v
lastne žile. Velike denarce pač obvladujejo velike ribe in te se svojemu mestu
pri koritu ne bodo odrekle tako zlahka in ravno to kruto dejstvo je dodobra
ujela tokratna kvalitetna TV produkcija.
6 komentarjev:
zakaj smo še vedno za kompom in gnijemo na obroke
what have they done to us
Ko sem gledal Capitalism: A Love Story sem zaspal na stolu poleg laptopa. In to sem dojel šele, ko se mi je na koncu film zdel neverjetno kratek (precej krajši od runtime-a) in sem parkrat kliknil na določene dele filma in jih videl prvič.
Mnja tudi meni ni tole najljubša tematika in sem se le s težavo prebil skozi nekatere filme.
Sicer pa šef, variant je kar nekaj: nekateri so leni, drugi apatični, tretji mislijo, da ni možno ničesar spremeniti, četrtim se ne gode slabo...
O posledicah finančne krize (ali na splošno kapitalizma) na malega človeka (izguba/iskanje službe, brezposelnost, siromaštvo ...) obstaja mnogo več in boljših filmov ... :)
A si prišel samo malo porajcat, al bo kej akcije? :D
:D Počakam na novi ponedeljek ...
Objavite komentar