7 prikazov novodobnega finančnega zloma

Finančni zlom septembra 2008 je povzročil najhujšo finančno krizo po veliki depresiji 30-ih let prejšnjega stoletja. Ameriške finance so se zaradi nakopičenih gospodarskih manipulacij, špekuliranj in predvsem prenapihnjenega nepremičninskega trga, v trenutku sesule kot hišica iz kart. Podjetja so se zaprla, ljudje so izgubili službe in posledično tudi domove. Najhujše pri vsem tem pa je, da so vsi tako imenovani zahodni finančni trgi soodvisni. Posledično se je recesija preselila tudi v Evropo in nenazadnje tudi v Slovenijo.









Da bi lažje razumeli godljo v kateri smo se znašli oz. v katero so nas pripeljali špekulanti na finančnih trgih, v ogled predlagam pričujoči z Oskarjem nagrajeni dokumentarec. S pomočjo 5-ih razdelkov vas bo popeljal v čas, ko še nihče ni niti pomislil na finančno krizo; v obdobje prvih črnih oblakov; v zlom finančnih trgov; prvih sanacij in trenutnega stanja. Za moj okus in znanje je dokumentarec malenkost predolg ter prenatančen, med drugim tudi zato, ker je skoncentriran zgolj na ZDA ter njihove investicijske banke, izvršne direktorje, politike, lobiste... Bi pa z veseljem želel videti tako podrobno izdelano študijo, ki bi se ukvarjala z našimi gnilimi jabolki.











Medtem, ko nekateri najmočnejši trgi že stabilizirajo svoje stanje, so tisti najmanjši med katerimi je tudi Slovenija, v krizo šele dodobra zakorakali. Pri celotni stvari me najbolj moti to, da je zaradi krize mali človek uperil prst v malega sočloveka, ki pri povzročitvi krize ni sodeloval. Pozablja pa se na finančne špekulante pri nas dramatično poimenovane tajkuni, ki so na račun krize oz. povzročitve le-te mastno obogateli. Še huje pa je to, da si je večina izmed njih po tem, ko je svoja podjetja izžela in jih pripeljala do stečaja, izplačala (oz. so jim izplačali) ogromne odpravnine oz. nagrade. Kot kaže ljudi to ne moti, še več, pripravljeni so linčati navidezne krivce in se nad njimi znesti z vsem svojim gnevom.


















V svetu financ so pravila fair playa ter predvsem morala zgolj mrtva črka na papirju (za potrditev napisanega marsikdo svojega pogleda ne rabi uperiti dlje od lokalne občinske uprave ali pa lokalnega podjetnika). V tej neizprosni bitki za premoženjsko okoriščanje človek kaj hitro izgubi svoj kompas, še toliko hitreje v teh kriznih časih. In ravno s tematiko razčlovečenja, ki ga prinašata pohlep in lakomnost, se ukvarja tokratni film. V njem smo priča zadnjim dnevom pred finančnim zlomom na Wall Streetu, ki je leta 2008 povzročil vsesplošno recesijo v gospodarstvu zahodnih kapitalističnih držav. Preživeli so le najmočnejši pa še to s »pomočjo« najšibkejših.
 












Med žrtvami recesije se v tokratnem filmu znajde tudi fiktivno podjetje, ki se ukvarja s preprodajo delnic in obveznic (vsaj zdi se mi tako, kajti ekonomija in njene zakonitosti so zame španska vas). A nadzorni odbor podjetja ima velikansko srečo, saj uspejo s pomočjo programa predvideti bližajoči se zlom trga in posledično tudi lastnega podjetja. In kaj naredijo? Kot sem že omenil veljajo med finančniki na Wall Streetu (in tudi drugod) posebna pravila. Vrh firme (znotraj katerega najdemo kar nekaj igralskih ikon) se torej odloči, da bo konkurenci prodal delnice podjetja, zavedajoč se, da kmalu po prodaji ne bodo vredne niti centa. Živel turbo kapitalizem.  

















Up In The Air (2009)



Čeprav je istoimenski roman Walterja Kirna luč sveta ugledal že leta 2001, je po drugi strani film svojo premiero doživel »šele« leta 2009, se pravi kmalu po finančnem zlomu na Wall Streetu. Vsekakor izredno premišljena in smela poteza režiserja Jasona Reitmana, ki je v svoji mladi filmski karieri poleg tokratnega nanizal še 2 sila všečna filma: vrhunski celovečerni prvenec Thank You For Smoking (2005) ter mainstream indie Juno (2007). V vseh njegovih filmih imajo glavno besedo na videz zelo preprosti in vsakdanji ljudje, a g. Raitman zna iz njih izvleči neverjetno zanimive zgodbe, kar vedno zahteva dodelan scenarij, vrhunsko igralsko zasedbo ter seveda režiserja, ki vse to poveže v kinematografsko celoto.













Tudi tokrat je bilo tako, saj je bil film leta 2010 nominiran za kar 6 Zlatih kipcev. Med drugim so z nominacijo okitili vse 3 glavne protagoniste: Georga Clooneyja v kategoriji za glavno moško vlogo, Vero Farmiga in Anno Kendrick pa v kategoriji za žensko stransko vlogo; nominacijo sta fasala tudi prirejeni scenarij in režiser, film pa je bil celo nominiran za naj film leta 2009, a je prav v vseh 6-ih kategorijah ostal praznih rok. Škoda kajti gre za všečno in kvalitetno kinematografsko pripoved o človeku, ki se preživlja z odpuščanjem tehnoloških viškov, pri tem pa si je kljub svoji toplini in pristnosti zaradi narave svojega poklica nesposoben ustvariti ustaljeno življenje.  

















Capitalism: A Love Story (2009)



Ko ZDA grešijo in igrajo proti lastnim ljudem, je tu vedno Michael Moore. Državni sovražnik številka 1 nikoli ne pozabi razkriti grozodejstev in v poduk požugati vsem tistim, ki so pri njih sodelovali. Svojo dokumentarno pot razkrivanja gnilobe v deželi onkraj Luže je začel z Roger & Me (1989), ko je ljudem predstavil korupcijo v General Motors, ki je posledično privedla do zaprtja njihovega ogromnega obrata v Flintu, Michigan, rojstnem mestu Michaela Moora. Dobro desetletje za tem je sledil njegov najbolj dovršeni in v srce segajoči dokumentarec Bowling For Columbine (2002), ki obravnava ameriško obsedenost z orožjem. S tokratnim se vsebinsko vrača na začetek svoje kariere.














Z njegovo pomočjo kritično pretresa družbeno ureditev tako imenovanih zahodnih držav, se pravi kapitalizem. Glavno sporočilo dokumentarca, ki je v veliki meri žal tudi resnično se glasi, da je kapitalizem zlo. Zlo, ki dopušča peščici privilegiranih, da obogati na račun množice izkoriščanih. Ovčice pa vse to trpijo, ker naivno verjamejo, da imajo zaradi demokracije in ravno kapitalizma, tudi same možnost, da se povzpnejo po družbeni lestvici ali da sprožijo spremembe. S pomočjo predsednika Obame jim je to za kratek čas tudi uspelo, a kot kaže, tektonskih sprememb na področju financ ni za pričakovati. Dokumentarec, ki je na trenutke relevanten, na trenutke zmontiran manipulativno, a ker je tu debelušni možicelj, tudi satirično zabaven.  


















The Company Men (2010)



Prve žrtve finančne krize so vedno ljudje, saj le-ti zastopajo oz. delajo za propadajoča podjetja. Ponavadi podjetja sprva odpustijo le tako imenovani tehnološki višek, a če se zapirajoča se spirala ne obrne in nastopi stečaj, na cesti pristanejo prav vsi zaposleni. Po prvem šoku (nekateri ljudje so določenim podjetjem namenili praktično svoja cela življenja) se začne životarjenje in nesmiselni obiski raznih predavanj in izobraževanj na zavodih za zaposlovanje. No, vsaj za tiste male ribice, ki nimajo vez in poznanstev (prišli smo celo tako daleč, da že zaposleni na zavodih za zaposlovanje sprašujejo: »Pa res ne poznate nobenega, ki bi vam zrihtal šiht?«).














Tokratna zgodba je dokaj podobna z eno bistveno razliko. Delo izgubijo možakarji, ki so bili na leto navajeni prejemati plače okoli 160 tisoč ameriških zelencev in preko. Njihov življenjski stil je seveda odražal te astronomske zneske. Bahali so se z ogromnimi vilami, pregrešno dragimi avtomobili, dizajnerskimi oblekami, potiskanjem žogic po golf igriščih… A v trenutku odpovedi je njihovo nastopaštvo postalo predrago za njihove dohodke in prihranke, poleg tega pa so se znašli na trgu, kjer je ravno njihov poklic investicijskega posrednika čez noč postal najmanj zaželen. Hollywoodska zgodba z odlično igralsko zasedbo o nevšečnostih, ki spremljajo odpovedi in nove začetke.  


















The Queen Of Versailles (2012)



Največje presenečenje filma, čeprav sem že med samim ogledom za hip posumil, je sledilo po odjavni špici, ko sem se odpravil na medmrežje, da bi izvedel še kaj več o nesramno bogati družini. Gre za pravi dokumentarec in ne za mockumentarec (zaigrana parodija oz. satira posneta v stilu dokumentarca) kot sem sprva predvideval. Ja, Siegel družina je resnična družina. Posledično so resnične tudi vse njihove kaprice med katerimi zagotovo prednjači nedokončana »hiša«, ki je replika Versajske palače (največji dom v ZDA). Toda kljub tej razvajenosti sta oba glavna akterja, sugar daddy David in njegova trofeja Jaqueline, presenetljivo prijetni in pristni osebi.














Neverjetno, ampak kljub vsemu nakopičenemu bogastvu, umetnih joških, premnogih dobrinah, služkinjah, 8-ih otrocih… še vedno delujeta pristno. Tako pred krizo, ko sta na vrhu sveta, kot tudi po njej, ko se mora družina soočiti s »kruto realnostjo«. Na trenutke deluje dokumentarec kot sitcom in vas zna posledično zlahka naplahtati, da je dogajanje zaigrano. Npr. ob umrlih živalih in vseh pasjih kakcih, ki se pojavijo v hiši po izbruhu krize, ob nakupovalni mrzlici v Wallmartu ali pa, ko se družina prvič posluži komercialnega leta in ne potuje s privatnim letalom, zbegani otroci pa vprašajo svojo mamo, kaj vsi tej ljudje počnejo na njihovem letalu. Bogataši še nikoli niso izgledali tako simpatično.  


















Too Big To Fail (2011)



Tisto kar je v nefikcijski verziji predstavil dokumentarec Inside Job (2010) so pri HBO s pomočjo knjige Too Big To Fail spremenili v dokaj relevantno fikcijo. V filmu tako nastopajo vsi glavni akterji, ki so bili povezani z ameriškim finančnim zlomom septembra 2008. Zgodba se osredotoča predvsem na mrzlično iskanje rešitve, ki bi rešila ameriški bančni sistem pred totalnim zlomom in ponovitvijo velike depresije po zlomu borze na črni torek 29. oktobra leta 1929. Celotni predsedniški kabinet se je namreč pošteno ustrašil, ko je bankrotirala 4. največja ameriška investicijska banka Lehman Brothers Holdings Inc. in to kljub temu, da je še nekaj dni pred propadom dobila najvišjo bonitetno oceno AAA.













Kot vemo je preostale banke Busheva administracija rešila s 700 milijardami davkoplačevalskega denarja, ki so ga izvršni direktorji teh bank sprejeli širokih nasmeškov in odprtih rok (od tod tudi izraz too big to fail, ki namiguje, da so nekatera podjetja za državo preveč pomembna, da bi jih funkcionarji pustili propasti). Najbrž ni potrebno poudarjati, da so si to finančno injekcijo v obliki nagrad, odpravnin, svetovanj… pritisnili predvsem v lastne žile. Velike denarce pač obvladujejo velike ribe in te se svojemu mestu pri koritu ne bodo odrekle tako zlahka in ravno to kruto dejstvo je dodobra ujela tokratna kvalitetna TV produkcija.   












6 komentarjev:

Šef pravi ...

zakaj smo še vedno za kompom in gnijemo na obroke

what have they done to us

Anonimni pravi ...

Ko sem gledal Capitalism: A Love Story sem zaspal na stolu poleg laptopa. In to sem dojel šele, ko se mi je na koncu film zdel neverjetno kratek (precej krajši od runtime-a) in sem parkrat kliknil na določene dele filma in jih videl prvič.

Sadako pravi ...

Mnja tudi meni ni tole najljubša tematika in sem se le s težavo prebil skozi nekatere filme.

Sicer pa šef, variant je kar nekaj: nekateri so leni, drugi apatični, tretji mislijo, da ni možno ničesar spremeniti, četrtim se ne gode slabo...

Cosmopapi pravi ...

O posledicah finančne krize (ali na splošno kapitalizma) na malega človeka (izguba/iskanje službe, brezposelnost, siromaštvo ...) obstaja mnogo več in boljših filmov ... :)

Sadako pravi ...

A si prišel samo malo porajcat, al bo kej akcije? :D

Cosmopapi pravi ...

:D Počakam na novi ponedeljek ...

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji