7 filmov guruja brazilskih grozljivk
jun
17
Filmska kariera Brazilca Joséja Mojice Marinsa, ki še vedno traja, je dokaj nenavadna. Pot ga je vodila od velikokrat izobčenega in prepovedanega filmskega ustvarjalca v 60-ih letih prejšnjega stoletja, do dandanašnjega kulta, sicer ne preveč obsežnega kroga oboževalcev.
Filmska pot Joséja
Mojice Marinsa je bila začrtana že v njegovem zgodnjem otroštvu, zanjo pa je
bil odgovoren njegov oče. Ne samo, da je svojemu s filmi zasvojenemu sinu
priskrbel prvo 8mm kamero, bil je tudi lastnik kinodvorane, ki jo je José
poimenoval kar kraljestvo fantazije. A pot do njegovega celovečernega prvenca
je bila trnjeva. Prvi trije poskusi so se namreč končali zelo klavrno: pri 1.
so vse 3 kandidatke za glavno žensko vlogo utrpele katastrofalne nesreče
(utopitev, tuberkuloza ter izguba nog); pri 2. je nevihta uničila snemalno
lokacijo in kamero; pri 3. pa je ob povratku iz snemanja ugotovil ne samo, da
mu je splavila žena, vsi posnetki so bili izven fokusa.
Ni
čudno, da je sčasoma povsem odtaval v filmski svet grozljivk in postal
brazilski pionir na tem področju. Tokratna je njegova prva in hkrati tudi prva
prava »krvava« brazilska grozljivka. Za njeno inspiracijo je José uporabil kar strip Tales From The Crypt, kar je vidno tudi v njegovem prvencu (uvod na
začetku filma, ki nas pripravlja in opozarja na zgodbo, ki je pred nami). Le-ta
je poln (za tiste čase in kraje) eksplicitnega nasilja ter kar je še huje,
preplavljen je s heretičnimi vsebinami. Precej pogumna drža za filmskega
ustvarjalca v Braziliji v 60-ih letih prejšnjega
stoletja. Skratka alter ego Joséja Zé do Caixão oz. bolje znan kot
Coffin Joe, je svoj filmski pohod pričel precej drzno.
Tako kot nekateri drugi liki iz sveta grozljivk je bil tudi
Coffin Joe produkt morastih sanj. V tem primeru kar sanj samega režiserja
Joséja Mojice Marinsa. Po že omenjenih neuspelih poskusih na začetku njegove
filmske kariere, je José izgubil svojo finančno neodvisnost. Zaradi bankrota se
je bil primoran preseliti v hišo staršev svoje izvoljenke. Razočaranje je bilo
tako veliko, da je zapadel v globoko depresijo in med eno izmed njegovih
vročičnih blodenj, je bil deležen vizije, ki je za vedno spremenila njegovo
življenje. V deliriju ga je neko čudno bitje zvleklo v podzemlje in ko je uzrl
obraz režečega se bitja je spoznal, da je to on sam in tako je bil rojen alter
ego Coffin Joe.
V
veliko pogledih je tokratno nadaljevanje povsem identično izvirniku (zgodba se
nadaljuje točno tam, kjer se je v prvem delu zaključila) s to razliko, da je
nekje na sredini filma vstavljen nek čuden trip, ki predstavlja Joséjevo vizijo
pekla. Gre za edini barvni del izdelka v katerem lahko vidimo natikanje ljudi
na trozobe in samega satana, ki ni nihče drug kot Coffin Joe. Film je
postal velikanska uspešnica, in ljudje so počasi začeli ceniti unikatnost Joséjevega
filmskega sveta. K temu so vsekakor pripomogle tudi zgodbice in miti, ki so se
gradili okoli njegove osebnosti. Najbolj znana je tista o njegovih filmskih
avdicijah, na katerih so bile razgaljene igralke prisiljene prenašati krastače,
tarantele in kače.

Bizarne zgodbice in
miti, ki so začeli krožiti okoli Joséja Mojice Marinsa, so pošteno pripomogli k
njegovi prepoznavnosti, katera je temeljila predvsem na njegovi notoričnosti.
Posledično so ga poleg brazilskih horror fanatikov pričeli ceniti tudi filmski
intelektualci, predstavniki tako imenovanega (post) cinema-novo gibanja (podzemno
združenje predvsem levo usmerjenih filmarjev, ki so se upirali na
novoustanovljeni represivni brazilski oblasti). Še več, zaradi podobnih
gverilskih prijemov pri ustvarjanju filmov, so ga celo povabili, da je nastopil
v nekaterih njihovih celuloidnih izdelkih. Na krilih tega na novo pridobljenega
priznanja se je Mojica lotil pričujočega filmskega projekta.
Gre za
filmsko antologijo, ki je sestavljena iz treh kratkih zgodbic (tako kot je v
navadi nam José pred samim začetkom navrže še nekaj eksistencialnih vprašanj v
stilu Nietzscheja). Vse 3 spremlja motiv voajerizma oz. moči pogleda. V prvi
smo priča lutkarju, ki v svoje izdelke vstavlja človeške oči; v drugem
(posnetem brez dialoga) spremljamo zasledovanje premožne gospodične s strani
grbastega klošarja; v zadnjem, precej šokantnem, pa mučenju nejevernega para,
ki ne verjame teoriji sadističnega Zéja Do Caixoja a.k.a. Coffina Joeja. Po vrsti eksplicitnih
prizorov prepredenih s seksualnimi motivi, se zgodba zaključi s kanibalsko
požrtijo. José at its best.

Po zgoraj končanih kratkih zgodbah in priznanjih, ki so deževala od predstavnikov brazilskega novega vala, je bil José Mojica Marins na vrhuncu svoje popularnosti. Želel si je začetka dela na originalnem Coffin Joe projektu (po njegovih željah naj bi bil to tretji izmed šestih delov), a kljub svoji slavi ni našel ljudi, ki bi finančno podprli njegov projekt. Po vsej verjetnosti zaradi scenarija, ki je izgledal nekako takole: Zé oz Coffin Joe vzame LSD in začne tripati. Predstavlja si, da so ga odplaknili v straniščno školjko. Na površje priplava v vicah, kjer ga Kristus popelje do velikanskega jezera. Eventuelno se izkaže, da potujeta po človeškem telesu in s pomočjo spermijev se v finišu filma prebijeta do maternice.
Drugs
are bad m'kay. Toda manko mecenov ni zavrl razvoj Zéja. Da bi njegovo persono
ohranil živo je José njegov lik in nekaj domislic iz njegovega tripa uporabil
v tokratnem filmu. Prva polovica filma je sestavljena iz sila podobnih
posnetkov, ki vsi po vrsti prikazujejo uporabo droge ter njene posledice na
izprijena človeška dejanja. Druga polovica pa je tako kot v Tonight I'll Possess Your Corpse (1967)
en velik delirij. V njem je Joséju brez kakršnihkoli specialnih efektov in z
izredno nizkim proračunom uspelo ustvariti nekaj najbolj bizarnih posnetkov v
zgodovini filmske industrije (mešanica Lyncha & Peckinpaha). Žal pa je to
tudi vse, kar nam ima tokratni film za ponuditi.

Kljub vrhuncu svoje slave José ni bil deležen finančne injekcije, ki bi mu pomagala pri nadaljevanju njegovih filmskih sanj, t. j. nadaljevanju sage o Coffin Joeju. Strasten filmar kot je bil seveda ni sedel križem rok, ampak se je lotil nadaljnjega ustvarjanja filmskih zgodb, a tokrat malo drugače. Raje kot grozljivkam se je začel posvečati drugim žanrom in tekom let je ustvaril tako vesterne kot filme za odrasle. Tudi pred tokratnim, njegovim najbolj mainstreamovskim filmom je obrnil ploščo ter posnel Finis Hominis a.k.a. The End Of Man (1971) ter Quando Os Deuses Adormecam a.k.a. When The Gods Fall Asleep (1972). Filma, ki sta bila prava zrcalna slika njegovih prejšnjih štorij.
Po teh
kratkotrajnih eksperimentih se je José Mojica Marins vrnil v svet grozljivk in
posnel tokratni film. Gre za nekakšen meta film, saj se zgodba prične na
snemanju enega izmed prejšnjih Joséjevih filmov. José je povabljen, da
bližajoče se božične praznike preživi kot gost v hiši svojega starega
prijatelja, a kaj hitro se v hiši začnejo dogajati nenavadne stvari
(premikajoče se pohištvo in ostale banalnosti prisotne v praktično vseh filmih,
ki govorijo o zakletosti). Tako kot v praktično vseh njegovih horror filmih,
vrhunec še enkrat več nastopi, ko glavni akter (v tem primeru sam režiser) iz
resničnega sveta prestopi v onostranstvo pekla in tudi tokrat je hudič kdo drug kot Zé a.k.a. Joe.

Zgoraj opisani film Black Exorcism (1974) se je kakopak poskušal pošlepati s pomočjo kultne horror klasike The Exorcist (1973) in to mu je tudi uspelo, a ker Marins tokrat ni ustvarjal na lastno pest, ampak je bil le lutka studia, ni bil deležen pri deljenju dobička. Še vedno obremenjen z velikansko željo po dokončanju Coffin Joe projekta, se je lotil svojega naslednjega filma. Zaradi manka financ se je domislil pretkane ideje. Hallucinations Of A Derenged Mind a.k.a. Delirios De Um Anormal (1978) ni namreč nič več kot celuloidni kolaž njegovih največjih filmskih hitov. Še bolj pa je zanimivo to, da film ni bil deležen nobene cenzure pa čeprav je bil sestavljen iz filmov, ki so jih cenzorji grobo obdelali.
Za
razliko od ostalih Joséjevih filmo tokratni ne vsebuje nikakršne trippy
sekvence in je v bistvo povsem konvencionalen. Marins igra znanstvenika, ki se
preveč posveča svojemu delu in premalo svoji ženi. Posledično le-ta skuje
načrt, kako se bo odkrižala svojega dolgočasnega moža. Skupaj z ljubimcem po
njem zlijeta neko kislino, ki mu scvre obraz ter ga postita umreti v gorečem
laboratoriju. Toda znanstvenik ne umre in na vrsti je maščevanje. Ljubitelji
bizarnih svetov Joséja Mojice Marinsa niso bili najbolj zadovoljni, a kljub temu
(predvsem zaradi eksplicitnosti, ki pa roko na srce ni nič posebnega) Hellish
Flesh ostaja eno izmed najbolj kontroverznih del brazilskega horror guruja.
Kočno! Po dobrih 40-ih letih je Joséju namreč končno uspelo posneti zadnji del Coffin Joe trilogije (sprva je sicer načrtoval 6 delov). Vmes seveda ni počival, ampak je z divjim ritmom štancal film za filmom in tako svojo kariero zgradil bolj na kvantiteti kot kvaliteti. Posledično je njegovo delo začela ceniti tudi Evropa in nekaj njegovih del je bilo celo prikazanih onkraj luže (med drugim je prijateljeval tudi z legendarnim Christopherjem Leejem in ga celo novačil za enega izmed svojih projektov, a mu žal ni uspelo biti dovolj prepričljiv). Kako tudi ne, saj je šlo za režiserja, čigar filmski svetovi so bili izredno bizarni, gledalci pa se takim podobam le stežka upremo.
Zaradi
razpoložljive tehnologije, ki s pomočjo filmskih trikov omogoča prikazovanje
ekstremnega nasilja, je Embodiment Of Evil (2008) Joséjev najbolj ekstremen
film. Večina novodobnih grozljivk je ponavadi prepredena s tem ekstremnim
nasiljem, a žal to povečini ostaja samo sebi namen. Redki so (bili) režiserji, ki
znajo formo grozljivk ponesti na višjo raven in z njeno pomočjo izraziti lastno vizijo,
strahove in fantazije. José Mojica Marins je eden izmed njih. Je že res, da so
njegovi filmi narejeni dokaj amatersko (fotografija, montaža, igra), toda iz marsikaterega
sije iskrena ljubezen do filmskega ustvarjanja in z njeno pomočjo je José v
mozaik grozljivk dodal enega izmed najbolj bizarnih kamenčkov.
0 komentarjev:
Objavite komentar