7 Godzillinih nasprotnikov

Nobenega dvoma ni, da je Godzilla največja (pun intended) filmska zvezda, ki jo je izvozila Japonska. Prvi film o tem velikanskem kuščozavru Godzilla a.k.a. Gojira (1954) je bil celo začetnik za Japonsko unikatnega podžarna imenovanega (dai)kaiju eiga oz. film o gromozanskih pošastih. Tekom (pre)mnogih filmov se je Godzilla borila z mnogimi izmed njih.


PS Najbolj znan nasprotnik Godzille in tisti z največ simbolike, je svoje mesto na blogu že dobil in sicer pod zapisom 7 obetavnih dvobojev, ki so se izjalovili.








Če se ne motim si je poleg King Konga samo Mothra zaslužila, da se je njeno ime v naslovu filma znašlo pred Godzillinim. Razlog tiči v tem, da je bila Mothra tako kot King Kong že pred svojim srečanjem v deželi vzhajajočega Sonca precej slavna. V obdobju zatišja filmov o Godzilli (1955 - 1962) daikaiju eiga (japonski filmi o velikanskih pošastih) namreč ni sedela križem rok. Pošasti so štancali kot po tekočem traku in najbolj priljubljena med njimi je bila ravno Mothra. Kasneje so njeno pot ubrale še nekatere druge pošasti kot npr. Rodan, Manda, Baragon in Varan, a povečini z izjemo Rodana v filmih o Godzilli niso bile deležne večje minutaže, medtem ko se je Mothra često pojavljala kot glavni nasprotnik Godzille.










Vešča je imela tudi to čast, da je nastopila v prvem Godzillinem filmu, ki se je Američanom zdel tako popoln, da niso čutili potrebe po dosnemavanju lastnih posnetkov, kar se je drugače praviloma dogajalo. Prav tako pa je bil Mothra vs. Godzilla (1964) zadnji film v tako imenovanem Showa obdobju daikaju eige (1954 - 1980), v katerem je bila Godzilla negativen (z izjemo filma v katerem jo nadzorujejo vesoljci). Še več, v 60-ih letih prejšnjega stoletja je bila Godzilla na vrhuncu svoje slave, k čemur sta v največji meri pripomogla ravno tokratni film in že omenjeni King Kong vs. Godzilla a.k.a. Kingu Kongu tai Gojira (1962). Leto 1964 tako ostaja edino leto v katerem so posneli kar 2 filma o Godzilli. Poleg pričujočega še Ghidorah, the Three-Headed Monster a.k.a. Sandaikaijû: Chikyû saidai no kessen (1964).













Godzilla vs. Hedorah a.k.a. Gojira tai Hedorâ (1971)


Japonska franšiza o velikanski pošasti je bila v bistvu ustvarjena kot opozorilo pred uničujočim pohodom človeške rase. V svojem začetnem obdobju je filme gnal predvsem strah pred morebitno jedrsko katastrofo in njenimi posledicami (nič nenavadnega glede na to, da so Japonci ob koncu 2. Svetovne vojne to občutili na lastni koži, po vojni pa so bili priča številnim jedrskim poizkusom na bližnjih otokih), kasneje pa je prevladal strah pred ekološko katastrofo. Japonce je začelo skrbeti človeško onesnaževanje našega planeta, kar so poudarili v številnih filmih o Godzilli. Najglasneje v tokratnem, saj naj bi ime Hedorah v japonskem jeziku pomenilo onesnaževanje (ali nekaj podobnega).












Sicer pa so Američani Hedorah prevedli kar v smog monster in to z razlogom. Ta razvijajoča se pošast (v svojem življenju gre skozi več faz) se namreč prehranjuje z našimi odpadki. Najraje z nafto, njenimi derivati ter plini, ki ostanejo za njenim izgorevanjem. Vse to se seveda pozna tudi na njeni zunanjosti, še posebej na očeh zadetih od dima ter gnijoči glavi, ki spominja na speštano zelnato glavo. Skratka še eden v vrsti zanimivih Godzillinih nasprotnikov, ki bi danes zaradi razpoložljivih specialnih efektov deloval veliko bolje kot pa leta 1971. Tako pa nam na ogled ostane zgolj generičen Godzilla film, v katerem bodo zadovoljstvo našli zgolj tisti največji ljubitelji franšize.  
















Gigan je precej bizarna pošast, sestavljena iz nekompatibilnih in nelogičnih elementov. Namesto rok ima nekakšne dolge kavlje, ki še najbolj spominjajo na rogove kakšnega triceratopsa, namesto nog ima nekakšne kljune, na hrbtu ima krila pa čeprav uporablja raketni pogon, na trebuhu pa ima namontiran cirkular. Precej šlampasto glede na to, da gre za pošast, ki jo je skupaj sestavila neka daljna razvita civilizacija, locirana onkraj našega osončja. Civilizacija, ki je zaradi prekomernega onesnaževanja zafurala lasten planet in si posledično poskuša podrediti našega. Pri tem na pomoč pokličejo že omenjenega Gigana ter Ghidorah. U pozabil sem povedati, da so si to napredno izvenzemeljsko civilizacijo, filmski ustvarjalci zamislili v podobi hroščev. 












Ampak tu se scenaristični oz. kar filmski nesmisli šele začnejo in zato o njih raje ne bom izgubljal besed. K njim moramo prišteti še vsakokratne mizerne specialne efekte, leseno igro in tokrat celo recikliranje že uporabljenih filmskih posnetkov. Posledično je tokratni 12. del v tej nesmrtni japonski franšizi, eden izmed najslabših. Ne reši ga niti prisotnost največjega Godzillinega sovražnika, saj je tudi Ghidorah narejena izredno amatersko. Po vrhu vsega pa so nam filmski ustvarjalci privoščili pretirano dolg finalni spopad, v katerem svoje repe prekrižajo Godzilla in Anguirus proti Giganu in Ghidorah. V njem vidimo mnogo rjovenja, prerivanja mož v kostumih in pomanjkanja domišljije.















Godzilla vs. Megalon a.k.a.Gojira tai Megaro (1973)


Praktično vsi filmi o Godzilli so trapasti in najbolje jih je kot take tudi sprejeti. Še več, če jih kot take tudi sprejmete, se pravi, da gre za izdelke, ki so tako zanič, da so že dobri, lahko v njih celo uživate. Morda še najlažje v tokratnem filmu, ki je zaradi ekstremno nizkega proračuna, lahka tarča za posmeh. To je najbolj očitno v manku statistov (Tokio namreč izgleda kot mesto duhov) ter kostumu Godzille. Le-ta je bil namreč spacan v tednu dni, Godzillo pa je iz relativno strašne pošasti spremenil v simpatično spakaturo. Zaradi nizkega proračuna se film poslužuje tudi že poprej posnetega materiala in celo že uporabljene pošasti. Poleg na novo predstavljenega Megalona, se z Godzillo (in Jet Jaguarjem) spopade že predstavljen Gigan. 










Pa predstavimo tega na novo predstavljenega negativca, ki ga kot svojega boga v boj proti Zemljanom pošljejo prebivalci Seatopie (mesta pod vodo). Gre za nagravžnega velikanskega hrošča, ki ima namesto rok nekakšne svedre. Svoje moči združi z že omenjenim Giganom (tisti leteči piščanec s kljukami namesto rok), ki ga iz vesolja prav tako pokličejo nad onesnaževanjem ljudi razočarani Seatipijci. K temu dodajmo še trio mladih znanstvenikov, ki sestavijo samomislečega robota, finalno borbo v kateri se spopadejo štirje omenjeni orjaki in pred vami se znajde celoten scenarij filma Godzilla vs. Megalon (1973). Preprosto, trapasto in če se znate prepričati, morda celo zabavno.















Za Američane najbolj kontroverzen film o Godzilli (jp, tudi bolj od tistega, ko Godzilla namlati King Konga), saj odpira stare rane, ki jih je narodoma zadala 2. Svetovna vojna. Kot veste Američani nikakor ne morejo preboleti zahrbtnega napada na Pearl Harbor, medtem ko atomski bombi odvrženi na Nagasaki in Hirošimo za njih ne predstavljata prevelikega črnega madeža v njihovi zgodovini. Japonci pa so se s pomočjo Godzille v tokratnem filmu navidezno maščevali ameriškim vojakom. Godzilla na nekem otoku med drugo svetovno vojno reši japonske vojake tako, da požre ameriške. Vendar to še ni vse. S pomočjo potovanja skozi čas prisotnega v tokratnem filmu, so očrnili tudi prihodnje generacije Američanov. 
















Pa pustimo užaljenost najbolj vase zagledanega naroda na svetu ob strani in se raje posvetimo tokratnemu negativcu. King Ghidorah (troglavi zmaj) si namreč to več kot zasluži. Gre namreč za najpopularnejšega in najtrdovratnejšega nasprotnika Godzille. V raznih dvobojih sta se namreč spopadla kar sedemkrat. Seveda že pred tokratnim filmom (King Ghidorah je bil namreč povratnik), a ravno pričujoče, se pravi 18. nadaljevanje sage o Godzilli je tisto, ki je sprožilo val navdušenja nad glavnim zlikovcem. Vse do leta 1995 so namreč na letni ravni nastajali filmi oz. nadaljevanja tokratnega celuloidnega izdelka, v katerih je nastopala King Ghidorah.     



















Godzilla vs. Space Godzilla a.k.a. Gojira VS Supesugojira (1994)


Vrhunec filmov o Godzilli ponavadi predstavljajo dolge sekvence, ko Godzilla prilomasti v mesto (praviloma Tokio) in se spopade z vojsko ali pa neko drugo pošastjo. Seveda tudi tokratni film ni nobena izjema, a ustvarjalci so tokrat dodobra prekoračili mejo dobrega okusa in gledalčeve potrpežljivosti. Zadnji spopad v katerem druga na drugo rjoveta Godzilla in Space Godzilla (pridruži pa se jima tudi Moguera – velikanski robot v podobi pingvina) traja več kot pol ure pa čeprav se nam zdi, da se že po dobri minuti posnetki začnejo ponavljati. Precej dolgočasno in nadležno, povrhu vsega pa to (pre)dolgo rjovenje in ruvanje pokvari dokaj dober vtis, ki si ga film prigara v prvem delu. 
















Space Godzilla je v bistvu nekakšen klon Godzille, pošast pa je nastala s pomočjo v vesolje poslanega genskega materiala in energije črne luknje (toliko mi je uspelo razvozlati). Spakaturi sta si tako precej podobni, le da je izvenzemeljska Godzilla malenkost večja, iz ram in hrbta pa ji rastejo nekakšni čudni kristali. V filmu pa se pojavi tudi mala Godzillica, ki postane žrtev vesoljskega zavojevalca. Seveda je tudi tokrat nekam v ozadje potisnjena naravovarstvena tendenca, ki pa je tokrat omenjena zgolj bežno. Kot sem že omenil so filmski ustvarjalci (predvidevam, da predvsem zaradi pomanjkanja idej in izpetosti serije) v ospredje postavili finalni fight in pogoreli na celi črti.  



















Godzilla vs. Destroyah a.k.a. Gojira vs. Desutoroiâ (1995)


Okej, da ne bom ponovno izgubil preveč živcev zaradi nedovršenih in luknjičastih scenarijev pri katerih so namesto smiselnih razlag v ospredju nesmiselni dialogi, si bom priznal, da filmi o Godzilli niso filmi o ljudeh, temveč filmi o pošastih. Na ta način lahko praktično vsem tako imenovanim daikaju eiga (japonski filmi o ogromnih pošastih) oprostimo tisti del, ki govori o lesenih igralcih in njihovih nesmiselnih dialogih, toda vseeno ostane še kar nekaj scenarističnih lukenj, ki se nanašajo na pošasti. Tudi tokratni film žal ni izjema, da pa bi bila vsa stvar še hujša, je za lažje sledenje tokratnega filma, potrebno poznavanje nekaterih prejšnjih filmov iz Heisei obdobja daikaiju eige (le-ta se deli na 3 dele).















Godzilla vs. Destroyah (1995) je namreč že 22. nadaljevanje filmov o veliki zeleni pošasti in hkrati tisto, ki zaključilo zgoraj omenjeno obdobje daikaju eige. Posledično so Japonci odprli pot Američanom, ki so udarili (mimo) s svojo verzijo, Godzilla (1998). Japonski filmski ustvarjalci so se prijeli za glavo in se že naslednje leto vrnili s filmom G2K: Godzilla 2000 a.k.a. Gojirani-sen mireniamu (1999) ter tako začeli s tretjim obdobjem daikaiju eige, imenovanim Millenium. V tokratnem filmu, ki je svojo publiciteto dosegel tudi s pomočjo trditev, da bo v njem Godzilla dočakala svoj konec, je glavni negativec nekakšen gromozanski leteči rak z zmajevo glavo. Eden izmed strašnejših Godzillinih nasprotnikov. 
 














Objavljeno pod |

7 komentarjev:

roland emmerich says hi and godzilla's worst enemy ist nick tatapolous&his lady friend pravi ...

mecha godzilla ... drugač pa kr final wars, kjer se vsi pojavijo :P

Sadako pravi ...

Brez heca, ampak ameriške verzije še nisem gledal :D

Zame je samo Gojira (1954), vse ostalo kar sem videl je crap. Ne dvomim, da bi na ta seznam uletela tudi Godzilla (1999) oz. Zilla.

roland emmerich says hi and godzilla apostrof s worst enemy is nick tatapolus apostro n his lady friend pravi ...

mater, zakaj mi apostrofe spreminja v '

tiamo pravi ...

oh wow, ko pa dam and lojtra 3 9 podpičje se pa pokaže apostrof

smerf smerf

Anonimni pravi ...

Jst sem imel zmeri nek fetiš na te monsterje, ki so jih igrali ljudje v lateksu :D. Pomoje že od Power Rangersov dalje... Mi je pa od Godzillinih nasprotnikov najbolj ostala v spominu King Ghidorah, pač takšna vizualnost se hitro poklapa z otroškim spominom različnih slikanic troglavih zmajev.

Zanimiv tovrstni film pa je tudi Pulgasari, ki ima neko dodatno vrednost. Priporočam.

Sadako pravi ...

Tudi jaz imam fetiš, ko je govora o (določenih) bitjih v lateksu :D Čeprav so mi Godzillini kostumi vse preveč otročji oz. amaterski in z njihovo pomočjo ne moram doživljati pretirane ekstaze. Prej nasprotno.

Pulgasari izgleda izredno zanimivo, predvsem zaradi države porekla. Hvala.

Anonimni pravi ...

Pulgasari je fenomen. Režiserja so za snemanje filma ugrabili ("The film, a giant-monster film similar to the Japanese Godzilla series, was produced by the South Korean Shin, who had been kidnapped in 1978 by North Korean intelligence on the orders of Kim Jong-il, son of the then-ruling Kim Il-sung."), ampak je režiser v film na neočitne konce vključil kritiko S. Koreje. Precej pogumno dejanje.

Sploh pa, film z ogromno pošastjo, ki ga je delno produciral Kim Jong-il? Hell yeah :D.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji