7 alpinističnih
Čas je, da se kot velik ljubitelj gora, z zapisom poklonim tudi tako imenovanim alpinističnim filmom. Le-ti so ponavadi precej klišejski in morda bi celo lahko uporabili pravilo, da če si videl enega si videl praktično že vse (kaj ni tako z vsemi podžanri). Toda ne glede na to, me podobe vršacev vedno znova navdušijo in popeljejo v neko prijetno stanje miru.
Clint Eastwood je znan kot pravi mačo, ki želi popolno kontrolo nad svojimi filmi. Tako ni nič čudnega, da je hotel vse tokratne kaskaderske poteze posneti brez svojega dvojnika in jih tudi je. Še več. Tudi v resnici je želel splezati na goro Eiger (3.970 visoka gora v švicarskih Alpah), a so ga strokovni sodelavci k sreči ustavili (morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je med snemanjem smrtno ponesrečil 27 letni škotski plezalec David Knowles, ki je bil hkrati tudi snemalec in dvojnik igralcev pri Clintovem Projektu). Tako je akcijo, ki se odvija na filmskem platnu, naredil precej avtentično in če k temu dodamo še čudovito scenografijo ter fotografijo, se pred našimi očmi znajde eden izmed boljših pustolovskih trilerjev.
Da bi se iz zelo dobrega prelevil v vrhunskega
pa mu onemogoča dokaj luknjičast scenarij. Še posebej neverjeten je finalni
twist, ki nikakor ne pije vode. Clint tokrat nastopa v vlogi upokojenega
profesionalnega hitmana, ki se v penzionu ukvarja s poučevanjem umetnostne
zgodovine, poleg tega pa je tudi vrhunski plezalec. Seveda mu zle (albino naci)
sile ne dovolijo uživati v jeseni svojega življenja, ampak ga prisilijo v še
eno akcijo. Vloga Clintu pisana na kožo (kako tudi ne, saj je poleg glavne
vloge prevzel tudi režisersko taktirko) in prav lahko bi bilo dogajanje
postavljeno tudi na Divji zahod in ne v evropske Alpe. Skratka The Eiger Sanction (1975) je vestern, ki
se dogaja v Švici.
Nordwand a.k.a. North Face (2008)
V Alpah ima 6 severnih sten zaradi težavnosti in strahospoštovanja,
ki ga vzbujajo, prav poseben renome. To so stene naslednjih gora: Cima Grade di
Lavaredo, Petit Dru, Piz Badile, Matterhorn, Grandes Jorasses in Eiger (slednje
tri kot tiste najtežje so ponavadi poimenovane kot Trilogija). Tako kot
prejšnji tudi tokratni film govori o zadnji izmed naštetih, bolj natančno o
njeni severni steni a.k.a. Nordwand (zaradi mnogih smrtnih žrtev (od leta 1935
naj bi pri osvajanju vrha preko severne stene življenje izgubilo že 46
plezalcev) preimenovana kar v Mordwand - morilska stena). Gre za 1.800 m visoko
vertikalo pred katero zastane dih tudi najbolj izkušenim alpinistom.
Film nas popelje v leto 1936, ko je naskok na
vrh preko severne stene Eigerja poizkušala dvojica izvrstnih bavarskih
alpinistov Toni Kurz in Andi Hinterstoisser, katerima sta se na poti pridružila
še dva avstrijska ljubitelja gora. 30. leta prejšnjega stoletja so bila za
Srednjo Evropo zelo turbulentna, še posebej za Nemčijo, ki jo je zajemal val
nacizma. V dokazovanju svoje superiornosti in pred bližajočimi se OI v Berlinu
leta 1936, so Nemci potrebovali senzacijo. Poskušali so jo doseči s prečenjem
severne stene gore Eiger, podvigom, ki do takrat ni uspel še nikomur (vrh je
bil osvojen že leta 1858), a žal se odprava ni iztekla po njihovih načrtih.
Odličen, toda proti koncu preveč melodramski film.
K2 (1991)
Priznam, ljubitelji gora
smo mazohisti. Za vikende se sredi noči, ko večina ljudi še trdno spi, z nekaj
kilskim nahrbtnikom odpravimo za nekaj ur hoditi v hrib. Alpinisti pa gredo
ponavadi še korak dlje v tem samotrpinčenju in k že omenjenim nesmislom
(pogosto) dodajo še ogrožanje lastnega življenja. Samo pomislite na vse
nesreče, ki se zgodijo v gorah ali pa na število filmskih gorskih ekspedicij,
ki se končajo brez smrtne žrtve. Tokratna gora K2 je glede na razmerje uspešno
osvojen vrh/smrt v samem vrhu (vsak 5., ki je poskušal osvojiti vrh je umrl in
glede na smrtni davek je pred K2 zgolj Anapurna) in velja za tisto, ki je
deležna največ strahospoštovanja.
Samo
kot zanimivost bom navrgel podatek, da je do leta 2010 najvišjo goro na svetu
Mont Everest osvojilo preko 2.700 ljudi, drugo najvišjo K2 pa 302 človeka
(vzpona pa ni dokončalo približno 80 ljudi). Tudi v tokratnem precej klišejskem
plezalnem filmu (2 prijatelja, ki se kljub prepovedi žene odpravita na najbolj
nevaren in kot zatrjujeta zadnji podvig njunega življenja ter pri tem naletita
na nemalo ovir potenciranih z melodramatičnimi govori in glasbo) odjavne špice ne dočakajo vsi
nastopajoči. A kljub precej predvidljivi zgodbi je film precej simpatičen, za
kar poskrbi predvsem 80's filing (obleke, glasba, frizure) v katerega je ovit
film.
Vertical Limit (2000)
Hollywoodske filme pred
nižjimi ocenami ponavadi rešuje ogromen proračun, ki poskrbi da kot gledalec
uživam v CGI bombardiranju akcijskih sekvenc, prečudoviti pokrajini ali pa vsaj
seksi dekletih. Tudi tokratni film svojo trapasto zgodbo opravičuje z dvema od
treh zgoraj naštetih (manjkajo seksi dekleta) olajševalnih okoliščin (film je
bil v večini posnet na Novi Zelandiji in tudi specialni efekti so na zelo
visokem nivoju), a je hkrati s svojimi akcijskimi debilizmi in dramatiziranjem
izredno žaljiv do vseh tistih, ki so famozno goro K2 osvojili ali pa pri
poskušanju plačali davek s svojim življenjem. Ne pomaga niti nasvet, da naj
film vzamem kot visokoproračunski cheesy B izdelek.
Prisiljeno
dramatiziranje se začne že na samem začetku, ko se družinica pri plezanju
znajde v smrtni nevarnosti in edina rešitev je, da iz štrika odrežejo očeta. Od
tu gredo stvari samo še na slabše in pred našimi očmi se začne odvijati
naspidirana akcija. Film namreč ne prikazuje nekega klasičnega alpinističnega vzpona na želeni vrh.
O ne, protagonisti nam poleg katastrofalne igre ponudijo še skakanje preko
ledeniških razpok, plezanje po pečinah s pomočjo zgolj ene roke, skakanje iz
helikopterja sredi najhujše nevihte … In kot da vse to še ni dovolj, na
reševalno misijo za tremi ponesrečenci, ki so ostali ujeti v breznu, vzamejo
nitro. Kar tako za štos. Sramota in posmeh vsem tistim, ki so v gorah pustili
svoje življenje.
Sfinga (2011)
Slovenci smo veliki
ljubitelji gora, za kar je v veliki meri odgovorna predvsem naša z izjemnimi
vršaci posejana dežela. To dejstvo se je v veliki meri odražalo tudi v naši
filmski zgodovini. Takoj, ko smo namreč s pomočjo filma odkljukali našo
primarno lastnost, t. j. krščanstvo in je g. Karol Grossman posnel Odhod od maše v Ljutomeru (1905), posnetek, ki velja za prvi slovenski film, smo se
Slovenci odpravili v gore. Prvi slovenski celovečerni film je namreč V kraljestvu Zlatoroga (1931), ki je v
70-ih letih prejšnjega stoletja za ta častni naziv premagal Triglavske strmine (1932). S tokratnim
igrano-dokumentarnim filmom se je slovenska filmska scena torej vrnila k svojim
koreninam.
V njem
nastopijo znana imena slovenskega plezanja in ne profesionalni igralci.
Posledično je ravno igra tisti najšibkejši člen izdelka, ki pa ga rešujeta dih
jemajoča fotografija in scenografija. Praktično celotno dogajanje je namreč
postavljeno v samo triglavsko severno steno, ki mimogrede ni najdaljša
slovenska stena (od nje je s 1500 metri daljša stena Kanjavca), a zaradi
simbolike velja za najbolj cenjeno. Še posebno strahospoštovanje vzbuja smer,
ki vodi preko Sfinge in ravno tej se poklanja dotični film. S hkratnim
dogajanjem nam predstavi tako sploh prvi (Ante Mahkota in Peter Ščetinin) kot tudi
prvi prosti vzpon (Grega Kresal in Miha Kajzelj) preko te najtežje smeri v
Steni.
The Mountain (1956)
Pravijo, da je kar se
tiče finančnih stroškov, film najceneje in najenostavneje posneti v studiu,
kjer filmskih ustvarjalcev ne ovirajo zunanji dejavniki. A kljub temu obstajajo
žanri, ki bi se morali filmskim studiom ogniti na veliko in pustolovski filmi (kamor
spadajo tudi tokratni izdelki) so zagotovo eni izmed njih. The Mountain (1956) se tega dobronamernega nasveta ni držal, kar za
tako imenovano klasično obdobje Hollywooda ni prav nič nenavadno, a posledično
gledalec kaj hitro opazi, kdaj je dogajanje postavljeno v resnično okolje in
kdaj so sekvence nastale v studiu. Nekateri se za to ne zmenijo kaj dosti, toda
meni so take zadeve precej moteče, saj prekinjajo iluzijo filma.
Poleg
tega pa je v tem filmu, ki ga je inspirirala resnična letalska nesreča pri
kateri je letalo iz Indije trčilo v Mont Blank, malček sfaljena tudi igralska
zasedba. Skozi celoten film se namreč nikakor nisem mogel navaditi, da sta
Zachary (Spencer Tracy) in Chris (Robert Wagner) brata. Razlika v letih (v
resničnem življenju znaša okoli 30 let) je namreč preočitna in mnogo bližje so
bili ljudje, ki so jima v filmu Broken Lance (1954) dodeli vlogo očeta in sina. Sicer pa je kljub omenjenima
pomanjkljivostima film povsem soliden in prizori posneti na gori (le-ta v filmu
sicer ni nikoli poimenovana) in ob njenem vznožju (departma Haute-Savoie), so
prelepi.
Third Man on the Mountain (1959)
Pustolovski filmi so
odličen material za studio Walt Disney in če si želite ogledati alpinistični
film, ki je bolj lahkotne narave od ostalih na tokratni lestvici, je Third Man on the Mountain (1959) prava
izbira za vas. V njem je predstavljeno osvajanje izmišljene gore Citadel, za
katero pa so v bistvu uporabljeni posnetki 4.478 visoke švicarsko-italijanske
piramide. Matterhorn je bil eden izmed zadnje osvojenih velikanov Alp. Leta
1865 je na njegov vrh stopila ekspedicija pod vodstvom Edwarda Whymperja (pri
sestopu so se smrtno ponesrečili štirje njeni člani) in tako končala zlato ero
alpinizma. Obdobje med leti 1854 in 1865 v katerega je postavljen tudi tokratni
film.
V njem
se z že omenjeno goro med drugim spopade mladi Rudy (James MacArthur), ki želi
goro osvojiti v spomin na svojega preminulega očeta. Le-ta je življenje izgubil
ravno pri vzponu na Citadel (jp, pri alpinističnih filmih tudi Walt Disney ne
more mimo smrti). Poleg njega je tu še mlada in simpatična Lizbeth (Janet
Munro) ter izkušeni John Winter (Micahel Rennie). Ob dih jemajoči
fotografiji, ki je zaščitni znak praktično vseh alpinističnih filmov
postavljenih v visokogorje, je ravno omenjena igralska zasedba najkvalitetnejši
element filma. Žal pa film ni bil dobro sprejet med gledalci in velja za
nekakšen skriti biserček, na katerega danes spominja predvsem Matterhorn vlak
smrti v kalifornijskem Disneyladnu.
10 komentarjev:
No, ta tematika pa je bila pričakovana. Čudno le, da si tako dolgo čakal.
Mogoče še ne poznaš, mogoče se boš tolkel po glavi, ker si oba pozabil omeniti, mogoče pa boš le zamahnil z roko ... torej: kultni doku Touching the Void in nemški Nanga Parbat (ojoj, na Messnerja si pozabil :()
Ne ne, nikakor nisem pozabil na ti 2 mojstrovini, ampak sem se odločil, da ju bodem uporabil, ko bo govora o alpinističnih dokumentarcih. Tokrat sem se osredotočil zgolj na filme.
Nanga Parbat imaš tudi film: http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2010/12/nanga-parbat.html
Ups vidiš, tole pa do tega trenutka nisem poznal. Thanks.
Še preden sem kliknil sem vedel kateri se skriva za linkom :D
Premalo plezanja in preveč traparij.
V določeni meri bi tudi ta šel skozi...
http://www.imdb.com/title/tt0083947/?ref_=nm_flmg_act_31
Ga ne poznam in to kljub odlični režiserko-igralski navezi. Bo potrebno preveriti.
Vertical Limit (2000) ima napačen link na imdb
Hvala za opozorilo. Popravljeno.
Objavite komentar