7 boksarjev (v barvah)

Tokratni zapis je posvetilo našemu boksarskemu junaku Dejanu Zavcu, ki pri svojih 37-ih letih še vedno vztraja v športu in mlati svoje nasprotnike. Svoj največji uspeh je doživel leta 2009, ko je v JAR-u postal svetovni prvak v velterski kategoriji po verziji IBF, 5 minut slave pa je dočakal tudi onkraj Luže, kjer pa so roko na srce nasprotniki vsaj en rang nad njim. Toda nič hudega, Mr. Simpatikus je Slovenec na katerega smo lahko izjemno ponosni.








Huronski uspeh filma Rocky (1976), ki je med drugim prejel oskarja v kategoriji za najboljši celovečerec, režijo in montažo, je med nesmrtne filmske zvezde izstrelil one-time porno igralca Silvestra Stalloneja. Seveda predvsem zaradi njegove karizmatične upodobitve Rockyja, a le malokdo ve, da si je Sly to vlogo izpogajal s scenarijem za film Rocky (1976), ki ga je napisal sam. Posledično si je pri nadaljevanju že lahko dovolil, da je bil poleg glavnega igralca in scenarista tudi režiser. Roko na srce pri svojih vlogah ni imel težkega dela, saj je Rocky II (1979), kljub temu, da gre za nadaljevanje, v dobršni meri zgolj kopija svojega predhodnika.













Nič nenavadnega ni torej, da je bilo tudi nadaljevanje, ki se nadaljuje točno tam, kjer se je končal 1. del, precej uspešno. Tokrat sicer niso padale Oskar nominacije, kaj šele zlati kipci, a Rocky II (1979) je bil tako med gledalci kot tudi kritiki odlično sprejet. Pohvalil ga je celo sam Muhammad Ali, ki je skupaj z eminenco filmske kritike Rogerjem Ebertom poskrbel za zelo relevantno recenzijo filma. Med drugim je pohvalil Slyja kot odličnega igralca, ki se mu sicer vidi, da ni profesionalni boksar in razložil, da so ZDA ravno zaradi njegovih boksarskih zmag potrebovale belo protiutež, ki so jo našle v Rockyju. Apollo Creed naj bi po njegovih lastnih besedah močno spominjal nanj. 
















Ali (2001)



Muhammad Ali (rojen kot Cassius Marcellus Clay, Jr.) je zagotovo najbolj znan boksar na svetu. Kult okoli svoje osebnosti ni zgradil zgolj s pomočjo svojih boksarskih dvobojev (od 61-ih dvobojev jih je dobil 57, trikrat pa je postal tudi svetovni prvak v težki kategoriji po verziji Wby in WBA), ampak predvsem s pomočjo svojih karizmatičnih nastopov v javnosti, še posebej tistih pred dvoboji. Na žalost pa ima ravno na tem Alijevem izredno močnem področju tokratni film največje težave. Dokaj nenavadno, saj boksarko legendo upodobi karizmatični in na šalo vedno pripravljeni Will Smith, a prave Alijeve energije izven ringa ni moč začutiti. 











Spremljamo najbolj razburljivih 10 let boksarjevega življenja in sicer od leta 1964 dalje, ko prvič postane prvak v težki kategoriji (leta 1960 si je Mohammad v Rimu priboksal tudi olimpijsko zlato v poltežki kategoriji), se islamizira in si nadene novo ime, se dvakrat poroči (v svojem življenju je bil poročen štirikrat, uradno pa ima 7 hčera in 2 sinova), ko umorijo njegova 2 vzornika Malcolma X in Martina Luthra Kinga, ko se odpove služenju vojaškega roka v Vietnamu ter je posledično obsojen na 5 let zapora in izgubo naslova svetovnega prvaka ter ko se ponovno zmagoslavno vrne v ring z zmagama nad Joejem Fraizerjem in Georgom Foremanom. Izjemno razburljivo obdobje, ki pa ga ni moč začutiti na filmskem platnu. 














Fat City (1972)



Dokaj netipičen boksarski film, saj ga zaznamuje izjemno počasen tempo in manko boksarskih dvobojev. Navsezadnje boks niti ni glavna tematika filma, ampak režiserju Johnu Hustonu služi zgolj kot iztočnica za prikazovanje zanj tako tipičnih likov. Likov, ki so v prvi vrsti razočarani nad svojim življenjem, saj jih le-to konstantno tepe po glavi. Tokrat je v ospredju ostareli boksar (Stacey Keach), ki si že vse od svojega zadnjega dvoboja očita, da v svoji karieri ni dosegel tistega, kar mu je bilo namenjeno. Svoja obžalovanja nad tem, da nikoli ni postal profesionalec utaplja v alkoholu, kompleks pa poskuša ozdraviti tudi s pomočjo mladega boksarskega amaterja (Jeff Bridges).













In ravno ta dva lika s svojo zgodbo sta odgovorna za izjemno počasen tempo, toda film posnet po istoimenski knjižni predlogi, ne bi mogel delovati pod drugačnimi scenarističnimi, igralskimi in montažnimi prijemi. Gre za zgodbo, ki v filmskem svetu deluje le s pomočjo počasnega vizualnega pripovedovanja, a žal je to dvorezen meč. Poleg pozitivnih filmskih posledic, med katerimi prevladuje avtentičnost videnega, imamo tu tudi negativno stran. Le-ta se skriva v dejstvu, da se v filmu ne zgodi praktično nič prelomnega in pretirano zanimivega, zato zna film na trenutke dolgočasiti. Katera stran bo prevladala, je, torej odvisno od vašega okusa.
 
















The Champ (1979)



Tudi tokratni film ni toliko zgodba o boksu kot zgodba o boksarju in v primerjavi s prejšnjim, je tukaj samega boksanja še manj. V celem filmu smo namreč deležni zgolj enega dvoboja in še to povsem na koncu (mimogrede, gre za enega najbolj tragičnih filmskih koncev). Vse ostalo je zgodba o odsluženem boksarskem prvaku, ki zaradi ločitve sam skrbi za svojega sina in se vse prerad vdaja alkoholu in hazardiranju. Ameriški celovečerni prvenec italijanskega režiserja Franca Zeffirellija, znanega predvsem po filmskih rimejkih, je ne boste verjeli, rimejk. In sicer rimejk istoimenskega, a z dvema nominacijama in dvema Oskarjema nagrajenega filmskega izdelka Kinga Vidorja. 














No tudi The Champ (1979) je bil nominiran za Zlati kipec, a v tistih bolj obstranskih kategorijah. Medtem, ko je bil The Champ (1931) nominiran za najboljši film in najboljšo režijo, Kipca pa je prejel za najboljšo glavno moško vlogo in najboljši izvirni scenarij, je bil rimejk iz leta 1979 nominiran za glasbeno podlago. In nekako tako tudi izgleda realna slika pričujočega celuloidnega izdelka. Gre za povsem nepotreben filmski rimejk, ki ga ne rešita niti Jon Voight kot hazarderski samohranilec niti Faye Dunaway kot njegova bivša žena niti Ricky Schroeder kot njun sladki sinko. Slednji hkrati poskrbi za enega najbolj solzavih koncev boksarskih dvobojev.  

















The Fighter (2010)



Včasih se zgodi, da stranski liki oz. igralci ukradejo žaromete glavnim in v tokratnem filmu se zgodi ravno to. Mickyju Wardu (Mark Wahlberg), boksarju čigar filmska biografija se odvrti pred našimi očmi, šov ukradejo njegova mama (Melissa Leo), njegova punca (Amy Adams) ter predvsem brat (Christian Bale). A to ni krivda Marka, saj je le-ta z nekaterimi svojimi filmskimi vlogami dokazal, da premore dobršno mero karizme. Žal je bil boksar, ki ga je upodobil, tudi v svojem resničnem življenju zgolj apatična lutka v rokah svojih bližnjih. Seveda pa je tudi res, da obstaja nevarnost one-man benda, kadarkoli se v kateremkoli filmu pojavi Christian Bale. 











Gospod metamorfoza je tudi tokrat največja dodana vrednost filma in posledično je za svojo igro prejel zasluženega Oskarja za najboljšega stranskega igralca, a če bi vprašali mene, bi mu podelil Zlati kipec kar za glavno moško vlogo (poleg njega je Kipec za svojo igro prejela še Melissa Leo, medtem ko Amy Adams svoje nominacije ni uspela pretvoriti v prestižno nagrado). Vsaj mene osebno je namreč zgodba o propadlemu boksarju, ki ga je upodobil Bale zanimala mnogo bolj, kot zgodba o boksarju v nastajanju, ki ga je upodobil Wahlberg. Micky Ward pač ni bil nek znan boksar, čigar življenjska zgodba bi bila privlačna za velike ekrane, če ob sebi ne bi imel svoje disfunkcionalne družine.  













Cinderella Man (2005)



Že naslov nam namigne, da lahko pričakujemo izredno pocukran film. In res, pred našimi očmi se odvrti pravi boksarski tearjerker, za katerega s svojo (vedno) odlično igro poskrbi Russell Crowe. Njegova upodobitev ameriškega boksarja irskih korenin Jamesa J. Bradocka je namreč izredno rahločutna in odigrana s prefinjenim občutkom za sentimentalnost. Pred našimi očmi se tako znajde najbolj dobrosrčen in uglajen filmski boksar vseh časov. Tudi, ko boksa imamo gledalci občutek, da to počne proti svoji volji oz. zgolj zaradi tega, da bi nahranil svojo družino. In tudi ta občutek nas ne razočara, saj James na eni izmed novinarskih konferenc potrdi našo domnevo. 











Film, posnet po resničnih dogodkih, je namreč postavljen v obdobje velike depresije in nekdaj premožni boksar Bradock, se zaradi poškodbe znajde na robu preživetja. S svojimi tremi otroki in ljubko ženo (Renée Zellweger) se je iz razkošne hiše primoran preseliti v razpadajoče stanovanje brez ogrevanja. Svoje edino upanje vidi v ponovni vrnitvi v ring, kar mu uspe na najboljši možen način (od tu tudi vzdevek Cinderella Man). Tako kot v večini boksarskih filmov, vrhunec tudi tukaj predstavlja finalni spopad. Tokratni je morda še bolj karikiran oz. stereotipen od tistih, ki se odvijajo v Rocky franšizi, a kljub temu je nemogoče odvrniti pogled. Pravi guilty pleasure.  














Million Dollar Baby (2004)



Clint Eastwood je ena izmed največjih filmskih ikon svetovne kinematografije. Na začetku svoje kariere je na filmskih platnih pustil ogromen pečat kot igralec, v jeseni svojega življenja pa podobne stvari počne tudi na drugem koncu kamere. Tokratni film je že njegov 57. v katerem je nastopil kot igralec, 25. katerega je režiral in 21. ki ga je produciral (poleg tega je poskrbel še za glasbeno podlago). Mnogo filmskih kritikov je mnenja, da je ravno Million Dollar Baby (2004) njegova najboljša in najbolj dovršena filmska stvaritev. Film je nenazadnje v svojo malho pobasal kar 4 Zlate kipce in sicer za najboljšo režijo, glavno žensko vlogo, moško stransko vlogo in za najboljši film leta. 











Res gre za odličen film, a meni ni povsem odgovarjal oz. me je ujel nepripravljenega. Clinta namreč nisem navajen v tako rahločutnih, sentimentalnih oz. pomehkuženih vlogah. Ne spomnim se namreč, da bi se v kakšnem filmu tako razjokal kot se v tokratnem (ali je sploh kdaj potočil solzo?). Žal mi to početje ne gre skupaj z njegovo bad ass persono, ki si jo je ustvaril tekom let, a kot kaže se časi spreminjajo in Clint je za Oskarja pripravljen pojesti tudi svoj smrkelj (nominacije mu žal ni uspelo spremeniti v Zlati kipec). Vseeno pa je to film, ki ga za nadpovprečnega delajo ravno izvrstna igra (poleg Clinta še Morgan Freeman ter Hilary Swank), fotografija ter kakopak sama zgodba.  










Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Šef pravi ...

boksarJEV

million dollar baby

seems legit


;)

Sadako pravi ...

Ma več jajc kot marsikdo :D

BigMich pravi ...

Sadako, pozabil si na še en film, v katerem je bil Clint preveč čustven. Bridges of Madison County.

Sadako pravi ...

Sem ga imel v mislih, ko sem zapisal tisti stavek, ampak Million Dollar Baby sem pogledal pred The Bridges of Madison County, poleg tega pa se mi tam ni zdel tako solzav, čeprav vsekakor nadpovprečno za njegove tough vloge.

Je pa zagotovo bolj kot ponavadi.

Goodfella pravi ...

Predlagam nekoliko manj znanega boksarja, ki paše zraven: The Hammer.

Meni je bil všeč.

Sadako pravi ...

Sem ga iskal, ampak nisem bil dovolj uspešen pirat.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji