Po kratkotrajni aferi s komičnim barvnim filmom All These Women a.k.a. För att inte tala om alla dessa kvinnor (1964) je Ingmar Bergman ustvaril svoj najbolj eksperimentalen film, ki je odprt za mnoge interpretacije. Filmsko delo, ki temelji zgolj na dveh igralkah, Liv Ullman in njena dolgoletna prijateljica Bibi Andersson, je bilo posneto na režiserju tako ljubem otoku Fårö. Oba ženska lika sta tja poslana s strani lokalnega zdravnika, Liv kot pacientka in Bibi kot njena oskrbnica. Dokaj subtilno njuni vlogi pričneta prehajati iz ene na drugo in brez da bi se tega zavedli, pacientka postane zdravnica in obratno. Obe igralki sta pri transformaciji več kot izvrstni. 

Poleg chiaroscuro fotografije mi je v spominu najbolj ostala sekvenca, v kateri Bibi Andresson razlaga svojo seksualno izkušnjo. Zame osebno je omenjena sekvenca nekaj najbolj erotičnega kar premore svetovna kinematografija. Iskreno in brez moralnih zadržkov. Sicer pa vas bo film vodil skozi zanimivo filmsko izkušnjo. Morda se boste ob ogledu počutili nelagodno, zmedeno, zdolgočaseno … morda pa vam bo film ponudil še nedoživete filmske užitke. Mnenja so namreč precej deljena, a stvar je v bistvu zelo preprosta. Če vam Bergmanov stil odgovarja, bo Persona (1966) odgovorna za slednje, v nasprotnem primeru se znate na smrt dolgočasiti.

Na začetku leta 1965 je Ingmarja Bergmana na posteljo prikovala precej resna infekcija pljuč in kot da to ne bi bilo dovolj, je poleg infekcije fasal še zastrupitev zaradi antibiotikov. Posledično se je moral odpovedati tako postavitvi The Magic Flute na nemške odrske deske, kot tudi pripravam na svoj prvi film širokega formata The Cannibals. V glavni vlogi bi kakopak nastopili Liv Ullman (takratna Bergmanova ljubica, ki je med produkcijo tokratnega postala tudi mati njegovega otroka) ter Bibi Andersson. Projekt je Bergman za nekaj časa postavil na stranski tir, po končani bolezni pa je dami namesto v The Cannibals uporabil v malo višje opisanem filmu Persona (1966). 

Neuporabljeni scenarij The Cannibals pa je tako postal podlaga za tokratni film. Hour of the Wolf (1968) je prvi v trilogiji, ki nas skupaj s Shame a.k.a. Skammen (1968) ter The Passion of Anna a.k.a. En Passion (1969) s pomočjo Maxa von Sydowa popelje v Bergmanovo podzavest. Max v vseh treh delih namreč predstavlja režiserjev alter ego. Sicer pa pričujoča temačna in morasta (sanjske sekvence je prekleto težko ločiti od resničnih dogodkov) drama svoj nastanek dolguje predvsem njegovi fascinaciji nad ekranizacijo Drakule iz leta 1931 in ponovno dopušča precej možnosti za interpretacijo. »The hour of the wolf is the hour between night and dawn. It is the hour when most people die, when sleep is deepest, when nightmares are most real.«  

Istega leta kot Hour of the Wolf (1968) je luč sveta ugledal še en Bergmanov celuloidni izdelek, a tokrat precej drugačen od do sedaj videnih. Shame (1968) je imel za razliko od večine prejšnjih filmov večjo igralsko zasedbo z mnogimi stranskimi liki, ki so sicer imeli male, a za poanto izdelka pomembne vloge. Prav tako pa je Bergman iz privatnih oz. osebnih problemov (le-ti so v filmu vsekakor prisotni, a so posledica zunanjih dejavnikov) prešel na globalno problematiko. V dotičnem primeru se je namreč dotaknil vojne in njenega vpliva na posameznike. Idejo pa je našel v lastnem poigravanju z mislimi, kako bi se odzval, če bi nacisti okupirali Švedsko.

Bergman pa je s pričujočim filmom opustil tudi stil kostumskih dram podprtih s subtilno simboliko, s pomočjo katerih je pretresal obstoj Boga. A kljub temu, ni Shame (1968) skoraj nič drugačen od večine režiserjevih izdelkov (Bergmana se pač ne da razumeti zgolj s pomočjo enega filma). Tudi tokrat gre namreč za morečo štorijo, podprto z odlično igro. Max von Sydow ter Liv Ullman (ženska izžareva noro dozo seksapila) tekom tega futuristično-realističnega filma predstavita hvale vredno paleto čustev, saj sta tekom filma deležna transformacije iz dokaj srečnega para, v žrtvi oropani humanosti. V prvi vrsti pa je Shame (1968) film o izdajstvu. Vojna pač iz ljudi ponavadi potegne tisto najslabše. 

Prvi barvni film švedskega cineasta na vključno prejšnji in tudi tokratni lestvici sicer ni režiserjev prvi film v barvah. Ta čast namreč pripada ne preveč cenjenemu All These Women (1964). A ne glede na to je eden izmed njegovih najboljših in eden izmed redkih, za katerega se je Ingmar Bergman že ob pripravi scenarija odločil, da ga bo posnel v barvah. Začetki so bili precej naporni, saj Bergman že dolgo časa ni ustvaril filma, ki bi med zelo zahtevno in svojemu največjemu filmskemu ustvarjalcu pogosto nenaklonjeno množico, požel vidnejši uspeh. Posledično je pri zbiranju denarja naletel na velikanske prepreke. 

Na srečo mu je na pomoč priskočila njegova najbolj zvesta in najodličnejša ekipa. Igralke Harriet Andersson, Ingrid Thulin ter direktir fotografije Sven Nykvist so se namreč do distribucije filma, odrekli svojemu zaslužku. Smela poteza, kajti na prvo žogo neprivlačen film o smrti, odtujenosti in izgubljenih priložnostih, je namreč postal svetovno zelo cenjen film. V Ameriki ga je za distribucijo odkupil kultni Roger Corman, film pa je bil deležen kar petih nominacij za Zlati kipec. Med drugim za najboljši film, najboljšo režijo, kostumografijo, izvirni scenarij ter fotografijo (zagotovo pa bi si zaslužil še kakšno nominacijo v kategoriji ženskih igralk), nagrado pa je pobral zgolj za slednjo.  

Poleg kinematografskih, dramskih in knjižnih del, je Ingmar Bergman dobršen del svojega ustvarjalnega posvetil tudi TV produkciji. Tudi tokratno delo je bilo v bistvu spočeto kot šestdelna mini serija, kjer je vsak del trajal približno 50 minut. Kasneje je Bergmanova ekipa to televizijsko dvo-osebno dramo skrajšala ter jo iz 16 mm formata povečala na 35 mm in jo poslala na kino popotovanje onkraj luže. A njena kinematografska dolžina je bila za izdelek, ki je bil v osnovi namenjen televizijskim ekranom, še vedno precej strašljiva. Kot že omenjeno praktično skozi celoten film spremljajmo zgolj dva lika (Liv Ullman ter Erland Josephson), ki sta večinoma predstavljena s pomočjo klavstrofobičnih bližnjih posnetkov.

Dejstvo, ki zna pri marsikaterem gledalcu enkrat znotraj slabih treh ur kolikor traja film, biti odgovorna za dolgčas. A na srečo sta tu izvrstna Liv in Erland, ki skrbno spisan scenarij, s svojo čustveno igro še nadgradita. Nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je scenarij spisal človek, ki je dal skozi vse tipične faze zakona (od začetne vznesenosti, do kasnejše banalnosti) in to večkrat. Ingmar Bergman je bil namreč poročen kar petkrat, znan pa je bil tudi po svojih ljubicah (med njimi je najbolj znana zagotovo prav Liv Ullman). Potrebno pa je omeniti tudi to, da je zaradi svoje TV produkcije Scenes from a Marriage (1973) izpadel iz bitke za Oskarje, a je po drugi strani dobil ogromno priznanj od National Society of Film Critics. 

Na začetku leta 1976 je Ingmar Bergman prišel navzkriž s Švedskimi dacarji. Stvari so ušle celo tako daleč, da se je ikona švedskega filma za tri leta in pol zašla v izgnanstvu. Le-to pa ni bilo pretirani resno in je šlo bolj za merjenje ega in petelinjenje, saj so Bergmana pogosto videvali v domovini. Kljub temu je njegov tokratni film nastal v tujini in sicer na Norveškem, a bolj kot po tem, da je nastal v izgnanstvu, je celuloidni izdelek znan po nečem drugem. V njem sta namreč prvič in na žalost tudi zadnjič, moči združili največji filmski legendi Skandinavskega polotoka, sopriimenjaka Ingmar Bergman in Ingrid Bergman, za katero je bil to pred njeno smrtjo tudi zadnji celovečerni film. 

Velikana filmske industrije sta že dolgo razpravljala o tem, da bi združila moči. Nazadnje je Ingrid pristala v morda svoji najboljši in najmočnejši vlogi, v kateri je upodobila egoistično pianistko, mater zapostavljenih otrok (Liv Ullman v še eni vrhunski predstavi). Le-ta se po dolgem času opogumi in obišče otroke, ki jih je zanemarjala praktično celotno življenje. Kar sledi je eden najbolj čustvenih verbalnih spopadov med glavnima akterkama, za katerega si obe igralki zaslužita izjemno pohvalo. Vrhunec filma je torej zreduciran na katarzo, v kateri iz omare v čustvenem izbruhu, eden za drugim padajo okostnjaki nesrečnega otroštva brez starševske topline. Bergmanova najbolj osebna izpoved.  

S pomočjo tega epskega filma (poleg samega trajanja tudi po številu igralcev kot tudi po finančni plati) nam Ingmar Bergman predstavi leto v življenju premožne švedske družine z začetka 20. stoletja in nas pri tem povabi v svoja otroška leta. Film ima namreč precej avtobiografskih elementov. Film je švedski cineast kot božično darilo podaril vsem Švedom (glede na to, da je bil to do tedaj najdražji švedski filmski projekt, je šlo za prekleto drago darilo), le-ti pa so ga za razliko od večine ostalih njegovih filmov, sprejeli z odprtimi rokami. Prav tako pa je film postavil prav poseben rekord, saj je kot tuji film prejel kar štiri Oskarje (najboljši tuji film, najboljša fotografija, kostumografija in scenografija).