7 epidemij
Jesenski in zimski čas sta obdobji, ko nas farmacevtski lobiji s pomočjo agresivne propagande v podobi panike, vsakoletno bombardirajo z nevarnostmi virusnih epidemij. Največkrat se zaplete pri cepivih, njihovi učinkovitosti, stranskih učinkih, smiselnosti in ceni. Tukajle je nekaj filmskih pogledov na omenjeno problematiko.
Epidemija slepote, ki služi kot alegorija na človeško nečlovečnost in nič drugega. Film namreč ne ponudi nobene razlage za izbruh in širitev slepote, prav tako pa ni v filmu moč zaslediti indicev o iskanju zdravila. Namesto tega se izdelek sprevrže v študijo o človeški naravi, ko je le-ta postavljena v ekstremne razmere. V našem primeru so te nove razmere slepota in izolacija. Okuženci so v imenu karantene strpani v lokalni zapor, kjer jim je s strani čuvajev dovoljeno, da si na novo organizirajo družbeni sistem. Seveda v novonastalem svetu brez pravil oblast nemudoma prevzamejo fizično močnejši in nasilnejši ljudje. Nekaj, kar je odlično uspelo poustvariti filmu The Experiment a.k.a. Das Eexperiment (2001).
Tokratni
poskus pa je precej medel, nedodelan in povrhu vsega še poln nesmislov in to
kljub precej zveneči igralski zasedbi, ki jo sestavljajo Julianne Moore, Mark
Rufallo, Gael Garcia Bernal ter Danny Glover. Pomagal ni niti izvrstni pedigre
v podobi romana portugalskega pisatelja Joseja Saramage, ki je leta 1998 prejel
Nobelovo nagrado za literaturo. Zanimivo je, da je imel Jose slabo slutnjo kar
se tiče ekranizacije svojega dela in pravic za priredbo svojega romana ni hotel
prodati. Na koncu je popustil in bil precej razočaran. Tako kot gledalci, saj je
Blindness (2008) kup dolgočasja,
nesmislov in žalitev tako za slepe kot tiste, ki vidijo. Edina svetla točka
filma je stilizirana fotografija.
S pomočjo pretkane ideje, da se posluži digitalne snemalne tehnike, je britanski režiser Danny Boyle dosegel troje. Kot prvo je lažje prepričal britanske oblasti, da so med časom snemanja za eno uro na dan zaprle središče Londona (to so storili še pred zoro, tako da je ekipa lahko pričela snemati takoj, ko se je zdanilo in so bile ceste tudi sicer še dokaj prazne), kot drugo pa je filmu dodal dokumentarni občutek, dodobra pa je lahko eksperimentiral tudi s snemalno hitrostjo. Vsi trije elementi so poskrbeli, da je 28 Days Later… (2002) vizualno izjemno dodelan film. Prepričajo nas tako apokaliptične londonske ulice kot tudi prikazi izbruha okuženih ljudi. Precej avtentično.
V
Angliji se s pomočjo izpuščenih šimpanzov na katerih so bili izvedeni
laboratorijski testi razširi smrtonosni virus. Virus imenovan rage, ki ljudi
spremeni v divjake željne krvi. Gre za zelo agresivno okužbo, saj epidemija v
približno 28-ih dneh počisti celoten Otok. Jim (Cillian Murphy) se zaradi
nesreče, ki ga je spravila v komo epidemiji izogne, a po vrnitvi k zavesti se
njegova kalvarija šele zares prične. Začudeno, prestrašeno in izgubljeno tava
po londonskih ulicah, nevedoč kaj se je zgodilo. Po tem prvem sci-fi delu, se
prične drugi v katerem se Jim pridruži manjši skupinici. Sledi še tretji del,
ki predstavlja obračun med na novoustanovljenimi družbenimi skupinami. Walking Dead ( 2010 - ) anyone?
Contagion (2011)V zadnjem obdobju je bila prašičja gripa oz. tako imenovani virus H1N1 (nekakšen mutant med ptičjo, svinjsko in človeško gripo) tisti, ki je najbolj prestrašil človeštvo. Mediji so nas leta 2009 strašili z eno najhujših pandemij in ni bilo malo ljudi, tudi Slovencev, ki so si priskrbeli cepivo. Zgodilo se ni nič pretresljivega (v Sloveniji je sicer umrl starejši kronični bolnik), razen tega, da so farmacevtski lobiji zadovoljno gledali v svoje mošnjičke. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi zaradi virusa sicer umrlo okoli 18.000 ljudi, a vprašanje je koliko izmed njih bi najvišji davek plačalo tudi povsem navadni gripi. Skratka strah je bil prenapihnjen in povsem odveč.
Po
omenjenih dogodkih je leta 2011 nastal tudi tokratni Soderberghov film,
katerega narativni del je tako kot pri večini njegovih filmskih izdelkov
sestavljen iz prepletajočih se zgodb, ki jih poganja eminentna igralska zasedba
(Kate Winslet, Matt Damon, Laurence Fishburn, Jude Law, Gwyneth Paltrow, Marion
Cotillard …). Gre za dokaj strokovno narejen film, ki pokriva različne aspekte
epidemije, od navadnih državljanov, do raznih organizacij in lobijev. Zanimivo
je predvsem to, da mu širše občestvo ni naklonilo višje ocene od povprečne,
medtem ko so ga na drugi strani filmski kritiki pošteno pohvalili. Tokrat sem
sam na njihovi strani.
Outbreak (1995)Tako kot Contagion (2011) je tudi Outbreak (1995) osnovan na resničnih dogodkih (leta 1967 je v Marburgu, Frankfurtu in Beogradu med laboratorijskimi delavci prišlo do izbruha neznane, a zelo nevarne bolezni, zaradi katere je zbolelo okoli 30 laborantov, prenašalci virusa pa so bile opice ulovljene v Ugandi), prav tako pa oba filma sestavlja priznana igralska zasedba (tokrat Dustin Hoffman, Morgan Freeman, Kevin Spacey, Rene Russo, Donald Sutherland, Cuba Gooding Jr.). Razlika je predvsem v tem, da so posledice samega izbruha in epidemije v zgoraj opisanem filmu precej bolj realne od posledic prikazanih v pričujočem filmskem izdelku.
Podobno
kot v Soderberghovem filmu se vlada tudi tokrat odloči uvesti karanteno na
okuženem območju, a scenaristi so se odločili, da bodo šli še korak dlje. V
zaključku filma nas torej čaka eden največjih filmskih klišejev, v katerem
predsednik ZDA izda ukaz, da je potrebno okuženo območje zravnati z zemljo. Na
njegov ukaz se odzoveta dva vojaka, eden ki je nemudoma pripravljen izvršiti
ukaz in eden, kateremu intuicija in dobro človeško srce porajata dvom.
Prežvečeno in stokrat videno. Posledično je ravno zaključek omenjenega filma
njegov najslabši del in po odlični filmski porciji pusti grenak priokus. Za
degustiv priporočam Ebola Syndrome a.k.a. Yo boh ali beng duk (1996).
Shivers (1975)Kanadski filmski ustvarjalec David (Paul) Cronenberg je najbolj znan po svojih izdelkih sedme umetnosti, ki so dobili naziv body horror. Kot razkriva ime tega horror podžanra se glavni elementi groze napajajo s pomočjo izmaličenih in degradiranih človeških teles, ki so povečini posledica bolezni, virusov, parazitov, mutacij … Podžanr je svoj vrhunec doživel v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko so luč sveta ugledale klasike ala The Thing (1982), The Fly (1986), Hellraiser (1987) … Tokratni izdelek lahko bolj kot med klasike štejemo med kultne celuloidne izdelke, saj gre za enega izmed prvih celovečernih kinematografskih produktov že omenjenega mojstra body horrorja.
Tokrat
je za epidemijo kriv parazit izumljen v laboratoriju. A ker gre za film Davida
Cronenberga to ni parazit, ki bi povzročil neko banalno epidemijo. O ne.
Parazit spremeni ljudi v seks manijake, ki se posledično ne morejo upreti
svojim spolnim nagonom in tako se svet počasi spreminja v veliko orgijo.
Doktor, ki ga je izumil je bil namreč mnenja, da so ljudje postali preveč
zavrti ter racionalni ter da so izgubili stik s svojimi živalskimi nagoni (sam
sem glede na trenutno družbeno stanje sicer povsem nasprotnega mnenja). Toda
eksplicitnosti tako v seksualnem kot predvsem v horror smislu ne pričakujte,
saj gre za ekstremno nizkoproračunski film.
Carriers (2009)Morda se nekega dne zgodi, da ljudem ne bo uspelo odkriti cepiva za virusno pandemijo oz. da bo le-to zaradi hitrih mutacij virusa in njegove odpornosti neuspešno. Takrat se nam zagotovo ne piše nič dobrega. S tako postapokaliptično idejo se poigrava tokratni film, ki prikazuje preostanek sveta po morilskem pohodu neimenovanega virusa. Bolje rečeno skupinico štirih preživelih (brata, punca starejšega izmed njih ter sošolka mlajšega), ki potuje proti obali SZ Amerike, kjer si želi ustvariti novo življenje. Gre torej za nekakšen postapokaliptični road trip film, ki poskuša analizirati kako bi se ljudje obnašali v danih okoliščinah, a to počne na preveč hollywoodski način.
Film
je bil sicer dokončan že leta 2006, a je nato kar tri leta ležal v predalu
studia Paramount Vantage. Vse dokler ni Chris Pine (starejši brat) doživel
širše svetovne prepoznavnosti s pomočjo 11. dela kulnte sci-fi franšize, ki se
dogaja na plovilu USS Enterprise (za tiste, ki ste do sedaj živeli odrezani od
sveta, govora je o franšizi Star Trek). Pa tudi po tej reklami je Carriers (2009) doživel dokaj omejeno
distribucijo. Precej nenavadno saj gre za povsem soliden film, ki bi bil po
mojem mnenju deležen velikega kino obiska. Ljudje imajo pač radi
postapokaliptične roadtrip trilerje, poleg tega pa je šel tokratnemu filmu na
roko tudi paranoični zeitgeist zahodne družbe.
Braindead (1992)Kljub temu, da velja tokratni film dandanes za enega najbolj zabavnih in krvavih zombi filmov, je bil ob svojem nastanku praktično povsem spregledan. Peščica kritikov, ki ga je opazila pa mu je praviloma prisolila negativen predznak. Vse dokler ni njegov režiser in koscenarist posnel legendarne trilogije in zanjo pobral rekordno število Zlatih kipcev. V tistem trenutku se je skokovito povečalo zanimanje za zgodnje filme novozelandskega režiserja. Le-ti so praviloma spadali v podžanr splatsticka (hibrid med splatterjem in slapstickom) in Braindad (1992) predstavlja vrhunec njegove zgodnje filmske kariere. Če se vam še ni posvetilo, govora je o Petru Jacksonu.
Tudi
tokrat je za epidemijo kriva opica, tokrat iz Sumatre (kot posvetilo veteranu
posebnih učinkov Rayu Harryhausenu prikazana v legendarni stop-motion animaciji).
Njen ugriz v malem mestecu na Novi Zelandiji povzroči epidemijo, zaradi katere
se ljudje spremenijo v zombijem podobna bitja. Bolezen najbolj prizadene mati
samohranilko in njenega sina in od tu dalje se začne gore de force, ki vsebuje
nepozabno kosilo v katerem se na meniju znajdejo človeški telesni deli in
telesne tekočine ali pa prizor v katerem dominantna in že popolnoma
transformirana mama poskuša stlačiti lastnega sina nazaj v svojo maternico.
Najbolj krvav, otročji, smešen, nagravžen … film o epidemiji posesivnih mater.
5 komentarjev:
Meni je pa tudi Outbreak (1995) dogajal. Seveda, če spregledaš njegovo utapljanje v HW klišejih.
Še en dober: Variola Vera
http://www.imdb.com/title/tt0083275/
ne filmoljub razni Gartnerji ploskamo tako,da damo roko na nos in seveda s to roko drgamo ob nos
intrigantno mar ne ;)
Se mi zdi, da ma Variola Vera isto resnično osnovo kot Outbreak (1995).
Sicer pa jih je reskar nekaj. 12 Monkey (1995) je bil celo mišljen kot tisti, ki bi otvoril lestvico, a sem ga prihranil za drugo priložnost. Potovanje skozi čas pa te fore :D
Eden izmed prvih je bil Panic in the Street (1950) od Kazana. Drugače pa še od "velikih": Perfect Sense, The Happening in Levinsonov The Bay.
Ker pa so meni ljubši "manjši" bi začel pri Cabin Fever (iz časov, ko je še Eli Roth kazal potencial), nadaljeval pri podobnima Right at Your Door in argentinskim Phase 7, sledil bil kandski pol-kult Pontypool, za konec pa še dva letošnja: Los últimos días (od režiserja, ki je ustvaril Carriers) in "Koreawood-produkt" Gamgi oz. The Flu, ki je v bistvu isti kot Contagion. Vse manjše toplo priporočam ...
Objavite komentar