Začel se je sklepni del leta, ko ljudje mrzlično nakupujemo, trgovci pa si pri tem zadovoljno manejo roke. Del leta, ko se postavljajo novoletne smrečice, zavijajo darila, delajo letne bilance, srečujejo stare klape, napeljujejo lučke, delajo novoletne obljube ... Čas primeren za nove začetke ... in kakopak za božične filme.

Nisem se pretirano poglabljal v raziskave, a glede na podatke objavljene v lanskoletnem Dnevnikovem Objektivu, naj bi tokratni film veljal za prvi božični film. Morda pa res, a glede na to, da je bila zgodovina filma leta 1938 stara že preko 40 let, sem kar malček skeptičen. Po drugi strani pa mi je povsem razumljivo, da so za podlago tako imenovani prvi božični film izbrali kratko zgodbo zelo znanega angleškega pisatelja Charlesa Dickensena. Njegova novela A Christmas Carol objavljena teden pred božičnim večerom leta 1843, je že tedaj dosegla huronski uspeh, njena slava pa ni popustila vse do danes in prav nič drugače ni bilo v prvi polovici 20. stoletja.

Gre za dokaj temačno zgodbo, ki pa so jo filmski producenti za kinematografske namene seveda malenkost priredili in omilili. Ošabni in skopuški gospod Scrooge je stari prdec, ki sovraži vse kar je povezano z božičem, toda ne zato ker bi bil slabega srca. Njegovo poimenovanje božiča (humbug) namreč izdaja, da čas okoli božičnega večera pojmuje, kot enega najbolj zlaganih v letu. Čas, ko večina ljudi s pomočjo dobrih del, daril in hlinjene prijaznosti, zakriva svojo pravo nrav. Gre za dokaj prizemljeno razmišljanje, ki pa ga Hollywood tekom filma sploh ne izpostavi. Namesto tega se raje ukvarja s preobrazbo Scrooga v še eno prešerno dušo.

Danes velja pričujoči film za največjo božično klasiko, a ob izidu kljub petim nominacijam za Oskarja, ni kazalo na to. Za začetek film niti ene izmed petih nominacij ni uspel spremeniti v Zlati kipec, poleg tega pa zaslužek ni bil tako velik, kot so ga pričakovali šefi filmskega studia RKO. Za režisersko taktirko je namreč poprijel Frank Capra, režiser ki se je ravnokar vrnil iz evropske fronte 2. svetovne vojne in ki je v 30-ih letih prejšnjega stoletja veljal za izredno donosnega režiserja. Predvsem zaradi It Happened One Night (1934), filmom ki je pokasiral vseh pet »glavnih« Oskarjev ter Mr. Smith Goes to Washington (1939). Pričakovanja so bila še toliko večja, ker je v glavni vlogi nastopil ameriški ljubljenec James Stewart.

Zgodba je nekakšna vzvratna različica zgoraj opisanega filma. George (James Stewart) film namreč začne kot prešeren možakar, ki pa ga splet okoliščin privede na rob črnih misli. Na tem mestu tako kot v A Christmas Carol (1938) svojo vlogo prevzamejo nebeške sile, ki spremenijo potek dogodkov in nas privedejo do katarzičnega happy enda. Le-ta je v najlepših božičnih filmih pač obvezna zadeva. Sicer pa film svojo slavo in kultni status dolguje poteku avtorskih pravic. Leta 1975, ko so le te potekle, so filmske hiše It's a Wonderful Life (1946) praktično vsakoletno vključile na svojo božično playlisto. Na srečo gre za film, kateremu zob časa ne pride do živega.

Družinski božični filmi so pravi money makerji. Najlepši dokaz za to je tokratni film, ki je vse do leta 2009 držal rekord, kot najdonosnejša komedija vseh časov (podatki so sicer različni, a se vsi vrtijo okoli 450 milijonov zelencev), seveda če iz lestvice izbrišemo animirane izdelke. Takrat naj bi ga iz prestola izrinil The Hangover (2009). Nič čudnega torej, da je izvirnik dobil kar 4 nadaljevanja, pri katerih kvaliteta pada sorazmerno s številko, ki stoji v naslovu. Dostojen naslednik je tako zgolj drugi del Home Alone 2: Lost in New York (1992). Razlog za to gre iskati v igralski zasedbi, ki je identična tisti v originalu in predvsem v simpatičnemu Macaulayju Culkinu.

Mladi Culkin je namreč tisti, ki daje toplino in simpatičnost filmu, pri zabavnosti pa mu pomagata nepridiprava v podobi Joeja Pescija in Daniela Sterna. Skupaj poskrbijo za marsikatero vragolijo, ki bi se v resničnem življenju sicer le stežka zgodila in ravno to je tisto, kar večina filmskih kritikov očita pričujočemu filmu. Mene to nikakor ne moti, saj se dodobra zavedam, da gre za fikcijo, ki povrhu vsega spada v podžanr božične komedije. Tu pač ni prostora za resnost in avtentičnost. Je pa ogromno prostora za otroško domišljijo, ki svoj vrhunec doživi v izdelavi bojnega načrta, s pomočjo katerega Kevin zaščiti domačo graščino. Kot otrok sem tudi sam izdelal podobnega in pripravil pasti za nepridiprave.  

Bolj kot sam film, ki je bil za božične filme tako tipično najdonosnejši svojega leta, je tokrat znana njegova naslovna pesem White Christmas. Gre za legendarni zimzeleni štiklc, ki ga je ustvaril Irving Berlin, prvič pa je bil v filmu uporabljen že leta 1942 in sicer v prav tako božični klasiki Holiday Inn (1942). Pred tokratnim filmom ga je bilo moč še v Blue Skies (1946), tako da je izvedba Binga Crosbyja že njegova tretja filmska izvedba, a kljub temu najbolj znana. Kot zanimivost naj povem, da je White Christmas (1954) režiserja Michaela Curtiza, prvi film posnet v formatu VistaVision, ki je omogočal boljšo resolucijo fotografij posnetih v 35 mm formatu.

Gre za mjuzikl, ki se prične na božični večer proti koncu 2. svetovne vojne. Vidimo ameriške vojake, ki si na evropski fronti s pomočjo improviziranega odra poskušajo pričarati božični duh. Pri tem sta najbolj zagreta Bob (Bing Crosby) in Phil (Danny Kaye), ki se po končani vojni skupaj podata v svet šovbiznisa. Tukaj pa se s pomočjo dveh mičnih sester Betty (Rosemary Clooney - teta Georga Clooneyja) ter Judy (Vera-Ellen) prične romantična komedija zmešnjav, ki pričakovano vodi do pocukranega, prepevajočega in zasneženega srečnega konca. Za moj okus morda malenkost preveč odrsko, a izredno simpatično. Random trivia: tako Bing, Danny kot Rosemary so svet zapustili pri svojih 74-ih letih.

Gre za tretji del v tako imenovani Nataional Lampoon's Vacation seriji, ki je sestavljena iz štirih kino in enega TV filma. Filmski ustvarjalci so inspiracijo za svoje izdelke našli v kratki zgodbici Johna Hughesa, ki je bila izdana v National Lampoon reviji. Reviji, ki je na svojih straneh skrivala predvsem pikro humoristično vsebino. Izhajala je med leti 1970 in 1998, svoj vrhunec pa je doživela že v prvih letih prodaje. Tokratni del je tudi najboljši v seriji in čeprav je ob premieri doživel dokaj mešane kritike, tudi precej negativne, se je sčasoma uveljavil kot božična klasika. Predvsem na račun (velikokrat pretiranega) humorja, za katerega tekom celotnega filma skrbi Chavy Chase.

Na božični večer leta 1914 pa se je na zahodni fronti zgodilo nekaj neverjetnega. Škotski, nemški in francoski vojaki so s pomočjo prepevanja svojih božičnih pesmi prišli do spontanega premirja, ki se je nadaljevalo tudi na božični dan. Pri tem je zelo pomembno, da se je dogodek, ki ga prikazuje tokratni film dejansko zgodil, a je vse skupaj potrebno vzeti z obilico rezerve. Navsezadnje gre za božični film, le-ti pa so še kako znani po svojih pocukranih klišejih, ki nemalokrat mejijo na čudeže. Je pa poleg samega premirja res tudi to, da so bili vojaki in njihovi poveljniki zaradi božičnega premirja obtoženi izdaje. Ja, človeška norost ne pozna meja.