Vrhunskih Disneyjevih animiranih klasik je absolutno preveč, da bi jih lahko spravil zgolj v en zapis, saj bi tako na suhem ostalo preveč odličnih risank, ki so zaznamovala naša otroštva. Drugi zapis posvečen omenjenim izdelkom tako odpira 17. izdelek iz kalifornijske filmske megainstitucije. One Hundred and One Dalmatians (1961) in ne 101 Dalmatians (1996) je svojo inspiracijo črpal v leta 1956 izdani zgodbi Dodie Smith, v katero se je g. Walt Disney zaljubil že naslednjega leta in instantno odkupil pravice. Disneyjevi umetniki so se zaradi finančnega poloma njihove prejšnje risanke Sleeping Beauty (1959) z vso previdnostjo lotili projekta in tudi uspeli (sčasoma so itak uspeli z vsemi svojimi klasikami).

Dokaj nenavadno glede na to, da je zgodba o slončku z velikanskimi ušesi sila preprosta, sila preprosta pa je tudi sama animacija, ki je precej »risankasta«. Morda pa je omenjeno risanko rešilo dejstvo, da gre za precej kratek animirani izdelek. Dumbo (1941) je kljub nasprotovanju nekaterih distributerjev ostal dolg zgolj 64 minut in tako velja za enega izmed najkrajših Disneyjevih filmov. Posledično je tempo precej silovit in finalno dejanje, ko se Dumbo s pomočjo magičnega peresa nauči leteti in je ponovno združen s svojo materjo, kar zdrvi mimo nas. Vrtiljak čustev in pripovednih vrhuncev, ki traja zgolj 10 minut. Najboljši del risanke: pijanske halucinacije malega slončka.

Prva v vrsti Disneyjevih animiranih klasik je hkrati tudi prva ameriška barvna celovečerna risanka in tista iz katere so črpale praktično vse nadaljnje. Že v Snow White and the Seven Dwarfs (1937), ki je bila ustvarjena po knjižni predlogi bratov Grimm, namreč najdemo »Once upon a time…« in »They lived happily ever after.«, da princesk, princev na belem konju in hudobnih kraljic sploh ne omenjam. Še dobro, da vizionar Walt Disney ni poslušal svojih sorodnikov in pomočnikov (slednjim se je zahvalil tudi v prvih kadrih pričujoče klasike), ki so ga svarili pred zagotovim neuspehom. Walt se ni dal. Zastavil je svoje premoženje ter se lotil dela. Vse ostalo je zgodovina.

Glede na svoj rezime in zgodnjo letnico nastanka zna biti, da je risanka, ki je postavila trdne temelje studia Walt Disney, celo najbolj gledana na svetu. Sam sem jo v letih svoje nagajive mladosti videl kar nekajkrat. V spominu mi je ostalo kar nekaj prizorov. Poleg tistega najbolj znanega, ko princ poljubi Sneguljčico, še prepevajoča sekvenca sedmih palčkov (Heigh-Ho). Največji pečat pa sta v mojem spominu prav gotovo pustila dva precej creepy prizora. Prvi je tisti, ki prikazuje kako se lovec izza hrbta približuje Sneguljčici, da bi jo ubil; drugi pa je prizor transformacije zlobne kraljice v starikavo čarovnico. Poleg vsega lepega, zna tokratni film tudi vznemiriti, šokirati oz. kar prestrašiti.  

Zgodbo o dečku, ki ne želi odrasti (BTW, tokratna risanka je bila na samem vrhu priljubljenosti preminulega kralja popa), je Walt Disney iz odrske igre v animacijo kanil spremeniti že takoj za prvencem studia Snow White and the Seven Dwarfs (1973), a se je zataknilo pri odkupu avtorskih pravic. Tako je drugi v zbirki Disneyjevih animiranih klasik postal Pinocchio (1940), Peter Pan (1953) pa je po vseh zapletih pristal šele na 14. mestu. Gre za eno izmed tistih risank, ki smo jo predvsem fantje v svojem otroštvu oboževali in da si teh prijetnih spominov ne boste pokvarili, vam ponoven ogled odsvetujem. Ugotoviti namreč znate, da je bil Peter Pan v bistvu precej tečen pamž.

Med drugim je to ugotovil tudi sam Walt Disney. Zaradi negativnih značajskih karakteristik naslovnega lika je vsaj meni najbolj priljubljen lik risanke postala Tinker Bell. Priznajmo si, da gre za najbolj seksi lik Disneyjevih animiranih klasik, ne glede na to kako perverzno in čudno se to morda zdi. Sicer pa je bil Peter Pan (1953) zadnji animirani izdelek, ki ga je za studio Walt Disney distribuiral RKO. Studio je namreč kmalu po premieri ustvaril svojo distribucijsko hiši Buena Vista Distribution (leta 2007 se je institucija preimenovala v Walt Disney Studio Motion Pictures). Prav tako pa gre za zadnji filmski projekt na katerem so delali vsi izmed tako imenovanih Disneyjevih devetih starešin.

Zaradi 2. svetovne vojne in izgube velikanskega tržišča v Evropi ter zaradi dejstva, da so na kinoblagajnah eden za drugim pogrnili animirani celovečerci Pinocchio (1940), Fantasia (1940) ter Bambi (1942), se je studio Walta Disneyja znašel v velikanskih škripcih. Zaradi milijonskega dolga je bila njegova nadaljnja usoda odvisna od njihovega naslednjega celovečernega projekta. Zaradi resnosti situacije se je g. Disney odločil, da stvari ne bo prepuščal naključjem. Odločil se je, da se vrne k svojim koreninam in receptu, ki mu je omogočil ustanovitev lastnega studia. Po vzoru Snow White and the Seven Dwarfs (1937) se je ponovno odločil za risanko o princesi in princu.

Zadel je v polno. Cinderella (1950) mu je poleg poravnanja vseh dolgov omogočila tudi, da je ustanovil svoj distribucijski studio in posledično ni bil več odvisen od zahtev RKO-ja. Sicer pa je ta 12. v vrsti legendarnih Disneyjevih animirank zgolj nekakšna nadgradnja zgoraj omenjene zgodbe o Sneguljčici, tako na pripovednem kot tudi na povsem tehničnem vidiku. Gre namreč za tisto pravo brezčasno zgodbo na katero najprej pomislimo, ko nam nekdo omeni pravljico o princesi in njenem princu na belem konju. A tudi tu, tako kot palčki oz. zlobna čarovnica v Disneyjevi štoriji o princeski, šov glavnemu liku ukradejo stranski liki. Tokrat sta to mišona Jaq and Gus, ki sta glavna atrakcija pričujoče risanke.  

Toda nič hudega. Njegovo kvaliteto so najprej spoznala Akademija in tako je že drugi v vrsti brezčasni Disneyjevih animiranih klasik postal tisti, ki si je prislužil Oskarja tudi v tekmovalnem programu (Oskar za najboljši izvirno pesem ter Oskar za najboljšo izvirno glasbeno podlago). Snow White and the Seven Dwarfs (1937) je namreč prejel tako imenovanega častnega Oskarja izven tekmovalnih kategorij. Prav tako je bil Pinocchio (1940) prvi animirani film studia Walt Disney, ki je izšel na DVD-ju. Danes tako ne glede na sive dneve, ki so spremljali njegovo premiero, velja za enega najbolj dovršenih Disneyjevih izdelkov. »Let your conscience be your guide.«

Edina Disneyjeva animirana klasika na tokratnem zapisu, ki se je razvlekel kar čez dva tedna (brez težav pa bi zapis z istim naslovom uporabil še enkrat), pri kateri gre v bistvu za kratkometražni izdelek. Mickey and the Beanstalk (1947) je risanka, ki je dolga zgolj 29 minut, a je kljub temu skupaj z risanko Bongo (1947) izšla na kompilaciji Fun & Fancy Free (1947). Oba izdelka je studio Walta Disneyja sicer nameraval izdati kot celovečerna, a je ljudem zbranim okoli vizionarja irsko-kanadskih-nemško-angleških korenin izbruh 2. svetovne vojne prekrižal načrte. Zgoraj omenjeni paket dveh animiranih izdelkov je tako postala deveta klasika in hkrati že četrta kompilacija kalifornijskega studia.

Seveda pa je bil razlog za izdajo teh kompletov kratkih risank poleg izbruha vojne tudi dejstvo, da je kar nekaj Disneyjevih celovečernih risank na začetku 40-ih let prejšnjega stoletja pogorelo in spravilo studio v nezavidljiv položaj. G. Walt Disney se je tako odločil, da bo raje izdal nekaj cenejših kratkometražnih izdelkov in se v miru pripravil na veliko vrnitev. Zadeva je bila celo tako resna, da je v tokratnem izdelku zadnjič sinhroniziral glas svoje animirane muze, Miki Miške. Le-ta je v pričujočem delu prirejenem po angleški pravljici Jack and the Beanstalk sicer odgovoren za akcijo, ki se dogodi po menjavi krave za magične fižolčke, a resnična zvezda risanke je srboriti Racman Jaka.