7 najdenih posnetkov
Seveda je že pred najbolj znanim predstavnikom The Blair Witch Project (1999) obstajal filmski podžanr oz. še bolje rečeno filmski stil, ki je buril domišljijo filmskih gledalcev, imenovan found footage. Gledalci so se ob in po ogledu predvsem spraševali ali so grozodejstva, ki so jih videli na tresočih se posnetkih resnični ali ne. V nekaterih primerih so se pretkani avtorji znašli celo na sodiščih, kjer so morali dokazati, da so snemanje preživeli vsi akterji. Odlična zastonjska reklama, ki je skupaj z nizkimi stroški produkcije, found footage filme naredila za izredno profitabilne.
Gre za nekakšno priredbo filma Godzilla (1998), ki je v dokaj neuspelem rimejku rovarila po urbanem otoku Manhattna. Tudi tokrat to newyorško območje napade zelena pošast, ki je na moč podobna zgoraj omenjeni radioaktivni spakaturi iz dežele vzhajajočega Sonca. S to razliko, da njen izvor ni pojasnjen (laično se špekulira o morskih globinah oz. območjih onstran zemeljske atmosfere), poleg tega pa je celoten film posnet v POV (point of view) stilu. Gre za precej soliden izdelek, še posebej ko se enkrat navadimo na tresoče posnetke in amaterske snemalne kote, ki več zakrivajo kot pa razkrivajo. A nič zato, deležni smo tudi posnetkov s pomočjo katerih si lahko dodobra ogledamo pošast.
Po
drugi strani pa se v tej aluziji na tragični 11. september ob malo
temeljitejšem razmisleku razkrije kar nekaj nesmislov, o katerih pa na tem
mestu ne mislim izgubljati besed. Boj pomembno se mi zdi namreč dejstvo, da je
ameriškim filmskim ustvarjalcem po dolgem času uspelo sestaviti dober monster
film, ki hkrati predstavlja tudi inovacijo in mejnik omenjenega podžanra.
Hvala bogu modna muha najdenih posnetkov tokrat ni bila zgolj sama sebi namen,
ampak je dodana vrednost filma. Kot se za pravi film o velikanskih pošastih
spodobi, se je tudi Cloverfield
(2008) poklonil nekaterim največjim: King Kong (1933), The Beast from 20,000 Fanthoms (1953) in Them! (1954).
Found footage POV filme tokratnega zapisa bi lahko glede na tematiko, ki jo obravnavajo razdelili v tri kategorije. Večina filmov na tokratni lestvici se po zgledu The Blair Witch Project (1999) ukvarja z nadnaravnimi silami, saj je (ne)prikaz le teh najbolj hvaležen za praviloma nizkoproračunske found footage POV filme, v drugo skupino spadajo izdelki v katerih nas strašijo deformirani ljudje, kjer se srhljivo vzdušje večinoma doseže s pomočjo nočnega pogleda in hitrih premikov, v tretjo skupino pa spadata zgoraj opisani in tokratni film. Ta zadnja skupina je torej sestavljena iz najdenih posnetkov, na katerih je moč opaziti velikanske pošasti.
Najprej
torej čestitke norveškim filmskim ustvarjalcem za nadvse domiselno, drzno in
zabavno found footage domislico. Trollhunter
(2010) namreč dostavi točno to kar obljublja, t. j. lov na trole. Ne tiste
internetne, ki jih je zaradi njihove nedodelanosti ter očitnih provokacij z
lahkoto opaziti (o njih imam izredno slabo mnenje, ampak o tem morda kdaj
drugič), ampak na tiste »prave«, ki jih je moč najti v skandinavski mitologiji.
Film gre še celo korak dlje, saj je posnet v stilu mockumentarca oz. lažnega
dokumentarca, kateremu je zaradi zaključka (v njem nastopi premier Norveške)
kakšen gledalec celo nasedel. Zagotovo bi bila ta številka še večja, če ne bi
živeli v poplavi found footage filmov.
[Rec] (2007)
Pri praktično vseh found footage filmih morajo filmski ustvarjalci najprej opravičiti dejstvo, da je film posnet iz POV perspektive. Tokrat so to dilemo rešili tako, da so v glavno vlogo postavili novinarko in njenega snemalca, ki postaneta žrtvi skrivnostne in nepojasnjene karantene. Seveda jima njuna poklicna žilica ne pusti, da bi resnica ostala skrita znotraj stavbe, želita si jo prenesti v svet. Posledično konstanto snemata dogajanje in to kljub vsem grozodejstvom, ki se dogajajo znotraj stanovanjskega bloka. Dokaj trapasto, če vprašate mene. Moj found footage posnetek bi izgledal namreč nekako takole; ob prvi grozljivi prepreki bi kamera obležala na tleh in snemala dokler ne bi zmanjkalo baterije.
Film je tako med gledalci kot tudi kritiki naletel na zelo ugoden odziv, kar je botrovalo dejstvu, da je izvirnik doživel že dve nadaljevanji, [Rec] 2 (2009) in [Rec]3 Genesis (2012), v pripravi pa je še tretje, ki bo luč sveta zagledalo letošnjega leta in bo (baje) zaključilo celotno franšizo, a to še ni vse. Uspeh filma so namreč izkoristili tudi onkraj Luže in zgolj leto po premieri španskega originala posneli rimejk Quarantine (2008) ter kasneje tudi njegovo nadaljevanje Quarantine 2: Terminal (2011). Če so vsa ta nadaljevanja in rimejka kaj prida ne vem, ker si jih še nisem pogledal, a nadaljevanja si bom zagotovo. Prvi del se je namreč tako kot večina found footage filmov končal z rajcajočim cliffhangerjem.
Paranormal Activity 4 (2012)
Ja še vedno jih štancajo. V bistvu je v letošnjem letu izšel že peti del v tej zaenkrat najdaljši found footage franšizi, ki se skriva pod naslovom Paranormal Activity: The Marked Ones (2014). Se pravi, da so filmski ustvarjalci v približno sedmih letih posneli kar pet delov. Kako tudi ne. Prvi del posnet za ekstremno nizko vsoto, se pravi Paranormal Activity (2007), je namreč postal najdonosnejši film vseh časov, saj je imel ROI preko 1:13.000. Poleg tega, da ostaja daleč najdonosnejši del serije pa ostaja tudi najboljši. Lahko bi rekli, da kvaliteta filmov Paranormal Activity franšize sledi vzorcu valovanja. Prvi in tretji del sta namreč precej spodobna, medtem ko sta drugi in četrti dokaj zanič.
Tokratni
še posebej, saj njegova edina noviteta filmu dela medvedjo uslugo. Ustvarjalci
so se namreč odločili, da bodo za dosego POV filma uporabili kamere, ki se
nahajajo na prenosnih računalnikih in mobilcih (velikokrat povsem nesmiselno).
Tako smo gledalci vedno povsem v središču dogajanja, kar je za nizkoproračunske
grozljivke zelo slaba odločitev. Edina stvar, ki nas tako lahko prestraši so
ceneni BU! efekti. Veliko bolje je bilo, ko se je ekipa v prvem delu
posluževala statičnih kamer, ki so nam dogajanje kazale večinoma zgolj od
daleč. Tako smo si gledalci večinoma sami ustvarjali svoj grozljivi svet in se
spraševali, ali sem res videl to, kar mislim da sem. Creepy.
The Tunnel (2011)
V začetku leta 2008 je štiri švedske mladeniče doletela obtožba, ki je poskušala zamajati svet kot ga poznamo. Fredrik Neij, Gottfrid Svartholm, Peter Sunde ter Carl Lundström (večna jim slava) so bili namreč obtoženi internetnega piratstva. Prvi trije so bili ustanovitelji najbolj znanega trackerja The Pirate Bay, medtem ko jim je Lundström pomagal s financiranjem njihovega projekta. Da bi bila vsa stvar še toliko hujša so bili že naslednjega leta, se pravi 2009, vsi štirje spoznani za krive in obtoženi na leto zapora ter denarno kazen v višini skoraj treh milijonov evrov. A piratiziranje je že davno tega ušlo izpod kontrole in produkcijske hiše že ugotavljajo, kako ga obrniti v svoj prid.
Zelo
lep primer za to internetno dobo v katerimi živimo, je tudi The Tunnel (2011). Filmski ustvarjalci
so namreč že preko medmrežja iskali finančna sredstva s katerimi bi lahko
uresničili svoje sanje. S projektom so poskušali nabrati 135.000 avstralskih
dolarjev, a jim ni uspelo. Nič hudega, znašli so se. Še korak dlje pa so
naredili, ko so film izdali s pomočjo podjetja BitTorrent, kar je pomenilo, da
so film ponudili praktično zastonj. Prav vsak, ki si lasti enega izmed p2p
programov, si ga je namreč lahko povsem brezplačno in legalno prenesel z
interneta. Tako si je ta avstralska found footage grozljivka pomešana s kvazi
intervjuji (slabši del filma) pridobila kulten status.
V/H/S (2012)
Podzvrst oz. stil Found footage je nadvse primeren tudi za tiste filmske ustvarjalce, ki se šele poskušajo prebiti na danes tako želeni in opevani trg. Stroški v vseh treh fazah ustvarjanja, se pravi v predprodukciji, produkciji in postprodukciji so namreč minimalni. To dejstvo je dodobra izkoristila tudi skupinica nadobudnih amaterskih filmskih zanesenjakov in nam tako pripravila prvo found footage antologijo. Le-to sestavlja relativno kratkih šest delov, kjer prvi izmed njih služi kot nekakšen resnični okvir, vsi ostali pa so vanj vkomponirani s pomočjo predvajanih video kaset. V kvaliteti samih zgodb (forma je itak pri vseh bolj ali manj enaka) se ne razlikujejo kaj dosti, kar celoten izdelek naredi za dokaj dovršeno celoto.
Nekateri
izmed režiserjev so tudi zaradi njihovega sodelovanja pri pričujočem projektu,
celo dobili priložnost, da se izkažejo s svojimi celovečerci, nekateri izmed
njih kot npr. Ti West s svojim The Innkeepers (2011), pa so že pred tokratnim filmov izdali svoj režiserski
prvenec. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so bili za hitro nadaljevanje tega
na festivalu Sundance Film Festival predstavljenega filma, ki je bil v
kinematografih deležen bolj malo pozornosti, odgovorni mnogo bolj uveljavljeni
režiserji. V/H/S 2 (2013) so namreč
pomagala sestaviti imena kot so Eduardo Sánchez in Gregg Hale, modela odgovorna
za The Blair Witch Project (1999).
Grave Encounters (2011)
Pri predstavljeni filmski zvrsti je izrednega pomena tudi igralska zasedba. Prvo pravilo, ki se ga morajo držati vsi found footage filmi je namreč, da se v vidnejše vloge ne postavlja znanih igralcev. Le-ti bi namreč v trenutku razblinili iluzijo, da se pred nami vrtijo resnični posnetki. Poleg tega pa morajo biti igralski nastopi tudi izredno prepričljivi, ampak to tako ali tako velja za praktično vse filmske žanre. Glede na povedano se je daleč najbolje obnesel že omenjeni začetnik predstavljenega podžanra, a je imel tudi najlažje delo, saj so se dogodki v obsežnih gozdovih Marylanda dejansko zgodili in je šlo za resnične najdene posnetke, na katerih je bilo moč spremljati, kako je trojica študentov zblaznela in za vedno izginila.
Tokratna
igralska zasedba je na naše zadovoljstvo kos zahtevni nalogi, nekateri izmed
njih pa svoje delo opravijo celo z odliko. Tu bi v prvi vrsti rad pohvalil Seana
Rogersona, ki odlično upodobi nadutega in slave željnega lovca na paranormalno
(glede na razno razne oddaje, ki jih je moč najti na tujih TV kanalih, precej
aktualna tematika). Le-ta se skupaj s skupinico somišljenikov oz.
soustvarjalcev serije odloči, da bo raziskal govorice o paranormalnem dogajanju
znotraj opuščene psihiatrične ustanove z izredno temačno polpreteklostjo. Nejeverniki se pustijo zakleniti v srhljivo stavbo … »Welcome to where time stands still No one leaves and no one will.«
7 komentarjev:
Španski REC je odličen in meni eden ljubših horrorjev. Škoda za nadaljevanja, ki so navaden pofl. Seveda ne smem pozabiti na super zabavni Trolljegeren, zares poseben film, vreden ogleda prav gotovo.
Zelo posrečen tudi Cloverfield.
Ti ne vem če. Nekdo pravi drugače :D
Also: škoda za slabša nadaljevanja, ampak vseeno jih moram pogledati in doživeti katarzo.
sovražim found footage filme, ker so postali samo izgovor, da ne rabiš posneti pravega filma, ampak nek ceneni šit
priznam pa, da so nekateri ok, npr. cloverfield ali rec
Pri Cloverfieldu je izvor pošasti v filmu pojasnjen, je pa stvar izredno dobro skrita. V povsem zadnjem prizoru, ko unadva sedita na nekem vrtiljaku se v ozadju vidi, kako nekaj iz neba prileti v morje.
V bistvu ne, ker še vedno ostaja vprašanje ali je pošast priletela iz vesolja ali jo je iz spanca v morskih globinah zbodil meteorit, ki je priletel v morje (to slednje se mi zdi, da je tista verzija, ki ima več privržencev).
Maš prav ja. Tudi sam sem imel kar nekaj problemov kaj sploh vključiti v tokratni zapis. Najprej sem razmišljal samo o POV filmih nasplošno, ki je IMO najširša žanrska oz. še bolje stilska množica (sem bi potem npr. spadal tudi meni tako ljudi Europa Report, katerega link si pripopal tudi sam), potem imamo tu neke kvazi dokumentarce oz. mockumentarce (tu sem imel v igri Lake Mungo pa tudi kasneje morda ne najbolj posrečeno izbrani Grave Encounters spada sem notri), povsem nakoncu pa so tu POV found footage horrorji za katere sem se odločil sam.
Jp, zbrka :D
Also: Cannibal Holocaust se skriva pod 7 zelenih peklov. Vsekakor ga ne bi pozabil.
Objavite komentar