7 letal v težavah
Veliko ljudi ob misli na potovanje z letalom stisne pri srcu in le kdo bi jim lahko zameril. Nekaj nelagodnega in strašljivega se skriva v misli, da boste skupaj s skupinico neznancev zaprti v težko kovinsko tubo, ki bo z ogromno hitrostjo drvela nekaj kilometrov nad tlemi. Prostora za napake tam preprosto ni.
Obstajajo kar štirje deli v tako imenovani Airport franšizi in sicer: Airport (1970), Airport 1975 (1974), Airport '77 (1977) ter The Concorde… Airport '79 (1979). Zanimivo je, da v vseh štirih delih nastopajo eminentna filmska imena kot so Burt Lancester, Dean Martin, George Kennedy (edini, ki nastopa v vseh omenjenih Airport filmih), Alain Delon … v tokratnem pa naprimer najdemo tudi Jacka Lemmona, Jamesa Stewarta ter Christopherja Leeja in morda je tudi zaradi kopice slavnih imen pričujoči izdelek najbolj poznan in cenjen v franšizi. Zanimivo za to, ker gre za sila povprečne, če ne že kar slabe filmske izdelke, a filmi katastrof so bili v 70-ih letih prejšnjega stoletja velik hit.
Z
razliko od ostalih filmov katastrof, ki vsebujejo letalo, je le-tega tokrat
potrebno varno spraviti gor in ne dol. Ja, po neuspeli ugrabitvi privatno
letalo Boeing 747-100 pristane dobrih 100 metrov pod morsko gladino. Potniki
tako postanejo ujetniki, katerim zmanjkuje zraka, poleg tega pa z vdorom v trup
letala grozi tudi voda. Nesrečnikom na pomoč priskoči ameriška mornarica,
kateri je film tudi posvečen. V odjavni špici se namreč pojavi napis, ki nas
opominja, da je bila nesreča v filmu res da izmišljena, a ne skrbite, ameriška
mornarica ima na zalogi potrebne resurse in znanje, da bi nastalo zagato z
lahkoto rešila. Seveda, če bi letalo preživelo trk z morsko gladino.
Airplane! (1980)
Ni dolgo trajalo in zgoraj omenjena letalska disaster franšiza je kmalu dobila svojo parodijo. Na njeni osnovi ter na osnovi melodrame Zero Hour! (1957) je namreč nastala legendarna komedija Airplane! (1980). Za njo je poskrbel režisersko-scenaristični trio bratov Zucker (David & Jerry) v navezi z Jimom Abrahamsom (imenovani tudi ekipa ZAZ). Praktično vsi humoristični skeči so precej na prvo žogo, kar je kasneje postal zaščitni znak vseh parodij, a v večini primerov delujejo in iz gledalcev izvabljajo salve smeha. V nasprotju z nadaljevanjem Airplane II: The Sequel (1982), za katerega ZAZ-ovci, v nasprotju z večino igralske iz originalnega filma, niso želeli niti slišati.
Namesto
tega so se raje odločili, da bodo ustvarili policijsko parodijo in tako je
nastala odlična Naked Gun franšiza. Poleg ekipe ZAZ je stalnica lahko tako v
pričujočem filmu, kot v omenjeni Naked Gun franšizi najdemo kultnega sivolasca
Leslieja Nielsena. Le-te je bil pravo odkritje tokratnega filma, saj je
pokazal, da so njegova največja vrlina ravno komedije, katerim je od tedaj
redno posojal svojo persono. Poleg Leslieja, ki v filmu odigra zdravnika pa v
filmu najdemo še kar nekaj filmskih ikon. Morda sta še najmanj prepričljiva od
vseh ravno glavna junaka Julie Hagerty in Robert Hays, a ju brez težav rešujejo
legende ala Nielsen, Bridges and Graves.
Snakes on a Plane (2006)
Gre za najbolj pričakovan film leta 2006 okoli katerega se je ustvaril ogromen hype in to povečini zgolj zaradi naslova in zaradi dejstva, da bo v njem nastopil Samuel L. Jackson. Ustvarjalci so čutili celo tako veliko odgovornost, da so tudi po tem, ko je bil film praktično dokončan, posneli še nekaj scen. Z njihovo pomočjo si je film prislužil oznako R (mlajši od 17 let si film lahko ogledajo le v spremstvu staršev). Kaj manj od filma, ki govori o kačah na letalu s katerimi se ubada Mr. Motherfucker, niti nismo pričakovali. A vedno kadar so pričakovanja izredno visoka, se gledalci po ogledu praviloma počutijo nepotešeni. Sam o hypu nisem vedel nič, tako da s tem nisem imel problemov.
Dobil
sem namreč to kar sem pričakoval. Prijetno trapast filmski izdelek v stilu
cheesy akcij 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Seveda je tista največja
dodana vrednost filma Samuel L. Jackson, saj si le stežka predstavljam kateri od
igralcev bi bil še sposoben na svojih ramenih nositi tako težko nalogo (kajti
kot sem že omenil, film je res trapast). Morda Steven Seagal ali pa Chuck
Norris v svojih najboljših letih? Jackson nalogo opravi z odliko in na filmskem
platnu dominira s pomočjo pikantnih dovtipov. Zame je tako Snakes on a Plane (2006) kultni film, ki je svoje temelje postavil
že z izbiro naslova (uspelo mnogim), dogradil (uspelo le redkim) pa s pomočjo
Samuela L. Jacksona.
Con Air (1997)
Kot mulca me je po ogledu filma najbolj dražila misel ali tako k00lsko letalo kot je Con Air dejansko obstaja. Zdrava kmečka pamet mi je pritrjevala da vsekakor, kako pa bi drugače prevažali zapornike na dolge razdalje, a vseeno je obstajala senca dvoma. Danes v dobi interneta sem se po ponoven ogledu odločil, da za vedno opravim s to skrivnostjo in z veseljem vam sporočam, da Con Air dejansko obstaja, a ne gre za letalo temveč za združbo Justice Prisoner and Alien Transportation System, ki se ukvarja s transportom pridržanih oseb med sodišči, zapori, popravnimi domovi … Vseeno pa dvomim, da je na kakšnem izmed njenih prevozov letel tak šopek kriminalcev, kot v tokratnem filmu.
Nič
čudnega torej, da karizmatični druščini zlikovcev, med katerimi še posebej
izstopata Steve Buscemi in John Malkovich, uspe ugrabiti in obvladati letalo. Con Air (1997) je klasičen akcijski
film devetdesetih let prejšnjega stoletja, poln zbadljivih enovrstičnic in
hitro menjajočih se akcijskih sekvenc. Toda filmski ustvarjalci z njihovo
pomočjo v izdihljajih filma oz. takrat ko gledalci pričakujemo največji šus,
prestopijo mejo dobrega okusa. Namesto karizme igralcev in humornega scenarija
v ospredje stopijo specialni efekti, ki pa so na izredno nizkem nivoju, kar
sicer po super filmski izkušnji pusti rahlo grenak priokus.
Red Eye (2005)
Notranjost letala je precej utesnjen prostor, kar že samo po sebi predstavlja odlično predispozicijo za žanr trilerjev in grozljivk. A ta utesnjenost hkrati predstavlja tudi precej velik izziv, saj lahko film zaradi dokaj omejenega in precej enoličnega okolja kaj hitro postane dolgočasen. To past je s pomočjo svojih izkušenj v omenjenih žanrih spretno zaobšel režiser tokratnega filma Wes Craven. Red Eye (2006) je namreč dokaj napet triler in če odmislimo trapasto in precej neverjetno idejo, ki si jo zamisli Jackson Rippner (creepy Cilian Murphy); le-ta bi šel namreč v žep dvakrat okoli riti, izpade izvedba oz. samo dogajanje na letalu precej resnično.
Seveda
pa je za tako enodejanko, kar ta film z izjemo uvoda in zaključka, ki se
dogajata izven letala, tudi je, potrebna tudi solidna igralska izvedba. Za njo
poleg že omenjenega psihopata oz. terorista v podobi Ciliana Murphyja, ki rad
komplicira stvari (njegov načrt za atentat je res od sile in ne vem, če bi obstajala
še kakšna bolj zakomplicirana varianta kot si jo je zamislil sam), poskrbi še
mična in na prvi pogled izjemno krhka Rachel McAdams. Sam sem bil malenkost
razočaran le nad iztekom filma, ko se film iz trilerja spremeni v akcijo. A kot
rečeno, če se ne boste preveč obremenjevali s scenarijem, vas zna tokratni film
z lahkoto posrkati vase.
United 93 (2006)
11. september se je zapisal v moderno ameriško zgodovino kot eden najbolj črnih dni, saj se je zgodilo prvič, da so bili Američani napadeni na svojem kontinentalnem teritoriju. Napad oz. teroristični napad naj bi izvedli pripadniki Al Kaide, teroristične celice, ki jo je vodil bivši ameriški kompanjon Osama bin Laden. Skrbno načrtovana akcija je po do sedaj znanih podatkih vsebovala štiri ameriška letala, katera so islamski skrajneži uperili v tri ameriške simbole, a so zadeli zgolj dve od treh tarč. Padel je WTC, zadet pa je bil tudi Pentagon. Četrto letalo naj bi bilo namenjeno v Belo hišo, a so se ljudje na krovu še pravočasno zoperstavili ugrabiteljem.
Kljub
temu, da sem približno vedel kaj pričakovati od filma, sem bil pozitivno presenečen.
Še dobro, da se moja pričakovanja niso v celoti uresničila, še posebej v tistem
delu, ki bi filmsko izkustvo dodobra pokvaril. Bal sem se namreč, da se bo pred
mojimi očmi slabi dve uri vrtelo ameriško lizanje lastnih ran, zapakiran v
prepotentni ameriški patriotizem. Hvala bogu sem se pošteno uštel. Film se
namreč osredotoča zgolj na ljudi, ki so bili udeleženci na nesrečnem letu
United 93, ter na tiste, ki so bili z letom povezani na tleh. Hvala bogu pušča
vse zunanje opazovalce ter predzgodbe in razplete povsem pri miru. Pomembno je
le-to kar se je zgodilo med in na samem letu.
Executive Decision (1996)Za preostalo mesto na tokratni lestvici sta se borila dva precej identična filma in sicer tokratni ter Passenger 57 (1992), a sem se zaradi dejstva, da slednjega na naših komercialnih televizijah zavrtijo praktično vsako leto, odločil za prvega. Morda pa je kdo, ki ga še ne pozna, poleg tega pa Steven Seagal z lahkoto razbije Wesleyja Snipesa. Zgodba, ki je po dogodkih 11. septembra dobila mnogo bolj realen obraz, govori o skupinici islamskih teroristov in njihovi ugrabitvi letala Boeing 747-200 namenjenega iz Aten kam drugam kot v Washington D.C. Njihov cilj je nad vzhodno obalo ZDA odvreči strupen živčni plin, ki jim ga je uspelo pretihotapiti na letalo.
Kot se
za akcijske filme, ki vsebujejo letala spodobi, tudi tokratni vsebuje kar nekaj
neverjetnih dogodkov. Za prvega, ki se kani zgoditi šele ob samem koncu filma,
nam je jasno že takoj na samem začetku, ko Dr. David Grant (Kurt Russell)
prejema inštrukcije za letenje malega letala. Drugi se zgodi kmalu po začetku
filma, ko se skupina ameriških specialcev na čelu s Stevenom Seagalom odloči,
da se bo skrivoma vkrcala na letalo, ki drvi proti Washingtonu. A pozor, tu
sama izvedba, ko se specialci s pomočjo F-117 prikradejo najprej za rep nato pa
še pod sam Boeing 747 in se s pomočjo cevi povzpnejo na samo letalo, ni tista najbolj neverjetna stvar.
5 komentarjev:
Meni pa United 93 precej. Pa seveda Airplane! Ostalo niti ne, še posebej črnim Kače.
Airplane me je pravzaprav uvedel v tovrstni humor. Spomnim pa se tudi, da je bil film tudi precejšni prevajalsiki zalogaj in kinoverzijo so opravili kar dobro. Kasneje me je obstajala neka piratska varianta na VHS ki ravno zaradi podnapisov ni bila gledljiva (izklopit pa se jih, kot danes torent varjante ni dalo).
Ja, slabi podnapisi znajo precej pokvariti gledalsko izkušnjo. Nekajkrat sem film gledal brez podnapisov in ugotovil, de šele takrat dejansko padem v film, a kaj ko sem se jih tako prekleto navadil.
United 93 je pa tudi mene precej presenetil. Kar precej let sem odlašal z ogledom, ker so bila moja pričakovanja precej drugačnega od tistega kar je film dostavil.
@filmoljub: največje "presenečenje" filma.
kaj je že bilo, nek spor z režiserjem ali producentom? saj na imdb verjetno kaj piše
mi pa nobeden od teh ni kaj prida všeč, niti airplane
V bistvu so najprej želeli prikazati precej bolj krvavo smrt pa se je Seagal uprl in na koncu pristal na to kar vidimo.
Objavite komentar