K temu pripomore tudi domišljena uporaba leč in snemalnih kotov. S pomočjo prvih je Sydney Lumet (mimogrede, tokratni film je bil njegov kino prvenec) dosegel, da je ozadje delovalo bližje likom kot je bilo v resnici, še dodatno utesnjenost pa je dosegel s pomočjo prefrigane menjave snemalnih kotov. Prva tretjina filma je namreč posneta z gledišča, ki je višje od naših oči in nam tako daje občutek superiornosti in manipulativnih zmožnosti nad porotniki. Kasneje nas fotografija s pomočjo postavitve kamere v višino oči nekako postavi na realna tla, povsem na koncu, ko so uporabljeni nizki snemalni koti in se znotraj kadrov poleg sten pojavi tudi strop, pa napetost in utesnjenost dosežeta vrhunec. Mojstrsko.

Večina primerov na sodiščih se ukvarja z rečmi bolj osebne narave, vsake toliko časa pa se na sodišču znajde primer, s pomočjo katerega se obe vključeni stani borita za višje ideale in resnice. Eden izmed takih je bil tudi The State of Tennessee v. John Thomas Scopes, poznan tudi kot Scopes Monkey Trial. V njem je precej katoliško naravno mestece v Tennesseeju leta 1952 tožilo nadomestnega učitelja, ker se je le-ta upal zagovarjati Darwinovo teorijo in trditi, da so se ljudje razvili iz primatov. Primer je predvsem na željo vseh vpletenih pritegnil precej pozornosti, saj sta se v njem spopadla religiozna in znanstvena ideja. Leta 1955 je sledila odrska adaptacija, pet let kasneje pa še prva filmska.

Ni naključje, da sta se obe priredbi prvič pojavili sredi 50-ih oz. v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja. Svoboda govora in tudi razmišljanja je bila takrat zaradi hladne vojne in lova na rdeče čarovnice, precej na udaru. Sicer pa tako kot večino kvalitetnih filmov, ki se dogajajo na sodiščih, tudi tokratnega odlikujeta predvsem domiselen scenarij s pikrimi dialogi ter monologi in odlična igralska zasedba, pri kateri je potrebno pohvaliti tako odvetnika (Spancer Tracey) in tožilca (Frederic March), kot tudi novinarja, ki je medijsko pokrival celotno zadevo, hkrati pa bil tudi sponzor obtoženega (Gene Kelly). Prav tako pa je hvale vredna tudi fascinantna črno-bela fotografija.  

Ta nürnberški proces prikazuje tudi opisani film. Spancer Tracey je odvetniško uniformo tokrat zamenjal za sodniško haljo, na zatožni klopi pa se med drugim znajdeta tudi Burt Lancester in Montgomery Clift, medtem ko za ravnotežje spolov poskrbita Judy Garland in Marlene Dietrich. Na tožilski strani se znajde William Shatner na strani zagovornikov pa Maximilian Schell. S pomočjo te zvezdniške zasedbe, ki sovje delo opravi z odliko, film pretresa kontroverzno vprašanje, kolikšna je krivda posameznika, če le-ta zgolj spoštuje in izpolnjuje državne zakone oz. kolikšna je odgovornost sodnikov in tožilcev pri kaznovanju takih zakonov.

Film sem želel uporabiti že pred kratkim, ko sem pripravljal zapis 7 knjižnih ekranizacij, saj sta me tako knjiga kot film pošteno navdušila, a sem se uspel zadržati, ker sem vedel, da bo v kratkem sledil tudi zapis o filmih, ki se dogajajo na sodiščih. A kljub temu moram poudariti, da gre za poleg knjige V vrtincu, katere filmsko adaptacijo sem tudi že porabil na blogu in posledično ni bila deležna predstavitve v zgoraj omenjenem zapisu, za eno mojih najljubših knjižnih klasik, ki so dobile več kot dostojno filmsko verzijo. Gre za dokaj težko zgodbo o rasni nestrpnosti postavljeni v izmišljeno mesto Alabame 30-ih let prejšnjega stoletja, predstavljeno (bolje v knjigi) skozi otroške oči.

Zgodba je sestavljena iz treh delov. Prvi prikazuje nedolžno mladost treh malih prijateljev, ki si svoje dolge dni krajšajo s traparijami, podprtimi z bujno otroško domišljijo. Drugi, najbolj izpiljen in napet del, zaradi katerega se je film tudi znašel na tokratni lestvici, nas popelje v lokalno sodno dvorano. V njej se oče deklice, ki nam pripoveduje zgodbo, bori za življenje očitno nedolžnega črnca, obtoženega posilstva. V rasno nestrpni skupnosti, ki ji vladajo predsodki, spremljamo čustven, a jalov boj z mlini na veter. Sledi razplet (v katerem svoj filmski debi doživi Robert Duvall), ki mu večina kritikov očita šibkost in nekonsistentnost z ostalima dvema deloma, a sam nisem takega mnenja.  

Svetovno znana mojstrovina danskega režiserja, ki je bila v originalni verziji mnogo let izgubljena in ponovno odkrita šele v leta 1981 v norveški psihiatrični ustanovi, prikazuje sojenje kultni Ivani Orleanski. Film je osnovan na resničnih zapisih iz leta 1431, ki so se uspeli ohraniti in se zato lahko kljub stilizaciji gleda kot precej verodostojen zgodovinski dokument. V njem Carl Theodor Dreyer predvsem s pomočjo (pretirane?) uporabe bližnjih posnetkov prikaže trpljenje še ne 20-letne Ivane (z neverjetnim patosom in občutkom za trpljenje jo je upodobila Maria Falconetti, ki kljub neverjetni igri ni nikoli več nastopila na filmskih platnih).

Kot že omenjeno gre za izdelek, ki ga je večina filmskih kritikov označila kot prelomnega v zgodovini sedme umetnosti. Na prvo mesto so seveda postavili trpečo igro Falconettijeve, ki je zgolj s pomočjo svoje obrazne mimike in solznih in obupanih oči uspela pričarati neznosno bol (tudi za voljo tega, da za spremembo od ostalih filmov neme ere, v pričujočem ni bila uporabljena maska), na drugo pa drzni pripovedni stil Dreyerja, ki se je od nemega obdobja tako poslovil v velikem stilu. Sam se podpišem pod obe trditvi, a moram hkrati tudi priznati, da je bilo za moj okus bližnjih posnetkov izrecno preveč, povrhu vsega pa so si bili podobni kot jajce jajcu.

Gre za morda najbolj realen filmski prikaz bitke na sodišču (če izvzamemo »čudežno« pričo, ki se klišejsko pojavi proti koncu procesa), kar je pripomoglo k temu, da je veliko filmskih kritikov dotični film označilo za najbolj relevantnega v obravnavanem podžanru. Še več, izdelek so kot učno gradivo uporabljali na nekaterih pravnih fakultetah onkraj Luže. Poleg primernega besedišča, ki je v bistvu skupen praktično vsem predstavnikom pričujoče lestvice, je strokovnjakom najbolj ugajalo samo dejstvo, kako se je obramba lotila in spopadala s težavnim primerom. Že od samega začetka je jasno, da je obtoženi vojak dejansko zagrešil umor, tako da so pomembne le okoliščine v katerih je bilo dejanje zagrešeno.

Seveda se obramba posluži tiste najbolj enostavne olajševalne okoliščine, ki bi lahko pripomogla k oprostitvi obdolženega; dejanje je bilo storjeno v stanju neprištevnosti (argument, ki se s pridom zlorablja še dandanašnji), saj naj bi ubiti pred tem posilil obdolženčevo ženo. Jp, tudi dejstvo, da se je v filmu znašlo odkrito razpravljanje o posilstvu in argumentiranje ter podajanje dokazov o tem zločinu, je pripomoglo k relevantnosti in seveda tudi reklami Premingerjeve mojstrovine. Seveda pa ne gre zanemariti niti igralskih sposobnosti in karizme vedno odličnega Jamesa Stewarta, ki se tokrat preizkusi v vlogi bistrega odvetnika.  

Billy Wilder je eden izmed mojih najljubših režiserjev. Na začetku svoje filmske kariere je poskrbel za ene izmed najboljših film-noir klasik ala Double Indemnity (1944), The Lost Weekend (1945) in Sunset Blvd. (1950), kasneje pa se je lotil lahkotnejših del med katerimi izstopata predvsem Some Like it Hot (1959) ter The Apartment (1960). Tokratni film združuje oba njegova prepoznavna elementa, saj gre za napet triler posnet po kratki zgodbi Agate Christie (mnogo ljudi je celo mislilo, da je za film odgovoren mojster suspenza Alfred Hitchcock), prežet s črnim humorjem in gagi za katere poskrbi pikri Charles Laughton. Le-ta je poleg Marlene Dietrich in Tyrona Powerja tudi glavna zvezda filma.  

Zgodba je postavljena na angleško sodišče, kjer se za umor iz koristoljubja sodi Leonardu (Tyrone Power, katerega zadnji igralski nastop je bil ravno tokratni film. Leto kasneje je namreč umrl za posledicami srčne kapi. Ironično ga v njegovem zadnjem filmu brani odvetnik, ki je ravno preživel srčno kap.), njegova glavna priča pa je njegova žena Christine (Marlene Dietrich, ki tudi v tokratnem filmu pokaže svoje velecenjene in seksi noge), kar seveda ni najbolj verodostojen alibi. Dietrichova je za svojo vlogo pričakovala najmanj nominacijo za Oskarja, a je (krivično?) ni prejela, medtem ko je bil sam film nominiran v šestih kategorijah, slavil pa ni prav v nobeni.