Poletne počitnice so pred vrati, zato sem se odločil, da ponovno pripravim zapis o filmskih morskih psih. A tokrat sem se odločil za prav poseben tip filmov, k se ukvarjajo z najučinkovitejšimi morskimi predatorji. Posvetil sem se namreč zgolj tistim naslovom, ki v sebi skrivajo eksploatacijski senzacionalizem.

Morski psi so bili v filmih popularni že od nekdaj, saj je že njihova silhueta ali pa hrbtna plavut, ki štrli iz vode, dovolj srhljiv element za dostojno grozljivko. Seveda, če ima produkcijska ekipa, ki se spusti v snemanje filma, dovolj velik proračun. V nasprotnem primeru pa se je treba poslužiti eksploatacijskih prijemov. Kot npr. v tokratnem filmu, ki naj bi bilo nekakšno posredno nadaljevanje Sand Sharks (2001). Predloge za naslov so imeli filmski fanatiki možnost naslavljati direktno na Syfy (bivši Sci-fi Channel; ameriški TV program, ki skrbi za vse ljubitelje znanstvene fantastike) in na koncu so se vodilni možje odločili za naslov, ki je pred vami.

A kot kaže so se pri skovankah malo polenili, saj se jim ni ljubilo sestaviti niti spodobne besedne zveze ala Sharkalance oz. nekaj podobnega. Pa nič za to, saj so še vedno ohranili ostale zaščitne elemente, ki krasijo praktično vse filme na tokratni lestvici: izredno slaba igra postavnih a precej umetnih mladenk in mladeničev, katastrofalna montaža, ki nesmiselno združuje kadre in prav nič ne pripomore k teku zgodbe ter scenarij, ki so ga verjetno spisali otroci v vrtcu. A nič zato. Le kdo si namreč ne bi želel pogledati filma, ki govori o morskih psih zmožnih plavati po snegu. Še toliko bolj, če napadajo razgaljeno mladež v času spring breaka. Spring breaka na smučišču. 

Ob ogledu prejšnjega filma se ni bilo potrebno pretirano obremenjevati s tem, kako to, da lahko morski psi preživijo na kopnem, v gorah in so se celo zmožni premikati po snegu. Šlo je namreč za zle duhove, ki so jih v maščevanje belcem nad njih priklicali ameriški domorodci in to kljub dejstvu, da dotična rdečekožcev skupina, ki je živela v gorah, skoraj zagotovo v svojem življenju ni videla morskega psa. Jasno kot beli dan. Pri tokratnem filmu pa so se morali filmski ustvarjalci potruditi in poiskati malček bolj strokovno razlago. Razlago, ki je vsebovala globalno segrevanje, tropski ciklon ter vodno trombo. S pomočjo teh treh fizičnogeografskih elementov nam namreč poskušajo prodati dokaj neverjetno zgodbo.

V Los Angelesu »dežujejo« morski psi. Zaradi globalnega segrevanja se je temperatura morja ob kalifornijski obali povečala, tako da so sedaj tudi tam možni tropski cikloni, le-te pa spremljajo tudi vodne trombe, ki so dovolj močne, da vase posrkajo zgolj celo morske pse. OK, globalno segrevanje je dejstvo; v celotni zgodovini je Kalifornijo zadel zgolj en zelo šibek orkan; vodne trombe so že posrkale in na kopno zmetale male ribice. Mene so prepričali. Še toliko bolj, ker je v igralski zasedbi moč najti take ase kot sta Tara Reid in Ian Ziering a.k.a. Steve. Od ogleda filma se med mojo prvo pomočjo skriva tudi motorna žaga, ki zna priti še kako prav v primeru deževanja morskih psov. 

Novodobni B filmi (čeprav to ni najbolj posrečen izraz, veliko bolj pravilen je namreč direktno-na-plošček) so tako kot tisti iz originalnega B filmskega obdobja (ko so kinematografi v želji po ponovnem povečanju kino-obiska za ceno enega ponujali kar dva filma; enega glavnega oz. A ter dopolnilnega oz. B) znani po zelo nizkem proračunu. To se odraža na mnogih že omenjenih področjih, a se po mojem mnenju ne bi smelo odražati pri številu statistov. Dandanašnji je namreč veliko ljudi zagotovo pripravljenih požreti plačilo, zgolj zaradi dejstva, da bi se lahko za kratek hip občudovali na televiziji. No, Sand Sharks (2011) ni uspel prepričati niti statistov.

Dobrodošli torej v ogromno obalno mesto, ki ima na voljo zgolj dva policista, na zabavi tisočletja pa se znajde približno 50 ljudi. Tudi sanjske plaže so praktično povsem prazne, a kako tudi ne, po njih namreč paradirajo morski psi. Jp, prav ste prebrali, morski psi so tokrat sposobni »plavati« kar po mivki (film to potezo opraviči s pomočjo evolucije in mutacije ter luskami, ki so sposobne izkoriščati vlago v pesku). Film si celo drzne parodirati nekaj prizorov iz kralja vseh filmov o morskih psih Jaws (1975), a mu to seveda ne uspe najbolje. V glavni vlogi nastopa hčerka slovitega brkača Hulka Hogna, Brooke Hogan, ki je svoj igralski talent in stas več kot očitno podedovala po svojem očetu. 

Večina skrpucal tokratne lestvice je nastalo v navezi kabelskega programa Syfy ter ameriške produkcijske hiše oz. filmskega studia  The Asylum. Le-ta je znan po svojih nizkokvalitetnih filmskih izdelkih, ki se radi šlepajo s pomočjo filmskih blockbusterjev (filmski kritiki so njihovim filmom že nadeli poseben naziv in sicer mockbusterji) ter udarnih eksploatacijskih naslovov. Seveda je tisto kar dostavijo popolna traparija in tudi 2-Headed Shark Attack (2012) ni nikakršna izjema, a bi ga rad vseeno pohvalil. Je namreč edini izmed pričujoče sedmerice, ki si drzne pokazati (okrvavljene) joške, kar bi moral biti zaščitni znak B filmov o morskih psih. 

Je pa po drugi strani človeku odgovornemu za montažo tokratnega filma potrebno prepovedati kakršnokoli nadaljnje udejstvovanje na filmskem področju. Zavedam se, da je s pomočjo slabih posnetkov in katastrofalnega CGI-ja praktično nemogoče ustvariti kaj kvalitetnega, a nekonsistentnost zaporedja kadrov v tokratnem filmu presega vse meje dobrega okusa. Glavni zvezdi sta tokrat Carmen Electra in ponovno Brooke Hogan, ki naokoli paradirata v premajhnem bikiniju. Je pa tale traparija tudi edina, ki za upravičevanje svojega stvora ne potrebuje nikakršne znanstvene fantastike (škoda). Dvoglavi morski psi namreč zares obstajajo, a ponavadi umrejo že v zgodnjih letih svojega življenja. 

V primerjavi z ostalimi traparijami tokratnega zapisa je Sharktopus (2010) prava mala mojstrovina. Igra, scenarij in CGI so še vedno na izjemno nizki ravni, a režiser filma je imel vsaj toliko jajc, da nam je pokazal kar nekaj napadov spakature s sprednjim delom morskega psa ter lovkami hobotnice. Poleg tega so nekateri napadi zelo dolgi, gledalci pa imamo možnost občudovati morsko-kopenskega morilca v vsej svoji smešnosti. V primerjavi z ostalimi filmi je pohvale vredna tudi montaža, saj se kadri med napadi ne menjajo iz sekunde v sekundo, prav tako pa se tudi ne ponavljajo. A da ne bo pomote, film je še vedno slab, v najboljšem primeru povprečen.

Po vsej verjetnosti razlog za to tiči v dejstvu, da je bil producent filma nihče drug kot Roger Corman, guru ameriških eksploatacijskih filmov. Morski pes je tokrat plod ameriške vlade, ki si z njegovo pomočjo omogoča lažjo infiltracijo na sovražnikovo ozemlje ter eliminiranje sovražnika (ja pol morski pes pol hobotnica je precej neopazna zadeva). Načrt se sfiži, ko si pošast izbori svojo svobodo in se odpravi na morilski pohod. Seveda so njene prve žrtve, in moški del občinstva zagotovo ne bo imel nič proti, mična dekleta v bikiniju. Poskrbljeno pa je tudi za ženski del občinstva, saj Kerem Bursin večino filmskega časa naokoli paradira zgoraj brez. Seksi Sara Malakul Lane pa je v filmu pravo razočaranje. 

Kar se tiče montaže je tudi tokratni film v rangu zgornjega, ponovno pa je imel prste vmes Roger Corman. Gre za rimejk enega izmed mnogih filmih o pošastih, ki so nastali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (povečini zato, ker so želeli izkoristiti uspeh legendarnega Jaws (1975)), Up from the Depths (1979). Tudi pri kabelski TV postaji Syfy so razmišljali o tem, kako bi lahko še dalje koristili »uspehe«, ki so jih želi s pomočjo svojih filmih o pošastih. Roger Corman je sprva predlagal, da bi posneli nadaljevanje filma Dinocroc (2004), a so ga studijski šefi zavrnili, češ da se občinstvo ne odziva najbolje na nadaljevanja, ampak si želi videti nekaj starega v novi preobleki.

Po videnem jim ni najbolje uspelo, saj pričujoči film nima za ponuditi praktično nič novega. Vse klišeje, ki nam jih predstavi, smo namreč videli že stokrat. Seksi raziskovalka, ki nima pojma o tem kaj počne, a rada kaže svoje vroče telo; zabiti mladci, ki sem jim zdi stavek oz. opis dela  »environmental sciences with a focus on aquatic eco-systems« izredno sofisticiran; Mehičani z ameriškim naglasom ter pošast, ki najraje napada dekleta v bikiniju, se z lahkoto spopade z ladjo, helikopterjem, vojsko, ne more pa opraviti z zgoraj omenjenim cepcem. Ima pa predstavljeni film tudi globlje sporočilo, saj nam poskuša dopovedati, da ljudje s tem ko škodujemo planetu dejansko škodujemo sebi. Vau. 

Skozi cheesy filme o oh in sploh morskih psih boste najbolje prišli, če si boste ogledali zgolj napovednike, saj le-ti praviloma že vsebujejo vse najboljše filmske sekvence in kadre. Za tokratnega so se internetni entuziasti še posebej potrudili, saj so iz filma izbrali najrazburljivejše odlomke ter jih opremili s funky naslovno skladbo, ki je rip off kultne Super Fly komada iz istoimenskega blaxplotation filma (najdemo jo tudi v tokratnem filmu). Tako, da izvolite, saj povrhu vsega tokratni morski pes ni praktično nič posebnega, razen tega, da je ekstremno velik ter da se lahko zapodi daleč na obalo oz. iz vode. Poleg tega pa je precej risankast in roko na srce prav nič strašen.

Si pa Super Shark (2011) poleg glavne zgodbe, ki govori o od kemikalij zmutiranem morskem psu, drzne imeti tudi stranski zaplet, ki govori o ljubezenskem trikotniku med tremi obalnimi reševali (le-ti so kot kaže tudi edini na celotnem območju Los Angelesa). Seveda je odveč omenjati, da pogori na obeh frontah. Pa nič hudega, film se namreč vrti tudi okoli bikini tekmovanja, ki je očem najbolj prijazen del izdelka. O in pa seveda legendarni finalni spopad, ko se pomerita super morski pes in hodeči tank (ki so ga ameriški vojaki baje uporabljali v Afganistanu). Na kopnem seveda. In ne, to ni največja neumnost, ki jo uspe ponuditi pričujoči film.