Pred kratkim sem v družbi ljudi, ki mi v mojem življenju pomenijo največ, praznoval eno izmed življenjskih prelomnic. Ves ceremonial okoli praznovanja pa je med drugim navrgel tudi idejo za tokratni zapis.

Dejstvo za to gre iskati predvsem v tem, da režiser Shadyac Jimu prepusti povsem proste roke. Celoten šov je tako v njegovi domeni, kar je še posebej moč občutiti v pričujočem filmu. V njem Jim Carrey igra odvetnika, ki ga doleti najhujša nočna mora. Njegov sin si namreč za svoj rojstni dan zaželi, da njegov očka zaradi vseh prelomljenih obljub, vsaj en dan ne bi bil zmožen lagati. Izjemno kruta kazen za vsakega odraslega človeka, kaj šele za odvetnika, ki se laično rečeno preživlja z (drobnimi) lažmi. Ta želja je odlična iztočnica za šov Jima Carreyja, ki traja od uvodnih minut filma do same odjavne špice in na naše zadovoljstvo ne popusti niti za trenutek.

Nesamozavestnim najstnicam lahko simbolični prehod, ko dopolnijo 16 let in tako (spolno) dozorijo (ja, film je pač star 30 let), predstavlja precej stresno situacijo. Še toliko bolj, če njihove največje simpatije za katere hranijo svojo nedolžnost sploh ne vedo, da obstajajo. Prav s tako težavo se sooča Samantha (Molly Ringwald), ki na svoj šestnajsti rojstni dan, na skrivaj opazuje največjega frajerja na šoli, da bi bila vsa stvar še toliko hujša, so na njen praznik pozabili tudi njeni domači. Nezaželena in neopažena se odpravi na šolski ples, kjer pa najbolj zagreto zanimanje za njo pokaže ravno največji g33k na šoli. Zagotovo eden izmed najslabših filmskih rojstnih dni.

A pozor, gre za najstniški chick flick, tako da lahko že na samem začetku predvidite celoten potek dogodkov in tudi sam konec. Mene je poleg tega dejstva zmotilo tudi to, da se film na trenutke kar malček vleče in res ne vidim razlogov, ki bi opravičevali obče priznano oceno kvalitete filma. Nekaj svetlih točk je moč najti predvsem s pomočjo zgoraj omenjenega g33ka, ki ga doživeto odigra Anthony Michael Hall. Le-ta je z režiserjem tokratnega filma sodeloval tudi v leto kasneje posnetem kultu Weird Science (1985). S pomočjo glavne akterke poskrbita za nekaj čudovitih dialogov, ki sežejo v samo srž problematike odraščanja. Problem je le, da odraščanja v ZDA in to pred 30. leti. 

Tako lahko v filmu, ki govori o tem, kako Clarence (Quentin Tarantino) na vse pretege poskuša pripraviti rojstnodnevno presenečenje za svojega najboljšega prijatelja, vidimo kung fu pretep, seksi stopala, ogromno glasbenih in filmskih referenc, catchy glasbeno podlago in seveda ogromno trivialnega pop razpravljanja (med drugim tudi obrazložitev zakaj bi na primer Q. Tarantino najraje nategnil Elvisa Presleyja). Gre za Tarantinov najbolj humoren izdelek, ki je nastajal še v času, ko je delal v kalifornijski videoteki in prav žal mi je, da se ni ohranila celotna kopija. Film ima namreč potencial in navsezadnje je služil kot ena izmed prvih vaj velikanu moderne sedme umetnosti. 

Klasičen triler katerega edini problem (če lahko kaj takega sploh imenujemo problem) je to, da ga je režiser David Fincher ustvaril med mojstrovinama Se7ven (1995), ki je bil mimogrede njegov celovečerni prvenec, in Fight Club (1999). Zaradi tega dejstva pri večini filmskih kritikov in gledalcev ni deležen vseh pohval, ki bi si jih zaslužil. Gre namreč za obrtniško precej izpiljen celuloidni izdelek, ki se lahko pohvali  z odličnostjo prav v vseh filmskih elementih, povrhu vsega pa ni prav nič manj napet kot zgoraj omenjena. Morda je edina šibka točka, če primerjamo trojico ta, da v The Game (1997) glavni igralec (Michael Douglas) preveč izstopa. 

V obeh ostalih filmih so namreč tako glavni kot stranski liki kar se tiče igralskih sposobnosti dokaj poravnani, medtem ko Douglasu v pričujočem filmu večina ostalega igralskega kadra ne seže do kolen oz. za prikaz svojih igralskih sposobnosti nimajo dovolj priložnosti. Potrebno se je namreč zavedati, da je zgodba v filmu narejena tako, da v ospredje potiska zgolj en lik. Uglajeni Nicholas Van Orton za svoj rojstni dan od svojega brata (Sean Penn) prejme precej nenavadno darilo, igro, ki naj bil zdolgočasenemu in rahlo depresivnemu podjetniku obsedenemu s popolno kontrolo, spremenila svet. A da bi to lahko dosegli, je Van Ortonov svet potrebno najprej porušiti. 

Kriza srednjih let je pojav, ko se človek v določenem obdobju svojih zrelih let ozre nazaj po svojem življenju in se ustraši, da v njem nekaj manjka oz. da ga ni izživel tako kot bi si ga želel. Posledično se začne ukvarjati s stvarmi (oz. si le-te kupovati) s katerimi si poskuša dokazati, da še vedno ni za staro šaro. Vse lepo in prav, dokler so zadeve v mejah normale in ne prizadenejo ljudi okoli zaskrbljenega in na novo rojenega starostnika. Navsezadnje si vsak človek želi biti srečen in povsem naravno je, da to stanje poskuša tudi doseči. Če tega ne zna oz. ne uvidi sam pa je dobro, če ima ob strani nekoga, ki mu pri razkritju in uresničitvi želja pomaga. Tako kot to storita prijatelja in žena Mitcha (Billy Crystal) v tokratnem filmu.

Mitch namreč že nekaj časa ni zadovoljen s svojim življenjem, kriza pa se še poglobi, ko se nekega jutra ponovno zbudi leto starejši. Ker sam svoje nesreče ni sposoben razrešiti, ga prijatelja (še z večjimi težavami oz. krizo srednjih let) z dovoljenjem žene zvlečeta na divjo pustolovščino. Mestne srajce se za dva tedna prelevijo v turistične kavboje in se odpravijo na pot samospoznavanja. Gre za prisrčno mešanico komedije in vesterna, ravno prav prežeto s humorjem (Billy Crystal s pomočjo Bruna Kirbyja in Daniel Sterna poskrbi za kar nekaj sarkastičnih enovrstičnic) in kavbojskimi triki (glavna zvezda tu je Jack Palance), vse to pa je začinjeno z bolečimi življenjskimi izpovedmi. 

Kot že ničkolikokrat se je izkazalo, da filmska adaptacija ni bila povsem kos svoji knjižni ali dramski predlogi. Da smo si na jasnem Cat on a Hot Tin Roof (1958) je izjemen film, a bi lahko bil prava mojstrovina, če bi se upal držati zgodbe začrtane v s Pulitzerjem nagrajeni igri. A Haysov strogi kodeks je od filma zahteval, da se je skoraj povsem znebil homoseksualnih notic o razmerju med Brickom (Paul Newman) in njegovim soigralcem ameriškega nogometa Skipperjem. Poleg tega pa film trpi tudi za rak rano zlatega obdobja Hollywooda, srečnega konca za vsako ceno. Škoda, kajti celotna zgodba napeljuje k drugačnemu, bolj verjetnemu razpletu.

Igralske zasedbe ni mogoče prehvaliti, saj prav vseh šest likov, ki zavzame večino filmskega časa, svojo nalogo opravi več kot odlično in res bi bilo težko posebej izpostaviti kakšnega izmed njih (nominirana sta bila sicer zgolj glavna igralca Paul Newman in Elizabeth Taylor). Je pa film prejel kar šest prestižnih nominacij (najboljši film, režija, glavna moška in ženska vloga, prirejen scenarij in fotografija), a dvorano zapustil kot velik osmoljenec, saj v svoje vitrine ni pospravil niti enega zlatega kipca. Leto 1958 je namreč pripadlo filmu Gigi (1958), ki je prejel kar devet Oskarjev. Glede na videno, lahko brez slabe vesti trdim, da veliko večino njih tudi povsem nezasluženo. 

Najstniška leta znajo biti za nekatere tako naporna, da si na skrivaj ali pa kar na glas želijo, da bi se čim prej končala (tukaj mi pade na misel velikokrat uporabljeni citat: »Don't grow up, it's a trap.«). Med njimi je tudi zvezdica tokratnega body switch filma, ki si pri svojih rosnih 13-ih letih za rojstni dan zaželi, da bi se prelevila v 30-letnico. S pomočjo čudežnega praha, ki ji ga priskrbi njen edini pravi prijatelj, se ji želja tudi izpolni, in deklica se spremeni v seksi damo. Le-tej je svoj stas posodila mična Jennifer Garner, medtem ko je odraslo verzijo njenega mladostniškega prijatelja upodobil Mark Ruffalo. No, če bi lahko tudi jaz pri 13-ih letih zaprl oči in jih odprl kot 30-letni Brad Pitt, bi z veseljem upihnil svečke.

Sicer pa gre po eni strani za dokaj simpatičen film (predvsem na račun Jennifer Garner, ki se odlično znajde v takšnih vlogah), ki pa je po drugi strani precej trapast. Kot da bi lahko od filma v katerem 13-letna deklica zapre oči in jih odpre kot 30-letnica pričakovali kaj drugega. Če pomislim predvsem na film Big (1988) je moj odgovor, da lahko, a potem so tu tudi filmi ala Freaky Friday (2003). Mi je pa izredno zanimivo kako je odrasla Jennifer Garner oz. njen lik edini, ki se zaveda, da se znotraj odraslega telesa skriva um 13-letne deklice. Ostali tega ne opazijo. Kot kaže so to na to dejstvo kmalu po transformaciji pozabili tudi filmski ustvarjalci, saj so oči 13-letnice spravili v kar nekaj kočljivih položajev.