7 samomorov

Pred kratkim se je svoje življenje odločil končati Robin Williams, kar je med ljubitelji sedme umetnosti sprožilo val začudenja. Robin je namreč veljal za izredno veselega in navihanega igralca polnega življenja. Žal pa se je še enkrat več pokazalo, da se pod površjem nasmejanih obrazov skrivajo temačne zgodbe, ki nemalokrat vodijo do zelo tragičnih koncev.







Kmalu po svetovni gospodarski krizi leta 2008, ki je od vseh razvitih držav najbolj prizadela Grčijo, so se v zibelki demokracije začeli pojavljati zelo specifični filmi. Ti so bili v nasprotju s pregovorno lahkotnim in ležernim grškim karakterjem zelo temačni in depresivni ter so odražali nelagodno stanje v katero je bilo pahnjeno grško prebivalstvo. Med njimi je največjo svetovno prepoznavnost zagotovo dosegel Dogtooth a.k.a. Kynodontas (2009), ki govori o disfunkcionalni grški družini. V tej točki si je dokaj podoben s pričujočim filmom, ki takisto v središče svoje zgodbe postavlja sumljive družinske odnose. A pozor, če vas je film Lanthimosa šokiral, vas bo izdelek Vranasa pretresel do dna duše.











Toliko bolj, ker se režiser filma povsem zaveda, da v filmski industriji pogosto velja pravilo več je manj, poleg tega pa je Alexandros Avranas mojster postopnega odkrivanja dogodkov. V našem primeru to pomeni, da boste šele tekom filma odkrili kje se skriva povod za samomor na samem začetku filma, pot odkrivanja pa bo precej mučna. V filmu obstaja tudi dva prizora, ki zame osebno spadata med najbolj šokantne in to kljub dejstvi, da sem v svoji filmofilski karieri videl že marskiaj. Sicer pa se Miss Violence (2013), kot je za grški postkrizni filmski val značilno, lahko gleda tudi kot precej kritična aluzija na trenutne grške razmere, v katerih EU drži Grčijo v šah-mat poziciji.

















Kljub dejstvu oz. prav zaradi njega, da gre za dokaj relevanten prikaz kako naj bi izgledali zadnji dnevi zadrogiranega Kurta Cobaina (zaradi na tožbe usekane Cobainove bivše žene Courtney Love se je režiser filma Gus Van Sant od tega dejstva delno distanciral), je film en sam dolgčas. Kurt Cobain je bil nekaj dni pred smrtjo tako zadrogiran, da je bil zmožen zgolj brezciljnega tavanja po svoji posesti v Seattlu. Njegovo življenje v katerem je s svojo glasbeno skupino Nirvana dodobra pretresel glasbeno sceno in na njej pustil neizbrisljiv pečat, naj bi se končalo 5. aprila 1994, ko si je s pomočjo pumparice razčesnil lobanjo. Truplo so odkrili 3 dni kasneje.

















Last Days (2005) je precej počasen film, ki se ne trudi ponuditi nikakršne razlage zakaj je prišlo do samomora, ampak zgolj nemo spremlja (ne)dogajanje. Gre za zadnji del Van Santove trilogije, ki se ukvarja s smrtjo kot posledico nespoštovanja življenja. Poleg opisanega trilogijo dopolnjujeta še Gerry (2003) in Elephant (2003). Pohvale gredo predvsem glavnemu igralcu Michaelu Pittu, ki je dodobra poustvaril Cobainov zadeti grunge stil, poleg tega pa je za film prispeval tudi zelo solidni skladbi. Izvedba ene izmed njih zame predstavlja vrhunec filma. Skratka gre za dokaj avtentičen, a sila nezanimiv prikaz Cobainovega vstopa v tako imenovani klub 27.























The Fire Within a.k.a. Le feu follet (1963)


Tako kot prejšnji filmski izdelek tudi tokratni iz samomora oz. življenja samomorilca ne dela prevelike drame. Namesto tega ga kamera le nemo in dokaj mirno opazuje, ko se le-ta odpravlja na svojo poslednjo pot v upanju, da bi morda ponovno odkril zakaj je vredno živeti. Še enkrat več me to (ne)dogajanje in nemo opazovanje ni prepričalo pa čeprav gre še enkrat več za dokaj avtentičen prikaz stiske v kateri se znajdejo depresivneži. Le-ti svojih problemov v večini primerov navzven niti ne pokažejo, temveč se pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu. Tudi Alain je človek kateremu bi kljub težavni preteklosti povezani z ločitvijo in alkoholom le stežka pripisali samomorilska nagnenja.















Louis Malle je manj znan ustvarjalec francoskega novega vala in to kljub dejstvu, da je bil The Fire Within (1963) eden izmed treh francoskih kandidatov za vstop v bitko za tujejezičnega Oskarja, a mu ni uspelo priti med uradne nominirance. Poleg tega pa je dosegel precej visokoleteče pohvale pri večini filmskih kritikov (ki tripajo na realizem). Film je tako primeren predvsem za ljubitelje omenjenega filmskega gibanja in francoskih klasik z malenkost starejšo letnico, medtem ko zna ostale bolj ali manj dolgočasiti. Se pravi, če vam v prvi vrsti dogajata stil in duh časa Francije 60-ih let prejšnjega stoletja in niste obremenjeni s konvencionalnim podajanjem zgodbe, je to film za vas.





Domiseln indie filmček hrvaškega oz. bolje rečeno režiserja hrvaških korenin Gorana Dukića (glede na to, da se je po končanem študiju v ZDA iz Zagreba dokončno preselil v Los Angeles), ki pa v drugi polovici izgubi na svojem grenko-sladkem šarmu. Wristcutters: A Love Story (2006) se namreč začne s smelo idejo, da se zgodba samomorilcev ne konča z njihovo smrtjo, temveč se po tem, ko sami sebi povzročijo svojo namerno smrt, znajdejo v paralelnem svetu. Tu so se (za kazen) primorani potikati po pustem in sivem svetu, obkroženi zgolj z ostalimi samomorilci. V tem delu filma le-tega pokonci drži predvsem karizmatični lik ruskega rokerja Eugene (Shea Whigham).













Skupaj z glavnim protagonistom Ziamom (Patrick Fugit) se v želji po iskanju Ziamove ljubezni, ki mu je po njegovem samomoru sledila onkraj tanke linije življenja, odpravita na road trip po sivi pokrajini. Na poti srečata simpatično Mikal (Shannyn Sossamon), ki si želi govoriti s šefi sveta samomorilcev, češ da se je tu znašla po pomoti. Žal pa s tem, ko v ospredje stopa razmerje med Ziamom in Mikal, film izgublja na svoji ostrini, dokončen razpad pa doživi, ko se trojček pripelje v kamp nekakšnih izobčencev. Od tu dalje je Eugene popolnoma izrinjen iz filma, kar se dodobra pozna na njegovi kvaliteti. Škoda, da Dukić ni uvidel kdo je gonilna sila njegovega kultnega izdelka.





Po vsej verjetnosti se večina ljudi katerih bližnji storijo samomor jezi nad dejstvom, da jim preminuli ni zaupal svojih težav. Sprašujejo se le kaj bi se zgodilo, če bi jim nesrečna duša zaupala svoje težave in nemalokrat si verjetno domišljajo, da bi jih po prijetnem, a streznitvenem pogovoru od krutega dejanja celo odvrnili. Tokratni film, prirejen po s Pulitzerjevo nagrado nagrajenem odrskem delu,  pravi da ne bi bilo tako enostavno, kot si nekateri to predstavljajo. Jessie (odlična Sissy Spacek), samska ženska zrelih let se odloči, da bo namere o samomoru zaupala svoji ovdoveli mami (Anne Bancroft), s katero skupaj živita v ličnem predmestju.

















Da bi bil šok še večji, kani samomor storiti še istega večera. Mama sprva misli, da se njena hčerka šali, a kaj kmalu uvidi, da temu ni tako. Pričnejo se enourno prepričevanje, moledovanje in  grožnje, vse v nameri, da bi svojega otroka obvarovala pred krutim koncem. A Jessie se je odločila. In njeni razlogi. Ogromno jih je, a hkrati nobenega. 'night Mother (1986) je film primeren predvsem za ljudi, ki obožujejo tako imenovane enoprostorske filme podprte z dovršenim scenarijem in vrhunsko igro, sam pa sem mnenja, da je morala biti odrska predstava še za odtenek boljša, saj se med protagonistkama vzpostavi interakcija, med katero se je moralo na odrskih deskah dobesedno iskriti.























Samomori že sami po sebi odsevajo neko mistično privlačnost, a še toliko bolj, ko je govora o množičnih samomorih. V zgodovini poznamo kar nekaj skupinskih samomorov, ki so bili v večini primerov povezani ali z vojno (najbolj znan je tisti v mestecu Deminn v Nemčiji, ko se je za skupinski samomor na razno razne načine odločilo okoli 1000 meščanov, ki niso želeli pristati v rokah prodirajoče Rdeče armade) ali z religijo (naj omenim zgolj sprance iz Jonestowna, ki s svojim žrtvovanjem želeli opozoriti na ta kruti svet). Z omenjenim fenomenom se ukvarja tudi tokratni film, a ker gre za izdelek iz dežele vzhajajočega Sonca, na precej bizaren način.













Že uvodnih nekaj minut je dih jemajočih. Skupina šolark se namreč odloči, da se bo družno vrgla pod vlak na tokijskem metroju. Brez kakršnekoli razlage. Te ne pričakujte niti tekom razvoja »zgodbe«. Suicide Club (2001) je namreč japonska satira iz katere si boste morali zaključke izluščiti sami. Sam sem v filmu videl kritiko japonske popkulture, ki dojemljivi mladeži pere možgane. Kritika, ki bi jo z lahkoto prenesli tudi v zahodni svet. Le poglejte video posnetke ali pa fotografije histerični fenov, ki fanatično vreščijo in se onesveščajo ob njihovi prisotnosti. Kje so meje? Nek modri stric je nekoč rekel, da je človeška neumnost brezmejna. Se strinjam.



Provokativni eksperimentalni filmski izdelek nemškega gore režiserja Jörga Buttergereita, ki je najbolj znan po svojih bruhicah ala Nekromantik (1987), Nekromantik 2 (1991) in Schramm (1993). A za razliko od omenjenih pričujoči film ni tako gnusen in nazoren. Sestavljen je iz sedmih različno dolgih epizod, ki se vse po vrsti ukvarjajo s samomorom oz. umorom. Vsaka izmed njih se zgodi na en dan v tednu, toda med sabo niso povezane, prav tako pa ne dobimo praktično nikakršnih informacij o ozadju samomorov. Jörg Buttergereit nas vrže direktno na kraj dogodka, kjer se odvijejo precej nenavadni dogodki. V eni izmed epizod npr. ne najdemo niti enega igralca.













Dobrodošli torej v bizarni svet smrti in samomorov. The Death King (1990) zagotovo ni za vsakogar, a bo zagotovo dogajal ljubiteljem obskurne in mračne kinematografije. Meni se je najbolj dopadlo dejstvo, da je film razdeljen v sedem kratkih zgodb, kar poskrbi za to, da se celotni film kljub svojemu ponavljajočemu (ne)dogajanju ne vleče. Le stežka si namreč predstavljam, da bi režiserju uspelo ustvariti gledljiv izdelek, če se ne bi odločil za vinjetno varianto. In katera zgodba izmed sedmih me je najbolj impresionirala? Rekel bi, da druga, ampak to predvsem zaradi filmčka v filmčku, ki je dokaj ekspliciten, medtem ko se mi je idejno najbolj dopadla četrtkova samomorilska epizoda.
















Objavljeno pod |

1 komentarjev:

Sadako pravi ...

K00l ideje. Leaving Las Vegas je bil celo prvi kandidat na lestvici (BTW, ena izmed najboljših vlog Caga), ampak ga bom raj med kakšnih 7 pijančkov vključil.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji