7 filmov po video igrah moje mladosti

Kot mulec sem bil dobesedno zasvojen z videoigrami pa naj se gre za tiste, ki sem jih preigraval na arkadnih avtomatih, konzulah in kasneje na PC-ju. Mnoge izmed njih veljajo za prave klasike, ki so si nabrale širok krog občudovalcev in ni čudno, da je marsikatera izmed njih dobila tudi svojo filmsko adaptacijo. Le-ta pa je bila praviloma precej slabša od samega špila.








Doom in pa predvsem Doom II: Hell on Earth sta bila najljubša špila moje mladosti, medtem ko je bil Doom 3 eden izmed zadnjih, ki sem jih preigraval in eden izmed tistih s katerim imam še neporavnane račune. Ker nisem bil zadovoljen z zmogljivostjo svojega stacionarnega računalnika, sem z igranjem prenehal in tako Doom 3 ostaja ena izmed redkih videoiger, katerih sem se lotil, a jih nisem uspel dokončati. Tokratni film je adaptacija ravno tega najnovejšega igračarskega izdelka o brezimnem marincu pa čeprav je v filmu moč najti elemente iz celotne Doom serije. Žal se je izkazalo, da filmska priredba najbolj kultne FPS video igre, renomeju ni bila kos.











Filmski ustvarjalci so največjo napako naredili, ko so se odrekli prenekaterim lokacijam, ki jih je bilo moč občudovati v video igri. Tako se marinci, ki so na Mars poslani z misijo, da raziščejo zaplete v raziskovalni postaji, potepajo zgolj po njenih neizrazitih koridorjih. Če ne bi bil Mars na kratko prikazan v najavni špici, bi le stežka ugotovili, da je dogajanje postavljeno na drug planet. V filmskem izdelku je moč pogrešiti tudi elemente grozljivega in klavstrofobičnega. Spomnim se namreč, da sem se ob igranju video igre, od strahu kar nekajkrat stresel, medtem ko filmu tega ni uspelo doseči. Vrhunec tega medlega filma tako ostaja tistih nekaj minut FPS sekvence, kar pa žal ni dovolj, da bi Doom (2005) odstopal od povprečja.


















Če sem prejšnjo video igro oz. bolj rečeno kar serijo nabijal zgolj na PC-ju pa me je pričujoča zabavala in nemalokrat tudi nervirala samo preko arkadnih avtomatov. Street Fighter serija je kult japonskih razvijalcev združenih pod distribucijsko hišo Capcom, ki je luč sveta ugledala leta 1987 s prvencem Street Fighter. A ta prva verzija ni ponuja praktično nikakršne izbire likov, saj je igralec lahko kontroliral zgolj Ryuja (ali njegovega nasprotnika Kena) in še to z zelo omejeno paleto udarcev. Prava revolucija je sledila leta 1991, ko je bil izdan Street Fighter: The World Warrior (le-ta je v zelo kratkem času dobil kar nekaj priredb z minimalnimi popravki).











Igralci smo lahko v tej drugi ediciji izbirali med osmimi igralci, ki so se lahko pohvalili z lepim številom napadalnih prijemov. In tu gre pohvala tudi filmu, ki je praktično vseh osem plus dodatne tri karakterje in zadnjega šefa (v svoji zadnji vlogi ga je na željo svojih dveh otrok solidno upodobil Raul Julia) vključil (pa čeprav nekatere dokaj na silo) v svojo zgodbo. Še več, nekateri izmed njih se v filmu predstavijo tudi s svojimi trademark udarci (le-teh je seveda precej premalo). A žal se pozitivna kritika na tej točki tudi ustavi. Gre namreč za dokaj brezdušno ekranizacijo videoigre moje mladosti v kateri sem kraljeval predvsem s seksi likom Kitajske Chun-Li.
  














Mortal Kombat (1995)

Poleg Street Fighter igračarske serije ima med pretepačinami legendarni status tudi Mortal Kombat. Video igra, ki je zaradi svoje krvave eksplicitnosti za katero so odgovorni predvsem zaključki dvobojev a.k.a. fatality, poskrbela, da je rangiranje doletelo tudi to vrsto množične zabave. Sam sem prve tri dele omenjene serije preigral predvsem na svoji Sega konzoli, medtem ko sem se igre Mortal Kombat 4 lotil na PC-ju, a me je začetna zagnanost zaradi precej ponesrečenega 3D okolja kaj hitro minila. Sam film je tako kot zgoraj opisani Street Fighter (1994) poln neumnosti, cenenih pretepaških koreografij in cheesy enovrstičnic, a tudi Mortal Kombat (1995) se potrudi in predstavi vse glavne like video igre. 












Še več. Filmski ustvarjalci so se tudi potrudili in poskusili v film s pomočjo scenografije vključiti tudi samo okolje, a le-to zaradi cenenega CGI-ja izpade precej amatersko. Je pa res, da gre za filmsko adaptacijo, katere cilj zagotovo ni bila resna in dodelana ekranizacija video igre. A to ne upravičuje vseh zgoraj omenjenih kiksov h katerim lahko dodamo še precej leseno igro v kateri prednjači Christopher Lambert kot legendarni Ryden. Češnjica na tej sirovi torti pa je zagotovo maska Gorota, lika, ki mi je v video igri povzročal največ preglavic (dokler nisem odkril hrošča v sistemu) in njegov antiklimatični spopad z ameriškim lepotcem Johnnyjem Cagem. 


















Double Dragon (1994)



Kot mul'c sem izredno rad nažigal arkade, saj si takrat konzole še nisem lastil (moja prva, za katero sem potem visel cele dneve je bila Sega Mega Drive). Na začetku »kariere« so mi bile najljubše pretepačine vseh vrst, v katerih sem bil izredno dober in ena izmed prvih, ki sem jih preigraval je bila Double Dragon. Preprosta beat 'em up igra v kateri si reševal ugrabljeno simpatijo. Na svoji poti si moral s pomočjo preprostih in ponavljajočih se udarcev (arkade so takrat povečini imele zgolj tri gumbe) nabutati kar nekaj nepridipravov. Do tukaj še nič revolucionarnega, a Double Dragon je v omenjeni žanr uvedel dve novosti. Prvič sta lahko skupaj sovrage mlatila dva igralca in to tudi s pomočjo pobranih orožij. 














Vrhunec pa je sledil povsem na koncu igre, ko si se za glavno simpatijo (in prestiž) moral pomeriti s svojim sotekmovalcem. Legendarno. Tudi film me ni pretirano razočaral, saj je na trenutke dokaj dobro ujel duha omenjene igre. Ne toliko s pomočjo glavnih likov Billyja In Jimmyja, ki sta bila za moj okus preveč šegava (vedno sem si ju predstavljal mnogo bolj skulirana, ampak s pomočjo scenografije in morda celo kostumografije in maske. Filmska zgodba je namreč postavljena v postapokaliptični disko-punk Los Angeles (v sedaj že preteklo leto 2007). Kljub večinoma zelo negativnim kritikam, sam nad filmom nisem bil pretirano razočaran. 


















Super Mario Bros. (1993)



Ena izmed najbolj neprijetnih stvari, ki se ti lahko zgodi ob ogledu filma in ti ne ponudi praktično nikakršnega zadoščenja je ta, da je najboljši del filma predstavljen v prvih nekaj sekundah, potem pa gredo stvari samo še nizbrdo. Rajcanje, ki te pusti nepotešenega, malodane tečnega in znerviranega. Saj ne, da bi od tokratnega izdelka pričakoval kakršnokoli orgazmično gledalsko izkušnjo, a ko sem povsem na začetku filma zaslišal tistih nekaj znanih taktov, se je na moje ustnice prikradel nasmešek, ki pa je zvodenel že v naslednjih nekaj kadrih. Katastrofalna in nadležna igra podprta z debilnim scenarijem sta namreč kaj hitro pokopala vsa moja pričakovanja po vsaj solidnem filmskem izdelku. 












Super Mario Bros. (1993) sem pogledal predvsem zaradi radovednosti. Težko sem si namreč predstavljal kako se bodo filmski ustvarjalci lotili izredno težke naloge, t. j. v filmsko govorico prenesti poskočna vodovodarja ameriško-italijanskih korenin, ki se prehranjujeta s čudežnimi gobami in z glavo razbijata opečne zidove ter se pojata po newyorškem kanalizacijskem sistemu. Zdelo se mi je namreč, da gre za izredno težko, če ne že kar nemogočo nalogo in nisem se zmotil. Kraljestvo super Mariotov tako ostajajo igralne konzole in tudi sam bom v spominu ohranil zgolj tisti verziji, ki sem ju nažigal ali na arkadnih avtomatih (Super Mario) ali pa NES-u oz. Family Computerju (Super Mario Bros.).




















Najnovejša igra na tokratnem seznamu, ki sem jo preigraval že kot najstnik in ne več kot smrkavec, je svojo filmsko adaptacijo doživela leta 2008. Žal nedostojno. Tretje osebna streljačina, ki je izšla leta 2001, je namreč po mojem osebnem mnenju igra z enim izmed najboljših vzdušij (res pa je, da že dolgo časa nisem igral nobene igre, a to kanim v kratkem spremeniti) k čemur pripomorejo temačna neo-noirska atmosfera, podkrepljena z dodelano in predvsem domiselno predstavljeno zgodbo. In kar malček sramotno je, da ima video igra bolj dodelan scenarij kot film, ki temelji na taisti video igri. To pa je šele prvi kiks fantastičnega neo-noirja Max Payne (2008).











Nadalje je šibko stran filma najti v izbiri igralcev, ki se v svojih vlogah ne znajdejo najbolje, poleg tega pa med njimi ni prav nikakršne kemije. Češnjica na vrhu torte pa je že omenjeni scenarij, ki je kljub svoji predvidljivosti na trenutke precej nepovezan oz. povezan na silo. Tako so zame bili najprijetnejša stran filma prizori v katerih se je pojavila mamljiva Olga Kurylenko (Mila Kunis je po drugi strani postavljena v povsem zgrešeno vlogo), za katero je bil to že drugi film zapored posnet po videoigri. Leto poprej je namreč nastopila v filmu Hitman (2007). Poleg tega pa je tako kot v igri, tudi tu potrebno pohvaliti scenografijo in vzdušje, ki jo le-ta ustvarja. Obstajata tudi igri Max Payne 2 in Max Payne 3. Filma zaenkrat (še) ne.

















Žanr, ki sem ga kot mul'c najbolj obvladal so bile zagotovo dirkačine (med njimi sem bil še posebej spreten v Colin McRae 2.0) in med njimi mi je bila ena izmed najljubših serija Need for Speed. No, vsaj nekako do leta 2003, ko je izšel NFS: Underground. Kmalu zatem je moja igračarska strast oz. bolje rečeno obsesija čudežno izginila. Sicer pa so v Need for Speed seriji naštancali že kar 20 uradnih iger (NFS: Nitro je edina, ki ni izšla tudi za PC). Originalni The Need for Speed je luč sveta ugledal že leta 1994 in takoj postal svetovna uspešnica, prav nič slabše pa se ni godilo njegovim naslednikom. Malček torej čudi dejstvo, da je video igra svojo adaptacijo dobila šele 20 let kasneje.











Odlašanje ji ni pretirano koristilo, saj gre za dokaj generičen izdelek v stilu The Fast and the Furious franšize, ki ga karakterizirajo seksi mladostniki, MTV-jevska glasba in režija, generičen scenarij poln posiljenih zapletov in preobratov ter dirkanje v spimpanih avtomobilih. A ravno to dirkanje, ki naj bi bilo gonilna sila filma, je njegova največja rak rana. Dirkaški prizori so namreč sestavljeni iz nekaj sekundnih kadrov, ki niso zmožni pričarati suspenza, potrebnega za dotični žanr. Po vrhu vsega pa so novodobni dirkaški filmi izjemno predvidljivi. A kljub temu pričujočemu filmu na nekaj mesti uspe pričarati nostalgičen nasmešek na obraz, kar pa tudi ni zanemarljivo.  










Objavljeno pod |

1 komentarjev:

Sadako pravi ...

Ja, evo me nazaj :D

Nekaj teh, ki si jih naštel sem celo igral, pa me niso zahaklale.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji