7 bitk I. svetovne vojne (vzhodna fronta)

Vzhodna fronta je precej dober pokazatelj kako so oz. kako v kinematografiji dominirajo ZDA in zahodnoevropske države. Ti boji niso bili zgodovinsko nič manj pomembni kot boji na zahodni fronti, a filme o njih boste le stežka našli. Tudi sam sem se pošteno namučil, na koncu pa sem bil primoran sprejeti celo kompromis. Kljub temu, da se vsi spodaj predstavljeni filmi dogajajo na vzhodni fronti, sami boji niso nujno njihov leitmotiv.








Kmalu po začetku odprtja vzhodne fronte so Nemci že dosegli eno izmed svojih največjih in takrat tudi najpomembnejših zmag. V bitki pri Tannenbergu (dejanski boji so sicer potekali v približno 30 kilometrov oddaljenem Allensteinu, a so Nemci s pomočjo preimenovanja oz. prestavitve bitke poskušali ublažiti zgodovinske rane, ki so jim bile s strani Poljske in Litve prizadejane leta 1410) je namreč nemška vojska konec avgusta 1914 s pomočjo spretnih manevrov povsem razbila še enkrat večjo rusko armado. Zmaga na katero so bili tako ponosni, da je ta švicarsko-nemški film posnet v vzhodni Prusiji in studiih UFA, služil kot državni simbol v nacistični Nemčiji.
 




















Ker so Nemci v omenjeni bitki zmagali jim zgodovine za namene propagande ni bilo potrebno potvarjati. Posledično so ustvarili zgodovinsko izredno relevanten film, ki na trenutke meji celo na dokumentarne izdelke (vsake toliko čase se v filmu namreč pojavi zemljevid, ki s pomočjo preproste animacije prikazuje potek bojev med nemškimi in ruskimi vojaki). Tako so celo ruski poveljniki prikazani zelo spoštljivo, a glavna zvezda filma je zagotovo Paul von Hindenburg. Feldmaršal, ki je tudi po zaslugi svojih briljantnih taktik na vzhodni fronti med leti 1925 - 1934 nosil naslov predsednik Nemčije. Naslov, ki mu ga je iz rok izpulil nihče drug kot sam Führer.




Vzhodna fronta I. svetovne vojne je potekla od Baltskega pa vse do Črnega morja. Turška melodrama, ki s pomočjo over the top sentimentalnih prizorov poskuša od gledalcev izvabljati simpatijo (a pri tem izpade precej sluzasto), je postavljena na sam jug te fronte oz. že na stičišče vzhodne fronte in bojev na Bližnjem vzhodu, t. j. na območje Kavkaza. Tu sta se med seboj udarili dve velesili, Rusija in Otomansko cesarstvo. Bojišče se je odprlo konec novembra 1914, ko je na veliko veselje k maloštevilnim a močnim Centralnim silam, z željo po povrnitvi nekdanjega ozemlja in slave (oboje so izgubili v Rusko-turški vojni med letoma 1877 - 1878), pristopila še Turčija.
 











Tokratni film se osredotoča na dolgo pozabljeno zgodbo mladih junakov, ki so življenja položili na oltar svoje domovine. Na zimo med letoma 1914 in 1915 je med že omenjenima sovražnikoma potekala tako imenovana bitka za Sarikamish. Sredi srditih spopadov je turški vojski pričelo primanjkovati streliva in na pomoč so priskočili fantiči iz sosednjega kraja, ki so se javili, da bodo obupanim sotrpinom dostavili strelivo. Na kalvarijo se je podalo 120 mladeničev starih med 12 in 17 let. V filmski prikaz njihovega junaštva na eni strani in trpljenja domačih, ki so ostali v vasi, na drugi strani, so turški filmski ustvarjalci nametali vse preveč cenenih domovinskih čustev. Prava turška žajfnica.














Austeria (1982)



Judje so dosti bolj kot v 1. nastradali v 2. svetovni vojni, a tudi v vojni, ki naj bi končala vse vojne, jim ni bilo prizaneseno. Po nekaterih podatkih naj bi ta pokrajina na meji med Poljsko in Ukrajino veljala za najbolj etnično raznoliko znotraj Avstrijskega cesarstva. Poleg večinskega prebivalstva, ki so ga sestavljali Poljaki so na prelomu prejšnjega stoletja dobršen del (okoli 7 %) predstavljali tudi Judje. Tokratna zgodba nas popelje ravno v Galicijo in to na prvi dan Velike vojne. Spremljamo tegobe poljskih hasidijskih Judov (spiritualno zelo dovzetna skupina ortodoksnega judovstva), ki jih že na prvi večer vojne ogrožajo ruski Kozaki.
















Skupinica Judov se zateče v lokalni lokal, ki ga vodi izkušeni in trdni Jud. Film je postavljen v okvirje ene noči znotraj katere se prepletajo vojna, veselje, žalost, poželenje, religija, ljubezen, smrt … V navidezno varnem zavetju pa je prostor tudi za tradicionalno petje in ples hasidijskih Judov. Vsekakor pa je najbolj zanimiva stvar pri pričujočem poljskem filmu to, da Judov ne prikazuje ne v negativni ne v pozitivni luči, ampak zgolj kot ljudi, ki so ujeti znotraj vojne vihre. Ljudi, ki so zaradi vojne izgubili še eno svoje bivališče. Film, ki je nastal po knjižni predlogi pa krasi tudi izvrstna fotografija, ki s svojo temačnostjo ter ujetimi kadri dodobra ujame duh vojne in izginjajočega okolja.





O Titu obstaja kar nekaj teorij zarot, zagotovo pa je najbolj znana tista, ki pravi, da naj bi bil Tito v bistvu Rus infiltriran v jugoslovansko vojno. CIA, ki si je po 2. svetovni vojni dala veliko dela z voditelji onkraj Železne zavese, je do te ugotovitve prišla s pomočjo analize njegovega govora in njegovih vodstvenih sposobnosti. Dokaj občutljiva tema, za katero pa se pričujoči hrvaški film ne zmeni kaj dosti. Medtem, ko premleva nesmiselnost in pošastnost vojne, se namreč dokaj nonšalantno poigrava tudi z zgoraj predstavljeno teorijo zarote. In to na produkcijsko izjemno dovršen način, za katerega bi le stežka rekli, da pripada eni izmed bivših držav Jugoslavije.












Zgodba je postavljena na sam začetek bojev vzhodne fronte. Leta 1914 je avstro-ogrska vojska sprožila ofenzivo proti Rusiji, glavnina spopadov pa se je jela dogoditi v pokrajini Galicija (ruski del takratne kraljevine Poljske). Spopadi niso trajali prav dolgo, saj je bil avstro-ogrska vojska brez podpore Nemčije dokaj nemočna, njeno napredovanje pa je oteževalo tudi dejstvo, da so Slovani v njenih vrstah prestopali na rusko stran. A ta zgodovinska dejstva v filmu ne igrajo kakšne poglavitne vloge. Raje kot z bitkami se Josef (2011) ukvarja s teorijo zarote in dejstvom, da v vojni ni viteških dejanj, ampak zgolj želja po preživetju.



Usoda dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni oz. bolje znan kot Dobri vojak Švejk je v tuje jezike največkrat prevedeni češki roman. Kult češkega pisatelja Jaroslava Haška, ki je zaradi prezgodnje smrti (med prvo svetovno vojno je staknil tuberkulozo, ki ga je leta 1923 položila k večnemu počitku) dokončal le tri od zastavljenih šestih delov (zadnje tri je spisal njegov prijatelj Karel Vanek). Obstaja kar nekaj filmskih različic omenjenih romanov. Mnogi menijo, da je tokratna adaptacija najboljša (morda tudi zaradi tega, ker je posneta v češkem jeziku), a meni osebno se je bolj dopadla nemška verzija The Good Soldier Schweik a.k.a. Derbrave Soldat Schwejk (1960). 



















V njej je namreč glavni lik manj bebav kot pa v tokratni satiri. A kljub dejstvu, da je filmski Švejk napram knjižnemu precej izgubil na svoji večplastnosti in subtilnemu posmehovanju vojnim vihram, so gledalci ekranizacijo sprejeli z navdušenjem. Tako je že naslednje leto sledilo nadaljevanje I Dutifully Report a.k.a. Poslusne hlásím (1958). V prvem delu spremljamo šegave norčije dobrovoljnega in mentalno omejenega Čeha, ki se zvito izogiba sprejemu v cesarsko vojsko, v drugem pa je končno vpoklican, a mu to ne preprečuje, da bi se dalje norčeval iz avtoritete. Vojnih bitk kljub skupni dolžini preko treh ur (če seveda seštejemo oba dela), tukaj ne boste našli.




Kljub temu, da so Rusi po letu 1916 boje na vzhodni fronti začeli obračati sebi v prid, je imela večina državljanov bojev dovolj. Verjetno tudi zavoljo tega, ker je imela Rusija do leta 1917 največ žrtev med vojskujočimi se silami. Posledično boljševikom ni bilo težko izvesti revolucije s pomočjo katere so prišli na oblast. S tako imenovano februarsko revolucijo so ukinili cesarstvo in ustanovili republiko, končni udarec pa so boljševiki carju zadali v oktobrski (oz. novembrski) revoluciji, ko so pod vodstvom Lenina zasedli zimski dvorec v Sankt Peterburgu (takrat imenovanemu Petrograd, kasneje Leningrad). V te zgodovinske okvirje pa je postavljen tudi pričujoči film.



















In to na precej zanimiv oz. nerevolucionaren način kar je bilo za obdobje v katerem je film nastal precej riskantna zadeva. To je navsezadnje na svoji koži občutil tudi režiser filma Boris Barnet, ki je imel zaradi vsebine filma kar nekaj težav z rdečo oblastjo. Partiji je šlo v nos to, da se protagonisti v filmu v veliki meri požvižgajo tako na vojno kot tudi na revolucijo, ki je izbruhnila leta 1917. Namesto, da bi zagrabili za orožje in pričeli z vzklikanjem socialističnih parol, se še vedno predajajo svojemu dolgočasnemu vaškemu vsakdanjiku. Navsezadnje bil lahko rekli, da gre celo za satiro, ki bi jo lahko razdelili na dva dela; predvojnega in vojnega. V obeh delih najdemo prvine realizma pomešanega z bizarnim humorjem.




Leto 1917 je dodobra spremenilo potek I. svetovne vojne. Glavna stvar je bila seveda vstop Američanov v vojno (kako modro so počakali skoraj do samega konca in nato pobrali zasluge), medtem ko je vzhodno fronto zaznamoval predvsem izstop Rusije iz vojne. Kot že omenjeno je imelo rusko prebivalstvo dovolj spopadov, nezadovoljstvo pa so še podžigali boljševiki s svojimi socialističnimi idejami. Razmere so bile zrele za revolucijo, ki se je v začetku leta 1917 tudi zgodila, konec taistega leta pa tudi dokončno izvršila. Oblast so prevzeli boljševiki. Posledično je novoustanovljena vlada zaradi prodirajoče se nemške armade s Centralnimi silami podpisala tako imenovani Brest-Litovski sporazum zaradi katerega so izgubili precejšen del ozemlja.












Epska drama britanskega režiserja Davida Leana se ukvarja ravno s tem zelo delikatnim obdobjem ruske zgodovine, a se bolj kot s samo zgodovino ukvarja z ljubezenskimi spletkami. Lahko bi celo rekli, da gre za visokoproračunsko žajfnico. Ravno to plehko obravnavanje državljanske vojne je dodobra razdelilo kritiško javnost. Na eni strani so bili ljudje, ki so hvalili poustvaritev revolucionarne (zimske) Rusije in umestitev ljubezenske drame v te zgodovinske okvirje, po drugi strani pa so nekateri trdili, da kljub epski dolžini filma (preko treh ur) le-ta nima za povedati praktično nič. Kljub tej razprtiji pa ostaja dejstvo, da je bil Doctor Zhivago nominiran za kar deset zlatih kipcev, domov pa jih je odnesel pet (večinoma povezanih z ujetjem duha časa).










2 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Dobra lestvica, Saddako, končno tudi nekaj po mojem okusu :D Imam pa vprašanje, če boš lestvice po novem objavljal vsake 14 dni ali en teden? Vsak ponedeljek navdušen klikam tvoj blog, nato pa ugotovim, da bom mogel potrpežljivo čakati še en teden.

Sadako pravi ...

Praviloma objavljam vsak ponedeljek, a se zna zgoditi, da sem kakšen teden odsoten oz. preprosto preokupiran (pun intended) in mi ne znese.

Sicer pa če si fen I. svetovne vojne v branje priporočam Kaliber 50 v prejšnjem Ekranu.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji