7 smrtnih kazni
Čeprav se smrtne kazni trenutno poslužuje zgolj (besedica zgolj je uporabljena zato, ker je bila smrtna kazen včasih standardna praksa v praktično vseh državah sveta) okoli petina vseh držav, pa se le-ta izvaja v tistih najbolj obljudenih kot so Kitajska, Indija, Indonezija, ZDA ... kar v bistvu pomeni, da se dotika več kot polovice Zemljanov. Mnenja o tem ali je tak način kaznovanja upravičen ali ne so deljena, zagotovo pa niso v skladu s človekovimi pravicami.
Podoba električnega stola je simbol za izvrševanje smrtne kazni. Na smrt obtoženi je s pomočjo usnjenih jermenov privezan na stol, skozenj pa spustijo več različnih električnih tokov, ki nesrečnika ubijejo. Precej krut način izvajanja smrtne kazni, če vprašate mene. Zaradi tega, ga zgolj kot »ponudbo« pri načinu usmrtitve zapornikom ponujajo le še v redkih državah ZDA. Morda še hujše kot samo jezdenje strele pa je bilo čakanje na izvedbo same kazni, tako imenovani death row. Približno četrtina vseh obtoženih na smrt namreč ne dočaka izvršitve, ampak v zaporu umre naravne smrti. Rekorder je na svojo smrt čakal kar 39 let, nato pa umrl zaradi možganskega tumorja.
Obsojenec
v tokratnem filmu (prezgodaj preminuli Michael Clarke Duncan v svoji najboljši
vlogi) s čakanjem ni imel težav. Zgodba je namreč postavljena v Louisiano 30.
let prejšnjega stoletja, ko zakonodaja še ni bila tako kompleksna kot danes, še
posebej takrat, ko je bil obsojeni črne polti. V približno tri ure trajajočem
filmu, ki pa se ne vleče niti za trenutek, večinoma spremljamo interakcijo med
njim in pazniki zadolženimi za izvajanje smrtne kazni. Gre za enega največjih
tearjerkerjev pri katerem se bodo oči orosile tudi največjim brezčutnežem. Tudi
za to, ker je za režiserski stolček sedel mojster ekranizacij Kingovih knjižnih
del, Frank Darabont.
Rocky Sullivan (James Cagney v svoji značilno robustni vlogi) je morebiti najbolj prijazen gangster v vsej filmski zgodovini, ki pa se ga drži neznanska smola. Nastradal je že kot mladostnik, ko ju je roka pravice skupaj s pajdašem (Pat O'Brien) zalotila pri kraji nalivnih peres. Ujet je bil le Rocky, ki ni želel izdati svojega prijatelja. Le-ta je tekom let postal duhovnik in se je posvetil borbi proti kriminalu, medtem ko se Rocky ni zmogel otresti kriminalnega sveta. Tekom let se je povzpel po kriminalni lestvici in postal pravi gangster (kar nam na hitro prikaže klasična montaža časopisnih naslovnic). A ob vrnitvi v domači kraj se Rockyjeva smola zgolj stopnjuje.
Od tu
dalje se film prelevi v pravo pridigo o nepotrebnosti kriminalnih dejanj. Rocky
namreč postane idol lokalni mladeži (Dead End Kids), ki si želijo hoditi po
njegovih stopinjah, medtem ko jih njegov mladostniški prijatelj od takega
življenja poskuša odvrniti. To moraliziranje doživi vrhunec v zadnjem dejanju,
ko Rockyja pospremijo na električni stol (sekvenca, ki še danes sproža debato o
tem na kakšen način je Rocky sprejel svojo kazen). Sicer pa je potrebno omeniti
vsaj še dejstvo, da je film režiral legendarni Michael Curtiz, ki pa kljub
svojim filmskim mojstrovinam ni bil nikoli deležen avtorskega pečata, ter da v
filmu nastopi tudi Humprey Bogart.
Smrtonosna injekcija naj bi bila najbolj humana izvršitev smrtne kazni. Celotna procedura se namreč odvije tako, da obsojeni na smrt ne čuti nikakršne bolečine. Najprej mu namreč vbrizgajo natrijev tiopental, anestetik s pomočjo katerega nesrečnik v zelo kratkem času izgubi zavest. Sledi odmerek pankuronijevega bromida, ki paralizira telo in pljuča. Zadnji žebelj v krsto pa zabije kalijev klorid, ki poskrbi za ustavitev srca. Celotna procedura, ki je v večini primerov končana v okoli sedmih minutah, pri največjih nesrečnikih pa lahko traja tudi do dve uri, se pred očmi prič izvede v mali varovani sobici. Seveda, ko je govora o ZDA. Kako to npr. naredijo na Kitajskem (državi z največ usmrtitvami) je strogo varovana skrivnost.
V
tokratnem, že 21. filmu, ki ga je režiral Clint Eastwood, le-ta rešuje na smrt
obsojenega Franka (v romanu po katerem je film posnet belec, tokrat črnec).
Clintu se začne dozdevati, da je človek čigar zgodbo pokriva kot novinar, po
vsej verjetnosti nedolžen. Gre za precej klišejski triler, ki togo sledi
predvidljivemu scenariju o po krivem obsojenem človeku (vključno z lovom na
odložitev smrtne kazni). Hvala bogu, da je tu Clint, ki je sposoben zgolj s
svojo prezenco filmu vliti nekaj prepotrebnega žmohta. Njegov lik namreč živi
raztreseno življenje, ki je bolj razburljivo od samega pehanja za dokazovanjem
nedolžnosti. Eden izmed bolj povprečnih Clintovih filmskih izdelkov.
Glede na to, da sta v glavnih vlogah na smrt obsojeni redneck (Sean Penn) in nuna, ki mu želi olajšati njegove zadnje dni (Susan Sarandon) bi od filma pričakovali kopico klišejev in predvidljiv konec. A hvala bogu temu ni tako in Dead Man Walking (1995) je posledično eden izmed najboljših filmov o smrtni kazni. Nemalo zahvale gre poleg vseh tehničnih in umetniških aspektov filma (od samega scenarija, preko režije do montaže in nenazadnje tudi glasbe) tudi glavnima igralcema, ki sta še enkrat več dokazala svoje mojstrstvo. Sean Penn v ravno pravi dozi over the top igre, medtem ko je Susan Sarandon svojemu liku vlila neznansko dozo čutnosti ter bila za to nagrajena tudi s svojim prvim in zaenkrat edinim oskarjem.
Poleg
izvrstne igre je glavni atribut filma tudi dejstvo, da nam brez podajanja
zaključkov in morebitnih namigovanj na to kaj je prav in kaj ne, predstavi oba
pogleda, tako žrtve kot storilca. Kot gledalec se boste morali sami odločiti
ali je smrtna kazen upravičena ali ne in glede na videno odločitev zagotovo ne
bo lahka. Še posebej zaradi mojstrsko posnetega in izredno pretresljivega
procesa usmrtitve, ko se s pomočjo križne montaže izmenjujejo kadri, ki
prikazujejo ugašajoče življenje obsojenega in krutega zločina, ki ga je
zagrešil skupaj s svojim pajdašem. Kljub temu, da končni razplet lahko
predvidimo, je pot po kateri nas film pripelje do nje, prava filmska
poslastica.
V ZDA se smrtne kazni trenutno poslužujejo v 32. od 50 zveznih držav. Na lestvici dosedanjih usmrtitev s 519. izvršenimi kaznimi premočno vodi Teksas, saj se na drugem mestu lahko Oklahoma »pohvali« zgolj s 112. usmrtitvami (a vodi, ko je govora o usmrtitvah na prebivalca). A kljub tej na prvi pogled precej visoki številki, usmrtitve v ZDA še zdaleč ne morejo slediti samim obsodbam. V letu 2013 je na usmrtitev čakalo kar 3.088 kaznjencev, usmrtili pa so jih zgolj 39 (kar pomeni približno 2 % realizacijo), od tega skoraj polovico v Teksasu. Nič čudnega torej, da je pričujoči film, ki želi biti kritika smrtne kazni, postavljen v to trigger happy zvezno državo.
Film
je sprožil precej mešane odzive, saj so ga kritiki bolj ali manj raztrgali,
medtem ko je povprečnemu gledalcu pošteno dogajal. Razlog za to je povsem
preprost. Malo bolj zahtevno občinstvo filmu namreč očita, da gre za kup na
silo spacanih twistov, ki gledalca povrhu vsega še pošteno podcenjujejo (kam
pes taco moli in kako se bo film končal je namreč jasno že po prvih desetih
minutah), medtem ko se nezahtevno občinstvo s tem ne obremenjuje, ampak uživa v
povsem spodobnem trilerju, katerega povrhu vsega poganja še precej močna
igralska zasedba s Kevinom Spaceyjem in Kate Winslet na čelu. Meni osebno je
bil ogleda nekakšen guilty pleasure, ob katerem sem užival, čeprav z grenkim
priokusom.
Truman Capote je eden najbolj cenjenih ameriških pisateljev in njegov roman In Cold Blood je poleg romana Breakfast at Tiffany's zagotovo njegovo najbolj čislano delo. Gre za drugo najbolj prodajano knjižno delo nastalo po resničnem zločinu (večja uspešnica je bil zgolj Helter Skelter, ki je popisoval okrutnosti Charlesa Mansona), v katerem Capote na precej dokumentarističen način popisuje okrutni umor štiričlanske družine Clutter iz Kansasa. Nič nenavadnega, saj je ta pisateljski veleum za nastajanje knjige porabil kar šest let, le-ta pa je nastala na podlagi intervjujev z vpletenimi v umor. Med njimi sta bila tudi obtožena zločina Richard »Dick« Hickock in Perry Smith.
Tako
kot knjiga je bila tudi njena ekranizacija dobro sprejeta, saj gre za eno izmed
najboljših knjižnih adaptacij. In Cold Blood (1967) se lahko tako med drugim pohvali z eno najbolj temačnih
fotografij v stilu film noir, ki odlično dopolnjuje morbiden scenarij. Prav
tako gre za zelo krut film (pri tem je seveda potrebno upoštevati letnico izida
filma) pa čeprav se večina umorov zgodi izven kadra. Izjema je le finalna
usmrtitev, ki sta jo obsojenca dočakala po petih letih ždenja za zapahi. Gre za
klasiko, ko je govora o smrtnih kaznih, obešanju. Le-to je dandanašnji kot
opcija prisotno le v dveh ameriških zveznih državah, Washingtonu in New
Hampshireju, v slednji le v primeru komplikacij s smrtonosno injekcijo.
Za konec pa še pogled v zakulisje smrtnih kazni, v življenja tistih, ki so prisotni pri njihovih izvršitvah. Zagotovo imajo ti zaporniški pazniki enega izmed najmanj hvaležnih poklicev na svetu. Profesionalnost gor ali dol, mene bi zadnji sprehodi in usmrtitve preganjale do konca življenja. Tudi liki v tokratnem filmu se s pritiskom, ki jim ga nalaga njihovo delo spopadajo na različne načine, za nekatere je breme celo preveliko. A pričujoči izdelek je zastavljen bolj na široko in ni zgolj film o smrtni kazni, ampak film o ljudeh v stiski. V njej se med drugim znajdeta tudi Leticia (Halle Berry v vlogi, ki je črnskim igralkam prinesla prvega oskarja za glavno žensko vlogo) ter Hank (Billy Bob Thornton prav tako v eni zmed svojih najboljših igralskih edicij).
Oba
preživljata izredno težke čase. Njej so ravnokar na električnem stolu scvrli
moža (eden izmed paznikov je bil tudi Hank), on pa je tudi zaradi omenjenega
dogodka izgubil sina. Če omenim še dejstvo, da je ona črnka, on pa rasistični
belec, bi si gledalec kaj hitro lahko mislil, da ga čaka klišejev polna zgodba.
Pa temu ni tako. Ravno nasprotno. Bolj kot klišeji in stereotipi sta v ospredju
oba lika. Tudi scene v zaporu in ljubezenski zaplet (mimogrede, seks scena med
Leticio in Hankom je ena najboljših in ne zgolj zaradi tega ker je Halle ena
izmed najbolj seksi filmskih igralk) so prikazane na domiselno avtentičen
način, da o vrhunskem koncu, ki vam bo dal pošteno misliti, niti ne izgubljam
besed.
3 komentarjev:
Lepa lestvica, sam bi mogoče le zamenjal oceni med miljo in zadnjim sprehodom. Sem pa takoj ob pogledu na naslov tokratne lestvice pomislil na odlični Sin City. :D
btw vem da ga že imaš objavljenega pod 7 veličastnih
Mene je doslej najbolj pretresel zaključek iz filma "Plesalka v temi". Res pa je da me ni ravno težko pretresti :)
Odličen izbor!
Mnja ocene so hudič :D Velikokrat mi je žal, da ima zgolj pet stopenjsko lestvico, ker potem dobita tudi filma, ki sta očigledno različne kvalitete, enako oceno. Polovičke bi prišle zelo prav.
Kar pa se tiče zaključka, ki me je najbolj pretresel; po moje je to Hachi: A Dog's Tale.
Also: jp, tukaj je res zbrana sama smetana (z izjemo True Crime), ko je govora o smrtnih kaznih.
Objavite komentar