Kmalu po 2. svetovni vojni je v Hollywoodu vzniknil sci-fi podžanr, ki je v sebi skrival dobršno mero paranoje pred rdečo pošastjo z vzhoda in pred negotovostjo, katero je med ljudi zasidral začetek atomske dobe. "When man entered the atomic age, he opened the door to a new world. What we may eventually find in that new world, no one can predict."







Žanr znanstvene fantastike je bil v 50. letih prejšnjega stoletja že dodobra uveljavljen. Nenazadnje je moč na sam začetek filmske kino-industrije postaviti A Trip to the Moon a.k.a. Le voyage dans la lune (1902). A žanr naj bi nov zagon dobil ravno na začetku omenjenega desetletja, ko sta luč sveta ugledala The Day the Earth Stood Still (1951) ter When Worlds Collide (1951). Ko je bil naslednjega leta v kina ponovno poslan RKO-jev King Kong (1933) in pri tem doživel ogromen finančen uspeh, se je z njegovim uspehom želelo okititi ogromno posnemovalcev. Če k tej želji dodamo še duh časa, prepredenega s paranojo, dobimo predstavljeni podžanr.

Čeprav obče priznano filmsko dejstvo pričujoči film omenja kot tistega, ki je pričel s podžanrom radioaktivnih pošasti, je potrebno vedeti, da je bil pred njim vsaj še dobro znani The Beast from 20,000 Fathoms (1953). Je pa res, da je Them! (1954) po vsej verjetnosti prvi, ki je za simboliko o preteči nevarnosti z vzhoda uporabil (povečano) sodobno žival in ne dinozavra, kot je to storil njegov predhodnik. Priznanje za spočetje radioaktivne big bug filmske štancarije mu torej ne uide. Poleg tega pa mu je potrebno priznati, da gre tudi za najbolj kvaliteten filmski izdelek na tokratni lestvici in tudi na sploh, ko je govora o radioaktivnih živalih.

Sprva so film o orjaških mravljah (njihovo mutacijo povzroči radioaktivnost, ki je bila posledica prvega uspešnega poskusa detonacije atomske bombe; gre za resničen zgodovinski podatek, o testu izvedenem 16. julija 1954 v Novi Mehiki) želeli posneti v barvah in celo v 3-D. Zaradi težav s kamerami so to misel opustili in se odločili, da bodo film posneli vsaj v widescreen formatu in se tako približali svojemu poprejšnjemu filmskemu uspehu o pošastih, zgoraj omenjenemu The Beast from 20,000 Fathoms (1953), a tudi ta ideja je splavala po vodi. Toda kljub tem porodnim krčem, je filmskim ustvarjalcem uspelo ustvariti kult, ki je prestal preizkuse časa.

S stališča moderne kinematografije in njene sposobnosti poustvarjanja grozljivega, se bo povprečnemu gledalcu prav vsak film na tokratni lestvici zdel sila dolgočasen. Tudi če nas poskuša prestrašiti s pomočjo velikanskih pajkov (izjema bodejo morebiti ljudje z arahnofobijo). Povsem drugače pa je znalo biti pred šestdeset ali več leti, ko ljudje še niso poznali CGI-ja in so že povsem preprosti specialni efekti (gledano seveda z vidika današnjega časa) veljali za vrhunske. Tako je bila raba le-teh pohvaljena tudi v primeru pričujočega filma pa čeprav gre v večini primerov zgolj za split screen tehniko, miniaturnega modela ali pa zoom resničnih živali.

Je pa to eden izmed redkih iz omenjenega obdobja, kjer so atomski poskusi uporabljeni v dobro človeštva. Profesor Deemer namreč z njihovo pomočjo poskuša ustvariti umetno hranilo. Z njegovo pomočjo naj bi v prihodnosti ljudje lažje prebrodili pomanjkanje hrane, ki naj bi bilo posledica prenaseljenosti zemlje. Profesor namreč predvideva, da naj bi prebivalstvo do leta 2000 naraslo na približno 3,6 milijarde ljudi. Ne preveč smela napoved, glede na to, da se je uštel za približno še enkrat toliko. Film je morda še bolj kot po orjaškemu pajku znan po tem, da se v zares majhni vlogici za kratek čas pojavi tudi takrat še neznani Clint Eastwood.

Za razliko od ostalih strah vzbujajočih radioaktivnih pošastih na tokratni lestvici orjaška hobotnica v tokratnem filmu ni bila ustvarjena zaradi mutacije povzročene s stani sevanja, ampak je radioaktivnost zgolj poskrbela za to, da je morala zapustiti svoje temačne globočine. Podvodno testiranje vodikovih bomb na območju Filipinskega globokomorskega jarka, ki je s svojimi 10.540 metri globine tretji najgloblji jarek na svetu, je namreč povzročilo, da je radioaktivna postala tudi velikanska hobotnica. Na njeno smolo so to njeno sevanje začele zaznavati tudi ribe, ki naj bi bili njen potencialni plen. Posledično so svojega predatorja lažje zaznale in se mu v velikem loku izognile. Paranoična sci-fi znanost at its best.

Kot že omenjeno je glavna zvezda filma orjaška hobotnica, ki jo je s pomočjo stop motion tehnike k življenju spravil legendarni in pred kratkim preminuli Ray Harryhausen. Mojster omenjene tehnike, ki je najbolj znan kot avtor slavnega spopada okostnjakov v filmu Jason and the Argonauts (1963). Tokrat je delal na projektu s precej omejenim proračunom, tako da je bila njegova octopus v bistvu zgolj sixtopus (denarja je bilo namreč zgolj za šest lovk), a Ray je svojo nalogo kljub temu opravil brezhibno. Omembe vredno je tudi dejstvo, da se poleg klasičnega sci-fi scenarija značilnega za paranoične filme hladne vojne, pred našimi očmi odvija še ena zgodba v duhu časa in sicer o emancipaciji ženskega spola.