7 ostrostrelcev

Pred kratkim je ob spremljanju novoletne skakalne turneje in izvenserijskih skokov Petra Prevca hrvaški komentator posrečeno izjavil, da Prevca na poti do zmage lahko zaustavi zgolj ostrostrelec. Tukaj je nekaj morebitnih kandidatov.








Vojna v Iraku se je pričela leta 2003, ko je koalicija držav pod vodstvom ZDA in njihovega vrhovnega poveljnika Georga W. Busha, napadla to zalivsko državo. Razlog se naj bi skrival v tem, da naj bi Irak posedoval orožje za množično uničenje, ki bi ga potencialno lahko uporabil proti ZDA, poleg tega pa naj bi Sadam Hussein nudil zatočišče pripadnikom Al Kaide. Morda je brezpredmetno poudarjati, da v osmih letih bojevanja ameriške oblasti niso našle niti najmanjšega dokaza, da naj bi Irak dejansko posedoval orožje za množično uničenje. Jim je pa uspelo Iračane osvoboditi izpod trde diktatorske roke Husseina, a to za kakšno ceno. Med vojno naj bi po različnih podatkih življenje izgubilo tudi do milijon Iračanov.











Po drugi strani so številke za padle ameriške vojake dodelane v nulo, saj ameriška vojska dosledno vodi podatke za vsakega padlega vojaka. Življenje naj bi v iraški vojni tako izgubilo 4.491 ameriških vojakov. Med njimi pa ni moč zaslediti Chrisa Kyla, heroja omenjene vojne. Chris je bil namreč kot ostrostrelec odgovoren za kar 255 smrti (uradna številka se je ustavila pri 160) Iračanov. Svoje uspehe in doživljanje kar štirih odhodov v Irak je dodobra popisal v svoji knjigi American Sniper: The Autobiography of the Most Lethal Sniper in U.S. Military History. Žal pa so uspehi na bojišču pomenili neuspehe v zasebnem življenju in ravno to bitko je na filmski trak odlično prenesel Clint Eastwood.



















Svoj čas so mi nenormalno dogajali tako imenovani psihološki trilerji. Ravno v tem obdobju je luč sveta ugledal Phone Booth (2002), ki se je že po prvem ogledu povzpel na precej visoko mesto omenjenega podžanra. Morda mu gre najbolj v prid to, da se dogodki na filmskem platnu dogodijo v skorajda realnem času, kar še poveča napetost že tako razburljivega trilerja. Seveda je doživetje filma povezano tudi s tem, kako svoje delo opravijo igralci in Colin Farrell je delo v pričujočem filmu oddelal zelo dobro. Še posebej glede na dejstvo, da je njegov lik skozi celoten film omejen samo na gibanje znotraj telefonske govorilnice. Seveda pa pri tem ne gre pozabiti niti creepy glasa Kieferja Sutherlanda.











Zaradi poplave novodobnih psiholoških trilerjev je film tekom let sicer izgubil na svoji ostrini, a pri večini ljubiteljev sedme umetnosti še vedno kotira zelo visoko. Služi nam lahko tudi kot lep dokaz, kako se da kljub nizkemu proračunu (mimogrede, film je bil posnet v zgolj desetih dneh) in dokaj osnovni ideji posneti soliden triler, samo na prave note je potrebno zaigrati. Pri pričujočem filmu je večini gledalcev dogajalo dejstvo, da se v brezizhodni situaciji na muhi ostrostrelca znajde moralno oporečen človek. Stu Sheaprd (Colin Farrell) je namreč samovšečni in arogantni publicist, ki brez kančka slabe vesti za nos vleče svojo ženo in tudi svojo ljubico. A tudi za njega je prišel dan plačila.


















Preprost filmček, ki se lahko v celoti odvrti v vaši glavi, že ob pogledu na naslovnico. Gre namreč za tipično zgodbo o mojstru in njegovem vajencu, ki sta tokrat postavljena v okolje panamskega pragozda. Mojster je Tom Berenger. Le-ta nas s svojo igro opominja za kako solidnega igralca v bistvu gre. Še posebej takrat, ko se znajde odet v vojaško opravo, prebijajoč se skozi zaraščeno džunglo. Samo pomislite na Platoon (1986). Njegov vajenec je Billy Zane, ki prav v nobenem igralskem pogledu ne zaostaja za svojim filmskim mojstrom. Nadrejeni ju pošljejo na misijo, ki od njiju zahteva likvidacijo uporniškega generala. Vse lepo in prav, dokler si vajenec ne začne domišljati, da je boljši od mojstra. 














Skratka ne gre za pretirano originalen film in morda ga ravno zaradi tega mnogi omenjajo kot klasiko med »sniper« filmi. V njem namreč najdemo vse prvine, ki jih mora film o ostrostrelcih vsebovati. Najbolj bo zagotovo odgovarjal sproščeni družbi možakarjev, ki si ga bo ogledala s pločevinko piva v roki. Tisti najbolj zagnani si bodo morda pogledali še njegovi dve nadaljevanji, v katerih glavno vlogo odigra Tom Berenger, se pravi Sniper 2 (2000) ter Sniper 3 (2004). Nadaljevanji seveda nista dorasli izvirniku, a sta vseeno boljši kot Sniper: Reloaded (2011) ter Sniper: Legacy (2014). Tega se je zavedal tudi Berenger, ki v teh dveh direktno-na-plošček ni želel nastopiti.





















Every Action Movie Ever Made. Naslov, ki bi z lahkoto zamenjal zgoraj napisanega, saj Shooter (2007) ne ponudi prav nič originalnega. Tu je ostrostrelec, tu je teorija zarote, tu so dvojne prevare, tu je vlada, ki počne stvari, tu so akcijski klišeji … Skratka pravi pop corn film. Ravno zaradi te nezahtevnosti in na nek način prijaznosti do gledalca vam ga priporočam, če si želite ogledati nekaj nezahtevnega in kratkočasnega. A ne pričakujte preveč niti od akcijskih prizorov. Nenazadnje le-ti temeljijo na nepremično ležečem ostrostrelcu, ki vsake toliko časa pritisne na sprožilec, na drugi strani merka pa svoj konec dočaka nepridiprav. Precej podobno igranju video iger.  











Je pa potrebno pohvaliti glavnega igralca Marka Wahlberga, a ne zaradi njegove igre, da ne bo kdo mislil, da se mi je skisalo, ampak zaradi treninga, ki ga je opravil pred filmom. V želji, da bi kot ostrostrelec deloval kar se da avtentično, je pod vodstvom pravega sniperja oddelal kar nekaj vaj. Poleg njega v filmu najdemo še Dannyja Gloverja kot glavnega negativca (tokrat z neko nadležno govorico) in Michaela Peño kot zelenega FBI agenta. Morda je ravno slednji celo najbolje opravil svojo igralsko nalogo, saj začetniška nesigurnost njegovega lika deluje daleč najbolj prepričljivo. No vse do trenutka, ko na dan udarijo klišeji in naš glavni junak potrebuje herojskega sidekicka.



















Edina stvar hujša od vojaškega spopada je čakanje na vojaški spopad. To eksistencialno praznino v pričujočem filmu še posebej dobro izkusi ostrostrelec Anthony Swofford (Jake Gyllenhaal). Natreniran do skrajnosti je ujet v bazni tabor ameriških marincev na območju Perzijskega zaliva, kjer se ne dogaja praktično nič. Tako si vojaki krajšajo čas s spanjem, gledanjem televizije, treniranjem, branjem in pisanjem pisem ter predvsem z drkanjem. Da bi bila muka brezdelja še hujša, poskrbi peklenska vročina žgočega puščavskega sonca. Vrhunec dneva ponavadi predstavljajo brezpredmetni pretepi in draženje sovojakov. Vse dokler se zalivska vojna s sprožitvijo operacije Puščavski vihar uradno ne začne in so vojaki vpoklicani v akcijo.











A takrat se pravi pekel zanj in za njegove sotrpine zares šele začne. Gre torej za vojni film, ki je dodobra prežet z eksistencialno tematiko (na kar v filmu nadvse očitno nakazuje tudi branje Camusevega Tujca), kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da je režisersko taktirko v rokah vihtel Sam Mendes. V filmu, ki je nastal po prodajni uspešnici, avtobiografskemu delu Swofforda, lahko tako pričakujete tudi dih jemajočo fotografijo in jo boste tudi deležni. Predvsem v nočnih puščavskih sekvencah. Po njih se kot bitja brez duše plazijo obrisi marincev, ki jih obdaja od goreče nafte rdeče obarvano ozračje. Prizor, ki v veliki meri spominja na še eno vizualno puščavsko poslastico in sicer Sicario (2015).


















Tom Cruise je kljub svojim ne ravno pompoznim telesnim predispozicijam hollywoodska akcijska zvezda številka ena, kar je še enkrat več dokazal v pričujočem filmu. Nič čudnega torej, da se je znašel v opisanem akcijskem trilerju (no, k temu je seveda pripomoglo tudi dejstvo, da je bil eden izmed producentov). Pri tem ga ni ni zmotilo niti dejstvo, da je junak Childovih romanov Jack Reacher visok kar 2 metra, medtem ko Tom Cruise v višino meri »zgolj« 172 centimetrov. Njegov lik je recikliran akcijski junak iz akcijskih filmov 80. in 90. let prejšnjega stoletja, ki dobri dve uri teka naokoli in pravico jemlje v svoje roke, spotoma pa ovlaži hlačke vsake ženske, ki mu prekriža pot. 











Bivši ameriški ostrostrelec je obtožen uboja petih ljudi in reši ga lahko zgolj Jack Reacher. Le-temu je hitro jasno, da žrtve, ki so padle pod streli niso bile izbrane naključno. Na žalost pa je tudi gledalcu precej hitro jasno v katerem grmu tiči zajec. A kljub tej predvidljivosti film vseeno deluje in gledalca z lahkoto kratkočasi dobri dve uri. Za to poskrbi tudi Werner Herzog, ki upodobi glavnega zlikovca in s svojo karizmo na trenutke celo ukrade šov Tomu. Herzog pa je poleg glavne zvezde filma tudi edini, ki ima v filmu dejansko smiselno vlogo. Vsi ostali stranski liki so namreč v filmu povsem brez veze in služijo zgolj kot scenaristični fillerji. Toda tako je praktično v vseh Cruisovih filmih.


















Dandanašnji ni nič nenavadnega, če na televiziji uzremo film, dokumentarec ali pa oddajo, ki se ukvarja s profiliranjem serijskih morilcev, medtem ko kaj takega v 50. letih prejšnjega stoletja praktično ni bilo mogoče. Televizija je bila šele v povojih, a tudi filmi, ki so se vrteli v kinematografih so serijske morilce praviloma predstavljali precej enodimenzionalno. Tako lahko mirne duše za pričujoči film uporabimo zlajnano frazo, da gre za filmski izdelek, ki je bil pred svojim časom. Ostrostrelec, ki po ulicah San Francisca pobija ženske, namreč s strani policije dobi psihološki profil. Že res, da je le-ta precej površinski in banalen, a kljub temu doda na kompleksnosti lika. 
















Eddie Miller (Arthur Franz) ima probleme. Podnevi naokoli razvaža kemično očiščeno in zlikano blago, ponoči pa se komaj upira želji po streljanju žensk. Svojega problema se zaveda, a je kljub temu nemočen. Bolezen je pač premočna. Film je režiral Edward Dmytryk in sicer gre za njegov prvenec po tem, ko je bil v zameno za izdajo komunističnih kolegov, s strani HUAC oproščen zapora. The Sniper (1952) deluje kot nekakšen nizkoproračunski B film noir, a se lahko kljub temu pohvali s čudovito črno-belo fotografijo, h kateri pripomorejo tudi resnične lokacije San Francisca. Posebno omembo pa si zasluži tudi sam konec, ki je daleč od pričakovanega in zaradi tega deluje naravnost odlično.
















Objavljeno pod |

2 komentarjev:

Domen Srebot pravi ...

Kul izbor!
Čeprav sam nebi mogel mimo http://www.imdb.com/title/tt0215750/?ref_=nv_sr_1

Sadako pravi ...

Je bil tudi moja prva izbira, a Vassili je pač prehud in bi dejansko snel Prevca v letu :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji