Filmi o dolgih popotovanjih se pogosto prepletajo s filmi o preživetjih. V njih smo gledalci priča trpkim fizičnim in psihičnim preizkušnjam, katerim so podvrženi glavni protagonisti. Mnogi izmed njih jim niso kos in popotovanja ne preživijo. 

Filmska pripoved osnovana na resničnih dogodkih, ko je skupinica vojnih ujetnikov pobegnila iz sibirskega gulaga in se odpravila na približno 4.000 milj dolgo pot proti Indiji. Glavna kvaliteta filma je zagotovo vrhunska fotografija ruskih, mongolskih in tudi indijskih prostranstev, medtem ko njegovo rak rano lahko najdemo v samem potovanju. Težava se prične že pri delo »osnovano na resničnih dogodkih«, kar ponavadi pomeni, da gre bolj ali manj za čisto fikcijo. Tokrat pa je problem še malček globlji, saj naj bi bila že sama knjiga izpod peresa vojnega ujetnika, čista izmišljotina in to se filmu v nekaterih prizorih preživitvenega popotovanja še kako pozna.

Zgodba je postavljena na začetek 2. svetovne vojne. Mladi poljski oficir je s strani NKVD-ja obtožen vohunjenja za nasprotno stran. Za kazen je poslan v sibirski gulag, zapor, ki je praviloma veljal za končno postajo obtoženih. A mlada duša težko ostane dolgo zaprta in želja po svobodi je premočna. Hitro se oblikuje skupinica isto mislečih in ko se ponudi priložnost za pobeg, je brez premisleka izkoristijo. A tu se njihove prave težave šele zares pričnejo. Sibirski gulagi se namreč nahajajo sredi ničesar oz. bolje rečeno sredi ene najmanj gostoljubnih pokrajin na našem planetu. Tu pa se pojavijo že zgoraj omenjene težave, saj spopad prebežnikov z naravo izgleda vse preveč ležeren.

Podobna štorija kot v The Way Back (2010), le da se tokrat v sibirskem gulagu znajde nemški oficir, kar je tudi največji plus filma. Le redko namreč vidimo filme o zapornikih 2. svetovne vojne posnete z nemške perspektive. Tako zna gledalec ob ogledu filma naleteti na neprijetne občutke, saj je glavni junak filma nacist (no seveda ne Slovenec, za katerega je kumunizem hujše zlo od nacizma in se bo tako z veseljem poistovetil z nemškim zapornikom). Škoda le, da scenarij ne ponudi njegovega zgodovinskega ozadja, ki ni njegov lik naredilo še kompleksnejši. Tako pa je zgolj na nas, da ga poistovetimo morda s holokavstom ali pa morda z zgolj slepim izpolnjevanjem navodil nadrejenih. 

Kakorkoli, Clemensu Forellu uspe pobeg iz omenjenega gulaga in ker ve, da bodo stražarji pričakovali njegov pohod proti zahodu, se odpravi proti severu in svoj pohod nazaj v življenje podaljša za nekaj tisoč kilometrov. Vse skupaj naj bi bilo njegovo popotovanje dolgo preko 8.000 milj, trajalo pa naj bi kar štiri leta. Kot da ta časovna in dolžinska preizkušnja ne bi bila dovolj, ima za petami še enega izmed stražarjev, ki se je kot kaže odločil, da je Clemens njegov najhujši sovražnik in da Sibirije nikakor ne sme zapustiti živ. Precej nerealna komponenta filma, ki nekako priskuti drugače precej soliden film o preživetju. Kljub dobrima dvema urama in bornemu dogajanju se namreč film vleče le redkoma.

Prvi film v trilogiji smrti ameriškega režiserja Gusa Van Santa, ki ga nadaljujeta Elephant (2003) in Last Days (2005), je po mojem osebnem mnenju tudi najslabši. Gre namreč za precej asketski film, brez kakršnihkoli narativnih presežkov, v katerem se praktično ne zgodi nič. Dobesedno nič. Zavedam se sicer dejstva, da brezglavo tavanje zgubljenih popotnikov po puščavi praviloma izgleda natančno tako ter da v tem ni nič spektakularnega, a film je film. In kot tak, bi moral tudi najpreprostejše zgodbe predstaviti v gledalcu prijazni luči. Privržencem filmske teorije francoskega filmskega kritika Bazina zna film biti precej po godu, vsem ostalim pa ga močno odsvetujem. 

Zgodba je deloma osnovana na resničnem dogodku Davida Coughlina, ki ga je ubil njegov prijatelj, po tem, ko sta se izgubila v puščavi Nove Mehike. Tudi v pričujočem filmu sta v ospredju prijatelja, Gerryja, ki se zgubita v puščavi. V naslednjih dneh se na vse pretege trudita, da bi našla pot iz zagotove smrti, gledalci pa smo pri tem deležni dolgih in dolgočasnih kadrov (gre za režiserjevo posvetilo madžarskemu idolu Beli Taru). Edino dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi je tako sprememba odnosa med glavnima protagonistoma. Le-ta namreč postajata vedno bolj odtujena in hkrati razdražena. Precej nevarna kombinacija za tako izolirano in hkrati selektivno okolje.

Glede na to, da so zadnje čase vsi filmi v katerih v glavni vlogi nastopa Liam Neeson povsem enaki, je bilo edino vprašanje, ki se mi je podilo po glavi pred ogledom, le koga bo Nesson tokrat nabunkal. Seveda to ni razkrito na samem začetku filma, saj mora gledalec najprej občutiti, da je Neeson skrušen, a čustven človek, ki nikogar ne bo zbrcal brez razloga. Njegov lik je tako predstavljen kot skrivnosti samotar, ki se je od boleče preteklosti odmaknil daleč v osrčje Aljaske, kjer dela na naftni ploščadi. A vseeno imamo občutek, da pod njegovo brezizrazno in otopelo masko vre. Samo vprašanje časa je torej kdaj bo porinjen onkraj cone ugodja in bo začel deliti bombe pravice. 

To se zgodi, ko so skupaj s sodelavci udeleženi v letalski nesreči. Letalo pade sredi aljaške pustinje in sedem preživelih, med katerimi je seveda tudi Neeson, pričnejo s svojo dolgo pot nazaj v civilizacijo. Kot, da ne bi bila za pretresene in premražene preživeli že negostoljubna Aljaska sama po sebi dovolj velik izziv, skupinico zasleduje še krdelo krvoločnih volkov. Ja, prav ste slišali. Liam Neeson bo tokrat nabunkal volkove. Cel trop njih. A kako se lahko Liam, ki je oborožen zgolj z globokim glasom leva in nominacijo za oskarja, spopade s tropom pobesnelih volkov. Poglejte in presenečeni boste. Naj namignem, da na presneto kul način. Le s kom se bo Liam spopadel naslednjič?

Šušlja se, da naj bi Leonardo DiCaprio letos končno prejel težko pričakovanega in že davno zasluženega oskarja za svojo igro. V boj se tokrat podaja s pomočjo novodobnega vesterna The Revenant (2015), ki ga je režiral lani nagrajeni Alejandro González Iñárritu. A pozor, tako opevana zgodba, je že dobila svojo filmsko adaptacijo in brez težav lahko rečemo, da gre za rimejk (s čimer pa Akademija ponavadi nima nikakršnih težav, kot se je že pokazalo v preteklosti). Pred dobrimi 40. leti je namreč v kinematografe prispel vestern, postavljen v 20. leta 19. stoletja, v katerem skupinico trgovcev s krznom napade medved. Enega izmed njih tako močno poškoduje, da njegovi kolegi mislijo, da je mrtev. Zveni znano?

Film lahko uvrstimo v obdobje dekadence vesterna, ki je postala neka vmesna postaja pred začasnim zatonom (leta 1973 je Hollywood posnel namreč zgolj 16 vesternov, medtem ko jih je leta 1950 zavidljivih 150). Vestern se je razgradil, izgubil je svoje bistvo in nihče več ga ni jemal resno, saj je v večini primerov le še eksploatiral seks, nasilje ter nasilni seks in kljub temu, da je bil eden izmed namenov preoblikovanja vesterna tudi bolj realna imitacija zgodovinske realnosti, je vestern zašel v drugo skrajnost. Idealistična ikonografija se je sprevrgla v dekadentno. Man in the Wilderness (1971) je produkt teh novih smernic, ki so vlak vesterna odpeljala stran od njegove zgodovinsko nerelevantne mitologije.

Surov, a hkrati nežen film o trčenju dveh kultur, ki lahko le z medsebojno pomočjo obstaneta v negostoljubnem okolju. Govora je o rahlo ksenofobni na eni strani in pristni staroselski ameriški kulturi na drugi. Prvo predstavlja mladi preživeli pilot 2. svetovne vojne Charlie (Barry Pepper), drugo pa mična Inuitka Kanaalaq v svojih najboljših letih. Njuni poti se prekrižata, k Charlie z zalogami prispe v majhno eskimsko naselje. Domačini ga poprosijo, če lahko posrbi, da bo obolela Kanaalaq deležna sodobne zdravniške oskrbe. Sprva se obotavlja, a ko mu Inuiti v zameno ponudijo dragocene okle, se odloči, da jim bo priskočil na pomoč. A na poti nazaj v civilizacijo njegovo letalo strmoglavi. 

Marsikdo bi pomislil, da se bo od te točke dalje odvijala predvidljiva zgodba o preživetju in s tem ne bi bil daleč od resnice. A kljub temu je The Snow Walker (2003) malenkost drugačen od ostalih filmov omenjenega podžanra. Zahvala za to, gre interakciji med glavnima protagonistoma in tako se pričujoči film iz zgodbe o preživetju kaj kmalu spremeni v zgodbo o ljubezni. A ne v tistem preprostem romantičnem smislu, kot bi lahko pričakovali. Ne, med njima se razvije tista prava intimna vrsta ljubezni, ki temelji na nesebičnem razdajanju in koeksistiranju. Tako je opisani film, kolikor čudno se to že sliši, morda še najbližje spodaj predstavljenemu dokumentarnemu filmu.

Zaradi vse boljše filmske tehnologije in tudi znanja o eksotičnih krajih ter tam živečih vrstah, smo zadnja leta lahko priča dih jemajočim dokumentarcem o skritih kotičkih našega planeta. Med njih z lahkoto uvrstimo tudi March of the Penguins (2005), ki nas popelje na Antarktiko. Celino, ki je najbolj znana po svojih naravnih lepotah in nemogočih razmerah za življenje. Le redke živalske vrste so se tekom evolucije prilagodile na zahtevno življenja na tej negostoljubni celini. Glavna zvezda pričujočega dokumentarca, cesarski pingvin, je ena izmed njih. A ta ptica je naredila še korak dlje v svoji drznosti. Gre namreč za edino vrsto pingvina, ki ima naraščaj tekom polarne noči. 

Da je kaj takega sploh mogoče so potrebne velike žrtve. Kot prvo se ogromno mladičev zaradi mraza sploh ne izvali pa tudi tistim, ki se prikljuvajo iz svoje lupine, se zaradi ekstremnega mraza ne piše najbolje. A njihovi straši naredijo prav vse, da bi zarod uspel. Med drugim se nekajkrat odpravijo na epsko popotovanje od vališča vse do morja. Popotovanje, ki je dolgo od 50 - 120 kilometrov (odvisno od debeline in hitrosti taljenja ledu). Vse to iz preprostega razloga, da bi svojim mladičem priskrbeli hrano. Pri tej kalvariji enakovredno sodelujeta tako samica kot samec in pripovedovalec v dokumentarcu Morgan Freeman ima kar prav, ko pričujoči film označi za zgodbo o ljubezni.